Jedro

V konkretnem primeru je bila analiza tožnikovega vzorca DNK opravljena za potrebe kazenskega postopka, ki teče zoper tožnika. ZKP pa določa v raznih fazah postopka več možnosti, ko lahko obdolženec dokazuje, da mu je bilo s pridobitvijo določenega dokaza na nedovoljen način poseženo v določeno ustavno pravico. Torej je drugo sodno varstvo zagotovljeno izven upravnega spora zaradi varstva ustavnih pravic in sicer v kazenskem postopku pred sodišči splošne pristojnosti.

Glede hrambe tožnikovega vzorca DNK in njegove zahteve za izbris rezultatov analize je zagotovljeno drugo sodno varstvo, to je sodno varstvo v rednem upravnem sporu po predhodno zaključenem upravnem postopku.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik je vložil tožbo zoper toženo stranko na podlagi 4. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zaradi dejanj, s katerimi je tožena stranka posegla v človekove pravice in temeljne svoboščine tožnika. Tožnik pojasnjuje, da je bila na podlagi odredb Okrožnega sodišča v Ljubljani pri njem 30. 9. 2009 opravljena hišna preiskava. Ob robu navedene hišne preiskave je policija tožniku odvzela bris ustne sluznice, domnevno zaradi analize DNK. Dne 9. 12. 2015 je tožnik preko pooblaščencev naslovil dopis na toženo stranko, v katerem jo je pozval, naj ga obvesti o tem, ali se vzorec brisa še vedno hrani pri policiji, ali je bila opravljena analiza odvzetega vzorca DNK, ali so bili rezultati analize uporabljeni v katerem koli postopku in ali se rezultati morebitne analize pri policiji hranijo in če se, na kakšni podlagi. Prejel je pojasnilo, da brisa ustne sluznice ne hranijo več, da je bila analiza DNK opravljena, da rezultati analize niso bili uporabljeni v kakšnem drugem postopku in da se podatki hranijo v evidenci preiskav DNK na podlagi 2. alineje prvega odstavka 128. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije (v nadaljevanju ZNPPol). Tožnik zatrjuje, da vse do 4. 1. 2016 ni bil obveščen o tem, da je bila analiza odvzetega vzorca DNK sploh opravljena in da se rezultati hranijo v evidenci preiskav DNK. Iz navedenega razloga meni, da je njegova tožba pravočasna. Tožnik zatrjuje, da je bilo v okviru postopka odvzema brisa ustne sluznice, kasnejše analize slednjega ter hrambe rezultatov poseženo v njegove človekove pravice in temeljne svoboščine. Zatrjuje tudi, da mu zoper ta dejanja ni zagotovljeno drugo učinkovito sodno varstvo. Meni, da ni ustavno pravne podlage niti za odvzem niti za analizo, zato pa tudi ne za hrambo rezultatov analize odvzetega vzorca DNK. Pravna podlaga za odvzem brisa ustne sluznice je v 148. členu in 149. členu Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Tožnik meni, da odvzem brisa ustne sluznice predstavlja poseg v posameznikovo pravico do osebnega dostojanstva iz 34. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) kot tudi poseg v posameznikovo pravico do zasebnosti in osebnostnih pravic iz 35. člena URS. V nadaljevanju tožbe to svoje stališče tudi podrobneje pojasnjuje. Iz 148. člena ZKP jasno izhaja, da sme policija odvzeti bris ustne sluznice le za preiskavo konkretnega kaznivega dejanja in odkrivanja storilca, ne pa kot ukrep, ki bi se smel opraviti pri vsaki preiskavi kaznivega dejanja. V konkretnem primeru je bil tožnik osumljen storitve kaznivega dejanja zoper gospodarstvo in nedvomno ni bila izkazana nujnost oziroma neogibna potrebnost odvzema brisa ustne sluznice. Kazenski postopek zoper tožnika sicer še vedno teče, vendar v postopku zoper njega nikoli ni bil predlagan genetski dokaz, prav tako pa že po naravi stvari dokazovanje kaznivega dejanja, ki se tožniku očita, z genetskim dokazom ni mogoče. Razen tega pa analiza genskega materiala ne v ZKP ne v kateremkoli drugem predpisu ni urejena in obstaja pravna praznina, ki je v neskladju z URS. Niti ZKP niti drug materialno pravni predpis ne dajeta policiji izrecnega pooblastila za opravo analize DNK. Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS (sodba opr. št. XI Ips 39/2009 in I Ips 79/2006) izhaja, da je to pooblastilo vsebovano v določbi tretjega odstavka 149. člena ZKP, vendar pa se tožnik s tako interpretacijo Vrhovnega sodišča RS ne strinja. Kadar gre za poseg v zasebnost je v prvi vrsti ključna zahteva po sodni odredbi, kar izhaja iz drugega odstavka 37. člena URS. Podan bi moral biti najmanj dokazni standard utemeljenih razlogov za sum. ZKP je v delu, v katerem ureja odvzem brisa ustne sluznice, v neskladju z URS, ker ne predvideva sodne odločbe za takšen odvzem, prav tako pa ne določa nobenega dokaznega standarda za takšno procesno dejanje. Analiza DNK ni zamejena niti s katalogom kaznivih dejanj, pri katerih je slednjo mogoče odrediti niti z ustreznim dokaznim standardom najmanj utemeljenih razlogov za sum, še toliko manj pa je za odreditev analize zahtevana sodna odločba. Iz navedenega razloga je potrebno ugotoviti, da je bilo s tem, ko je bila o predmetnem postopku opravljena analiza vzorca DNK, nedopustno poseženo v pravico do osebnega dostojanstva iz 34. člena URS, v pravico do zasebnosti in osebnostnih pravic iz 35. člena URS, pravico do sodnega varstva iz 23. člena URS ter pravico do pravnega sredstva iz 25. člena URS.

2. V 128. členu ZNPPol so določeni tudi roki hrambe podatkov iz evidence DNK. Ustava prepoveduje uporabo osebnih podatkov v nasprotju z namenom njihovega zbiranja. Poseg v ustavno jamstvo varstva osebnih podatkov je dopusten v primerih iz tretjega odstavka 15. člena URS, če je zakonodajalec zasledoval ustavno dopusten cilj in če je omejitev skladna z načeli pravne države. Tožnik opozarja, da če je neustavna analiza vzorca DNK, je potem neustavna tudi hramba rezultatov slednje. Niti ZKP niti ZNPPol ne urejata možnosti izbrisa iz evidence preiskav DNK pred iztekom ZNPPol določenega roka hrambe, torej niti v primerih, ko gre za neustavno analizo, ko je bil posamezniku odvzet bris ustne sluznice v nasprotju z načelom sorazmernosti. Tožnik z izjemo vložitve tožbe v upravnem sporu nima nobene druge možnosti za dosego izbrisa svojih osebnih podatkov iz evidence preiskav DNK. Posamezniku bi morala biti omogočena možnost doseči izbris iz evidence DNK preiskav in uničenje profila DNK. Ureditev, ki takšne možnosti posamezniku ne omogoča, je v nasprotju z zahtevo po sorazmernosti in predstavlja nedopusten poseg v posameznikovo pravico iz 38. člena URS, prav tako pa tudi v pravico do zasebnosti in osebnostnih pravic, pravico do sodnega varstva ter pravico do učinkovitega pravnega sredstva. Če sodišče meni, da tožbi ne more ugoditi drugače, tožnik predlaga subsidiarno, naj prekine postopek odločanja o tej tožbi in pri ustavnem sodišču prične postopek za oceno ustavnosti ZKP. Sicer pa tožnik predlaga, naj sodišče ugotovi, da je tožena stranka s tem, ko je opravila analizo tožnikovega vzorca DNK, prekršila tožnikovo pravico do osebnega dostojanstva iz 34. člena URS, pravico do zasebnosti in osebnostnih pravic iz 35. člena URS, pravico do sodnega varstva iz 23. člena URS ter pravico do pravnega sredstva iz 25. člena URS. Nadalje zahteva, naj se ugotovi, da je tožena stranka s hrambo rezultatov analize tožnikovega vzorca DNK kršila tožnikovo pravico do zasebnosti in osebnostnih pravic iz 35. člena URS, pravico do varstva osebnih podatkov iz 38. člena URS, pravico do sodnega varstva iz 23. člena URS ter pravico do pravnega sredstva iz 25. člena URS. Nadalje zahteva, naj se tožnikovi podatki, ki se hranijo v evidenci preiskav DNK, izbrišejo, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je tožba vložena prepozno, zato naj jo sodišče zavrže. Policija je tožniku odvzela bris ustne sluznice 30. 9. 2009, z odvzemom pa je vzročno povezana tudi analiza tožnikovega vzorca DNK. Ker je od odvzema in analize poteklo že več kot trideset dni, je tožba vložena prepozno. Razen tega tožnik ni uveljavil pravice do pritožbe pri pristojnem državnem tožilcu, ki mu gre v skladu s sedmim odstavkom 148. člena ZKP. Nadalje še navaja, da ima tožnik na podlagi 32. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (v nadaljevanju ZVOP-1) pravico do dopolnitve, popravka, blokiranja, izbrisa in ugovora. Teh pravic ni izkoristil. Tožnik tudi ni izkoristil možnosti pritožbe zoper delo policije, ki ga je omogočal takrat veljavni 28. člen Zakona o policiji. Nadalje tožena stranka navaja, katerih kaznivih dejanj je bil tožnik osumljen in ta dejanja podrobno opisuje. Tožena stranka je v skladu z določili 148. člena ZKP z namenom, da se odkrijejo in zavarujejo sledovi kaznivega dejanja in predmeti, ki bi utegnili biti dokaz v nadaljnjem postopku, izvedla tudi ukrep iz drugega odstavka 149. člena ZKP, saj so obstajali razlogi za sum storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin in je obstajala verjetnost, da bo v nadaljevanju potrebno zaradi zavarovanja dokazov ugotoviti, čigavi so prstni odtisi ali biološke sledi na zaseženi poslovni dokumentaciji, zato je tudi odvzela prstne odtise in brise ustne sluznice tožnika. Policija je imela na podlagi 149. člena ZKP v povezavi z 148. členom ZKP podlago za odvzem brisa ustne sluznice tožnika in tudi za analizo. Namen odvzema brisa je namreč ugotovitev, ali so biološke sledi, najdene na predmetih, sledi osumljenca kaznivega dejanja. Kazenski postopek zoper tožnika in ostale osumljence po podatkih tožene stranke še ni končan. Policija je zoper tožnika in več drugih fizičnih in pravnih oseb vložila kazensko ovadbo na Vrhovno državno tožilstvo ter kasneje še poročilo v dopolnitev navedene kazenske ovadbe. Kazenske ovadbe in poročila tožena stranka ne more predložiti, velik del dokumentacije pa je poslala pristojnemu državnemu tožilstvu za potrebe kazenskega postopka. Odvzem brisa ustne sluznice neizogibno predpostavlja tudi kasnejšo analizo brisa, saj zgolj z odvzemom brez analize ni mogoče narediti primerjave najdenih bioloških sledi na predmetih, kar izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS v zadevi št. XI Ips 39/2009. Poseg v zasebnost posameznika z analizo brisa ni nič večji kot sam odvzem brisa. Razen tega pridobljeni podatki ne razkrivajo nobenih podatkov o posebnih dednih značilnostih posameznika. V tem delu je posameznikova zasebnost zagotovljena, saj se analizirajo zgolj tisti deli genskega zapisa, ki posameznikovih značilnosti ne razkrivajo. Zbiranje in obdelovanje podatkov pa je urejeno v členih od 112. do 129. ZNPPol. Ne držijo navedbe tožnika, da nima druge možnosti za dosego izbrisa osebnih podatkov iz evidence preiskav DNK kot z obremenjevanjem Upravnega sodišča RS. ZVOP-1 določa pravice posameznika, pri čemer je v ZVOP-1 določena pravica do dopolnitve, popravka, blokiranja, izbrisa in ugovora, predviden je postopek uresničitve teh pravic, določeno pa je tudi sodno varstvo. Tožnik je po nepotrebnem sprožil ta upravni spor. Navedbe tožnika o neustavnosti hrambe so neutemeljene. V zvezi z zahtevo tožnika, da se njegovi podatki brišejo, je tožena stranka uvedla postopek po določilih 32. člena ZVOP-1. V tem postopku bo ugotavljala, ali še obstajajo razlogi za hrambo podatkov tožnika v evidenci preiskav DNK. Tožena stranka ne razpolaga več s celotno dokumentacijo, ki se nanaša na kazenski postopek. Po njenih informacijah pa še ni končan. Velik del dokumentacije za namen kazenskega postopka je bil posredovan pristojnemu državnemu tožilstvu. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbe zavrže, podrejeno pa, naj jo kot neutemeljeno zavrne.

4. Tožnik v pripravljalni vlogi navaja, da uveljavlja kršitev ustavnih pravic v zvezi z analizo in hrambo vzorca DNK, ne pa zaradi odvzema brisa ustne sluznice. Meni tudi, da pritožba po 148. členu ZKP ne more biti tako pravno sredstvo, ki bi bilo učinkovito, torej da bi lahko zadržalo ukrep oziroma odpravilo posledice ukrepa. Pritožba pri državnem tožilcu ne bi mogla zadržati niti preprečiti analize in kasnejše hrambe. Glede uporabe 32. člena ZVOP-1 pa navaja, da mora po tem členu upravljalec osebnih podatkov na zahtevo posameznika dopolniti, popraviti, blokirati ali izbrisati osebne podatke, za katere posameznik dokaže, da so nepopolni, netočni ali neažurni ali so zbrani ali obdelani v nasprotju z zakonom, tožnik pa ne zatrjuje, da bi bili zbrani v nasprotju z zakonom, ampak da so bili zbrani v nasprotju z URS. Stališče tožene stranke v zvezi s tožnikovimi možnostmi doseči izbris podatkov iz evidence preiskav DNK v okviru določbe 32. člena ZVOP-1 pa je po tožnikovem mnenju prirejeno za potrebe predmetnega postopka. Sicer pa je Ministrstvo za notranje zadeve sprejelo sklep, da se postopek blokiranja ali izbrisa osebnih podatkov tožnika iz evidence preiskav DNK prekine do rešitve predhodnega vprašanja o zakonitosti hrambe osebnih podatkov v navedeni evidenci. Nadalje tožnik poudarja, da po njegovem vedenju v okviru preiskave oziroma tudi kasneje v kazenskem postopku ni bila opravljena nikakršna analiza, na podlagi katere bi se ugotovilo, ali so na najdenih ponarejenih poslovnih listinah biološke sledi tožnika kot osumljenca kaznivega dejanja. Če pa je bila takšna analiza opravljena, pa njeni rezultati v kazenskem postopku tožniku niso bili razkriti, takšna opustitev seznanitve obdolženca z dokaznim gradivom pa predstavlja kršitev tožnikove pravice do poštenega sojenja iz 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). Iz zahteve po kontradiktornosti v kazenskem postopku izhaja obveznost, da je potrebno tako tožilstvu kot obrambi zagotoviti možnost seznaniti se in izjaviti o dokazih, ki jih je podala nasprotna stranka. Tožnik nadalje vztraja pri tem, da pooblastilo za odvzem ni in ne more biti tudi pooblastilo za analizo vzorca DNK.

5. Tožena stranka v pripravljalni vlogi vztraja pri tem, da je z odvzemom brisa ustne sluznice vzročno povezana tudi analiza tožnikovega vzorca DNK. Tožnik je imel zoper morebitne pomanjkljivosti v zvezi s hrambo rezultatov analize DNK na voljo vsa pravna sredstva, ki jih daje ZVOP-1. Tožnik nikjer ne zatrjuje, da bi bil ZVOP-1 v nasprotju z URS. V zvezi s tožbeno navedbo, da je bila tožniku kršena pravica do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP tožena stranka ugotavlja, da poskuša tožnik brez potrebe reševanje kazenske zadeve, ki teče zoper tožnika kot obdolženca, prenesti v upravni spor. Navedeni člen EKČP določa minimalne pravice obtoženca, da mu je zagotovljeno pošteno sojenje v primeru kazenskih obtožb. Navedbe tožnika, da ni bil seznanjen z dokaznim gradivom v kazenskem postopku, navedbe o zahtevi po kontradiktornosti, o pravicah obrambe, da se seznani in izjavi o dokazih nasprotne stranke ter druge navedbe v zvezi s kazenskim postopkom zoper tožnika so irelevantne in jih mora tožnik kot obtoženec v kazenskem postopku navajati tam, za ta upravni spor pa so brezpredmetne. Te navedbe niso v zvezi s predmetom tega upravnega spora. Le v kazenskem postopku bo lahko tožnik ugovarjal navedbam in dokaznim predlogom državnega tožilstva glede kaznivega dejanja, ki ga je obtožen.

6. Tožnik v pripravljalni vlogi z dne 8. 4. 2016 navaja, da po pregledu kazenske ovadbe z dne 17. 12. 2009 ugotavlja, da v slednji ni navedb glede odvzema brisa ustne sluznice oziroma analize DNK. Teh navedb ni niti v obrazložitvi kazenske ovadbe niti v seznamu prilog k predmetni kazenski ovadbi. Enako tožnik ugotavlja tudi glede poročila v dopolnitev kazenske ovadbe. Torej se z analizo vzorca DNK ni mogel seznaniti prej in je zato tožba v upravnem sporu pravočasna. V slovenskem pravnem redu tako intenziven poseg v posameznikovo zasebnost kot je analiza DNK ni določen z zakonom na način in ob upoštevanju pogojev, ki jih je vzpostavilo Evropsko sodišče o človekovih pravicah.

K točki I izreka:

7. Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

8. Tožnik je vložil tožbo v upravnem sporu zaradi varstva ustavnih pravic, ker naj bi mu tožena stranka z analizo njegovega vzorca DNK ter s hrambo rezultatov te analize kršila več ustavnih pravic. Tožnik torej posebej izpostavlja dejanje analize vzorca DNK kot tisto dejanje, s katero so mu bile kršene ustavne pravice (iz 34., 35., 23. in 25. člena URS) ter hrambo rezultatov analize tožnikovega vzorca DNK, s katero bi naj bile prav tako kršene njegove ustavne pravice (pravica iz 35., 38., 23. in 25. člena URS). Sodišče bo najprej pojasnilo, zakaj niso podane procesne predpostavke za tožbo v upravnem sporu zaradi varstva ustavnih pravic, s katero se izpodbija analiza tožnikovega vzorca DNK, ter v nadaljevanju, zakaj niso podane procesne predpostavke za tožbo v upravnem sporu zaradi varstva ustavnih pravic zaradi hrambe rezultatov analize tožnikovega vzorca DNK.

9. Analiza tožnikovega vzorca DNK je bila opravljena po tem, ko je bil odvzet bris ustne sluznice tožnika, odvzem brisa in analiza brisa pa sta bila opravljena v predkazenskem postopku za potrebe bodočega kazenskega postopka, ki sedaj teče zoper tožnika. Sodišče je ugotavljalo, ali je v obravnavani zadevi sploh možen subsidiarni upravni spor, to je upravni spor zaradi varstva ustavnih pravic, katerega je sprožil tožnik. Skladno s 4. členom ZUS-1 lahko namreč v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika le, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Kot je bilo že pojasnjeno, tožnik v tožbi izpostavlja kot dejanje, s katerim naj bi mu bilo poseženo v ustavne pravice, analizo njegovega vzorca DNK, ta analiza pa je bila opravljena za namene kazenskega postopka. Sodišče bo v nadaljevanju pojasnilo, da je v kazenskem postopku zagotovljeno sodno varstvo, če nekdo meni, da je bilo s pridobitvijo določenih dokazov poseženo v njegove ustavne pravice.

10. ZKP že v uvodnem poglavju, ki je namenjeno temeljnim načelom, v drugem odstavku 18. člena med drugim določa, da sodišče ne sme opreti sodne odločbe na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. V nadaljevanju ZKP daje obdolžencu številne možnosti, kako lahko uveljavlja izločitev dokazov, če dokaže, da so bili ti pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic. Tako je na primer v drugem odstavku 83. člena ZKP določeno, da če je v zakonu določeno, da se sodna odločba ne sme opirati na izpovedbo osumljenca oziroma obdolženca, priče ali izvedenca, ali na zapisnike, predmete, posnetke, sporočila ali dokazila, izda preiskovalni sodnik oziroma sodnik, ki opravlja posamezna preiskovalna dejanja, po uradni dolžnosti ali na predlog stranke sklep, s katerim izloči navedene dokaze iz spisov takoj, ko ugotovi, da gre za take izpovedbe oziroma dokaze. Torej je glede na to določilo lahko tudi stranka tista, ki lahko zahteva izločitev dokazov, ki so nastali s kršitvijo ustavnih pravic. Nadalje ZKP predvideva izločitev dokazov, ki niso dovoljeni (torej tudi tistih, ki so bili pridobljeni s kršitvijo ustavnih pravic) v predobravnavnem naroku. V 3. točki tretjega odstavka 285a. člena ZKP je določeno, da mora biti v vabilu na narok obdolženec poučen, da bo na naroku, če ne prizna krivde, lahko predlagal izločitev predsednika senata, izločitev dokazov, dokaze, ki naj jih sodišče izvede na glavni obravnavi ter podal druge procesne predloge in se izjavil o načinu poteka glavne obravnave. Nadalje ZKP omogoča obdolžencu, da predlaga izločitev nedovoljenih dokazov tudi na glavni obravnavi. Tako je v četrtem odstavku 340. člena ZKP določeno, da izda pred koncem dokaznega postopka senat po uradni dolžnosti ali na predlog strank sklep, s katerim izloči iz spisov zapisnike in druge dokaze, na katere se po določbah tega zakona ne sme opirati sodna odločba. Nadalje je izločitev dokazov, ki so bili pridobljeni na nedovoljen način, torej tudi s kršitvijo ustavnih pravic, omogočena tudi v pritožbenem postopku. V 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP je določeno, da je bistvena kršitev določb kazenskega postopka podana, če se sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ali na dokaz, na katerega se po določbah tega zakona sodba ne more opirati, ali na dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi takega nedovoljenega dokaza. To, da so bili določeni dokazi pridobljeni s kršitvijo ustavnih pravic, pa je možno uveljavljati tudi z izrednimi pravnimi sredstvi, saj iz 2. točke prvega odstavka 420. člena ZKP izhaja, da se lahko zahteva za varstvo zakonitosti vloži tudi zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena tega zakona (med te kršitve postopka pa spada že navedena kršitev, da se sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin).

11. V konkretnem primeru je bila torej analiza tožnikovega vzorca DNK opravljena za potrebe kazenskega postopka, ki teče zoper tožnika, kot navaja tožena stranka, ZKP pa, kot je bilo zgoraj pojasnjeno, določa v raznih fazah postopka več možnosti, ko lahko obdolženec dokazuje, da mu je bilo s pridobitvijo določenega dokaza na nedovoljen način poseženo v določeno ustavno pravico. Torej je drugo sodno varstvo za primer, ko nekdo želi dokazati, da je z analizo vzorca DNK zaradi potreb kazenskega postopka bilo poseženo v določeno ustavno pravico, zagotovljeno izven upravnega spora zaradi varstva ustavnih pravic. Tako sodno varstvo je zagotovljeno v kazenskem postopku pred sodišči splošne pristojnosti.

12. Tožnik sicer res v pripravljalni vlogi z dne 8. 3. 2016 zatrjuje, da po njegovem vedenju v okviru preiskave oziroma kasneje v kazenskem postopku ni bila opravljena nikakršna analiza, na podlagi katere bi se ugotavljalo oziroma ugotovilo, ali so na najdenih domnevno ponarejenih poslovnih listinah biološke sledi tožnika kot osumljenca kaznivega dejanja. Tožnik trdi, da v kolikor je bila takšna analiza opravljena, pa njeni rezultati v kazenskem postopku tožniku niso bili razkriti. Opozarja na to, da je opustitev seznanitve obdolženca z dokaznim gradivom kršitev njegove pravice do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP. Tožnik nadalje pojasnjuje, da ni bil seznanjen s tem, ali se je na podlagi analize DNK ugotavljalo, ali so na najdenih domnevno ponarejenih poslovnih listinah sledi tožnika kot osumljenca kaznivega dejanja. Iz teh tožbenih navedb je mogoče smiselno razumeti, da tožniku ni znano, da bi bili v kazenskem spisu rezultati analize. Tožniku se to zdi sporno, saj meni, da mu je bila s tem kršena pravica do poštenega sojenja. Vendar pa tudi s temi trditvami tožnik uveljavlja procesne kršitve, ki naj bi se mu zgodile v kazenskem postopku, le teh pa ne more uveljavljati v upravnem sporu, temveč pred sodiščem, ki vodi kazenski postopek.

13. Ker je torej glede na navedeno v konkretnem primeru, kar se tiče dejanja analize tožnikovega vzorca DNK predvideno drugo sodno varstvo, to je sodno varstvo v kazenskem postopku, niso podane procesne predpostavke za upravni spor zaradi varstva ustavnih pravic. Sodišče je zato tožbo v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da je bilo z analizo tožnikovega vzorca DNK poseženo v tožnikove ustavne pravice zavrglo, ker izpodbijano dejanje ni dejanje, ki bi se lahko izpodbijalo v upravnem sporu zaradi varstva ustavnih pravic, ampak je zanj predvideno drugo sodno varstvo, kar je razlog za zavrženje tožbe iz razloga po 4. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1. 14. V nadaljevanju bo sodišče pojasnilo, zakaj niso podane procesne predpostavke za tožbo v upravnem sporu zaradi varstva ustavnih pravic zaradi hrambe rezultatov analize tožnikovega vzorca DNK in zakaj zahtevka za izbris ni mogoče uveljavljati v takem upravnem sporu.

15. Sodišče ugotavlja, da med strankama ni sporno, da policija še vedno hrani v evidenci preiskav analizo DNK vzorca brisa ustne sluznice. Skladno s prvim odstavkom 32. člena ZVOP-1 mora upravljalec osebnih podatkov na zahtevo posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, dopolniti, popraviti, blokirati ali izbrisati osebne podatke, za katere posameznik dokaže, da so nepopolni, netočni ali neažurni ali da so bili zbrani ali obdelani v nasprotju z zakonom. Skladno s prvim odstavkom 33. člena ZVOP-1 se zahteva iz 32. člena tega zakona vloži pisno ali ustno na zapisnik pri upravljalcu osebnih podatkov. Drugi odstavek 33. člena ZVOP-1 določa, da mora dopolnitev, popravo, blokiranje ali izbris osebnih podatkov upravljalec osebnih podatkov opraviti v petnajstih dneh od dneva, ko je prejel zahtevo in o tem obvestiti vlagatelja zahteve ali ga v istem roku obvestiti o razlogih, zaradi katerih tega ne bo storil. Tretji odstavek 33. člena ZVOP-1 določa, da če upravljalec osebnih podatkov ne ravna po prejšnjem odstavku, se šteje, da je zahteva zavrnjena. Torej je v ZVOP-1 določen postopek, po katerem lahko nekdo zahteva izbris osebnih podatkov, če meni, da so bili med drugim zbrani ali obdelani v nasprotju z zakonom. Tožnik pa v svojem tožbenem zahtevku zahteva prav to in sicer, da se njegovi osebni podatki izbrišejo, ker naj bi bili pridobljeni in ker se nahajajo v hrambi s kršitvijo njegovih ustavnih pravic. Pri tem sodišče še pojasnjuje, da se ne strinja s tožnikovo trditvijo, češ da ni stvar v tem, da bi bili podatki zbrani ali obdelani v nasprotju z zakonom, ampak so bili zbrani in obdelani z kršitvijo ustavnih pravic. Sodišče pojasnjuje, da to pomeni isto. Vse zakone je namreč potrebno uporabljati v skladu z vsemi temeljnimi ustavnimi načeli, če zakon ni uporabljen na ta način, torej če se uporablja tako, da so pri tem kršene ustavne pravice, to pomeni, da je bilo nekaj storjeno v nasprotju z zakonom.

16. Glede hrambe tožnikovega vzorca DNK in njegove zahteve za izbris rezultatov analize je torej prav tako zagotovljeno drugo sodno varstvo, to je sodno varstvo v rednem upravnem sporu po predhodno zaključenem upravnem postopku. Tožnik bi moral namreč skladno z 32. in 33. členom ZVOP-1 najprej pri upravljalcu osebnih podatkov podati zahtevo za izbris osebnih podatkov in pojasniti, zakaj so bili po njegovem mnenju podatki zbrani ali obdelani v nasprotju z zakonom. Šele po tem, če bi upravljalec osebnih podatkov z odločbo njegovo zahtevo zavrnil, bi imel tožnik pravico vložiti tožbo v rednem upravnem sporu. Ne more pa vložiti tožbe zaradi varstva ustavnih pravic, saj je v takem primeru predvideno sodno varstvo v rednem upravnem sporu po tem, ko upravljalec zavrne zahtevo posameznika. ZVOP-1 v 34. členu določa možnost vložitve tožbe v rednem upravnem sporu, če posameznik ugotovi, da so kršene njegove pravice. Po mnenju sodišča je treba 34. člen ZVOP-1 razlagati v povezavi z 32. in 33. členom ZVOP-1, kar pomeni, da mora biti najprej zahteva posameznika v upravnem postopku zavrnjena s strani upravljalca, zoper tako odločitev pa lahko sproži upravni spor (podobno stališče je sodišče zavzelo tudi v zadevi št. I U 625/2013). Torej tudi v tem primeru niso izpolnjene procesne predpostavke za vložitev tožbe zaradi varstva ustavnih pravic po 4. členu ZUS-1, ker je predvideno sodno varstvo v rednem upravnem sporu po predhodno zaključenem upravnem postopku, zato je sodišče tudi v tem delu tožbo zavrglo iz razloga po 4. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1. 17. Sodišče želi še pojasniti, da iz sklepa policije z dne 2. 3. 2016 izhaja, da je policija prekinila postopek blokiranja in izbrisa osebnih podatkov tožnika iz evidence preiskav DNK do rešitve predhodnega vprašanja zakonitosti hrambe osebnih podatkov, iz razloga, da bi najprej sodišče odločilo o zahtevi za izbris. S tem v zvezi sodišče pojasnjuje, da je upravljalec osebnih podatkov tisti, ki bo moral po vsebini najprej odločiti, ali se podatki obdelujejo na zakonit način in šele če bi se zgodilo, da bi bila zahteva posameznika zavrnjena in bi zoper tako odločbo bil sprožen upravni spor, šele potem bi se lahko sodišče opredelilo do utemeljenosti zahteve za izbris podatkov.

18. Ker je sodišče tožbo zavrglo iz procesnih razlogov na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, se do vseh navedb strank v postopku ni opredeljevalo.

K točki II izreka:

19. Ker je sodišče tožbo zavrglo, trpi tožnik sam svoje stroške postopka, skladno s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1, zato sodišče ni ugodilo zahtevi za povrnitev stroškov postopka.