Jedro

Tožena stranka je nepravilno in preuranjeno sklepala, da obstajajo razlogi za domnevo, da tožnik ne bo spoštoval pravnega reda Republike Slovenije v smislu 6. alineje 1. odstavka 55. člena ZTuj-2, saj okoliščine, ki jih kot dejansko podlago sprejete odločitve navaja v svoji obrazložitvi v obravnavani sporni zadevi, (še) ne morejo predstavljati utemeljenih razlogov za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije.

Obrazložitvi izpodbijane odločbe je utemeljeno očitati pomanjkljivosti, ki onemogočajo njen preizkus, glede na njeno strukturo, obseg in izražene dejanske ugotovitve ter zaključke, ki jih tožena stranka utemeljuje le z navedbami tožnika, podanimi na zapisnik o njegovem ustnem zaslišanju v letu 2013, ne da bi tožnika ustno zaslišala kot stranko postopka tudi v sedaj obravnavani sporni upravni zadevi na podlagi njegove prošnje z dne 22. 1. 2015.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se odločba Upravne enote Krško št. 214-19/2015/12 z dne 17. 3. 2015 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Krško, sedaj tožena stranka, ob sklicevanju na določila 1. odstavka 54. člena v zvezi z 2. odstavkom 86. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2, Uradni list RS, št. 45/2014 – uradno prečiščeno besedilo in 90/2014), zavrnila zahtevo tožnika za izdajo dovoljenja za prvo začasno prebivanje tujca in hkrati odločila, da stroški zastopanja pooblaščenca bremenijo samega tožnika.

2. V obrazložitvi povzema vsebino prilog, ki jih je tožnik vložil s svojo vlogo z dne 22. 1. 2015, in sicer je predložil svojo fotografijo, overjeno kopijo potnega lista, kopijo osebne izkaznice, dovoljenje za delo tožnika za določen čas od 1. 12. 2014 do 30. 11. 2015 za delovno mesto pomožni gradbeni delavec, brez kontrole trga dela z najmanj 51 % udeležbe v kapitalu gospodarske družbe F. d.o.o., overjeno potrdilo Osnovnega sodišča v Prištini, da zoper tožnika ni vložena pravnomočna obtožnica niti ni bil kaznovan, overjeno potrdilo Generalne policijske direkcije Kosova, da nima kriminalne preteklosti, izpisek iz Poslovnega registra za družbo F. d.o.o. z dne 6. 9. 2013 ter pooblastilo odvetniku za zastopanje. Po ugotovitvi tožene stranke tožnik naproša za izdajo prvega dovoljenja za prebivanje tujca v Republiki Sloveniji iz razloga zaposlitve ali dela na podlagi dovoljenja za zaposlitev tujca brez kontrole trga dela z najmanj 51 % udeležbo v kapitalu gospodarske družbe F. d.o.o. za delovno mesto pomožni gradbeni delavec. Nadalje po vpogledu podatkov Poslovnega registra (v nadaljevanju PIRS) za gospodarsko družbo F. d.o.o. tožena stranka ugotavlja, da v PIRS po 18. 3. 2013, ko je tožnik vstopil v družbo kot 51 % lastnik, ni več izkazanih nobenih nadaljnjih sprememb glede registracije družbe.

3. Na podlagi vpogleda podatkov uradne evidence tožena stranka ugotavlja, da tožnik še ni imel prijavljenega prebivališča v Republiki Sloveniji in tudi, da je predhodno že prosil za izdajo dovoljenja za prebivanje tujca, a neuspešno, ker sta njegovi prošnji zavrnili tako Upravna enota Kranj z odločbo št. 214-911/2009, ki je postala pravnomočna 1. 8. 2009, kakor tudi tožena stranka (Upravna enota Krško), ki je njegovo predhodno prošnjo zavrnila z odločbo št. 214-1079/2013/31 z dne 3. 12. 2013, ki je postala pravnomočna 17. 1. 2014. Po vpogledu slednje citirane pravnomočne zavrnilne odločbe tožena stranka ugotavlja, da je bila razlog za zavrnitev tedanje tožnikove prošnje njena ugotovitev, da je tožnik pridobil večinski delež že ustanovljene družbe F. d.o.o. s pomočjo tretjih oseb z namenom pridobitve dovoljenja za zaposlitev tujca brez kontrole trga dela, kot oseba z 51 % udeležbe v kapitalu gospodarske družbe in posledično pravico do zaposlitve in bivanja v RS, česar mu glede na ekonomsko situacijo in stopnjo brezposelnosti veljavna zakonodaja na področju zaposlovanja tujcev sicer ne bi omogočala. Ob sklicevanju na načelo proste presoje dokazov iz 10. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji) v povezavi s 169. členom ZUP, po katerem imajo listine državnih organov dokazno veljavo javne listine, tokrat ob obravnavi vloge tožnika s prilogami, glede na nespremenjene podatke v zvezi z omenjeno družbo po podatkih PIRS, tožena stranka svojo odločitev izrecno utemeljuje na nosilnem razlogu v njeni predhodni zavrnilni odločbi št. 214-1079/2013/31 z dne 3. 12. 2013, to je, da so okoliščine vstopa tožnika v navedeno gospodarsko družbo v letu 2013 nedvomno nespremenjene, ker izhajajo iz tedanje tožnikove izjave, ki jo ni mogoče prilagajati za potrebe nadaljnjih upravnih postopkov in zato tudi v tem primeru obstajajo razlogi za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije, kar je skladno s 6. alinejo 1. odstavka 55. člena ZTuj-2 razlog za zavrnitev izdaje zaprošenega dovoljenja v tej zadevi. O tem je seznanila tudi tožnika po pooblaščencu in njegove navedbe povzela v nadaljevanju obrazložitve, češ da tožnik nasprotuje temu, da bi tožena stranka kot svoje sedanje ugotovitve povzemala navedbe v svoji predhodni zavrnilni odločbi, češ da bi morala do listin v sedaj obravnavani zadevi izoblikovati lastno stališče z neposredno izvedbo dokazov ter dodatno pridobiti tudi tožnikovo izjavo, saj je tožnik vstopil v omenjeno družbo z namenom pridobiti si delež v dobro delujoči družbi, ki je imela dobiček v letu 2013, kot izhaja tudi iz priložene bilance tako, da so se glede na leto 2012 povečali dohodki iz čiste prodaje, z večjim deležem pa mu je tako omogočeno tudi sodelovanje pri upravljanju družbe, v katero je vložil svoja sredstva, ki se še dodatno plemenitijo z rastjo prihodkov in poslovanja.

4. Nadalje v zvezi s tožnikovo vlogo pojasnjuje, da jo je pretehtala sprva z vidika določil 129. člena ZUP. Vendar se na te določbe pri sprejemu odločitve v tem primeru ni oprla zaradi zagotavljanja višjega varstva pravic stranke, zato je tožnikovo vlogo obravnavala meritorno na podlagi določil 31., 33., 37., 54. in 55. člena ZTuj-2 in ker meni, da v tožnikovem pisnem odzivu ni nobenih stališč, ki bi vplivala na drugačno presojo, kakor pri predhodnem odločanju. Glede stališča, da naj bi morala v tej sporni zadevi ustno zaslišati tožnika in izoblikovati lastno stališče, ne pa zgolj povzemati predhodne pravnomočne odločbe iz leta 2009 in 2013, tožena stranka nasprotno meni, da so kot odločilni pretehtali razlogi in okoliščine vstopa tožnika v omenjeno gospodarsko družbo tudi pri sprejemu odločitve v tokratni obravnavani zadevi, sklicujoč se na načelo učinkovitosti postopka. V zvezi s tožnikovo navedbo, da je vstopil v že ustanovljeno družbo zaradi želje po pridobitvi deleža v dobičkonosni družbi, ter da mu večji delež omogoča sodelovanje pri upravljanju družbe pa tožena stranka navaja, da prav zaradi dobička družbenik sploh vstopa v družbo, katere vodstvo imenujejo družbeniki, katerim je vodstvo tudi odgovorno za poslovne rezultate, ki jih le-ti določijo kot lastniki. Tožnikove navedbe po presoji tožene stranke le še dodatno potrjujejo, da si tožnik dejansko želi le zaposlitve v omenjeni družbi, katere družbenik je tudi on sam, ne da bi pojasnil, zakaj omenjena družba zanj ni pridobila rednega delovnega dovoljenja za zaposlitev na delovnem mestu pomožni gradbeni delavec, kakor tudi ne, zakaj ni predložil nobenih podatkov v zvezi z uspešnostjo poslovanja omenjene družbe za leto 2014. Tožena stranka dodaja, da je v tej zvezi obravnavala dva bivša delavca omenjene družbe, kot tujca, ki sta bila konec leta 2014 napotena na Zavod za zaposlovanje zaradi uveljavljanja pravic zaradi pomanjkanja dela, kar le še dodatno potrjuje obstoj razlogov za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu RS, kar predstavlja skladno s 6. alinejo 1. odstavka 55. člena ZTuj-2 razlog za zavrnitev tožnikove prošnje, zato ni dodatno še posebej ugotavljala izpolnjevanja preostalih pogojev za izdajo zaprošenega dovoljenja po 3. in 4. odstavku 33. člena ZTuj-2. Glede izreka o stroških se tožena stranka sklicuje na določilo 1. odstavka 113. člena ZUP, po katerem gredo stroški pravnega zastopanja stranke v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel, v konkretnem primeru tožnika.

5. Tožnik v tožbi, ki ji prilaga tudi listine (tožbene priloge A1 – A4), navaja, da se z odločitvijo tožene stranke ne strinja, zato vlaga tožbo v skladu s pravnim poukom in v tožbenem zahtevku sodišču predlaga, da naj izpodbijano odločbo razveljavi oziroma odpravi ter toženi stranki naloži tudi povrnitev stroškov postopka. Izrecno zavrača ugotovitve tožene stranke o obstoju razloga za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu RS. Toženi stranki pri tem še očita, da prav z ničemer ne obrazloži navedenega zaključka. Četudi bi se upoštevalo njeno nepravilno sklicevanje na njeno odločbo iz leta 2013, pa to ne spremeni dejstva, da v sedaj izpodbijani odločbi ni pojasnjeno, v čem naj bi bilo izkazano, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu RS. Po mnenju tožnika pretekle odločbe ne morejo imeti nikakršne teže pri sedanjem odločanju, ki mora biti opravljeno na podlagi sedaj aktualnih okoliščin, dejstev in razlogov, ki jih je potrebno ugotavljati glede na aktualno stanje v času odločanja. Kar zadeva razlog, ki ga je tožena stranka navedla za zavrnitev sedaj zaprošenega dovoljenja in ki ga je ugotovila v že predhodno izdani zavrnilni odločbi, tožnik očita, da gre za popolnoma napačno in nesprejemljivo stališče tožene stranka glede obstoja zavrnilnega razloga, ko je kot edino relevantno tisto, kar je bilo nekoč ugotovljeno v nekem drugem upravnem postopku, oziroma, kakor so bile tedaj interpretirane tožnikove izjave v drugem, pravnomočno zaključenem postopku. Zato torej tožnik nikoli več ne bi imel sploh možnosti, da bi še kdaj dosegel drugačno odločitev, četudi bi šlo za napačno dokazno presojo upravnega organa ali pa bi pozneje nastopile celo spremenjene okoliščine, ki bi sicer terjale drugačno vsebinsko odločitev o novi zahtevi, ne glede na njeno morebitno upravičenost. 6. Tožena stranka je skladno s pozivom sodišča na podlagi 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji) posredovala upravni spis, odgovora na tožbo pa ni vložila.

K točki 1:

7. V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje zavrnilna odločitev o prošnji tožnika za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji zaradi zaposlitve ali dela, pri sprejemu katere se je tožena stranka oprla na obstoj razlogov za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije (6. alineja 1. odstavka 55. člena v povezavi s 37. členom ZTuj-2).

8. Zakonodajalec je pravila glede vstopa in prebivanja tujcev v Republiki Sloveniji uredil z določili ZTuj-2 v posebnem IV. poglavju – Prebivanje tujcev, in sicer v določilih od člena 31 do 59. Tako je med drugim v 1. odstavku 31. člena ZTuj-2 opredelil dovoljenje za prebivanje, ki pomeni dovoljenje za vstop v Republiko Slovenijo in prebivanje za določen čas in za določen namen ali prebivanje za nedoločen čas. V skladu z določilom 1. odstavka 32. člena ZTuj-2 se dovoljenje za prebivanje izda bodisi kot dovoljenje za začasno prebivanje (1. točka), bodisi kot dovoljenje za stalno prebivanje (2. točka). Z določili 33. člena ZTuj-2 je zakonodajalec še predpisal pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da se tujcu lahko izda dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji. Tako je z določbo 3. odstavka 33. člena ZTuj-2 predpisal, da mora tujec, ki želi prebivati v Republiki Sloveniji, imeti veljavno potno listino, katere veljavnost je najmanj tri mesece daljša od nameravanega prebivanja v Republiki Sloveniji, ustrezno zdravstveno zavarovanje in zadostna sredstva za preživljanje v času prebivanja v državi oziroma mu mora biti preživljanje kako drugače zagotovljeno, mesečno najmanj v višini, kolikor znaša osnovni znesek minimalnega dohodka v Republiki Sloveniji. Skladno z določbo 4. odstavka 33. člena ZTuj-2 pa mora tujec, ki želi prebivati v Republiki Sloveniji, poleg pogojev iz citiranega 3. odstavka 33. člena ZTuj-2 izpolnjevati tudi pogoje, ki so s tem zakonom določeni za posamezne vrste dovoljenja za prebivanje. Za izdajo dovoljenja za prvo prebivanje tujca zaradi zaposlitve ali dela, za kar gre v obravnavani sporni zadevi, so dodatni posebni pogoji podrobneje predpisani z določili 37. člena ZTuj-2, med katerimi je zakonodajalec v 2. odstavku 37. člena ZTuj-2 izrecno predpisal poseben negativni pogoj oziroma zadržek s tem, da je izrecno določil, da se zaprošeno dovoljenje tujcu ne izda, če obstaja katerikoli izmed razlogov za zavrnitev izdaje zaprošenega dovoljenja iz 1., 2., 3., 4., 5. 6., 7., 9., 10. ali 11. alineje 1. odstavka 55. člena ZTuj-2. 9. Na podlagi v času vložitve prošnje tožnika veljavnega določila 1. odstavka 37. člena ZTuj-2 se tujcu, ki želi prebivati v Republiki Sloveniji zaradi zaposlitve ali dela, lahko izda dovoljenje za začasno prebivanje, če ima delovno dovoljenje (za kar gre v tožnikovem primeru) ali če izpolnjuje pogoje, ki jih za opravljanje posamezne dejavnosti določajo zakoni in drugi predpisi Republike Slovenije, kadar tujec za opravljanje teh dejavnosti delovnega dovoljenja ne potrebuje. Dovoljenje za začasno prebivanje zaradi zaposlitve ali dela se tujcu izda, če izpolnjuje vse pogoje iz 33. in 37. člena ZTuj-2 in če niso podani razlogi za zavrnitev po 55. členu ZTuj-2, ki med drugim v 6. alineji 1. odstavka 55. člena ZTuj-2 določa, da se tujcu ne izda dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji, če obstajajo razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije.

10. Prav na citirano določbo 6. alineje 1. odstavka 55. člen ZTuj-2 se je v obravnavani sporni zadevi oprla tožena stranka in zavrnila prošnjo tožnika z dne 22. 1. 2015, ne da bi opravila ustno zaslišanje tožnika, zato je po presoji sodišča tožena stranka nepravilno in preuranjeno sklepala, da obstajajo razlogi za domnevo, da tožnik ne bo spoštoval pravnega reda Republike Slovenije v smislu

6. alineje 1. odstavka 55. člena ZTuj-2, saj okoliščine, ki jih kot dejansko podlago sprejete odločitve navaja v svoji obrazložitvi v obravnavani sporni zadevi, (še) ne morejo predstavljati utemeljenih razlogov za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Sodišče se lahko strinja s tožnikom, da tožena stranka ni logično prepričljivo pojasnila, ali so sploh izkazane okoliščine, zaradi katerih se lahko zavrne izdajo zaprošenega dovoljenja, podane v konkretnem primeru, ker to ne izhaja niti iz podatkov v tožnikovi prošnji s priloženimi listinami, do katerih se tožena stranka v svoji dokazni oceni niti ni opredelila, niti ni ustno zaslišala samega tožnika, temveč se je sklicevala zgolj na tožnikove navedbe iz zapisnika o ustnem zaslišanju v predhodnem upravnem postopku, ki je že bil pravnomočno zaključen v letu 2013 z izdajo zavrnilne odločbe. Glede na povedano je po presoji sodišča (vsaj) preuranjen zaključek tožene stranke, da so podani zadostni razlogi za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Sodišče namreč lahko sledi tožbenemu očitku o bistveni kršitvi določb postopka iz 7. točke 2. odstavka 237. člena ZUP zaradi zatrjevanih pomanjkljivosti izpodbijane odločbe, ki tudi onemogočajo njen preizkus. Obrazložitvi izpodbijane odločbe, kot je predhodno povzeta pod točkami 1 do vključno 4, je namreč tudi po presoji sodišča mogoče utemeljeno očitati pomanjkljivosti, ki onemogočajo njen preizkus, glede na njeno strukturo, obseg in izražene dejanske ugotovitve ter zaključke, ki jih tožena stranka utemeljuje le z navedbami tožnika, podanimi na zapisnik o njegovem ustnem zaslišanju v letu 2013, ne da bi tožnika ustno zaslišala kot stranko postopka tudi v sedaj obravnavani sporni upravni zadevi na podlagi njegove prošnje z dne 22. 1. 2015. 11. Četudi glede na citirano zakonsko ureditev (v IV. poglavju Zakona o tujcih) pridobljeno delovno dovoljenje sicer samo samo po sebi še ne pomeni, da ima tožnik kot tujec v RS morebiti s tem že kar avtomatično odobreno tudi začasno bivanje v RS (prav tako kakor tudi ne gre avtomatično za kršitev tožnikovih ustavnih pravic, v kolikor mu je prošnja za dovoljenje za začasno bivanje tujca morebiti zavrnjena, saj gre za dva različna postopka, ki se zaključita s sprejemom odločitev različnih pristojnih organov na podlagi individualnih vlog strank, ki imajo zoper sprejete odločitve na voljo različna pravna sredstva, nenazadnje tudi sodno varstvo v upravnem sporu), pa se dejansko stanje mora vedno ugotavljati v povezavi z materialnim in procesnim pravom, ki določata materialno pravni in procesno pravni okvir odločanja ob upoštevanju za odločitev relevantnih dejanskih okoliščin.

12. Po presoji sodišča pa tožena stranka v predmetni sporni zadevi (še) ni imela zadostne podlage za zavrnitev (tokratne) tožnikove prošnje za izdajo zaprošenega dovoljenja za prvo prebivanje tujca v RS. Četudi v izpodbijani odločbi izpostavlja dejstvo o obstoju dveh pravnomočnih predhodno izdanih zavrnilnih odločbah o istovrstnih prošnjah tožnika v letu 2009 in 2013, pa tožena stranka ni zavrgla tokratne tožnikove istovrstne (že tretje zapored) vloge na podlagi 129. člena ZUP. To dejstvo, ki med strankama (glede obstoja navedenih dveh pravnomočnih zavrnilnih odločb) niti ni sporno, pa samo po sebi tudi še ne daje zadostne dejanske podlage za sprejem zavrnilne odločitve o tokratni prošnji tožnika, saj se tožena stranka pri svoji odločitvi ne opira na 129. člen ZUP in na tej podlagi tudi ni zavrgla tožnikove prošnje, temveč jo je vsebinsko obravnavala v rednem ugotovitvenem postopku. Vendar pri tem tožena stranka ni obravnavala s strani tožnika predloženih dokazov na način, ki ga določa 10. člen ZUP, po katerem presodi uradna oseba o tem, katera dejstva je šteti za dokazana na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, saj se tožena stranka v svoji obrazložitvi niti ni opredelila do posamičnih dokazov, ki jih je s svojo prošnjo predložil tožnik. Obenem pa tožniku tudi ni bila dana dejanska možnost, da se skladno z določili 9. člena ZUP izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev, zato je po presoji sodišča vsaj preuranjeno zaključila, da je treba prošnjo tožnika kot neutemeljeno zavrniti, ne da bi z vsemi razlogi, ki so jo vodili k sprejeti odločitvi, kot izhajajo iz njene obrazložitve glede domnevne (ne)uspešnosti omenjene gospodarske družbe, seznanila tožnika (ki ima večinski delež v navedeni gospodarski družbi), še preden je izdala svojo zavrnilno odločbo. S tem pa je bila tožniku odvzeta možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo izpodbijane odločbe, kar je absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 3. točke 2. odstavka 237. člena ZUP.

13. Prav tako tudi presoje, ki ji jo nalagajo določila 37. člena ZTuj-2, tožena stranka v izpodbijani odločbi ni izvedla na ustrezen način tako, da bi jo obrazložila s svojimi preudarki glede na aktualne dejanske okoliščine konkretnega primera in je tako tožnik lahko prvič šele v tožbi argumentirano odgovoril s svojimi razlogi na (nekatere) njene navedbe v obrazložitvi izpodbijane odločbe, kot je predhodno povzeta v obrazložitvi te sodbe pod točkami 1 do 4, saj tožena stranka postopka do sprejema svoje odločitve, čeprav bi to morala, v konkretnem primeru ni vodila v skladu s standardi, ki so se v zvezi z izvedbo rednega ugotovitvenega postopka izoblikovali v upravno sodni praksi ob upoštevanju 9. in 10. člena ZUP v povezavi s 1. odstavkom 138. člena ZUP (po katerem je treba pred izdajo odločbe ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne, in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi), ker tožena stranka v svojo dokazno oceno ni vključila vseh dokaznih predlogov tožnika, ampak se je oprla zgolj na podatke uradnih evidenc (PIRS in evidenc, ki jih sama vodi) in na tem osnovano njeno lastno sklepanje o domnevni poslovni (ne)uspešnosti omenjene gospodarske družbe ter na predhodno izdani pravnomočni zavrnilni odločbi iz leta 2009 in 2013 o prejšnjih dveh istovrstnih tožnikovih prošnjah, pri čemer je očitno zmotno in preuranjeno presodila, da je v konkretnem primeru mogoče o tokratni prošnji tožnika z dne 22. 1. 2015 odločiti brez ustnega zaslišanja tožnika oziroma pridobitve njegove pisne izjave v zvezi z vsemi relevantnimi razlogi, s katerimi v dejanskem pogledu utemeljuje svojo zavrnilno odločitev. S tem pa je bila tožniku odvzeta možnost, da se pred izdajo sedaj izpodbijane odločbe izjavi o vseh relevantnih dejstvih in okoliščinah za sprejeto zavrnilno odločitev o zaprošenem dovoljenju za prvo prebivanje tujca v Republiki Sloveniji iz razloga zaposlitve ali dela, kar je absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 3. točke 2. odstavka 237. člena ZUP.

14. Sodišče je po povedanem ugotovilo, da je izpodbijani akt nezakonit zaradi absolutne bistvene kršitve pravil postopka (3. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1) in posledično nepravilne uporabe materialnega prava (4. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1).

15. Sodišče je v konkretnem primeru odločilo brez glavne obravnave ter izvajanja v tožbi predlaganih dokazov na podlagi 1. alineje 2. odstavka 59. člena ZUS-1, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi 1. odstavka 64. člena ZUS-1, predlagani dokazi pa do drugačne odločitve ne morejo pripeljati, sicer pa je izpodbijano odločbo sodišče vpogledalo skupaj z vsemi preostalimi listinami predloženega upravnega spisa (3. odstavek 38. člena ZUS-1). Tudi po praksi Ustavnega sodišča mora Upravno sodišče izvesti glavno obravnavo, „kadar jo stranka izrecno zahteva, saj gre v nasprotnem primeru za kršitev 22. člena Ustave (odločba št. Up-197/02 z dne 3. 4. 2003). Vendar zgolj gola zahteva stranke za izvedbo glavne obravnave za obveznost izvedbe glavne obravnave še ne zadostuje (odločba št. Up-778/04 z dne 16. 12. 2004). Iz 22. člena Ustave namreč ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave. Glavna obravnava je zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. V takem primeru je sodišče prve stopnje glavno obravnavo dolžno izvesti in ne samo že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Iz pravice do kontradiktornega postopka izhaja, da lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza le, če so za to podani ustavno sprejemljivi razlogi“ (odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006, odst. 10), zato je sodišče odločilo na seji sodnega senata, brez oprave glavne obravnave, ki jo je smiselno predlagal tožnik s tem, ko je v tožbi predlagal svoje zaslišanje in zaslišanje predlagane priče A.A., direktorja gospodarske družbe F d.o.o. K točki 2:

16. Odločitev o stroških temelji na določilu 3. odstavka 25. člena ZUS-1, ker je tožnik zahteval tudi povrnitev stroškov postopka in je v tem upravnem sporu s tožbo uspel, saj je sodišče, kot izhaja iz izreka pod točko 1, izpodbijani upravni akt odpravilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Zato mu je tudi prisodilo stroške postopka, ki mu jih mora v skladu s 3. odstavkom 25. člena ZUS-1 povrniti tožena stranka, skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (Pravilnik). Določba 2. odstavka 3. člena Pravilnika določa, da se tožeči stranki, če je bila zadeva rešena na seji senata in je tožečo stranko v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, priznajo stroški v višini 285,00 EUR. V konkretnem primeru je sodišče o stroških odločilo ob upoštevanju okoliščine, da je bila zadeva rešena na seji senata in da je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik in zavezanec za plačilo DDV, kakor tudi, da bo tožniku plačani znesek sodne takse sodišče povrnilo po uradni dolžnosti na njegov osebni bančni transakcijski račun, kolikor ga bo sporočil sodišču, oziroma, če bo to zahteval, na fiduciarni bančni račun za odvetnika ali odvetniško družbo, oziroma na bančni transakcijski račun, iz katerega je bilo plačilo sodne takse za tožbo izvršeno (opomba 6.1 c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, v nadaljevanju ZST-1).