Jedro

Sedanji pravdni stranki sta za primer zamude z izpolnitvijo obveznosti (in ne tudi za primer neizpolnitve, ki nastopi, če druga, pogodbi zvesta stranka, uresniči pravico odstopiti od pogodbe zaradi nepravilne izpolnitve) v drugem odstavku 19. člena Pogodbe dogovorili pogodbeno kazen, kot civilno sankcijo za primer kršitve obveznosti, opraviti izpolnitveno ravnanje (prvi odstavek 247. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). V zvezi s tem pritožnica utemeljeno opozarja, da pogodbena kazen zaradi zamude z izpolnitvijo nima ničesar skupnega s pogoji, pod katerimi je mogoče vnovčiti bančno garancijo za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti oziroma z njeno vnovčitvijo ni mogoče „pokrivati“ obveznosti iz naslova pogodbene kazni, kot je to napačno storilo sodišče prve stopnje in na tej podlagi tožbeni zahtevek zavrnilo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo v točki I izreka zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) znesek 25.086,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 7. 2013 do plačila. Zavrnilo je tudi zahtevek tožnice na povrnitev stroškov postopka. V točki II izreka je odločilo, da je tožnica dolžna plačati toženki pravdne stroške v znesku 3.953,14 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

2. Tožnica z odločitvijo sodišča prve stopnje ne soglaša. Sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Poudarja, da sodišče prve stopnje sploh ni presojalo določil Pogodbe o izvedbi novogradnje objekta B in obnove objekta A - dokončanje del št. 2430-12-13020-P06 z dne 19. 6. 2012 (v nadaljevanju Pogodba), ki je osnova za presojo medsebojnih pravic in obveznosti pogodbenih, sedaj pravdnih strank.

- Napačno je presodilo dejstvo zamude. Pritožnica se sklicuje na 4. člen Pogodbe in dodaja, da toženka ni niti trdila niti dokazala, da je tožnico (izvajalca del) obvestila, da lahko prične z deli. To pa pomeni, da v postopku ni bil ugotovljen začetek teka roka za izvedbo del. Sodišče prve stopnje je povsem nekritično sledilo toženki, da bi morala tožnica z deli zaključiti 6. 4. 2013. Za takšen zaključek bi moralo razpolagati z obvestilom toženke tožnici, da lahko prične z deli. Tožnica je ves postopek obrazloženo ugovarjala trditvam toženke glede zamude, sodišče prve stopnje pa na njene trditve ni odgovorilo, tako da izpodbijana sodba nima razlogov o tem odločilnem dejstvu. Tožnica opozarja tudi na zatrjevano dejstvo, da je toženka še 28. 5. 2013 naročila dodatna dela.

- V nadaljevanju se tožnica sklicuje na drugi odstavek 19. člena Pogodbe (obračun pogodbene kazni) in poudarja, da pogodbena kazen zaradi zamude nima ničesar skupnega s pogoji za vnovčitev bančne garancije za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti iz 20. člena Pogodbe. S sredstvi takšne bančne garancije ni dovoljeno obračunati pogodbene kazni zaradi zamude. Sicer pa sodišče prve stopnje ni pojasnilo, ali je bila bančna garancija upravičeno vnovčena. Če je razlog za njeno vnovčitev zamuda pri izvedbi del, je v skladu z 20. členom Pogodbe pogoj za njeno vnovčitev tako ugotovitev dejstva zamude, kot tudi razdrtje Pogodbe. Tožnica ponovno poudarja, da dokazi, ki jih je predložila toženka, nasprotujejo zaključku, da je slednja od Pogodbe odstopila. Ob kvalitativnem pregledu dne 2. 7. 2013 je namreč tožnici določila rok za odpravo ugotovljenih pomanjkljivosti (do 19. 7. 2013), kar je (bil) pogoj za izdajo končne situacije. To pa pomeni, da je vztrajala pri izpolnitvi obveznosti oziroma pri odpravi pomanjkljivosti. Ker do razdrtja pogodbe zaradi zamude ni prišlo, torej ni bil izpolnjen pogoj za vnovčitev bančne garancije št. 1492837 z dne 10. 7. 2012. Sodišče prve stopnje 20. člena Pogodbe ni ustrezno presojalo, s tem pa je kršilo materialno pravo.

- Pritožnica opozarja tudi na vsebino prvega odstavka 13. člena Pogodbe, iz katere izhaja namen bančne garancije za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti (pokrivanje stroškov odprave napak). V primeru razdrtja pogodbe pa zahtevka na odpravo pomanjkljivosti ni več. Ker sodišče prve stopnje ni ustrezno upoštevalo 4., 13., 19. in 20. člena Pogodbe, je ostalo dejansko stanje zmotno ugotovljeno.

- Kar zadeva obveznost izročitve bančne garancije za odpravo napak v garancijskem roku (14. člen Pogodbe), tožnica poudarja, da je izročitev takšne bančne garancije vezana na prevzem del, njena višina pa je ugotovljena šele na podlagi končne situacije 4. 7. 2013, ko je toženka unovčila bančno garancijo, dela še niso bila prevzeta, izdelana tudi še ni bila končna situacija. Sicer pa (ne)izročitev bančne garancije za odpravo napak v garancijskem roku ni razlog za unovčenje bančne garancije za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti. Tožnica opozarja tudi na dejstvo, da je bilo predlogu za izdajo začasne odredbe (zaradi zvijačnega ravnanja toženke) s sklepom Zg 17/2013 z dne 23. 7. 2013 ugodeno. Očitno je do tega prišlo zato, ker je bila bančna garancija za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti veljavna le do 15. 7. 2013. - Tožnica predlaga, da se njeni pritožbi ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi, toženki pa se naloži plačilo vseh stroškov postopka. Podrejeno se zavzema za njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje je zadevo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po tako opravljenem preizkusu soglaša s pritožbo, da sodišče prve stopnje zaradi zmotne presoje določb Pogodbe ni ugotovilo vseh pravno odločilnih dejstev, kar je terjalo (ponovno) razveljavitev izpodbijane sodbe.

5. Tožnica v obravnavanem sporu od toženke zahteva vrnitev zneska, ki ga je slednja prejela z vnovčitvijo bančne garancije za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti z dne 10. 7. 2012, št. 1492837 (priloga A11), saj je zahtevek za vnovčitev bančne garancije podala še preden je potekel rok za odpravo ugotovljenih napak. Toženka je zahtevku nasprotovala s trditvami, da je garancijo utemeljeno vnovčila, ker tožnica dogovorjenega dela ni opravila v predvidenem roku, količini in kvaliteti, izpolnila pa tudi ni ostalih pogodbenih obveznosti, predvsem ni izročila bančne garancije za brezhibno delovanje in odpravo napak v garancijskem roku. V pobot je uveljavljala svoje nasprotne terjatve z naslova (1) pogodbene kazni, (2) škode zaradi neizpolnitve pogodbene obveznosti predložitve bančne garancije za garancijsko dobo, (3) manjvrednosti zaradi napak izvršenega dela, (4) škode zaradi vnovčitve bančne garancije za solidnost posla s strani naročnika del. 6. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju zaključilo, da je toženka upravičeno vnovčila bančno garancijo za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti, v posledici tega pobotnega ugovora ni presojalo, zahtevek pa je v bistvenem zavrnilo z naslednjo obrazložitvijo: - toženka je zaradi zamude tožnice (rok za izvedbo del je potekel 6. 4. 2013, dela pa še do 27. 6. 2013 niso bila v celoti izvedena) dne 28. 6. 2013 utemeljeno odstopila od Pogodbe (točka 14 obrazložitve); - toženka si je pravočasno pridržala pravico do pogodbene kazni zaradi zamude, pri čemer je upravičena do maksimalne pogodbene kazni v višini 10% pogodbeno izvedenih del (upoštevana je pogodbeno dogovorjeno vrednost del v višini 250.866,64 EUR); - z vnovčitvijo bančne garancije je pokrita obveznost z naslova pogodbene kazni, ki (enako) znaša 10% pogodbene vrednosti, torej 25.086,66 EUR (točka 16 in 17 obrazložitve).

7. Tožnica v pritožbi utemeljeno opozarja na pomen bančne garancije za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti (prvi odstavek 13. člena Pogodbe). Njen namen je pokritje stroškov glavnega izvajalca, nastalih z odpravo napak, ki jih podizvajalec ni odpravil v dogovorjenem roku in nikakor ni namenjena „pokrivanju pogodbene kazni zaradi zamude v enaki višini“.

8. Čeprav je tožnica zatrjevala in v dokaz svojih trditev predložila dokaze, da je toženka 4. 7. 2013, po kvalitativnem pregledu, ki je bil opravljen 2. 7. 2013 in pred potekom (dogovorjenega) roka za odpravo napak (19. 7. 2013), neutemeljeno podala zahtevek za vnovčitev bančne garancije, je sodišče prve stopnje, ne da bi se o tem (sploh) izreklo, (nekritično) sledilo toženki, da je slednja 28. 6. 2013 (torej že pred tem) odstopila od pogodbe. Tožnica v pritožbi utemeljeno (ponovno) opozarja na okoliščino, da je toženka očitno vztrajala pri izpolnitvi pogodbenih obveznosti, saj ji je po kvalitativnem pregledu izvedenih del (2. 7. 2013), ne glede na ugotovljeno zamudo, v okviru prevzema pogodbeno izvedenih del (9. člen Pogodbe) omogočila odpravo napak. O tem se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi (sploh) ni izreklo (enostavno je sledilo toženki, da je zaradi zamude pri izvedbi del utemeljeno od pogodbe odstopila, vnovčila bančno garancijo in zahtevala plačilo pogodbene kazni), pa bi se, ob pravilni uporabi 9., 13. in 20. člena Pogodbe, moralo, saj je od tega odvisna utemeljenost tožbenega zahtevka na vrnitev 25.086,66 EUR z obrestmi.

9. V novem sojenju bo torej moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju trditev (in dokazov) obeh pravdnih strank ter vsebine Pogodbe najprej (ponovno) presoditi, ali je toženka po pogojih iz 20. člena Pogodbe utemeljeno vnovčila bančno garancijo. Če bo ugotovilo, da jo je, bo zahtevek že na tej podlagi zavrnilo. V nasprotnem primeru, če bo ugotovilo, da terjatev po tožbi obstoji, pa bo moralo presojati tudi obstoj terjatve toženke iz pobotnega ugovora, s katerim slednja nasprotuje tožbenemu zahtevku.

10. V tem kontekstu sodišče prve stopnje najprej pritrjuje zaključkom izpodbijane sodbe, da je bila tožnica glede na vsebino 4. člena Pogodbe v zamudi z izpolnitvijo obveznosti. Toženka je že v odgovoru na tožbo zatrjevala, da je bila tožnica uvedena v delo 6. 8. 2012, glede na izvedbeni rok 8 mesecev od obvestila izvajalca, bi morala z deli zaključiti 6. 4. 2013, slednja pa še v mesecu juniju 2013 ni bila sposobna dostaviti barvnih kovinskih fasadnih elementov. Tožnica temu konkretno ni ugovarjala (sklicevala se je le na dodatna dela, ki naj bi jih toženka naročila 28. 5. 2013 in na tehnični pregled, ki je bil opravljen 10. 6. 2013, kar vse je sicer že po poteku roka za izvedbo del). Šele kasneje (po prvem naroku za glavno obravnavo), kar je glede na dikcijo prvega odstavka 337. člena ZPP prepozno, pa je začela zatrjevati, da v postopku ni bilo ugotovljeno, kdaj je začel teči rok za izvedbo del, saj toženka ni trdila in dokazala, da je tožnico obvestila, da lahko prične z deli. To tožnica ponavlja tudi v pritožbi, pri čemer (tudi v pritožbi) ne pojasni, zakaj se na to dejstvo ni sklicevala prej, torej pravočasno.

11. Sedanji pravdni stranki sta za primer zamude z izpolnitvijo obveznosti (in ne tudi za primer neizpolnitve, ki nastopi, če druga, pogodbi zvesta stranka, uresniči pravico odstopiti od pogodbe zaradi nepravilne izpolnitve) v drugem odstavku 19. člena Pogodbe dogovorili pogodbeno kazen, kot civilno sankcijo za primer kršitve obveznosti, opraviti izpolnitveno ravnanje (prvi odstavek 247. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). V zvezi s tem pritožnica utemeljeno opozarja, da pogodbena kazen zaradi zamude z izpolnitvijo nima ničesar skupnega s pogoji, pod katerimi je mogoče vnovčiti bančno garancijo za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti oziroma z njeno vnovčitvijo ni mogoče „pokrivati“ obveznosti iz naslova pogodbene kazni, kot je to napačno storilo sodišče prve stopnje in na tej podlagi tožbeni zahtevek zavrnilo. Citirano pogodbeno določilo je treba presojati ločeno, v okviru pobotnega ugovora (če se seveda predhodno ugotovi obstoj terjatve tožeče stranke), v skladu z drugim odstavkom 19. člena Pogodbe, pri čemer pritožnica utemeljeno opozarja, da skupni znesek pogodbene kazni ne more presegati 10% od vrednosti dejansko izvedenih pogodbenih del, ugotovljenih na podlagi končne situacije (in ne 10% od od pogodbene vrednosti del - 250.866,66 EUR).

12. Sodišče prve stopnje se je v točki 18 obrazložitve ukvarjalo še z obveznostjo izročitve bančne garancije za odpravo napak v garancijskem roku iz 14. člena Pogodbe. Zaključilo je, da tožnica tudi te pogodbene obveznosti ni izpolnila. Tudi te zaključke pritožnica utemeljeno graja. Da je to (bila) pogodbena obveznost tožnice, ni sporno, saj to izhaja iz 12. in 14. člena Pogodbe. Res pa je, da v času, ko je toženka podala zahtevek za vnovčitev garancije za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti (4. 7. 2013), do dokončnega prevzema del po pogojih iz 9. člena Pogodbe, ko mora izvajalec upravičencu izročiti takšno bančno garancijo v višini 10 % vrednosti pogodbenih del (12. člen Pogodbe), glede na trditve toženke, da so se napake v dogovorjenem roku odpravljale, očitno še ni prišlo. Sicer pa sodišče prve stopnje ustrezne presoje v tej smeri sploh ni opravilo.

13. Na podlagi obrazloženega je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo (355. člen ZPP).

14. V novem sojenju naj sodišče prve stopnje upošteva vse napotke, ki izhajajo iz gornje obrazložitve, predvsem pa naj najprej presodi utemeljenost tožbenega zahtevka, a ne tako, da razloge za njegovo zavrnitev veže na utemeljenost pobotnega ugovora (npr. z vnovčitvijo bančne garacije se „pokrije“ obveznost z naslova pogodbene kazni), na kar je pritožbeno sodišče opozorilo že v točki 9 obrazložitve tega sklepa.

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.