Jedro

Tožnica bi morala dokazati, da je tožena stranka ob pridobitvi – vpisu lastninske pravice, vedela, da pridobiva tujo stvar, ali pa, da bi le to ob primerni skrbnosti morala vedeti. Vednost pa je podana takrat, kadar je posest drugega dobro vidna, očitna (npr. zasedeno stanovanje), ne zahteva pa se od pridobitelja, da npr. raziskuje ali morda nekdo drug izkorišča ta gozd. Uporaba 285. čl. ZPP je potrebna le, kadar je potrebno razčistiti sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožnica sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je pod I. zavrnilo tožničin zahtevek, s katerim je zahtevala ugotovitev priposestvovanja dela parcele ..., vpisane v vl. št. ... k.o. Ž., geodetsko odmero te parcele in izstavitev zemljiškoknjižne listine. Pod II. pa je ugodilo zahtevku iz nasprotne tožbe in naložilo tožeči stranki, da opusti vsakršne posege na nepremičnini parc. št. ... k.o. Ž. in da prepusti toženi stranki v posest nepremičnino parc. št. ... Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki – O. Ž. povrne stroške postopka v višini 879,16 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo prvi dan po preteku paricijskega roka. Sodišče je zaključilo, da je tožena stranka O. Ž. lastnica parcele ... in da je lastninsko pravico pridobila na podlagi sklepa o dedovanju 17.5.2001 in da je njena lastninska pravica vpisana v zemljiško knjigo. Na podlagi določb čl. 11 Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) in na podlagi čl. 44/II SPZ je zaključilo, da pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem ne sme biti na škodo tistemu, ki je v dobri veri in v zaupanju v javne knjige pridobil pravico, še preden je bila s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana v javno knjigo. V skladu z določbo čl. 9 SPZ je štelo, da se dobra vera domneva in da bi bilo dokazno breme o nasprotnem na strani tožeče stranke, ki bi morala dokazati, da tožena stranka v pravnem prometu ni ravnala pošteno. Ker tožeča stranka ni dokazala niti dokazovala slabe vere tožene stranke, tudi ni mogla pridobiti lastninske pravice na podlagi priposestvovanja. O zahtevku po nasprotni tožbi pa je odločilo na podlagi I. in II. odst. 92. čl. SPZ in zato tožeči stranki naložilo, da opusti vsakršne posege na tej nepremičnini in da jo prepusti v posest toženi stranki. O stroških postopka je odločilo v skladu z določbami 154. čl. ZPP.

Tožeča stranka H. A. se je zoper sodbo pravočasno pritožila in uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. čl. ZPP. V pritožbi očita sodišču, da je napačno uporabilo materialno pravo. Res je tožena stranka pridobila lastninsko pravico na nepremičnini na podlagi sklepa o dedovanju, ker ji je dedič odstopil svoj dedni delež, vendar pa je vedel, da ima nepremičnini v posesti tožeča stranka, kar je izpovedala priča T. J. Meni, da v primeru pridobitve lastninske pravice na podlagi dedovanja pridobitelj kot univerzalni naslednik vstopi v nedefinirane pravice in obveznosti zapustnika in se kasneje ne more sklicevati na svojo dobrovernost, v kolikor se izkaže, da je nepremičnino pred tem nekdo tretji priposestvoval. Zato uporaba II. odst. 44. čl. SPZ v tem primeru ni primerna. Tožena stranka je po sklepu o dedovanju res prevzela nepremičnino v last, vendar pa posesti na njej ni nikoli izvajala, saj je vse do vložitve te tožbe sporni del nepremičnine uporabljala tožeča stranka. Da ni lastnica tega dela nepremičnine je ugotovila šele sedaj in sicer, ko ni več dobila sečnega dovoljenja. Tudi gozdar, ki je bil zaslišan, je izpovedal, da je sporni del gozda ves čas koristila tožeča stranka, oziroma njen pravni prednik, nikoli pa tožena stranka. Zato tožena stranka nikoli ni prevzela posesti na tej nepremičnini. Niti tožena stranka niti sodišče se ne moreta sklicevati na dobrovernost in na zaupanje v zemljiško knjigo. Določba II. odst. 44. čl. SPZ bi se lahko uporabila le v primeru pridobitve lastninske pravice s pravnim poslom. Zato je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče pa je tudi kršilo njene procesne pravice kot tudi njene ustavne pravice, saj je ravnalo v nasprotju z določbo 285. čl. ZPP. Sodišče je vodilo dokazni postopek v smeri dokazovanja dobroverne posesti tožeče stranke na sporni nepremičnini, iz obrazložitve sodbe pa izhaja, da bi bilo to dejstvo pomembno le, če bi tožeča stranka najprej uspela dokazati nedobrovernost in nepoštenost tožene stranke. Sodišče je dopustilo dokazovanje pravno nepomembnih okoliščin in je ni opozorilo na dejstvo, da naj ustrezno dopolni svoje navedbe, oziroma ponudi dokaze zanje. S tem je kršilo njene ustavne pravice. V zvezi z ugotavljanjem utemeljenosti zahtevka po nasprotni tožbi pa sodišče ni ugotavljalo, da tožena stranka lastninsko pravico tudi dejansko izvršuje. Če pa te pravice ne izvršuje pa tudi vznemirjanje ni možno. Takšno razlogovanje sodišča je v nasprotju s spisom. Napačen pa je tudi del izreka pod tč. 3 glede zamudnih obresti od prisojenih stroškov, saj bi glede na načelno pravno mnenje, ki je bilo sprejeti na občni seji, sodišče moralo odločiti, da je rok za prostovoljno povrnitev stroškov postopka hkrati tudi rok za izpolnitev obveznosti in da tečejo zakonske zamudne obresti od stroškov postopka prvi dan po preteku tega roka. Predlaga, da se njeni pritožbi ugodi in da se sodbo spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi, zavrne pa tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, ali pa da se sodbo razveljavi in vrne sodišču v novo sojenje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pravočasna pritožba je bila posredovana toženi stranki, ki na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pravno pomembna dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje so naslednja: Po zemljiškoknjižnem stanju je tožena stranka O. Ž. v celoti lastnica nepremičnin, parc. št. ..., ki je v naravi gozd in ki je vpisana v vl. št. ... k.o. Ž. Lastninska pravica je bila vpisana v zemljiško knjigo na podlagi sklepa o dedovanju z dne 17.5.2001, 29.5.2001. Tožena stranka je plačevala domsko oskrbo za J. Z. in ji je le-ta v zavarovanje te terjatve izstavil vknjižbeno dovoljenje, na podlagi katerega je zemljiška knjiga dovolila pri 1/2 nepremičnin vknjižbo zastavne pravice. Po smrti J. Z. je njegovo premoženje dedoval sin N. Z., ki pa se je v zapuščinskem postopku, v katerem je tožena stranka predlagala, da se dedovanje omeji v njeno korist, sporazumel z njo tako, da ji je v poravnavo dolga prepustil sedaj sporno nepremičnino (v skladu z določbo čl. 128 Zakona o dedovanju). Tožeča stranka pa je zatrjevala, da je to nepremičnino priposestvovala in tako na originaren način pridobila lastninsko pravico.

Sodišče prve stopnje je res izvajalo dokaze tudi o tem, ali je tožeča stranka priposestvovala nepremičnino, vendar pa se je pri odločitvi pravilno oprlo na določbo II. odst. 44. čl. SPZ in zato zahtevek tožnice pravilno zavrnilo. Dol. II. odst. 44. čl. SPZ je jasna in nedvoumna in omejuje pridobitev lastninske pravice na originalen način, tudi s priposestvovanjem. Gre za omejitev priposestvovanja in varuje pravico tretjega in pravnega prometa pod pogojem, da je tretji dobroveren. Zakon govori o zaupanju v zemljiško knjigo in o dobri veri. Sodišče prve stopnje je pravilno in v skladu z določbami čl. 9 in 10 SPZ štelo, da se dobra vera domneva, če se ne dokaže drugače, zato je dolžan nasprotno dokazati tisti, ki izpodbija opisano pravico. Tožnica bi morala dokazati, da je tožena stranka ob pridobitvi – vpisu lastninske pravice vedela, da pridobiva tujo stvar, ali pa, da bi le to ob primerni skrbnosti morala vedeti. Vednost pa je podana takrat, kadar je posest drugega dobro vidna, očitna (npr. zasedeno stanovanje), ne zahteva pa se od pridobitelja, da npr. pri gozdu (povzeto po komentarju SPZ avtorjev Juhart, Berden,..Založba GV, Ljubljana 2004 k čl. 44/II), raziskuje ali morda nekdo drug izkorišča ta gozd. Dobroveren mora biti pridobitelj, zato pritožbena navedba tožeče stranke, da je dedič po pokojnem J. Z., N. Z. vedel, da to nepremičnino koristi nekdo drug, ne more vplivati na dobrovernost tožene stranke, saj se ta presoja samostojno in ne glede na dobro vero pravnega prednika.

Pritožbena izvajanja o tem, kako se pridobi lastninska pravica na podlagi dedovanja (41. čl. SPZ) in navajanje, da v tem primeru ne veljajo določbe II. odst. 44. čl. SPZ, niso utemeljena. 44. čl. takšnih omejitev ne daje, sicer pa tožena stranka tudi ni bila dedič pokojnega predlastnika. Važno in bistveno je, da je sodišče ugotovilo, da je tožena stranka v zemljiški knjigi vpisana kot lastnica in da je pridobila lastninsko pravico na podlagi zaupanja v podatke v zemljiško knjigo in bila prepričana o tem, da je bil njen dolžnik lastnik te parcele. S tem pa so izpolnjeni pogoji iz 44. čl. SPZ.

Pritožbene trditve, da je tožnica ves čas del te nepremičnine imela v posesti in da je šele pred vložitvijo tožbe ugotovila, da ni lastnica, ne vplivajo na pravilnost odločitve, saj se ne presoja njena dobrovernost, ki je eden od pogojev za priposestvovanje, ampak se varuje načelo zaupanja v zemljiško knjigo s tem pa tudi pravni promet. Le če bi bil pridobitelj nepošten, določba II. odst. 44. čl. ne bi prišla v poštev.

Sodišče prve stopnje je tako v tem delu popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, zato pritožba ni utemeljena in jo je bilo potrebno v skladu z določbo 353. čl. ZPP zavrniti.

Pritožbeni očitki o tem, da je sodišče nepravilno uporabilo določbo 285. čl. ZPP in s tem kršilo pravila procesnega vodstva ter ustavne določbe, ker ni pravilno usmerjalo postopka, niso utemeljeni. Pritožnica s tem očita sodišču, da bi jo moralo opozoriti na trditve, ki se nanašajo na dobrovernost tožene stranke. 285. čl. ZPP nalaga sodišču dolžnost, da poskrbi da se zadeva vsestransko pretrese in da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovijo sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo. Ta določba pa ne pomeni, da stranka ni dolžna ravnati s skrbnostjo in poznati pravne predpise. V tem primeru pravna podlaga ni bila sporna: tožeča stranka je na eni strani zatrjevala priposestvovanje, tožena stranka pa se je branila z načelom zaupanja v zemljiško knjigo. Tožena stranka se je že v odgovoru na tožbo sklicevala na II. odst. 44. čl. SPZ, vložila je tožbo na prepoved posegov in izročitev v posest, v tej tožbi pa je izrecno navedla, da nasprotna stranka ni odgovorila na njene trditve glede uporabe te določbe in je celo citirala navedbe v komentarju k temu členu. Edini ugovori tožene stranke glede na trditve tožeče stranke o tem, da je del nepremičnine priposestvovala, so bili ravno tisti, ki jih določa II. odst. 44. čl. SPZ. Stvar tožeče stranke pa je, če je na te trditve ugovarjala le z dejstvi o priposestvovanju in o tem, da je dobroverna posestnica, ni pa se ukvarjala z določbo II. odst. 44. čl. SPZ. O tem, kar izhaja iz pravne podlage sodišču ni treba posebej pozivati strank, da le-to dopolnijo, uporaba določb materialnega procesnega vodstva je potrebna le, kadar je potrebno, da se ugotovi sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, torej če gre za nejasnosti. Sodnikova pomoč ne more in ne sme iti tako daleč, da bi delal namesto stranke, ali da bi se spremenil v odvetnika stranke in da bi stranko opozarjal na tisto, kar je popolnoma jasno in kar izhaja iz pravne podlage-predpisa. Zato pritožba v tem delu ni utemeljena in ne gre za kršitev Ustave.

Odločitev o zahtevkih iz nasprotne tožbe pritožnica izpodbija le s pavšalnimi navedbami. Pritožba tudi v tem delu ni utemeljena, sodišče prve stopnje pa je zahtevek iz nasprotne tožbe pravilno presojalo po določbi 92. in 99. čl. SPZ. Obe določbi varujeta lastninsko pravico. Za zahtevek po 92. čl. mora tožnik dokazati svojo lastninsko pravico na stvari, kar je dokazal in da je stvar dejansko v posesti toženca, česar pa pritožnica tudi ne izpodbija.

Sodišče prve stopnje je tako glede zahtevka po tožbi in nasprotni tožbi popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, pravilno uporabilo materialno pravo, pritožbeno sodišče absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni našlo, sodišče pa je svojo odločitev obširno obrazložilo, zato pritožba ni utemeljena in jo je bilo potrebno v skladu z določbo 353. čl. ZPP zavrniti.

Sodišče prve stopnje je glede teka zakonskih zamudnih obresti od stroškov postopka odločilo, da jih mora povrniti tožeča stranka v roku 15 dni po vročitvi te sodbe in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. dne po preteku tega (izpolnitvenega) roka. Takšna odločitev, ki je na prvi pogled sicer malo nerodno zapisana, je pravilna in v skladu z načelnim mnenjem Vrhovnega sodišča, na katerega se v pritožbi sklicuje tožeča stranka. Pri zahtevku za povrnitev stroškov tečejo zakonske zamudne obresti 1. dan po preteku paricijskega roka, to pa je sodišče tudi odločilo. Zato pritožba tudi v tem delu ni utemeljena.

Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato sama nosi stroške pritožbenega postopka (ZPP čl. 165 in 154).