Jedro

Ker delodajalec tožniku (invalidu III. kategorije invalidnosti) ni zagotovil dela skladno z novimi omejitvami iz dokončne odločbe tožene stranke, tožnik pa je po lastni volji opravljal delo v nasprotju z omejitvami (da ne sme delati ponoči), pogoj zaposlitve na drugem ustreznem delovnem mestu za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost ni izpolnjen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam nosi stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi št. ... z dne 9. 12. 2008 in št. ... z dne 14. 4. 2009, s katerima je tožena stranka dokončno odločila, da tožnik, invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni, nima pravice do nadomestila za invalidnost. Zavrnilo je tudi zahtevo za priznanje navedene pravice od 1. 5. 2008 dalje. Sklenilo je, da tožnik sam nosi stroške postopka.

Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08), pritožil tožnik in predlagal, da jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ter toženi stranki naloži povračilo stroškov postopka. Navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo, da tožnik ni bil premeščen v skladu z odločbo tožene stranke na drugo delovno mesto. Formalno delodajalec tožniku ni ponudil v podpis nove pogodbe o zaposlitvi, dejansko pa je njegovo delovno mesto prilagodil tako, da je upošteval zahteve iz odločbe o razvrstitvi tožnika v III. kategorijo invalidnosti. Navedeno naj bi izhajalo iz opisa delovnega mesta z dne 14. 12. 2008, delovne dokumentacije tožene stranke z dne 8. 10. 2009 ter obrazca za oceno tveganja delavca na delovnem mestu z dne 30. 6. 2008. Pri tožnikovem delu so upoštevane omejitve, kot jih je določila tožena stranka. V dokončni odločbi o razvrstitvi v III. kategorijo invalidnosti je tožena stranka ugotovila, da je delovno mesto varnostnik po opisu z dne 14. 12. 2008 ustrezno, ugotovitev je enaka mnenju invalidske komisije I. stopnje z dne 3. 4. 2008. Tožniku pravica do nadomestila za invalidnost ne more biti zavrnjena le zato, ker mu delodajalec ni predložil v podpis nove pogodbe o zaposlitvi. Zaposlenega postavlja v neugoden položaj, ker je delavec odvisen od volje delodajalca, ali je pripravljen formalno skleniti novo pogodbo o zaposlitvi. Tožniku ne more biti odvzeta pravica, če delodajalec ni izpolnil svoje, zgolj formalne obveznosti, je pa tožniku dejansko omogočil, da opravlja delo s predpisanimi omejitvami. Zahteva povračilo stroškov pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Kršitve postopka, ki bi vplivale na pravilnost in zakonitost sodbe v pritožbi niso navedene, pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi ni bilo kršitev, na katere je na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti.

Materialno pravna podlaga za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost je določba 94. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami). Tožnik je invalid III. kategorije invalidnosti že na podlagi določb prej veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ, Ur. l. RS, št. 12/92, 5/94, 7/96 in 54/98), z odločbo tožene stranke z dne 8. 1. 1999 mu je bila priznana pravica do razporeditve oz. zaposlitve na drugem ustreznem delu, brez stalnega dviganja in prenašanja bremen nad 15 kg, ki ga bo opravljal vsaj deloma sede, od 29. 12. 1998 dalje. Z navedeno odločbo je bilo ugotovljeno, da za svoje delo „izdelava karburita PK“ ni več zmožen. Z dokončno odločbo z dne 26. 5. 2008 (priloga A4 sodnega spisa) so mu bile priznane nove pravice iz invalidskega zavarovanja na podlagi izvedenskega mnenja invalidske komisije I. stopnje z dne 3. 4. 2008. Tožnik je bil sicer še razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni, vendar je bila določena dodatna omejitev, da ne dela v nočnem delovnem času, kot primer ustreznega dela je bilo v skladu z mnenjem invalidske komisije določeno delo varnostnika. Spremenjena pravica oz. dodatna omejitev mu je bila v skladu z drugim odstavkom 163. člena ZPIZ-1 priznana od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe, to je od 1. 5. 2008 dalje.

Pravico do premestitve zavarovancu, ki ima sklenjeno delovno razmerje v Republiki Sloveniji, po drugem odstavku 91. člena ZPIZ-1 zagotovi delodajalec. Natančneje postopke in dolžnosti delodajalca v zvezi z zagotovitvijo pravic delovnega invalida določajo 101. člen ZPIZ-1 ter 116., 199. in 200. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 43/2002 in 103/2007). Delavcu s preostalo delovno zmožnostjo mora delodajalec zagotoviti opravljanje drugega dela, ustreznega njegovi preostali delovni zmožnosti, kot določa prvi odstavek 101. člena ZPIZ-1, razen v primerih, ko mu lahko skladno s 102. členom ZPIZ-1 in predpisi o delovnih razmerjih odpove pogodbo o zaposlitvi. Če je zavarovancu priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto na podlagi invalidnosti III. kategorije delodajalec, po tretjem odstavku 101. člena ZPIZ-1, lahko iz razloga invalidnosti redno odpove pogodbo o zaposlitvi, sočasno z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi pa mora zavarovancu oz. delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za delo na drugem delovnem mestu skladno s predpisi o delovnih razmerjih. Iz izvedenih dokazov v postopku pri sodišču prve stopnje ne izhaja, da je tožnikov delodajalec ravnal po navedenih določbah in mu ponudil sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. Tožnik ni predložil oz. v spisu ni opisa delovnega mesta, niti delovne dokumentacije ter obrazca za oceno tveganja, na katere se sklicuje v pritožbi. Nesporno je imel tožnik z delodajalcem sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z dne 30. 1. 2003, ki je delno nejasna, ker je v prvem odstavku 1. člena navedeno, da se sklene za nedoločen čas, v drugem odstavku pa, da je sklenjena za določen čas, pri čemer ta čas ni naveden, ter da tožnik opravlja dela varnostnika – čuvaja. Iz 10. člena pogodbe je mogoče ugotoviti, da se to delo opravlja tudi v nočnem času.

Delodajalec je odločbo, s katero so priznane pravice na podlagi invalidnosti II. ali III. kategorije, po 262. členu ZPIZ-1 dolžan izvršiti, ko postane dokončna v upravnem postopku. Glede na izrecno določene nove omejitve, bi delodajalec tožniku moral ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, v kateri bodo omejitve, ugotovljene zaradi spremembe invalidnosti, natančno določene. Bistven opis dela je po 3. alineji prvega odstavka 29. člena ZDR nujna vsebina pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je ob zaslišanju (list št. 30 sodnega spisa) povedal, da po svoji volji dela samo ponoči. Ne glede na opise delovnih mest oz. delovno dokumentacijo, je takšna ureditev tožnikovega dela v nasprotju z omejitvami iz dokončne odločbe o priznanju pravice do premestitve, delodajalec in zavarovanec obveznosti v zvezi z premestitvijo na drugo delo nista izpolnila, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje pa je pogoj za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost po ZPIZ-1 začetek oz. zaposlitev na drugem delovnem mestu. Ker mora delavec po prvem odstavku 31. člena ZDR vestno opravljati delo, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi in ob tem ne sme kršiti predpisov o varnosti in zdravju pri delu (31. in 33. člen ZDR), poleg tega pa je tožnik sam navedel, da pri opravljanju dela in izpolnjevanju pogodbenih obveznosti delodajalec ter on sam ne upoštevata omejitev iz dokončne odločbe o priznanju pravice do premestitve, je zavrnilna sodba prvostopenjskega sodišča pravilna in zakonita.

Neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo.

Tožnik s pritožbo ni uspel. Na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP je sodišče druge stopnje, ob upoštevanju uspeha v sporu, sklenilo, da stroške pritožbe nosi sam.