Jedro

S tem, ko je tožba umaknjena, se šteje, da sploh ni bila vložena in se lahko tožba znova vloži. V takem primeru zato za določitev zakonitega (naravnega) sodnika ni pomembno kateri zakoniti (naravni) sodnik je obravnaval prvo, kasneje umaknjeno tožbo, čeprav je bila v zvezi z istim dogodkom (motenjem posesti) vložena nova tožba. Nobene podlage ni za stališče, da mora v tej zadevi soditi sodnik, ki mu je zadeva pripadla prvič, ne glede na druge kriterije izbire naravnega sodnika.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se v izpodbijanem obsodilnem delu (pod I. izreka) razveljavi in se v tem obsegu zadeva vrne prvemu sodišču v nov postopek.

Odločitev o stroških pritožbe se pridrži za končni sklep.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka motila tožečo stranko v njeni zadnji posesti zgradb s pripadajočim funkcionalnim zemljiščem na območju L., ker je te nepremičnine v noči ..... nasilno zasedla, s čimer je tožeči stranki onemogočila nadaljnjo uporabo nepremičnin. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna zasedene nepremičnine izpraznjene izročiti tožeči stranki ter ji je prepovedalo v bodoče s takšnim ali podobnim ravnanjem posegati v zakonito in neposredno posest nepremičnin. Nadalje ji je naložilo, da mora povrniti tožeči stranki 38.735,00 SIT pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe pa je zavrnilo. Prvo sodišče je presodilo, da je dokazana neposredna posest tožeče stranke na spornih nepremičninah, zaradi česar je upravičena do sodnega varstva te posesti. Iz menjalne predpogodbe z dne 26.4.1992 izhaja, da so sporne nepremičnine predmet menjave med M. in tožečo stranko, iz zapisnika z dne 23.7.1993 in izpovedb priče F. U. pa, da je tožeča stranka prevzela predmetne objekte s pripadajočim zemljiščem. Dokazano je nadalje, da je tožeča stranka prevzeto nepremično premoženje zavarovala z najetjem podjetja A., tako, da so varnostniki tega podjetja varovali sporne objekte tudi kritičnega dne. Nadaljnje izvajanje dokazov v tej smeri po mnenju prvega sodišča, na podlagi tako razjasnjenega dejanskega stanja, ni potrebno in je zavrnilo zaslišanje drugih članov komisije, ki so sodelovali pri prevzemu objektov dne 23.7.1993. Navedlo je, da dejanska oblast nad stvarjo ni zreducirana zgolj na fizični kontakt osebe na stvari, temveč se odraža v takšnem položaju posestnika, v katerem lahko s svojimi dejanji neposredno vpliva na stvar. Tak vpliv pa je, po prepričanju prvega sodišča, tožeča stranka za sporne objekte imela. Prvo sodišče je nadalje presodilo,da je dokazano tudi dejstvo, da je tožena stranka samovoljno in brez dovoljenja zasedla v noči od 10.9.1993 na 11.9.1993 sporne objekte ter jih ima od tedaj v posesti, kakor so izpovedale priče P., H. in S. Tožena stranka sama trdi, da je skupaj z drugimi skupinami in posamezniki zavarovala objekte pred protipravnim rušenjem, zato prvo sodišče sklepa, da je nepremičnine zasedla in zavarovanje izvršila skupina ljudi, ki je združena v ali okoli R., skladno z dolgoročnimi projekti toženke (pod okriljem tožene stranke), ter ni pomembno, če o zasedbi sporne nepremičnine formalno niso odločali organi tožene stranke. Iz spisov opr. štev. ..., kjer nastopa sedanja toženka kot tožnica je to razvidno tudi na podlagi njenih navedb.

Nepotrebno je zato po mnenju prvega sodišča, na podlagi ogleda in zaslišanja oseb, ki so v spornih objektih, nadaljnje ugotavljanje, ali zasedajo te objekte le člani tožene stranke ali pa morebiti tudi člani drugih skupin ter posamezniki, ki niso pripadniki R. Pomembno je, da tožena vzdržuje na spornih objektih protipravno posestno stanje, zaradi česar je tudi dolžna vzpostaviti prejšnje posestno stanje ter se mora vzdržati motenja posesti tožeče stranke v bodoče. Zoper navedeni (obsodilni) del sklepa se pritožuje tožena stranka, iz vseh pritožbnih razlogov ter predlaga, da naj pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje pred (drugim) naravnim oz. zakonitim sodnikom, ki mu je zadeva pripadla po prvotni in kasneje umaknjeni tožbi. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka (2. točka, II. odst., 354. čl.ZPP) je, ker ni bila upoštevana pravica tožene stranke, da o stvari odloča naravni sodnik, temveč je odločal sodnik, ki to ni ter bi moral biti tudi izločen, zaradi sorodstva z zakonitim zastopnikom tožeče stranke. V tem primeru je zato podana najmanj relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Ni nujno, da je sodnik dejansko ravnal pristrano, kakor to zmotno obrazlaga sodišče v odločbah o zavrnitvi izločitve ter tožena stranka zato s pritožbo izrecno izpodbija sklepa z dne 23.11.1993 (Su 29/93-61) in z 16.3.1994 (Su 29-1/94-18), ker tega toženi stranki ni treba dokazovati. Vendar je zaradi odločitev izločevanega sodnika v konkretni zadevi, ki so za toženo stranko negativne, podan tudi dvom, da je sodnik odločal nepristrano. Tožena stranka je v svojih vlogah temeljito obrazložila, zakaj je potrebno spoštovati pravila o naravnem sodniku, ker je le tako mogoče odstraniti dvom v nepristranost in objektivnost sodišča. V sklepih o zavrnitvi izločitve sodnika in vodje enote sploh ni obrazloženo zakaj sodišče misli, da izkazano sorodstveno razmerje ne predstavlja izločitvenega razloga po 6 tč. 71. člena ZPP, kar je tožena stranka smiselno uveljavljala, temveč je ugotavljalo le, da ne obstoja izločitveni razlog iz 3. tč. tega člena. Gre za odmevno zadevo in posledice, zaradi česar še zlasti ne bi smel soditi sorodnik funkcionarja tožeče stranke, ki je s protipravnim rušenjem spornih objektov začela celotno zadevo. Zmotno je stališče prvostopnega sodišča, da je dokazana posest tožeče stranke.

Verodostojnosti prič U. in G., ki sta oba zaposlena pri tožeči stranki, sodišče ni presojalo, čeprav je tožena stranka opozarjala na številne pomanjkljvosti in nelogičnosti njunih izpovedb. Zaradi dvoma o resničnosti zapisnika o prevzemu posesti bi bilo treba zaslišati vse v zapisniku navedene člane komisije. Priča U. ne ve nič povedati o rušenju objektov, čeprav je bil prav on zadolžen za evidentiranje in varstvo teh objektov. Vprašljivo je zato tudi zatrjevano varovanje objektov po družbi A., ker bi predvsem delavci tega podjetja zanesljivo preprečili rušenje objektov oziroma bi o tem vsaj kaj vedeli povedati. Račun A., izstavljen po več mesecih za varovanje nepremičnin ne dokazuje, da je varovanje dejansko bilo opravljeno ter je mogoče sklepati, zaradi vprašaja pod računom, da tudi tožeče stranka sama ne ve, če ima kakšno pogodbo z A. glede varovanja spornih objektov. Pritožba napada tudi dokazno oceno in zaključke prvega sodišča, da je tožena stranka zasedla sporne prostore. Noben njen organ ni o tem odločal, niti ni društvo kot pravna oseba organiziralo tega, kar se je zgodilo v noči ..... Tožba in sklep sta glede tega še zlasti neutemeljeni (šibki), ker pravni standard "pod okriljem tožene stranke" ni pojasnjen s konkretnimi ugotovitvami o osebah, ki so delovale pri zasedbi in o njihovem ravnanju. Tožeča stranka bi morala natančneje opisati, kako in na kakšni podlagi naj bi tožena stranka kot pravna oseba z voljo pravne osebe in v oblikah kot se ta volja lahko kaže, storila motenje posesti. Z ogledom bi se izkazalo, da sporne objekte zasedajo posamezniki in skupine civilne družbe, za katerih ravnanje tožena stranka ne odgovarja in tudi ne more zoper te subjekte odrejati izpraznitev nepremičnine. Protispisno so povzete izpovedbe M. H. o zasedbi objektov ter tudi za nobeno drugo osebo ali funkcionarja ni navedeno, kako in na kakšen način je vodil projekt zasedbe nepremičnine. Vse se je zgodilo spontano, ne da bi tožena stranka k temu pozivala ali spodbujala. Če se toženi stranki kot pravni osebi nalaga, da naj objekte izprazni, potem se ji to lahko nalaga le v razmerju do njenih članov, zato je pomembno, kdo dejansko zaseda nepremičnine. Ni obrazložena trditev, da tožena stranka vzdržuje na spornih objektih protipravno stanje in organizira tam svoje dejavnosti, ker to dejansko delajo skupine in posamezniki le pod imenom tožene stranke. To še ne pomeni, da je tožena stranka v posesti prostorov, kjer se izvajajo te dejavnosti. Izrek je v nasprotju z obrazložitvijo tudi kar zadeva trditev o nasilni zasedbi nepremičnine po toženi stranki.

Na pritožbo tožene stranke je odgovorila tožeča stranka, kar pa sodišče druge stopnje pri obravnavanju pritožbe zoper sklep ni moglo upoštevati (381. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP, Ur.l. SFRJ št. 4/77 do 27/90).

Pritožba je utemeljena.

Bistvene kršitve določb pravnega postopka na katere opozarja pritožba, niti druge take kršitve te vrste, na katere mora paziti drugostopno sodišče po uradni dolžnosti, niso podane. Med bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki so vselej podane (kršitve absolutne narave v smislu določila drugega odstavka 354. člena ZPP in drugega odstavka 365. člena ZPP), nedvomno spadajo kršitve, ki se tičejo nepravilne sestave sodišča oziroma v konkretnem primeru, ko je v sporih zaradi motenja posesti sodil sodnik posameznik, skladno z določilom tretjega odstavka 43. člena ZPP, tudi neupoštevanje določb Ustave in zakona o zakonitem (naravnem) sodniku. Nobene podlage ni za sklepanje, da v obravnavanem primeru ni sodil sodnik, ki je bil izbran po pravilih, vnaprej določenih z zakonom in s sodnim redom, skladno z določilom 23. člena Ustave Republike Slovenije, da bi bile s tem kršene pravice tožene stranke. Okoliščina, da je bila med istima strankama in zaradi istega dogodka začeta in končana, pred istim sodiščem, zadeva opr.št. V P ....., ki je po pravilih o izbiri zakonitega sodnika pripadla drugemu sodniku posamezniku, kot kasneje začeta predmetna zadeva, ne glede na razloge za umik prve tožbe, sama po sebi ne vpliva na izbiro sodnika. Zmotno je namreč in nima opore v zakonu stališče tožene stranke, da bi morala v takem primeru nova zadeva pripasti sodniku posamezniku, ki mu je po pravilih o zakonitem sodniku pripadla že zadeva na podlagi prve, kasneje umaknjene tožbe.

Če je tožba umaknjena, se namreč šteje, kakor da sploh ni bila vložena in se lahko tožba znova vloži (tretji odstavek, 193. člena ZPP).

Na podlagi podatkov v spisu tudi ni dvoma, da je zadeva pripadla sodniku na način, da niso bile kršene pravice strank zaradi neupoštevanja določb ustave, zakona o sodiščih in sodnega reda, zlasti določilo prvega odstavka 15. člena omenjenega zakona. Sodniku Ž. kot sodniku posamezniku je zadeva pripadla po dnevnem zaporedju vloženih tožb in ob upoštevanju abecednega reda začetnic priimkov sodnikov, ki so bili v letu 1993 razporejeni za obravnavanje tožb vpisanih v V P vpisnik, kar je nedvomno zagotavljalo, da je bil sodnik izbran po objektivnih kriterijih. Nobene podlage zato ni za sklepanje in tega tudi tožena stranka ne trdi določneje, da je zadeva pripadla sodniku Ž. zaradi njegovih sorodstvenih vezi s predsednikom izvršnega sveta tožeče stranke ali po kakšnih drugih subjektivnih kriterijih, da bi bile s tem kršene ustavne in zakonite pravice tožene stranke.

Nobene podlage tudi ni za zaključek, da je izpodbijani sklep izdal sodnik, ki bi moral biti po zakonu izločen, na kar očitno misli tožena stranka, ko se sklicuje na bistveno kršitev postopka iz 2. točke, drugega odstavka 354. člena ZPP iz že navedenih razlogov, ki se tičejo izbire zakonitega sodnika. Tožena stranka namreč, ko se sklicuje na omenjeno kršitev postopka, ne navaja nobenega drugega razloga za izločitev sodnika iz 1. do 5. točke prvega odstavka 71. člena ZPP. Sodnik pa tudi ni bil izločen s sklepom sodišča, temveč je nasprotno bilo ugotovljeno s sklepi, ki jih tožena stranka sicer izpodbija, s pritožbo zoper končni sklep, da niso podane okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranosti (6. točka, 71. člena ZPP).

S sklepom predsednika Temeljnega sodišča oziroma pooblaščenega vodje enote v Ljubljani z dne 23.11.1993 in 16.3.1994 (Su 29/93-61 in Su 29-1/94) in s sklepom predsednice Višjega sodišča z dne 4.3.1994 (Su 29/94) so bili tudi po mnenju drugostopnega sodišča utemeljeno zavrnjeni zahtevki tožene stranke na izločitev sodnika Ž. iz v teh sklepih navedenih razlogov. Za izločitev sodnika niti na podlagi tega, kar navaja tožena stranka, ni podlage. Sorodstveno razmerje sodnika, kakor ga sam navaja, s predsednikom izvršnega sveta tožeče stranke, samo po sebi ni razlog za izločitev sodnika. Tožena stranka pa tudi ne navaja nobenih drugih konkretnih razlogov za sum v pristranost sodnika zaradi omenjenega sorodstvenega razmerja ali zaradi odločitev, katerih predlaganih dokazov ne bo izvedlo. Omenjeno razmerje sodnika s funkcionarjem tožeče stranke ter dejstvo, da je tožeča stranka v pravdi uspela, še ne opravičuje sklepanja, da je sodnik odločal pristransko. V zakonu je namreč določeno, iz kakšnih izključitvenih razlogov sodnik v nobenem primeru ne sme opravljati sodniške dolžnosti, ne glede na obstoj drugih okoliščin, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranosti (izločitveni razlogi iz 1. do 5. točke prvega odst. 71. čl. ZPP), ki jih sicer mora navesti stranka, ki zahteva izločitev sodnika (6 točka prvega odst. 71. čl. in četrti odstavek 73. člena ZPP). Potrebno je še pojasniti, da bi tudi v primeru, če bi bile podane okoliščine za dvom o nepristranosti sodnika (6. točka, 2. odst. 71. čl.ZPP), bilo to mogoče upoštevati le kot relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 354. člena ZPP. Tožena stranka pa sama poudarja korektnost sodnika, ki ga izloča, pri obravnavanju predmetne zadeve. Okoliščina, da se tožena stranka ne strinja s prosto dokazano oceno sodišča, zaradi katere je v pravdi uspela tožeča stranka, še ne opravičuje očitka, da je sodišče ravnalo pristransko pri odločanju v tej zadevi.

Sodišče daje varstvo posestniku stvari pred motenjem oziroma odvzemom posesti glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje, zato se mora v pravdah zaradi motenja posesti, kakršna je predmetna, obravnavanje tožbe omejiti samo na pretresanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja (441. člen ZPP).

Izključeno je pretresanje o pravici posesti, o pravni podlagi, poštenosti ali nepoštenosti posesti ter je varovana tudi nepristna posest pridobljena s silo, na skrivaj ali z zlorabo zaupanja, razen nasproti tistemu, od katerega je nepristni posestnik na tak način prišel do posesti. Tožena stranka ne trdi, da je imela na sporni nepremičnini posest, zato se v obravnavanje vprašanj, ki izključujejo pravico tožeče stranke do varstva zatrjevane njene posesti iz razlogov nepristne posesti, ni bilo treba spuščati, kakor tudi ne v vprašanja morebitne pravice tožene stranke do samopomoči. Odločilna so v tem primeru predvsem vprašanja neposredne posesti tožeče stranke in motenja te posesti s strani tožene stranke. Ugotovitev prvega sodišča, ki zadevajo pravni status tožene stranke, namreč nihče več ne izpodbija, niti ni vprašljiva pravočasnost vložene tožbe.

Na podlagi do sedaj izvedenih dokazov je imelo prvo sodišče zadostno podlago za oceno, da je tožena stranka v noči ..... na samovoljen in protipraven način zasedla sporno nepremičnino ter jo ima od tedaj na tej podlagi v neposredni posesti. Razlogi prvega sodišča za tako presojo so jasni in niso v nasprotju s tem, kar je razvidno iz listin ter z izpovedbami zaslišanih prič in zakonitega zastopnika tožene stranke M. H. S tem, kar navaja tožena stranka, zato teh ugotovitev prvega sodišča ni mogoče izpodbiti. Jasno je namreč, da je tožena stranka, skladno s programom in cilji, za katere je bila ustanovljena, zasedla sporni del ..... in v njem izvaja od takrat svoje dejavnosti, kakor to obširneje obrazlaga prvo sodišče. Okoliščina, da tožena stranka morebiti res ni sprejemala za zasedbo nepremičnine, preko svojih organov, formalnih odločitev in da ob tem dogodku niso fizično sodelovali funkcionarji društva, sama po sebi ni v nasprotju z ugotovitvijo prvega sodišča, da so prostore zasedli člani društva kot fizične osebe in da tam izvajajo svoje dejavnosti, česar niti tožena stranka ne zanika in je tudi po mnenju inštančnega sodišča odločilno. Tožena stranka je prav zato začela zoper tožečo stranko več pravd zaradi motenja posesti, ko so ji v spornih objektih, potem ko jih je zasedla, onemogočili uporabo vode in električnega toka. Za odločitev v predmetni pravdi pa niti ni pomembno, če poleg tožene stranke zasedajo sporne prostore še drugi posamezniki in skupine.

Na podlagi do sedaj izvedenih dokazov je zelo verjetno, da je imela prav tožeča stranka v oblasti sporno nepremičnino, preden jo je zasedla tožena stranka. Za pravilnost takega sklepanja so bila ugotovljena pomembna dejstva, ki jih navaja prvo sodišče. Ni v nasprotju s pravili logike in življenjskimi izkušnjami, da je prav tožeča stranka, potem ko je s pravnim poslom pridobila sporno nepremičnino, to tudi dejansko vzela v posest in jo zavarovala, tako kot to izhaja zlasti iz zapisnika z dne 23.7.1993 in skladno s tem povesta priči F.U. in E.G. Razmerje teh prič s tožečo stranko zato samo po sebi še ni zadosten razlog za dvom v resničnost opisanih izpovedb in tudi ni jasno, kaj bi moglo še zaslišanje drugih članov komisije doprinesti k razjasnitvi dejstev, da je prevzela tožena stranka v posest nepremičnine, ki jih je imela do takrat v oblasti država. Logična in ne v nasprotju z življenjskimi izkušnjami je zato tudi trditev tožeče stranke, da je po prevzemu nepremičnine le-to tudi fizično zavarovala, kar se končno sklada z dejstvom, ki ga nihče ne zanika, namreč z okoliščinami samovoljne in protipravne zasedbe nepremičnine v noči ..... Da so nepremičnino takrat varovali delavci podjetja A., ni dvoma in so v tem smislu prepričljive izpovedbe D. P., Z. H. in I. S. Na podlagi izpovedb teh prič le ni mogoče z gotovostjo zaključiti, zaradi temu nasprotnih stališč tožene stranke, da so omenjeni delavci oziroma podjetje A. res varovali nepremičnino po naročilu tožeče stranke, ker so, kot sami izpovedujejo, to le domnevali. Tožeča stranka tudi po mnenju sodišča druge stopnje med pravdo ni dovolj pojasnila z predložitvijo popolne dokumentacije in navedbe drugih dokazov, kdo je organiziral in na kakšen način ter preko katerih delavcev D., varovanje nepremičnine in kako je to varovanje potekalo, oziroma, če je to res storila tožeča stranka.

Nepojasnjeno je zato ostalo pomembno dejstvo, da je prišlo do rušenja nekaterih objektov na področju vojašnice, kar bi po načelih logike in življenjskih izkušenj lahko pomenilo, da tožeča stranka, če je do rušenja objektov res prišlo in tega ni sama izvedla ali dopuščala, nepremičnine ni imela zavarovane tako, kot to trdi ali pa celo, da jo ni imela v oblasti (neposredni posesti), kot to sicer trdi tožena stranka. Pomanjkljiva je v tem smislu tudi s strani podjetja A. predložena dokumentacija, zlasti o dogovoru z tožečo stranko glede varovanja nepremičnine ter izvajanja tega dogovora do dneva, ko je tožena stranka zasedla nepremičnino. V tej smeri bo moralo zato prvo sodišče pri nadaljnjem obravnavanju te zadeve predvsem pozvati tožečo stranko in podjetje A., da predložita vse listine, ki jih imata in navedeta osebe, ki o teh dejstvih kaj vedo in nato izvesti še te dokaze, da bo moglo razjasniti omenjena sporna vprašanja, ki so pomembna za dokazno oceno o spornem dejstvu neposredne posesti tožeče stranke. Prvo sodišče bo na podlagi izvedbe teh dokazov tudi lažje ocenilo, ali je morebiti potreben še ogled nepremičnine, zlasti zaradi ugotovitve, katere objekte tožena stranka dejansko zaseda oziroma kateri objekti so morebiti v takem stanju, da jih nihče ne uporablja. Tožena stranka je namreč tudi v pravdah opr. štev. ... predvsem trdila, da je bila motena v posesti štirih objektov in ne še nadaljnjih treh, morebiti res neuporabnih (porušenih) objektov, s tem, da so ji onemogočali uporabo vode in električnega toka.

Sodišče druge stopnje misli, da je potrebno za pravilno ugotovitev dejanskega stanja opraviti novo glavno obravnavo pred sodiščem prve stopnje ter je iz teh razlogov razveljavilo izpodbijani sklep ter je vrnilo zadevo prvemu sodišču v nov postopek (3. točka, 380. člena ZPP). O stroških pritožbenega postopka bo zato treba odločati s končnim sklepom (tretji odstavek 166. člena ZPP).