Jedro

Pobot nastane šele, ko ena stranka drugi izrecno, določno in nedvoumno izjavi, da pobotava nasprotni terjatvi (prim. 1. odst. 337. čl. ZOR). Trditve, da ima dolžnik do upnika terjatev iz naslova škode, ni mogoče šteti za pobotno izjavo, niti ni mogoče tako opredeliti bremepisa v prilogi B2, saj ne iz enega ne iz drugega ni razvidna volja dolžnika za pobotanje terjatev.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se spremeni tako, da se ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi opr. št. Ig 2000/01853 z dne 31.3.2000 zavrne in se sklep o izvršbi potrdi. Dolžnik sam nosi svoje stroške ugovornega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se sklep o izvršbi opr. št. Ig 2000/01853 z dne 31.3.2000 razveljavi v drugi točki izreka ter da bo o zahtevku in stroških odločeno v pravdnem postopku. Upnik se je zoper sklep pravočasno pritožil in med drugim navedel, da sodišče ni imelo pravnega temelja, da bi ugovor dolžnika štelo za obrazložen. Pritožba je utemeljena. Drugi odstavek 53. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) nalaga dolžniku, da svoj ugovor zoper sklep o izvršbi obrazloži, to je, da navede pravno pomembna dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in predloži tudi dokaze za tako zatrjevana dejstva, v nasprotnem primeru se njegov ugovor šteje za neutemeljen. Navedeno določilo je potrebno razlagati tako, da mora dolžnik navesti in dokazovati tista dejstva, ki preprečujejo izvršbo v smislu 55. čl. ZIZ oziroma ki bi - če bi se izkazala za resnična - pripeljala do zavrnitve tožbenega zahtevka v pravdi. V ugovoru je dolžnik navedel, da oporeka vtoževani terjatvi po višini. V nadaljevanju pojasnjuje, kako je potekalo poslovno sodelovanje z upnikom in navede, da je upnik z delovišča neutemeljeno odpoklical svoje delavce, zaradi česar je bila motena proizvodnja koles in je dolžniku nastala škoda. V dokaz prilaga kopijo bremepisa z dne 18.11.1999 (priloga B2) iz katerega je razvidno, da upnika "bremeni za stroške, nastale zaradi zastojev proizvodnje", vsled česar je dolžnik utrpel škodo v višini 1,650.000,00 SIT. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da dolžnikove ugovorne trditve niso take, da bi z njimi lahko dosegel zavrnitev tožbenega zahtevka v pravdi, četudi bi se izkazale za resnične. Zgolj dejstvo, da ima dolžnik do upnika nasprotno terjatev, še ne pomeni, da upnikova terjatev ni utemeljena. V primeru, če imata stranki ena do druge nasprotni terjatvi, lahko sicer pride do prenehanja terjatev s pobotom (336. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR), vendar pa pobot nastane šele, ko ena stranka drugi izrecno, določno in nedvoumno izjavi, da pobotava nasprotni terjatvi (1. odst. 337. čl. ZOR). Trditve, da ima dolžnik do upnika terjatev iz naslova škode, ni mogoče šteti za pobotni ugovor, dolžnik pa ne trdi, da je upniku podal pobotno izjavo pred izdajo izvršilnega sklepa. Drugih ugovorov zoper upnikovo delo (razen ugovora, da je odpoklical delavce, s čimer naj bi dolžniku povzročil škodo) ali zoper samo terjatev dolžnik ne uveljavlja, zato sodišče druge stopnje ugotavlja, da njegovega ugovora ni mogoče šteti za obrazloženega glede na določbe 2. odst. 53. čl. ZIZ. Iz vsega povedanega izhaja, da je odločitev sodišča prve stopnje o utemeljenosti dolžnikovega ugovora napačna, zato je drugostopno sodišče na podlagi 3. točke 365. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. čl. ZIZ upnikovi pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je dolžnikov ugovor zavrnilo ter potrdilo sklep sodišča prve stopnje o izvršbi. Ker je dolžnik z ugovorom propadel, mora sam nositi svoje stroške ugovornega postopka (1. odst. 154. čl. in 2. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).