Jedro

Ni utemeljeno stališče nižjih sodišč, da tožnica ni imela utemeljenega razloga za vrnitev na delo oziroma, da se od nje ni moglo pričakovati, da se bo vrnila na delo. Če je imela bolniški stalež odobren le do 22. 12. 1998, bi se lahko in morala vrniti na delo.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklepa tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožnici zaradi neupravičenih izostankov z dela več kot pet zaporednih delovnih dni. Ugotovilo je, da je tožnici delovno razmerje prenehalo 14. 3. 1999 in do tega dne ugodilo reintegracijskemu in denarnim zahtevkom. Tožena stranka je tožnici očitala izostanek od 18. 12. 1998 do 18. 1. 1999. Tožnica je upravičenost dokazala z bolniškim listom za čas do 22. 12. 1998. Po zaključku bolniškega staleža, torej 23. 12. 1998, se na delo ni vrnila, ker ji je tožena stranka 21. 12. 1998 poslala obvestilo, da ji z 21. 12. 1998 odpoveduje delovno razmerje. O ugovoru tožnice tožena stranka ni odločila. Tožnica je imela utemeljen razlog, da se po 23. 12. 1998 ni vrnila na delo, še posebej zato, ker ji je toženka že 18. 1 1999 izdala nov sklep o prenehanju delovnega razmerja, nikoli pa je tudi ni pozvala naj se vrne na delo. Tožnica je toženi stranki dne 4. 3. 1999 poslala dopis, v katerem je izrecno zapisala, da pri njej ne namerava več delati in da zahteva zaključek delovne knjižice s 14. 3. 1999. Tako izjavo je šteti kot pisno izjavo delavca, da želi, da mu delovno razmerje preneha.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožnice in datum prenehanja delovnega razmerja spremenilo s 14. 3. 1999 na 30. 9. 1999 (datum do katerega se je glasil tožbeni zahtevek) ter posledično ugodilo ostalim tožbenim zahtevkom iz naslova delovnega razmerja do tega dne. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča, da je tožena stranka sklep o prenehanju delovnega razmerja izdala nezakonito. Ni pa pravilen zaključek, da se tožnici delovno razmerje prizna le do 14. 3. 1999. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da tožena stranka te izjave ni sprejela in je tožnici z izpodbijanim sklepom delovno razmerje zaključila že z 18. 12. 1998. Z vložitvijo predmetne tožbe pa je tožnica svojo izjavo tudi preklicala. Nesprejeta oziroma preklicana izjava pa po določilih 39. člena ZOR ne more imeti pravnih posledic.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je vložila tožena stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je tožnica samovoljno zapustila delovno mesto in se po treh dneh ni zglasila. O tem, da je tožnica v bolniškem staležu, tožena stranka ni vedela in tudi tožnica tega v pritožbi zoper obvestilo dne 7. 1. 1999 ne omenja. Bolniški list ji je bil izdan šele 12. 1. 1999. Tožnica se tudi do 18. 1. 1999, ko ji je bil izdan sklep o prenehanju delovnega razmerja z dnem 18. 12. 1998, ni pojavila na delu. Zaključek sodišč, da je razlog za neprihajanje tožnice na delo na strani tožene stranke, nima podlage v izvedenih dokazih. Dolžnost delodajalca je, da delavcu omogoči delo, ni pa njegova obveznost, da delavca poziva na delo. Izostanek tožnice od 21. 12. 1998 je nedvomno neupravičen, kar bi obe sodišči morali upoštevati in ustrezno spremeniti datum prenehanja delovnega razmerja. Izjavo tožnice z dne 4. 3. 1999 je šteti kot izjavo volje, da ji toženka delovno razmerje zaključi 14. 3. 1999. To izjavo je tožnica sprejela, zato sklicevanje sodišča na 39. člen ZOR ni pravno pravilno.

Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizijski razlog absolutne bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP tožnica sicer navede, vendar ga ne obrazloži. Kot take ni mogoče upoštevati navedbe, da "zaključek obeh sodišč nima podlage v izvedenih dokazih, oziroma je obrazložitev sodišča v nasprotju z izvedenimi dokazi". Nestrinjanje z dokazno oceno sodišča pomeni uveljavljanje nedovoljenega revizijskega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato revizijsko sodišče v tem delu izpodbijane sodbe ni preizkušalo.

Po določbi 4. člena Konvencije Mednarodne organizacije dela št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Zakon o ratifikaciji - Uradni list SFRJ-Mednarodne pogodbe, št. 4/84, Akt o notifikaciji nasledstva, Uradni list RS-MP, št. 18/92 - Konvencija) mora za prenehanje delovnega razmerja obstajati resen razlog v zvezi s sposobnostjo ali obnašanjem delavca. Dokazno breme, da obstaja resen razlog, je na delodajalcu (točka a) drugega odstavka 9. člena Konvencije). Če se delavec pritoži, je sodišče pooblaščeno za presojo, ali tak razlog obstaja (točka b) drugega odstavka 9. člena v zvezi s prvim odstavkom 8. člena Konvencije). Delavec torej lahko obstoj resnega razloga za prenehanje izpodbija v sodnem postopku in če sodišče na podlagi izvedenega postopka (v katerem je dokazno breme prav tako na delodajalcu) ugotovi, da takega razloga ni, niso izpolnjeni pogoji za prenehanje delovnega razmerja.

Neupravičen izostanek z dela sodi med resne razloge v zvezi z obnašanjem delavca, zaradi katerih delavcu lahko preneha delovno razmerje na pobudo delodajalca. Delavec mora svojo odsotnost z dela opravičiti. Predložiti mora bodisi ustrezno listino (na primer bolniški list) bodisi navesti razlog, ki njegovo odsotnost opravičuje (na primer, da mu je odobren dopust). Na delavcu je torej trditveno breme, da izostanek ni bil neupravičen. Na delodajalcu pa je dokazno breme, da je delavčeva odsotnost neupravičena oziroma neutemeljena. Tožnica na delo k toženi stranki ni več prišla od 18. 12. 1998 dalje. Iz ravnanj tožene stranke (vpis v delovno knjižico, priloga A9) in njenih navedb v reviziji (o spremembi datuma prenehanja delovnega razmerja) izhaja, da niti ni sporna odsotnost z dela do 21. 12. 1998. Torej za čas, ko ima tožnica potrdilo zdravnika o upravičeni zadržanosti od dela, izdano sicer 12. 1. 1999. Sporen bi bil lahko le izostanek na dan 22. 12. 1999, ki pa ga zdravniško potrdilo prav tako pokriva (izdano je za čas od petka, 18. 12. do torka 22. 12. 1998).

Za čas od 23. 12. 1998 do 18. 1. 1999 pa sodišče ni ugotovilo, da bi tožena stranka tožnici kakorkoli preprečevala prihod na delo. Strinjati se je z revizijo, da je tudi ni bila dolžna posebej pozivati, ali bo prišla na delo ali ne. Njena dolžnost je bila, da po končanem bolniškem staležu ponovno pride na delo, ali pa predloži ustrezno opravičilo. Sama nosi posledice, če se je šele v januarju 1999 "dogovorila" z zdravnikom o trajanju bolniškega staleža (izpoved tožnice na obravnavi 10. 6. 2004), pri čemer niti ne zatrjuje, da ji je bil decembra bolniški stalež odobren, temveč le, da se je dogovorila z zdravnikom za kasnejši obisk pri njem.

V času sporne odpovedi je še veljal ZDR (1990), po katerem je delavcu prenehalo delovno razmerje šele na podlagi dokončnega sklepa delodajalca (106. člen ZDR (1990)). Zato ni utemeljeno stališče nižjih sodišč, da tožnica ni imela utemeljenega razloga za vrnitev na delo oziroma, da se od nje ni moglo pričakovati, da se bo vrnila na delo. Če je imela bolniški stalež odobren le do 22. 12. 1998, bi se lahko in morala vrniti na delo kljub izdanemu "obvestilu" z dne 21. 12. 1998 (zoper katerega je ugovarjala), saj ji na podlagi omenjenega obvestila, delovno razmerje še ni moglo prenehati. Isto velja tudi glede sklepa z dne 18. 1. 1999. Če bi se tožnica vrnila na delo, bi ji ob vloženem ugovoru, na podlagi 5. točke prvega odstavka 100. člena ZDR (1990), delovno razmerje lahko prenehalo šele z dokončnostjo sklepa. Ker pa se na delo ni vrnila, je zakonita odločitev o prenehanju delovnega razmerja s prvim dnem odsotnosti z dela (6. točka prvega odstavka 100. člena ZDR (1990)).

Glede na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in pri odločitvi upoštevalo sodišče druge stopnje, je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno. Vendar za spremembo izpodbijane sodbe ni pogojev, saj dejansko stanje za drugačno odločitev ni popolno ugotovljeno in o vseh tožbenih zahtevkih ni mogoče odločiti. Odprto ostaja najmanj vprašanje točnega datuma prenehanja delovnega razmerja (verjetno 23. 12. 1998) in denarnih zahtevkov za mesec december 1998, glede na odločitev o temelju pa tudi o drugih denarnih zahtevkih.

Zato je revizijsko sodišče reviziji ugodilo, sodbi sodišča druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP). Izrek o revizijskih stroških je odpadel, ker jih tožena stranka ni priglasila.