Jedro

Če se upravni organ odloči, da kakšnega dokaza za zatrjevanje dejstva, ki je sicer za odločitev v zadevi pomembno, ne bo izvedel, mora za to navesti utemeljene razloge, na primer, da je dejstvo, ki ga želi z izvedbo tega dokaza dokazati stranka, že dokazano. Namreč, tudi v upravnem postopku mora biti zavrnitev dokaznega predloga (ustavno) upravičena.

Izrek

I. Ugotovi se, da sta odločbi Mestne občine Novo mesto št. 321-93/2017-39 (620) z dne 5. 10. 2018 in št. 321-93/2017 z dne 28. 12. 2017, nezakoniti.

II. Tožnico se napoti, da svoj odškodninski zahtevek uveljavlja v pravdi.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

IV. Zahtevek prizadete stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. Mestna občina Novo mesto (prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo v obnovljenem postopku pustila v veljavi odločbo Mestne občine Novo mesto št. 321-93/2017 z dne 28. 12. 2017, s katero je soglašala s podaljšanim obratovalnim časom A. d .o. o. (v nadaljevanju prizadeta stranka).

2. Iz obrazložitve odločbe med drugim izhaja, da je prvostopenjski organ prizadeti stranki izdal soglasje k podaljšanemu obratovalnemu času od 1. 1. 2018 do 31. 12. 2018, vsak dan od 22.00 ure do 24.00 ure, od 24. 12. 2018 do 25. 12. 2018 pa od 22.00 ure do 1.00 ure. S sklepom prvostopenjskega organa z dne 29. 5. 2018 je bila na podlagi 9. in 1. točke 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) dovoljena obnova predmetnega postopka v obsegu, da se pred odločitvijo o izdaji soglasja k podaljšanem obratovalnem času opravi ustna obravnava za razjasnitev dejanskega stanja, na kateri se zagotovi tožničina prisotnost. V ugotovitvenem postopku je prvostopenjski organ ugotovil, da se gostinski obrat nahaja na območju mestnega jedra Novo mesto in da gre za nastanitveni gostinski obrat. V obnovljenem postopku se je organ oprl na določbe Zakona o gostinstvu (v nadaljevanju ZGos), na njegovi podlagi izdanega Pravilnika o merilih za določitev obratovalnega časa gostinskih obratov in kmetij, na katerih se opravlja gostinska dejavnost (v nadaljevanju Pravilnik) in Odloka o merilih za izdajo soglasij za obratovanje gostinskih obratov in kmetij, na katerih se opravlja gostinska dejavnost v podaljšanem obratovalnem času v Mestni občini Novo mesto (v nadaljevanju Odlok). Ugotovil je, da je vloga za prijavo obratovalnega časa popolna, da so bila določila Pravilnika upoštevana, obratovalni čas pa določen v skladu z merili Pravilnika in Odloka. Prvostopenjski organ na je na podlagi opravljene ustne obravnave in ogleda na kraju samem ter poslušanja posnetka, ki ga je tožnica vložila kot dokaz, ugotovil, da tožnica ni izkazala prekomernega hrupa, ki bi jo motil do te mere, da bi bilo v zaprtih poslovnih prostorih onemogočeno umsko delo, v stanovanju pa spanje in počitek. Iz razlogov ekonomičnosti pa organ ni izvedel zaslišanja predlaganih prič B.B., C.C. in D.D., ker je bil prepričan, da njihovo pričanje ne bi pripomoglo k razjasnitvi dejanskega stanja in ne bi vplivalo na odločitev v konkretnem postopku.

3. Iz posnetka, ki ga je kot dokaz predložila tožnica, je videti, da sta njena in kavarniška terasa ločeni tako nivojsko, kot tudi z ograjo z rastlinami. Upravni organ ob ogledu posnetka ni videl uporabnikov terase, saj so jih zastirali tako ograja kot rastline, zato sklepa, da tudi oni ne morejo videti tožnice ali njenih obiskov. Iz posnetka pa tudi ni mogoče ugotoviti prekomernega hrupa, ki bi ga povzročil vlagatelj z izvajanjem svoje gostinske dejavnosti ali s predvajanjem glasbe v gostinskem obratu ali ki bi ga povzročali uporabniki terase s pogovorom, smehom ali drug način. Dodaja, da se gostinski lokal nahaja v centru mesta, kjer je določeno stopnjo hrupa mogoče pričakovati in ga je zaradi tega potrebno tolerirati. Poudarja, da je na območju mešane rabe prostora predvidena III. stopnja varstva pred hrupom in da je po oceni toženke glede na velikost terase in največje število oseb, ki se lahko istočasno nahajajo na njej, hrup v mejnih vrednostih in tak, kot ga je mogoče pričakovati na takšnem območju. Na podlagi preverb v evidencah pa je ugotovil tudi, da je tožnica edina, ki jo moti obratovanje gostinskega obrata v podaljšanem obratovalnem času in hrup, ki naj bi ga povzročili uporabniki terase v tem času. Navaja še, da je v interesu Mestne občine Novo mesto in v javnem interesu, da gostinski obrati v centru mesta obratujejo tudi v podaljšanem obratovalnem času, saj se s tem prispeva k oživitvi mestnega jedra, kar je eden izmed ciljev, ki se jih zasleduje pri razvoju turizma in občine. E. je edini hotel v strogem mestnem centru in s svojo ponudbo bistveno pripomore k oživitvi mestnega jedra, saj svojim gostom poleg nastanitve omogoča tudi izvajanje različnih dejavnosti (kulturnih, turističnih, športnih itd). Ob upoštevanju načela proste presoje dokazov toženka ugotavlja, da ni dokazana prekomerna obremenitev okolice s hrupom, ki bi ga povzročilo obratovanje kavarniške terase in ni dokazan poseg v ustavno zagotovljene tožničine pravice.

4. Drugostopenjski organ je zavrnil tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo. Pritrjuje odločitvi prvostopenjskega organa in razlogom, ki izhajajo iz izpodbijane odločbe, ki jih delno dopolni tudi s svojimi.

5. Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi ter pripravljalni vlogi z dne 10. 6. 2019 med drugim navaja, da upravna organa v obravnavanem primeru nista iskala ravnotežja med interesi gospodarskih subjektov in stanovalcev v bivalnem naselju, ampak sta v celoti in brez kakršnekoli zahteve po izpolnitvi kakršnihkoli pogojev za varstvo pred hrupom upoštevala le interese A. Navaja, da A. ni nastanitveni gostinski obrat, ampak sodi med prehrambene gostinske obrate, ker je to samostojna kavarna, odprta za vso javnost in ne le za hotelske goste. Poleg tega se nahaja v stavbah s stanovanjem, katerega solastnica in uporabnica je, ki je namenjeno bivanju in na katerem ima tožnica prijavljeno tudi stalno bivališče. Ne strinja se z navedbo toženke, da ni izkazala, da je hrup dejansko moteč. Toženki očita, da ni izvedla dokaza s tremi predlaganimi pričami. Opozarja pa tudi na ustno obravnavo v postopku izdaje soglasja isti kavarnici za leto 2019, ki so se je udeležili tudi drugi sosedje, ki prav tako slišijo hrup iz A. in kavarniške terase in njihovo glasbo, kar izkazuje, da gre za subjektivno oceno prekomernosti hrupa. Predlaga, da sodišče posluša predloženi video zvočni posnetek in novo predložene posnetke. Ne strinja se z navedbo drugostopenjskega organa, da je na predmetnem območju hrup običajen in pričakovan. Na območju zasebnega atrija znotraj vrstnih hiš hrup ni običajen in pričakovan. Po obravnavanem atriju nikoli ni potekal osebni promet ali dostava v trgovine in je bil zaradi mestne pozidave hrupu iz glavnih ulic neizpostavljen. Drugačne trditve v odločbi drugostopenjskega organa so posledica dejstva, da uradna oseba, ki je odločbo izdala, sama ogleda neposredno ni opravila. Meni, da toženka ni razumno in logično obrazložila, zakaj je štela kot nepotrebno zaslišanje s tožničine strani predlaganih prič. Napačno pa je presodila tudi predloženi video-zvočni posnetek. Poudarja, da ji je zaradi izdanih soglasij onemogočeno zračenje v poletnem času in se mora v najhujši vročini dušiti v zaprtih prostorih ali plačevati električno energijo za klimatsko napravo, saj se ob odprtih oknih ali balkonskih vratih že srednje glasen klepet na kavarniški terasi povsem razločno sliši v vse neposredno meječe prostore. Ostali prostori pisarne mejijo na glavno ulico, kjer je hrup še večji, tako da nima niti v stanovanju, niti v pisarni, nobenega mirnega kotička več. Zaradi izdanega soglasja za podaljšani obratovalni čas so njene nepremičnine praktično neuporabne za dosedanjo normalno uporabo. Ne strinja se tudi s stališčem toženke, da v območju centra mesta ni nobenih omejitev glede hrupa. Poudarja, da bi morala toženka pri odločanju ob podaljšanju obratovalnega časa upoštevati tudi njene interese, kot lastnice in uporabnice neposredno meječih zasebnih površin in stanovanj v času po 22.00 uri, ne pa le izključno interesov gostov in občine po oživljanju starega mestnega jedra. Poudarja, da gre za majhen, zasebni hotel in v njem kavarno, ki za obratovanje hotela ni nujno potrebna, saj je gostinskih lokalov z vrtovi v mestnem jedru dovolj in niso nikoli niti polovično zasedeni. Nepravilna pa je tudi navedba toženke, da gre za edini hotel v starem mestnem jedru, saj je pet minut hoda naprej F., čigar kapacitete so v manjši meri zasedene. Poleg tega meni, da prizadeta stranka ni tako slabega premoženjskega stanja, da ne bi zmogla stroškov s postavitvijo protihrupne ograje. Meni, da bi morala toženka dejansko stanje ugotavljati z zaslišanjem prič, pri tem pa upoštevati tudi že poudarjene in podrobno opisane lokacijske okoliščine zunanje kavarniške terase. Sodišču predlaga, naj ugotovi, da sta odločba občinske uprave Novo mesto z dne 5. 10. 2018 in soglasje z dne 28. 12. 2017 nezakonita ter toženki naloži, da je dolžna tožnici plačati odškodnino v znesku 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve te tožbe, do plačila, v 15 dnevih pod izvršbo ter da je dolžna povrniti vse njene stroške upravnega spora in upravnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6. Toženka v odgovoru na tožbo oporeka tožničinemu pravnemu interesu za vložitev tožbe, saj je obdobje, na katerega se nanaša odločba, že poteklo. Tudi sicer pa meni, da je tožničina tožba neutemeljena. Poudarja, da tožničina nepremičnina stoji na območju mestnega jedra, kjer je določena III. stopnja varstva pred hrupom, toženka pa je z izdajo soglasja ocenila, da je hrup s terase v ugotovljeni velikosti in ugotovljeno kapaciteto oseb skladen z omejitvami, ki jih je na takem območju mogoče pričakovati. Glede terase poudarja, da ni sporno, da predstavlja polovico atrija, druga polovica pa je v tožničini solasti, in da je na njej lesena ograja, visoka 1,2 m, na kateri so zasajeni lovorikovci visoki cca 60 cm, kar predstavlja zaščito pred hrupom. Sklicuje se na dokazno breme, ki je na tožnici, in diskrecijsko pravico toženke, da oceni, katere dokaze bo izvedla. Zvočni posnetek pa ocenjuje za nezakonito pridobljen dokaz, zato se ga ne sme uporabiti. Zavrača tudi odškodninski zahtevek in poudarja, da tožnica ni izkazala, da je hrup iz A. dejansko moteč in prekomeren, saj ga nikoli ni merila. Predlaga zavrnitev tožbe in priglaša stroške postopka. Prizadeta stranka A. d. o. o. pa v odgovoru na tožbo in odgovoru na spremebo tožbe med drugim meni, da tožnica za vložitev tožbe nima pravnega interesa, saj se odločba nanaša na obdobje do 31. 12. 2018. Sodišču zato predlaga, naj tožbo zavrže in tožnici naloži povrnitev stroškov postopka. Podrejeno pa predlaga zavrnitev tožbe in zahtevka za odškodnino. Meni, da tožnica tudi za izdajo ugotovitvene tožbe nima pravnega interesa in podarja, da tožnica prekomernosti hrupa ni izkazala.

7. Tožba je utemeljena.

8. Sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožnica z vlogo z dne 10. 6. 2019 svoj tožbeni zahtevek spremenila, in sicer z njim zahteva ugotovitev nezakonitosti upravnih aktov, s katerima je bilo poseženo v njene pravice ali pravne koristi. Takšna tožba je po drugi alineji 33. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) predvidena, sodišče pa tudi ugotavlja, da je tožnica za njeno izdajo izkazala pravni interes. Tožnica namreč skupaj s tožbo zahteva tudi plačilo odškodnine za škodo, ki ji je nastala zaradi nezakonitega postopanja toženke. Ker je protipravnost ena od predpostavk odškodninske odgovornosti, je tožnica za izdajo ugotovitvene sodbe po presoji sodišča izkazala pravni interes.

9. Zakon o gostinstvu (v nadaljevanju ZGos) v prvem odstavku 12. člena pooblašča ministra, pristojnega za gostinstvo, da izda merila za določitev obratovalnega časa gostinskih lokalov in kmetij, na katerih se opravlja gostinska dejavnost. V tretjem odstavku istega člena pooblašča samoupravno lokalno skupnost, v konkretnem primeru občino, da lahko sprejme akt, v katerem glede na potrebe gostov in značilnosti ter potrebe kraja, v skladu s predpisom iz prvega odstavka tega člena, določi podrobnejša merila za določitev obratovalnega časa. Merila za določitev obratovalnega časa v konkretni zadevi tako določata Pravilnik o merilih za določitev obratovalnega časa gostinskih obratov in kmetij, na katerih se opravlja gostinska dejavnost (v nadaljevanju Pravilnik), ki ga je sprejel pristojni minister, in Odlok o merilih za izdajo soglasij za obratovanje gostinskih obratov in kmetij, na katerih se opravlja gostinska dejavnost v podaljšanem obratovalnem času v Mestni občini Novo mesto (v nadaljevanju Odlok), ki ga je sprejela občina. Občinski organ mora torej pri odločanju poleg določb ZGos upoštevati določbe Pravilnika ter Odloka.

10. V zadevi ni sporno, da se gostinski obrat A., na katerega se nanaša izpodbijana odločba o podaljšanju obratovalnega časa, nahaja v neposredni bližini nepremičnin, ki sta v tožničini solasti, in sicer poslovnega prostora (posamezni del 1) in stanovanja (posamezni del 2) v stavbi ...na naslovu ..., k.o. ...

11. Prav tako ni sporno, da se v smislu meril iz Odloka gostinski obrat nahaja v mestnem jedru Novega mesta in da se nahaja v stavbi s stanovanji ali objektu na območij stanovanj, ki so namenjena bivanju in spremljajočim dejavnostim, za katere Pravilnik določa, da smejo obratovati le med 6. in 22. uro. To velja tudi za tiste enote nastanitvenih obratov, ki svojo dejavnost opravljajo zunaj zaprtih prostorov (gostinski vrtovi, hotelske terase ipd.). Obratovanje izven tega časa se šteje za podaljšani obratovalni čas, za katerega mora gostinec pridobiti pisno soglasje organa občine, ki, kot rečeno, o tem odloča na podlagi ZGos ter meril iz Pravilnika ter Odloka.

12. Podrobnejša merila za izdajo soglasja k podaljšanem obratovalnem času določa 2. člen Odloka, in sicer so to območje, kjer se gostinski obrat nahaja, vrsta gostinskega obrata, vključenost gostinskega obrata v turistično ponudbo, kulturno-zgodovinsko, zabavno in športno-rekreacijsko ponudbo, interesi gostincev in kmetov, izkazanost javnega interesa in varstvo pred hrupom z vidika varstva zasebnosti (35. člen Ustave RS) stanovalcev v neposredni bližini javnega lokala. Te vidike je namreč treba upoštevati že neposredno na podlagi Ustave RS (prvi odstavek 15. člena Ustave RS), kajti svobodna gospodarska pobuda je omejena z javno koristjo (drugi odstavek 74. člena Ustave RS). V obravnavnem primeru, ko se gostinski obrat A. nahaja v mestnem jedru Novega mesta, je Odlok določil še, da lahko pristojni organ izda soglasje za podaljšani obratovalni čas največ do 2. ure zjutraj (6. člen).

13. V obravnavanem primeru je sporno, ali je toženka pri odločanju o izdaji soglasja k podaljšanem obratovalnem času upoštevala vsa merila iz 2. člena Odloka, predvsem merilo varstva pred hrupom.

14. Po presoji sodišča toženka navedenega merila pri odločanju ni presodila zadostno.

15. Toženka tožničin ugovor glede prekomernega hrupa, do katerega prihaja zaradi podaljšanega obratovanja gostinskega obrata, zavrne z utemeljitvijo, da tožnica ni izkazala, da je hrup vsakodnevno dejansko moteč in prekomeren, ter se sklicuje na 106. člen Občinskega prostorskega načrta Mestne občine Novo mesto, kjer je na predmetnem območju določena III. stopnja varstva pred hrupom.

16. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da gre, glede na citirane predpise, za dajanje soglasja k podaljšanem obratovalnem času, torej obratovalnem času, daljšem od sicer predvidenega (v obravnavanem primeru je predviden obratovalni čas do 22. ure, kar je predhodno pojasnjeno). Gre torej za izjemo od sicer predvidenega časa obratovanja, zato je merila, ki take izjeme dopuščajo, treba ocenjevati ozko. Predvsem pa mora že glede na naravo stvari njihovo izpolnjevanje izkazati gostinec oz. kmet, ki tako izjemo želi doseči, organ, ki o njej odloča, pa jih mora presojati skrbno, predvsem mora poskrbeti, da so varovani tako interesi gostincev in kmetov, kot tudi interesi strank, v katere pravice in pravne koristi podaljšan obratovalni čas posega, predvsem s stališča varstva pred hrupom, kot tudi javni interes. Sodišče se zato ne strinja, da mora neizpolnjevanje posameznega merila iz 2. člena Odloka dokazati tisti, ki je s takim, podaljšanim obratovanjem sicer prizadet. 17. Ne glede na navedeno pa sodišče pritrjuje tožnici, da toženka ni argumentirano pojasnila, zakaj vseh dokazov, ki jih je predlagala tožnica v zvezi z dokazovanjem prekomernega hrupa, ni izvedla.

18. Res je, da uradna oseba, ki vodi postopek, odloči, ali je treba kakšno dejstvo dokazovati ali ne, glede na to, ali utegne to dejstvo vplivati na odločitev o zadevi (prvi odstavek 165. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP). Vendar pa navedena določba ne določa, da lahko upravni organ dokazne predloge za dokazovanje dejstva, ki je za odločitev pomembno, zavrne, ne da bi za to navedel argumentirane razloge. Če se upravni organ odloči, da kakšnega dokaza za zatrjevanje dejstva, ki je sicer za odločitev v zadevi pomembno, ne bo izvedel, mora za to navesti utemeljene razloge, na primer, da je dejstvo, ki ga želi z izvedbo tega dokaza dokazati stranka, že dokazano. Namreč, tudi v upravnem postopku mora biti zavrnitev dokaznega predloga (ustavno) upravičena. V dokaznem postopku upravni organ tako (med drugim) ni dolžan izvesti dokaza za ugotovitev dejstva, ki je že dokazano, ne sme pa zavrniti dokaza z argumentom, da se je že prepričal v nasprotno, kot v konkretnem primeru. Iz obrazložitve odločbe je namreč razbrati, da je toženka dokazne predloge za zaslišanje prič B.B., C.C. in D.D. zavrnila iz razlogov ekonomičnosti postopka in ker je prepričana, da ne bi pripomogli k razjasnitvi dejanskega stanja, in posledično k drugačni odločitvi. Takšna vnaprejšnja dokazna ocena ni dovoljena. Zavrnitev dokaznega predloga, ki bi lahko ovrgel rezultate dosedanjega dokaznega postopka, zgolj z argumentom, da so že izvedeni dokazi tako prepričljivi in popolni, da jih tudi novi dokaz ne bi mogel ovreči, ni dopustna. Enako velja za zavrnitev dokaza za izvedbo ogleda tožničinih prostorov. Navedena kršitev predstavlja bistveno kršitev iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, zaradi česar je bili treba izpodbijano odločbo odpraviti.

19. Sodišče se tudi ne strinja z metodo toženke, s katero je ocenjevala prekomerni hrup. Prvostopenjski organ je tožničin ugovor zavrnil, ker je po poslušanju zvočnega posnetka sklenil, da iz njega prekomeren hrup ne izhaja oz. je svojo oceno oprl na podatke o velikosti terase in največje število oseb, ki se lahko nahajajo na njej. Drugostopenjski organ je navedenemu razlogu dodal še, da sta tožničini nepremičnini v mestnem jedru, zato je tam raven hrupa višja, omenjal pa je še gradbišče v bližini. Zaščito pred hrupom in pogledi pa naj bi zagotovila tudi 1,2 m visoka ograja z zasajenimi lovorikovci.

20. Sodišče pripominja, da se za hrup v okolju, ki ga povzročajo stalne ali občasne emisije hrupa enega ali več virov obremenjevanja okolja s hrupom uporablja Uredba o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju. V zadevi ni sporno, da se območje, na katerem se nahajajo tožničine nepremičnine, nahajajo na območju, ki sodi v III. stopnjo varstva pred hrupom, saj tožnica tej ugotovitvi toženke ne oporeka. Mejne vrednosti kazalcev hrupa za navedeno območje pa izhajajo iz Priloge 1 navedene uredbe. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi toženka hrup, do katerega prihaja zaradi podaljšanega obratovanja gostinskega obrata, ocenjevala v skladu z navedeno uredbo.

21. Toženka tudi ni v zadostni meri ocenila tudi drugih meril, ki jih določa 2. člen Odloka, predvsem ni pojasnila, kako lahko obratovanje gostinskega objekta v času od 22. ure do 24. ure pripomore k oživitvi mestnega jedra. Pravilna je pripomba tožnice, da občinski organ pri odločanju o soglasju za podaljšanje obratovalnega časa ne sme upoštevati le interesa gostincev in kmetov oz. javnega interesa, ampak mora opraviti presojo vseh meril iz 2. člena Odloka, pri čemer sodišče ponavlja, da gre pri podaljšanju obratovalnega preko predpisanega časa za izjemo, ki se mora razlagati ozko.

22. Odločitev toženke z dne 5. 10. 2018 je zato nezakonita, posledično pa je nezakonita tudi odločba toženke z dne 28. 12. 2017, saj je izdana, ne da bi bila tožnici dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za njeno izdajo (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). Sodišče je zato v skladu s prvim odstavkom 64 člena ZUS-1 odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (I. točka izreka).

23. Ker je sodišče ugodilo tožbi, je tožnica v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se ji priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povišani za 22% DDV, torej za 62,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ). Z odločitvijo sodišča se ipso lege šteje za odpravljeno tudi odločitev o stroških v zvezi s tem postopkom in odločitev pritožbenega organa, zato bo moral upravni organ v ponovljenem postopku ponovno odločati o stroških upravnega postopka. Sodišče predlogu prizadete stranke za povrnitev stroškov ni ugodilo, saj po mnenju sodišča le ta z odgovorom na tožbo oziroma navedbami v njem ni bistveno pripomogla k odločitvi sodišča (1. odstavek 155. člena ZPP-UPB2).

24. Ker odločitev o tožničinem zahtevku za plačilo odškodnine zahteva ugotavljanje dejstev, ki bi pomenila bistveno podaljševanje postopka v upravnem sporu, je naslovno sodišče tožnico v skladu z drugim odstavkom 67. člena ZUS-1 napotilo, naj svoj odškodninski zahtevek uveljavlja v pravdi.