Jedro

Po 1. odstavku 354. člena ZPP je podana bistvena kršitev določb postopka, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe zakona ali jo je uporabilo nepravilno, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodne odločbe. Relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana takrat, kadar obstaja ali je vsaj verjetna vzročna zveza med kršitvijo postopkovnih določb in izrekom nezakonite in nepravilne sodne odločbe. Če je namreč sodba zakonita in pravilna kljub določeni procesni kršitvi, ni podana relativna kršitev določb pravdnega postopka.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice na razveljavitev sklepa disciplinske komisije Gostinskega podjetja Hotel ... z dne 31.1.1992, potrjenega s sklepom delavskega sveta z dne 14.2.1992, na podlagi katerega ji je bil zaradi hujših kršitev delovnih obveznosti nevestnega poslovanja po 2., 19. in 20. točki 51. člena pravilnika o delovnih razmerjih tožene stranke izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Sodišče je pritrdilo oceni disciplinskih organov tožene stranke o kršitvah obveznosti, njihovi teži in naravi ter zaključilo, da je bil delavki zakonito izrečen disciplinski ukrep. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo prvostopno odločitev.

Proti odločbi sodišča druge stopnje je tožeča stranka na podlagi določb 73. člena v zvezi z 21. in 25. členom zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19-780/94 - v nadaljevanju: ZDSS) vložila revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava (1. in 3. točka 1. odstavka 385. člena ZPP). V reviziji zatrjuje, da je vodenje disciplinskega postopka zoper tožnico zastaralo, saj 67. člen zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90 - v nadaljevanju: ZTPDR), ki je začel veljati 14.10.1989, ni več vseboval določbe iz republiškega zakona o delovnih razmerjih (Uradni list SRS, št. 24/74), da zastaranje v času sodnega postopka ne teče. Ker je zastaranje disciplinskega postopka teklo ves čas postopka pred sodiščem, je očitno, da vodenje postopka ni bilo končano v okviru zastaralnih rokov in 67. člena ZTPDR. Sam postopek pa je bil bistveno kršen, saj se sodna odločba opira na izpovedbo tožnice, dane v predhodnem postopku pred vročitvijo zahteve za uvedbo disciplinskega postopka. V disciplinskem postopku, ki je tekel pri toženi stranki, tudi ni sodeloval sindikat, zato je podana bistvena kršitev postopkovnih pravil. Dejanska podlaga sodne odločbe pa temelji, po mnenju revidentke, na nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, kar je imelo za posledico zmotno uporabo materialnega prava. Opozarja, da tožnici v postopku ni bila dokazana kakršnakoli oblika krivde za storitev očitanih dejanj. Zato predlaga, da se reviziji ugodi tako, da se odločbi sodišča prve in druge stopnje razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94 - v nadaljevanju: ZPP) je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma opozarja na 3. odstavek 73. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih, s katerim so določene meje preizkusa izpodbijane odločbe. Poooblastilo revizijskega sodišča je omejeno na preizkus izpodbijane odločbe samo v tistem delu, ki se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. To pomeni, da pri revizijah, vloženih po 1. odstavku 73. člena omenjenega zakona ni dolžno po uradni dolžnosti upoštevati bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP in paziti na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP).

Tožeča stranka v reviziji ni navedla, katere kršitve ZPP so bile storjene v postopku, ki je tekel pred sodiščem prve in druge stopnje. V reviziji poudarja, da je sodišče za podlago svoji odločitvi upoštevalo priznanje tožnice, zaslišane - v nasprotju s temeljnim načelom o pravici do obrambe - pred vročitvijo zahteve za uvedbo disciplinskega postopka. Na podlagi teh navedb revizijsko sodišče ugotavlja, da uveljavlja revidentka bistveno kršitev določb postopka iz 1. odstavka 354. člena ZPP, ki jo je po določbi 2. točke 1. odstavka 385. člena ZPP možno uveljavljati le, če je bila storjena v postopku pred sodiščem druge stopnje. Če je bila kršitev storjena v postopku, ki je tekel pred prvostopnim sodiščem, pa le v primeru, če jo je stranka zaman uveljavlja s pritožbo. Ker je tožnica isto procesno kršitev uveljavljala tudi v pritožbi proti odločbi sodišča prve stopnje, revizijskega sodišča omenjena prepoved iz 2. točke 1. odstavka 385. člena ZPP ne zavezuje, da je ne bi ponovno preizkušalo. Po 1. odstavku 354. člena ZPP je podana bistvena kršitev določb postopka, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe zakona ali jo je uporabilo nepravilno, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodne odločbe. Relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana takrat, kadar obstaja ali je vsaj verjetna vzročna zveza med kršitvijo postopkovnih določb in izrekom nezakonite in nepravilne sodne odločbe. Če je namreč sodba zakonita in pravilna kljub določeni procesni kršitvi, ni podana relativna kršitev določb pravdnega postopka.

Zakonita je sodba takrat, kadar so določbe materialnega prava pravilno uporabljene; pravilna pa, kadar so odločilna dejstva pravilno ugotovljena. Pravilna sodba predstavlja pravlno ugotovljeno dejansko stanje.

V reviziji očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi svoje odločitve za ugotovitev odločilnih dejstev ni sklicevalo zgolj na izjavo tožnice, dane v predhodnem postopku, temveč je v razlogih navedlo vsebino listin, ki jih je v dokazne namene prečitalo na obravnavi in vsebino izpovedbe priče E.B. Če bi sodišče upoštevalo kot odločilno dejstvo zgolj ugovarjano priznanje tožnice in se v izpodbijani odločbi sklicevalo samo na to izpovedbo, ne da bi navedlo in presodilo druge dokaze, bi bila s tem storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka in to celo absolutnega značaja, saj odločba ne bi vsebovala razlogov o odločilnih dejstvih. Ker pa je sodišče prve stopnje odločilo po svojem prepičanju na podlagi vestne in skrbne presoje vseh dokazov skupaj - ne samo izjave tožnice v predhodnem postopku - in na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP), niso bila kršena pravila postopka.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da ni podana kršitev pravice obrambe in v zvezi s tem tudi ni storjena procesna kršitev s tem, da je dala tožnica izjavo pred vročitvijo zahteve za uvedbo disciplinskega postopka, saj ta dokaz ni vplival na pravilno in zakonito izdajo odločbe. Za ugotovitev odločilnih dejstev so bili namreč v postopku izvedeni še drugi dokazi, iz katerih očitno izhaja, da bi bila tudi brez upoštevanja tožničine izjave, na katero se je sklicevalo prvostopno sodišče, izdana enaka sodba.

Sicer pa uveljavljeni revizijski razlog relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, po mnenju revizijskega sodišča, v bistvu pomeni revizijski razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Po 3. odstavku 385. člena ZPP pa zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog. Zato v reviziji ni dopustno izpodbijati dejanskih ugotovitev sodišča prve in druge stopnje in so zato neupoštevne navedbe revizije, ki se nanašajo na obstoj objektivnih in subjektivnih znakov tožnici očitanih disciplinskih kršitev. Vse naštete okoliščine pomenijo dejanske ugotovitve, v katere pa revizijskemu sodišču zaradi prepovedi iz določila 3. odstavka 385. člena ZPP ni dovoljeno več posegati. Revizijsko sodišče presoja uporabo materialnega prava na podlagi dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje. Zato revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen.

Revizija pa tudi v delu, s katerim tožeča stranka vsebinsko napada pravilno uporabo materialnega prava, ni utemeljena. Tožeča stranka namreč zmotno razlaga pomen prekinitve zastaranja disciplinskih kršitev tekom sodnega postopka.

V času, ko je tekel disciplinski postopek v Gostinskem podjetju Hotel ... iz ... proti tožnici (januar in februar 1992), je veljal ZTPDR, ki je v svojem 67. členu določal zastaralne roke za uvedbo in vodenje disciplinskega postopka. Tako je 1. odstavek omenjenega člena določal, da uvedba disciplinskega postopka zastara v treh mesecih od dneva, ko se je zvedelo za kršitev delovne obveznosti in za storilca, oziroma po šestih mesecih od dneva, ko je bila kršitev storjena. Subjektivni rok za vodenje disciplinskega postopka pa je bil v 3. členu 67. člena ZTPDR določen s šestimi meseci, objektivni pa z enim letom.

Zastaranje v disciplinskih zadevah je inštitut, s katerim se zagotavlja pravna varnost s tem, da preprečuje uvedbo, vodenje in izvršitev izrečenega disciplinskega ukrepa po preteku v zakonu določenega roka. V obravnavanem primeru je začel subjektivni rok za očitana dejanja tožnici teči z dnem končanega kontrolnega popisa 10.1.1992, ker je delavski svet dokončno odločitev o kršitvi delovne obveznosti tožeči stranki sprejel dne 14.2.1992, očitane kršitve, ki so pod inkriminacijo pa so bile storjene v decembru 1991, je očitno, da je bilo vodenje postopka končano v okviru šestmesečnega zastaralnega roka iz 3. odstavka 67. člena ZTPDR.

Procesnopravni učinek zastaranja disciplinskega postopka je njegova ustavitev. Disciplinski organi morajo po uradni dolžnosti paziti na rok zastaranja. Samo zakon pa lahko določi, katere so tiste okoliščine, zaradi katerih se zadrži zastaranje disciplinskega postopka. Tako je bilo z novelo zakona o združenem delu (Uradni list SFRJ, št. 85/87 - v nadaljevanju: ZZD) določeno v novem 204. a členu, da se v zastaralne roke ne računa čas iz 1. in 2. odstavka, dokler traja postopek pred pristojnim sodiščem (3. odstavek). Enaka določba, - ki sicer ne pomeni inštituta pretrganja zastaranja, po katerem bi zastaranje postopka začelo teči znova, - je bila povzeta tudi v novelo zakona o delovnih razmerjih (Uradni list SRS, št. 18/88), v tretji odstavek 156. člena, in prevzeta z uveljavitvijo zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in 5/91) v njegov 93. člen. Zastaranje disciplinskega postopka se torej v času postopka pred pristojnim sodiščem ustavi, sicer pa - pred disciplinskimi organi - teče nepretrgoma.

Uporaba zakonskih določb o prekinitvi zastaranja postopka pa pride v poštev le v primeru, če je sodišče vrnilo disciplinsko zadevo disciplinskim organom podjetja v ponovno odločanje. Iz podatkov spisa pa je razvidno, da ni podana dejanska in pravna situacija, ki bi narekovalo uporabo omenejnega inštituta v obravnavanem sporu, saj je o njem sodišče samo odločilo.

Revidentka tudi zmotno razlaga določbo 2. odstavka 62. člena ZTPDR. Po tej določbi morajo disciplinski organi o začetku postopka obvestiti tudi sindikat. Če je sindikat oblikoval mnenje o storilcu kršitev delovnih obveznosti in ga poslal disciplinskim organom, so ga ti dolžni med postopkom obvezno obravnavati. Kršitev disciplinskega postopka bi bila podana samo v primeru, če disciplinski organi o začetku disciplinskega postopka ne bi obvestili sindikata oziroma ne bi obravnavali njegovega poslanega mnenja. Ne pomeni pa kršitev postopka, če se sindikat v disciplinski postopek ni vključil, čeprav je bil o njem obveščen. Iz podatkov disciplinskega spisa (priloga A 1 in A 7), zlasti pa iz zaslišanja tožnice na obravnavi dne 12.5.1993 (listovna številka 29), pa je razvidno, da je bil o postopku pred disciplinsko komisijo obveščen sindikat. S tem pa je bilo zadoščeno obveznosti, ki jo disciplinskim organom nalaga določilo 2. odstavka 62. člena ZTPDR.

Ker določbe zakona o temeljenih pravicah iz delovnega razmerja, zakona o delovnih razmerjih in pravilnika o odgovornostih, ki urejajo disciplinski postopek in odgovornost delavcev za kršitev delovnih obveznosti, niso bile kršene, je bila presoja drugostopnega sodišča, ki je potrdilo odločitev disciplinskih organov, pravilna.

Glede na navedeno reviziji ni bilo mogoče ugoditi in jo je revizijsko sodišče zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe ZPP, ZTPDR, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, so bile uporabljene na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).