Jedro

Zaradi neaktivnosti ločitvenih upnikov je tako prišlo do položaja, ko je zapuščinski postopek pravnomočno končan, sklep o ločitvi zapuščine pa zaradi pritožbe dediča še ni pravnomočen. Gre torej za primer, ko bi bilo potrebno o ločitvi zapuščine odločati po zaključenem zapuščinskem postopku, to pa ni mogoče. Po določilu 220. člena ZD pravnomočen sklep o dedovanju veže stranke, ki so sodelovale v zapuščinskem postopku, torej tudi ločitvene upnike, v kolikor jim ni dana pravica, da uveljavljajo svoj zahtevek v pravdi. Ločitvenim upnikom v tem postopku ta pravica ni bila dana, zato jih veže pravnomočen sklep o dedovanju, na podlagi katerega je dedič podedoval vse zapustnikovo premoženje. S pravnomočnim sklepom o dedovanju se je dedičevo premoženje združilo z zapustnikovim in tako ločitev zapuščine ni več mogoča.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, to je v točki II in III spremeni tako, da se predlog upnikov za ločitev zapuščine zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje pod I ugotovilo, da v zapuščino spada 1/3 nepremičnine parc. št. ... vložna št. ... k.o. Spodnji Duplek in za dediča določilo zapustnikovega sina, ki deduje zapuščino v celoti. Pod II in III je na predlog upnikov zapuščino ločilo od premoženja dediča, in sicer za terjatve iz pravnomočnih sodb Temeljnega sodišča v Mariboru, Enota v Mariboru, opr. št. III P ... in III P ...

Tak sklep v II. in III. točki s pravočasno pritožbo izpodbija dedič. Uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava s predlogom spremembe izpodbijanega dela sklepa tako, da se predlog za ločitev zapuščine zavrne.

Upniki, ki so zahtevali ločitev zapuščine na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba je utemeljena.

Institut ločitve zapuščine – separatio bonorum – ureja 143. člena Zakona o dedovanju – ZD. Zapustnikovi upniki lahko v treh mesecih od uvedbe dedovanja zahtevajo, da se zapuščina loči od dedičevega premoženja. V tem primeru dedič ne more razpolagati s stvarmi in pravicami iz zapuščine, prav tako se njegovi upniki ne morejo iz njih poplačati, dokler se ne poplačajo upniki, ki so zahtevali ločitev (prvi odstavek 143. člena ZD). Ločeni zapuščini sodišče lahko postavi skrbnika (tretji odstavek 143. člena ZD). Na podlagi določila prvega odstavka 192. člena ZD postavi, kadar je to potrebno začasnega skrbnika zapuščine zapuščinsko sodišče. Preden pa ga postavi, zasliši, če je mogoče, tiste, ki so upravičeni dedovati, glede osebe skrbnika (drugi odstavek 192. člena ZD). Na podlagi takšnih zakonskih določil je mogoče zaključiti, da je potrebno zapuščino ločiti od premoženja dediča le pred zaključkom zapuščinskega postopka (skrbnika postavi sodišče ločeni zapuščini, da pa to lahko stori, zapuščinsko sodišče, zapuščinski postopek še ne sme biti končan). Po drugi strani pa sklepa o dedovanju ni mogoče izdati dokler se zapustnikovi upniki, ki so zahtevali ločitev zapuščine ne poplačajo, saj do takrat obseg zapuščine ni znan. Podobno je odločilo tudi Višje sodišče v Ljubljani v svojem sklepu, opr. št. I Cp 2091/2009 in se je postavilo na stališče, da je v takem primeru celo smotrna prekinitev zapuščinskega postopka. Ločena zapuščina ni predmet dedovanja, ampak se uporablja izključno za poplačilo terjatev upnikov, ki so izposlovali ločitev. Zapuščinski postopek se lahko izpelje samo glede tistega dela zapuščine, ki morebiti ostane po poplačilu upnikov (Karel Zupančič, Viktorija Žnidaršič Skubic, Dedno pravo, tretja spremenjena in dopolnjena izdaja, Uradni list, Ljubljana 2009, str. 245).

V danem primeru je sodišče prve stopnje o ločitvi zapuščine odločalo hkrati s sklepom o dedovanju, na podlagi katerega je dedič dedoval vse zapustnikovo premoženje. Sklep o dedovanju je postal pravnomočen, saj ločitveni upniki, ki so stranke zapuščinskega postopka, zoper ta sklep niso vložili pritožbe, čeprav bi bilo mogoče le z razveljavitvijo sklepa o dedovanju zapuščino ločiti od premoženja dediča. Zaradi neaktivnosti ločitvenih upnikov je tako prišlo do položaja, ko je zapuščinski postopek pravnomočno končan, sklep o ločitvi zapuščine pa zaradi pritožbe dediča še ni pravnomočen. Gre torej za primer, ko bi bilo potrebno o ločitvi zapuščine odločati po zaključenem zapuščinskem postopku, to pa ni mogoče. Po določilu 220. člena ZD pravnomočen sklep o dedovanju veže stranke, ki so sodelovale v zapuščinskem postopku, torej tudi ločitvene upnike, v kolikor jim ni dana pravica, da uveljavljajo svoj zahtevek v pravdi. Ločitvenim upnikom v tem postopku ta pravica ni bila dana, zato jih veže pravnomočen sklep o dedovanju, na podlagi katerega je dedič podedoval vse zapustnikovo premoženje. S pravnomočnim sklepom o dedovanju se je dedičevo premoženje združilo z zapustnikovim in tako ločitev zapuščine ni več mogoča. Pri tem je potrebno še poudariti, da je do takšnega položaja prišlo zaradi pasivnega odnosa ločitvenih upnikov, ki od predloga za ločitev zapuščine v letu 1990 v zapuščinskem postopku niso več aktivno sodelovali in tudi niso izpodbijali sklepa o dedovanju, na podlagi katerega se je zapustnikovo premoženje združilo z dedičevim.

Ločitev zapuščine je institut zapuščinskega postopka, zato je o tem vprašanju potrebno odločati v zapuščinskem postopku in ne ob ali po izdaji sklepa o dedovanju, s katerim se zapuščinski postopek konča. Institut ločitve zapuščine samo izdajo sklepa o ločitvi zapuščine od premoženja dediča še ne doseže svojega namena. Potreben je vsaj še popis in cenitev zapuščine ter sprožitev izvršilnega postopka s strani ločitvenih upnikov, o čemer se je izrekla že sodna praksa. V takšnem primeru bi bilo smotrno tudi prekiniti zapuščinski postopek do zaključka izvršilnega postopka, saj dotlej izdaja sklepa o dedovanju niti ni mogoča, ker ni mogoče določiti obsega zapuščine. Ločitveni upniki v tem zapuščinskem postopku niso in to kljub opozorilu sodnika na zapuščinski obravnavi 25.09.1990 nikoli predlagali niti popisa in cenitve zapuščine, niti niso zapuščinskega sodišča obvestili, ali so za izterjavo svoje terjatve vložili izvršilni predlog.

Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi zmotno uporabilo materialno pravo, zato je pritožbeno sodišče na podlagi določila 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD izpodbijani sklep spremenilo.

Izrek o stroških postopka je odpadel, ker niso bili priglašeni.