Jedro

Inox sam po sebi na vseh pohodnih, tudi zunanjih površinah ne more biti prepovedan, čeprav je splošno znano, da drsi, če je moker, kar je na zunanjih površinah pogosto in tedaj predvidljivo. Specifika majhne zdrsljive delovne površine v konkretnem primeru pa je bila ta, da se ji glede na dejanske ugotovitve (nižji nivo tal v vodohranu, zaradi česar je tožnik moral stopiti na inox podest) ni dalo ogniti. Uporabnik (delavec, konkretno pa tožnik) je bil torej primoran stopiti na zdrsljiv inox, tako ob vstopu kot ob izstopu v vodohran. Ker je bila torej površina, ki je bila neizogibna, predvidljivo nadpovprečno zdrsljiva, bi morala biti dodatno zavarovana, pa ni bila. Vsak dodatni varnostni ukrep bi (tako izvedenec) izboljšal varnostno situacijo, kar ni nerazumna, neživljenjska zahteva, ne nasproti delodajalcu ne proti lastniku objekta. Izveden pa ni bil noben.

Krivda imetnika objekta in delodajalca je zato podana in tožniku, za katerega ni ugotovljeno, da bi storil kaj posebej napačnega, malomarnostnega soprispevka ni pripisati, odgovarjata solidarno.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da je tožbeni zahtevek po podlagi v celoti utemeljen.

II.V II. točki izreka se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter se zadeva zaradi odločanja o višini zahtevka in stroških postopka vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III.Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika (I.), da mu toženki nerazdelno plačata odškodnino zaradi poškodbe pri delu, ker je presodilo, da se tožnik ni poškodoval zaradi nevarne stvari (objektivna odgovornost), ni pa dokazal protipravnih opustitvenih ravnanj zavarovank toženk (krivdna odgovornost). Sodišče je ugotovilo, da se je tožnik poškodoval, ko je stopil na del praga iz inox pločevine na vratih vodohrana, kamor je prišel opraviti neko delo. Prva toženka je zavarovalnica tožnikovega delodajalca A., d. o. o., ..., druga toženka pa je zavarovalnica Občine ..., ki je imetnica vodohrana. Zaradi eksplozije v vodohranu je iz njega pohitel, pri tem mu je spodrsnilo in si je poškodoval desno nogo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da vzrok za poškodovanje tožnika nista bili ne eksplozija plinskega gorilnika ne jama pred vodohranom. Sodišče je tožniku naložilo, da toženkama plača njune pravdne stroške (II. točka).

2.Višje sodišče se je z ugotovitvami in presojo prvostopenjskega sodišča strinjalo in je tožnikovo pritožbo s sodbo 16. aprila 2024 II Cp 1650/2023 zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Tožnik je predlagal revizijo, ki jo je Vrhovno sodišče RS dopustilo, ko jo je vložil, pa ji je ugodilo ter sodbo višjega sodišča razveljavilo s sklepom II Ips 12/2025 z dne 3. septembra 2025. V njej je ugotovilo številne napake in pomanjkljivosti ter za novo sojenje pred višjim sodiščem podalo izčrpne in poglobljene napotke.

3.Ponovimo. Tožnik se je zoper sodbo pritožil nominalno iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in pritožbenemu sodišču predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, toženima strankama pa naloži v plačilo celotne stroške postopka; podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Trdi, da so ugotovitve sodišča v nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem, da presegajo trditveno podlago in nasprotujejo predpisom s področja varnosti in zdravja pri delu. S temi očitki graja ugotovitve, da je bila za zavarovanca toženih strank eksplozija plina nepričakovan in nenaden dogodek in da posledično nista mogla računati, da bi kdaj prišlo do nekontroliranega izstopa iz vodohrana; da se pisnih navodil ne daje; da ni bilo potrebe po opravljanju nadzora in dajanju opozoril, ker naj bi tožnik sam vedel, da so tla spolzka; da ni bilo potrebe po namestitvi protizdrsne zaščite in da ni bila dolžnost zavarovanca prve toženke, da tožniku zagotovi novo delovno obutev. Pritožnik očita, da se zaradi tega sodbe ne da preizkusiti, saj ni obrazložena, nima razlogov o odločilnih dejstvih ter da so zaključki sodbe v nasprotju z listinsko dokumentacijo, zlasti, ker naj se sodišče ne bi opredelilo do ugotovitev izvedenca in jim ni sledilo. Poudarja, da je izvedenec ugotovil, da dostop ni bil v skladu z Uredbo o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih, ker ni bil ustrezno zavarovan, in da je inox nevaren za zdrs. Izvedenec je torej potrdil, da ni bilo poskrbljeno za varno delo, ni bilo ustrezne organizacije, nadzora in navodil za varno evakuacijo. Trdi, da je delodajalec s tem opustil svoje dolžnosti, in sodišču očita, da iz razlogov sodbe izhaja, da delodajalci nikoli ne odgovarjajo za nesreče, kar je nepošteno do oškodovancev. Sklicuje se na sodbo VSRS II Ips 1074/2008, ki govori o smislu sankcioniranja opustitve dolžnega ravnanja. Trdi, da sodišče ni upoštevalo, da zavarovanca toženk zavezuje strožja skrbnost dobrega strokovnjaka. Tožnik meni, da sodišče ni ustrezno obrazložilo ugotovitve, da se je tožnik poškodoval ob tem, ko je stopil na pločevino vrat in mu je nogo obrnilo, in ne ob padcu v jamo pred vhodom ter da vsebina medicinske dokumentacije ne more biti relevanten dokaz o načinu poškodovanja, saj služi postavitvi diagnoze, ne pa ugotavljanju načina in vzrokov za nezgodo. Tožnik trdi, da se sodišče do njegovih navedb, da bi stopnico prestopil, če pred vhodom ne bi bilo 1 m globoke, nezavarovane jame, sploh ni opredelilo in se tudi v tem delu sodbe ne da preizkusiti. Trdi tudi, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da naj ne bi bilo treba dajati pisnih navodil za konkretno delo, da ni bilo potrebe po nadzoru dela in opozorilih na spolzko površino tal. Sodišče prve stopnje naj bi kršilo pravila pravdnega postopka tudi z neupoštevanjem predloženih navodil za plinski gorilnik, ki jih ni upoštevalo iz domnevnega razloga prekluzije in tako tožniku kršilo pravico do izjave in kontradiktornosti postopka. Trdi, da tako izpodbijana sodba zanj pomeni nedovoljeno sodbo presenečenja, saj naj bi sodišče odločilo brez ustrezne trditvene podlage in brez podlage v izvedenskem mnenju. Tožnik še meni, da je posledično napačna tudi odločitev o stroških.

4.Na pritožbo je odgovorila prva toženka in predlagala, da jo pritožbeno sodišče v celoti zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Opredeljuje pritožbene stroške.

5.Druga toženka na pritožbo ni odgovorila.

6.Pritožba je utemeljena.

7.Pritožbeno sodišče sicer v ravnanju sodišča prve stopnje ne vidi procesnih napak, glede podlage odgovornosti so tudi pravilno ugotovljena vsa sporna pravno pomembna dejstva. Na podlagi nekaterih usmeritev revizijskega sodišča pa pritožbeno sodišče v ponovljenem postopku drugače kot prvič presoja pomen nekaterih opustitev, ki jih tožnik očita obema zavarovankama toženih strank.

8.Ponovno je treba najprej zavrniti pritožbeni očitek, da je sodišče preseglo trditveno podlago toženk. Slednji sta se v odgovoru na tožbo in v pripravljalnih vlogah branili, da jima ni mogoče očitati v tožbi navedenih opustitev ter da pri delu z gorilnikom in stopanju na inox pohodno površino ne gre za nevarno stvar. Taka trditvena podlaga toženk ni presplošna zaradi tega, ker v naprej ne vsebuje vseh zaključkov, do katerih je kasneje prišel sodni izvedenec. Trditveno breme obsega odločilna (konstitutivna) dejstva, ne pa tudi vseh posameznih okoliščin primera - te predstavljajo zgolj konkretizacijo prvotnih trditev, obenem pa praviloma na njih tudi sloni ocena, ali odločilna (konstitutivna) dejstva obstajajo ali ne.

Nobenega dvoma ni in je tožnik tudi sam navajal, da je eksplozija plina nepričakovan in nenaden dogodek, prva toženka pa je navedla, da je tožnik tisti, ki glede na svoje delovne izkušnje na delovnem mestu monterja vodovodnih naprav izbira orodje, sredstva ter postopke, da je delo opravljeno, da gre za rutinsko delo, ki spada v delokrog tožnika in je zanj usposobljen (list. št. 43/2). Druga toženka je navedla, da je moral tožnik z vlago pri in v vodohranu računati (list. št. 10/2). Naposled je prva toženka navedla tudi to, da je tožniku priskrbela primerno obutev, ki še ni mogla biti izrabljena.

9.Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da gre za sodbo presenečenja. Prepoved sodbe presenečenja stranke ne varuje pred dejanskim (duševnim) presenečenjem, temveč pred izgubo možnosti učinkovitega izjavljanja v postopku in s tem do učinkovitega varstva svojih pravic. O sodbi presenečenja zato ne govorimo v primerih, ko sodišče naredi dokazno oceno, s katero se stranka ne strinja. Smisel prepovedi sodbe presenečenja je le v tem, da stranka ne pride v položaj, ko bi zaradi tega, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na katero ni mogla računati, izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na tako, presenetljivo pravno podlago bistvenega pomena.

V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje izvajalo dokaze glede podlage odškodninske odgovornosti, nato pa presodilo, da ta ni podana, pri čemer ni uporabilo nobene presenetljive pravne podlage, pač pa splošna pravila Obligacijskega zakonika (OZ). Tožnik nad tem ni mogel biti presenečen.

10.Tudi v dokaznem postopku relevantnih napak ni bilo. Glede dokaznega predloga z vpogledom v navodila za plinski gorilnik je sodišče prve stopnje res primarno navedlo, da ga je zavrnilo kot prepoznega, ker je bil predlagan po prvem naroku, čeprav je očitno, da izvedba tega dokaza ne bi zavlekla reševanje spora (5. odst. 286.a čl. ZPP). Vendar je sodišče prve stopnje dodatno in pravilno navedlo, da ta dokaz tudi ni bil potreben, ker ni bilo sporno, da je tožnik ravnanje s plinskim gorilnikom poznal. Tudi ni utemeljil, kaj relevantnega bi se z vpogledom v ta navodila dokazalo.

11.Sodišče prve stopnje je prepričljivo ugotovilo naslednja bistvena dejstva primera: tožnik je skupaj s sodelavcem B. B. 14. 5. 2019 v vodohranu O. menjal vodovodne cevi z uporabo plinskega gorilnika. Pri tem je nenadoma in nepričakovano prišlo do eksplozije plina. Tožnik je skupaj s sodelavcem zato pohitel na prosto. Pri izstopu je stopil na del podesta, ki je bil iz pločevine, in je bil moker, zato mu je zdrsnilo, obrnilo mu je koleno in se je tako poškodoval. Tožnik je izkušen monter vodovodnih naprav (25 let del), večkrat je uporabil tak gorilnik, še nikoli ni prišlo do eksplozije. Pred vodohranom je bila izkopana jama, ki ni bila zaščitena, a tožnik se ni poškodoval ob padcu vanjo. Vstop v vodohran je izpostavljen vlagi in zunanjim vplivom. Nastopna površina na vodohranu je bila dovolj široka, 2/3 površine čevlja iz grobega nezdrsnega betona, 1/3 širok pas pa iz inoxa (kovinski pasovni del v beton vgrajenega okvirja kovinskih vrat), ki, če je moker, drsi. Posebnih pisnih navodil za delo ali za evakuacijo tožnik ni prejel, tudi posebnega nadzora ni bilo. V vodohran je tožnik s sodelavcem vstopil brez posebnih težav. Objekt je majhen in ozek, vrata dopuščajo oprijem. Tožnik je bil obut v delovne čevlje, ki na videz niso bil pomanjkljivi. Če so bili podplati izrabljeni, bi sam moral poskrbeti za zamenjavo z novimi, česar ni storil. Tožnik je imel opravljen izpit iz varstva pri delu.

12.Sodišče prve stopnje se res ni posebej opredelilo do navedb tožnika, da bi vhodno stopnico prestopil, če pred vhodom ne bi bilo izkopane jame, vendar je v 8. tč. obrazložitve navedlo, da sta delavca (tožnik in priča) morala stopiti na pohodno površino iz betona in inox kovine, da sta iz 1 m globoke jame prišla na drugo stran do 80 cm nižje od nivoja vodohrana položenih vodovodnih cevi. Iz navedenega logično izhaja, da sta se tudi pri izstopu iz vodohrana morala povzpeti na 80 cm visoko vhodno stopnico, da bi zapustila vodohran. Sodišče prve stopnje se je s tem zadovoljivo opredelilo do navedbe, da se vhodne stopnice pri izstopu iz vodohrana ne bi dalo prestopiti. Ugotovljenim dejstvom, ki so povzeti v prejšnji točki, je torej eksplicitno treba dodati tudi to, da je bil prag, torej podest, v času nesreče tako dvignjen, da ga je bilo pri vhodu in izhodu nujno nastopiti in se ga ni dalo prestopiti. Ravno slednje je, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, bistveno spremenilo presojo pritožbenega sodišča o odgovornosti za nadpovprečno zdrsljivost inox praga v novem sojenju.

13.Dokazna ocena sodišča prve stopnje glede vseh navedenih pravno pomembnih dejstev je pravilna in zelo solidno obrazložena. Ne drži, da sodišče prve stopnje ni ustrezno obrazložilo ugotovitve, da se je tožnik poškodoval na vhodu v vodohran. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se je tožnik poškodoval, ko je stopil na pločevino roba vhodnih vrat in mu je desno nogo obrnilo, in ne zaradi padca v jamo pred vodohranom, kar je jasno in prepričljivo obrazložilo v 6. in 7. tč. obrazložitve. Drži, da se je pri tem oprlo tudi na zdravstveno dokumentacijo, namreč na heteroanamnestične podatke, in sicer kaj je tožnik sam povedal o tem, kako se je poškodoval. Ne glede na to, čemu je zdravstvena dokumentacija primarno namenjena, velja načelo proste presoje dokazov, in ker iz zdravstvene dokumentacije izhajajo dejstva, ki se nanašajo na vzrok poškodbe, je sodišče prve stopnje to pravilno upoštevalo.

14.Tudi je pravilno, da sodišče prve stopnje v tem delu ni sledilo mnenju izvedenca iz varstva pri delu, saj ta ni bil postavljen zaradi ugotavljanja (mehanizma) nastanka poškodbe; povedal je, da je z vidika njegove stroke nedopustno, da je kakršnakoli jama na delovnem mestu nezaščitena. S tem se ni težko strinjati, dasi je tožnik sam pojasnil, da je pač jama tedaj morala biti odprta, sicer se cevi ne bi dalo zamenjati. Vendar, kot je jasno povedal tožnik, se ni poškodoval pri padcu v jamo, zato je ta morebitna kršitev ukrepov varstva pri delu glede nezaščitenosti jame že v smislu naravne vzročnosti nepomembna. Zaradi trostopenjskega sojenja v obravnavani zadevi morda ni odveč opomniti, da spada ugotavljanje obstoja naravne vzročne zveze v dejansko sfero sojenja, ki je ekskluzivno prepuščena nižjim sodiščem (367. a čl. ZPP).

15.Materialnopravna presoja navedenih dejstev, da ni podane odškodninske obveznosti toženk, pa vendarle ni pravilna.

16. Objektivne odgovornosti toženkinih zavarovank sicer ni. V našem pravu je krivdna odgovornost pravilo, objektivna odgovornost pa izjema. Že po splošnem interpretacijskem pravilu se izjeme tolmačijo ozko. Bolj konkretno pa velja, da sodobna sodna praksa odškodninskega področja oži doseg objektivne odgovornosti predvsem na dejavnosti, ki same po sebi, manj pa glede na vsakokratne okoliščine primera, pomenijo povečano nevarnost. Če namreč iz same dejavnosti ne izhaja nevarnost, ki presega običajno raven, dejavnost pa postane nevarna šele zaradi določenih okoliščin, je povzročitev teh okoliščin večinoma možno pripisati ravnanju (vključno z opustitvami) določenih oseb. Podobna, a obrnjena situacija, kjer dejavnost sama po sebi je nevarna, vendar se jo da nevtralizirati z ustrezno pazljivostjo, prav tako ne spada k "nevarni dejavnosti” v smislu 149. čl. OZ, iz katere bi izhajala objektivna odgovornost. Če namreč obstaja možnost očitka neustreznega ravnanja, potem je po oceni sodišča takšne primere bolj ustrezno presojati v okvirih krivdne odgovornosti in ni razlogov, da oškodovance varuje institut objektivne odgovornosti. Takšen očitek (pravnopolitično) sili tiste, ki ravnajo neustrezno, da svoje ravnanje v prihodnosti uskladijo s tem, kar se od njih glede na njihov položaj pričakuje. Objektivna odgovornost je pridržana za obravnavanje tistih dejavnosti, iz katerih kljub ustrezni pazljivosti izhajajo nadpovprečni riziki za varnost ljudi in premoženja.

17. Delo, pri katerem je prišlo do škodnega dogodka, ne predstavlja neobičajne nevarnosti s tako velikim tveganjem, da bi ga bilo mogoče opredeliti kot nevarno dejavnost. Delo monterja vodovodnih naprav ni nevarno delo, vodohran ni nevaren objekt, tudi plinski gorilnik ni nevarna naprava. Na podlagi pojasnil izvedenca o lastnostih navedene naprave (preprosto delovno sredstvo, ki samo po sebi ne predstavlja vira vnetljivih snovi) ni dvoma, da rokovanje s plinskim gorilnikom ne predstavlja nadobičajnega tveganja, nesreče z njim niso ne hude ne pogoste. Tudi delno zdrsljiva pohodna površina - torej prag, vstop v delovišče, ni sam po sebi nevaren.

18. Vendar pa je v ugotovljenih okoliščinah konkretnega primera zavarovankam toženk mogoče očitati opustitev potrebnih varnostnih oz. varstvenih ukrepov, ki bi predvidljive rizike, iz katerih je naposled tožniku nastala škoda, ustrezno omejili. Gre za nezaščiteno nadpovprečno zdrsljivo površino (del inox podesta), ki je bila v okoliščinah konkretnega primera na neizogibnem mestu.

19. Že tekom prvega pritožbenega postopka je višje sodišče opozorilo, da je sodišče prve stopnje dolžno skrbnost delodajalca in imetnika vodohrana neustrezno primerjalo z dolžno skrbnostjo upravljalca bazena (glej 9. tč.; II Ips 10/2015), ki pod nadzorom na more imeti vseh rizikov iz zdrsljive podlage (mokre bazenske ploščice). Vodohram ni rekreacijska površina za vodne športe, pač pa zaprt prostor za zbiranje, shranjevanje vode in napajanje vodovodnega omrežja.

20. Ker gre za nesrečo, ki se je tožniku zgodila na delu, je merodajno, kakšno dolžno ravnanje (skrbnost) delodajalcem nalaga Zakon o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1). Slednji v 1. odst. 5. čl. določa, da mora delodajalec zagotoviti varnost in zdravje delavcev pri delu. V ta namen mora izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev ter drugih oseb, ki so navzoče v delovnem procesu, vključno s preprečevanjem, odpravljanjem in obvladovanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo in potrebnimi materialnimi sredstvi. V skladu s 1. odst. 12. čl. ZVZD-1 pa mora delavec spoštovati in izvajati ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu. 2. odst. 12. čl. ZVZD-1 določa, da mora delavec opravljati delo s tolikšno pazljivostjo, da varuje svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih oseb.

21. Presoja, ali mora delodajalec glede konkretne delovne obveznosti izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, terja predhodno oceno o tem, kakšne nevarnosti so povezane z opravljanjem te delovne obveznosti in kakšna so tveganja za nastanek poškodb, pri čemer sta osrednji vodili narava delovne obveznosti, ki jo mora delavec opraviti, in način njenega izvajanja. Stopnja delodajalčeve skrbnosti oz. njegova krivda je torej neločljivo povezana s spoštovanjem predpisov o varstvu pri delu in je odvisna od okoliščin vsakega konkretnega primera.

22. Relevantne okoliščine so povzete v 11. in 12. točki zgoraj. Pritožbeno sodišče še vedno goji stališče, da inox sam po sebi na vseh pohodnih, tudi zunanjih površinah ne more biti prepovedan, čeprav je splošno znano, da drsi, če je moker, kar je na zunanjih površinah pogosto in tedaj predvidljivo. Specifika majhne zdrsljive delovne površine v konkretnem primeru pa je bila ta, da se ji glede na dejanske ugotovitve (nižji nivo tal v vodohranu, zaradi česar je tožnik moral stopiti na inox podest) ni dalo ogniti. Uporabnik (delavec, konkretno pa tožnik) je bil torej primoran stopiti na zdrsljiv inox, tako ob vstopu kot ob izstopu v vodohran. Ker je bila torej površina, ki je bila neizogibna, predvidljivo nadpovprečno zdrsljiva, bi morala biti dodatno zavarovana, pa ni bila. Vsak dodatni varnostni ukrep bi (tako izvedenec) izboljšal varnostno situacijo, kar ni nerazumna, neživljenjska zahteva, ne nasproti delodajalcu ne proti lastniku objekta. Izveden pa ni bil noben.

23. Krivda imetnika objekta in delodajalca je zato podana in tožniku, za katerega ni ugotovljeno, da bi storil kaj posebej napačnega, malomarnostnega soprispevka ni pripisati, odgovarjata solidarno (171. čl. in 1. odst. 186. čl. OZ).

24. Glede na pojasnjeno se odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka izkaže kot napačna. Ker je pritožba utemeljena v delu, ki izpodbija prvostopenjsko zavrnitev zahtevka že po temelju, pri čemer je bila glede podlage stvar zrela za odločitev že ob izdaji prvostopenjske odločbe, so izpolnjeni pogoji za izdajo vmesne sodbe v pritožbenem postopku. Zato je višje sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je z vmesno sodbo ugotovilo utemeljenost tožbenega zahtevka po podlagi (1. odst. 315. čl. ZPP v zvezi s 5. alinejo 358. čl. ZPP).

25. Odločitev o stroških postopka (II. točka izreka izpodbijane sodbe) je višje sodišče razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, ki bo v nadaljnjem postopku preizkusilo še utemeljenost tožbenega zahtevka po višini in zaradi spremembe odločitve o glavni stvari ponovno odločilo o stroških postopka (1. odst. 355. čl. ZPP).

26. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se skladno s 3. odst. 165. čl. ZPP pridrži za končno odločbo.

-------------------------------

1 Povzeto iz sklepa VS RS II Ips 273/2010 (8. tč.). 2 Povzeto iz sodbe VS RS II Ips 75/2016. 3 To je nesporno tako v sodni praksi (prim. sodbo in sklep VS RS II Ips 509/2003 z dne 16.9.2004), kot v teoriji (o tem izrecno Fasching, Zivilprozessrecht Lehr-und Handbuch, 2.Aufl., Wien, 1990, str. 955, enako tudi Rechberger - Simotta, Grandriss des oesterreichisches Zivilprozessrechts Erkenntnisverfahren, 6. Aufl., Wein, 2003, str. 860. Prim. tudi sodbe VS RS II Ips 572/2002 z dne 30.10.2003, II Ips 70/2003 z dne 15.1.2004, II Ips 79/2006 z dne 5.10.2006 in II Ips 267/2004 z dne 03.03.2005. 4 Fran.si. 5 Sodba in sklep VS RS II Ips 252/2009.

Zveza:

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 131, 132, 149, 171, 186, 186/1 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 286a, 286a/5, 367a Zakon o varnosti in zdravju pri delu (2011) - ZVZD-1 - člen 5, 5/1, 12, 12/1, 12/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.