Jedro

Odgovornost dedičev za zapustnikove dolgove je solidarna in omejena do višine vrednosti njihovega dednega deleža, ne glede na to, ali je delitev dediščine že izvršena ali ne. Vsak dolžnik solidarne obveznosti odgovarja upniku za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče, vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena. Solidarni dolžniki niso ne nujni ne enotni sosporniki.

Dolžniki so uveljavljali negativna dejstva, glede katerih jim dokazov ni treba priložiti, zlasti pa so zanikali temelj terjatve, t.j. zanikali so obstoj pogodbe (ki skladno z določili ZIZ sicer tudi ni verodostojna listina), na podlagi katere upnik izterjuje sporno terjatev. S tem so skladno z ustaljeno sodno prakso zadostili zahtevam po vložitvi obrazloženega ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine.

Izrek

I. Pritožbe dolžnikov zoper drugo poved 1. točke izreka se zavrnejo in se sklep v tem delu potrdi.

II. Pritožba upnika zoper prvo poved 1. točke izreka in 2. točko izreka se zavrne in se sklep v tem delu potrdi.

III. Stranke same krijejo svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da se ugovorom dolžnikov A. A. in B. B. z dne 27. 10. 2022 zoper sklep o izvršbi opr. št. VL 77325/2020 z dne 1. 10. 2020, ugodi, ter se omenjeni sklep o izvršbi razveljavi, postopek pa se v tem obsegu glede glavnice in stroškov nadaljuje v pravdi. Ugovora C. C. in D. D. se zavržeta (1. točka izreka sklepa) in da to sodišče ni krajevno in stvarno pristojno za pravdni postopek, zato bo po pravnomočnosti tega sklepa zadevo odstopilo Okrožnemu sodišču v Ljubljani kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču (2. točka izreka sklepa).

2. Zoper drugo poved 1. točke izreka sklepa se po pooblaščencu pravočasno pritožujejo dolžniki. Navajajo, da je sodišče sledilo njihovim navedbam, da niso nikdar prejeli denarja od upnika, z njim nikdar podpisali pogodbe in da upnik v zapuščinski postopek po njihovi pokojni materi ni prijavil nobenih terjatev. Sodišče bi moralo ugovor C. C. upoštevati kot ugovor po izteku roka ali kot zahtevo za nedopustnost izvršbe zoper njo, ki noben ne more biti časovno omejen, ne pa da ga je zavrglo. Če obstaja nerazdelna odgovornost zoper njo, potem odločitev zoper dolžnico ne more biti drugačna, kot za preostala dva dolžnika. C. C. teh pravih institutov ni mogla uveljavljati, saj ni prejela sklepa o izvršbi, ki bi temeljil na verodostojni podlagi. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, saj ni upoštevalo, da upnik ni označil, da gre za razdelno odgovornost dolžnikov. Sodišče bi moralo na podlagi laičnih navedb dolžnikov tudi presoditi, ali je v konkretnem primeru odgovornost razdelna ali ne. Vsak dolžnik odgovarja upniku zgolj za znesek 43.333,33 EUR. Upnik je neutemeljeno označil, da gre za nerazdelno odgovornost dolžnikov. Če gre za solidarno obveznost, odločitev glede C. C. ne more biti drugačna. Priglašajo pritožbene stroške.

3. Na pritožbo dolžnikov je odgovoril upnik po pooblaščencu, ji nasprotoval in priglasil stroške odgovora na pritožbo.

4. Zoper prvo poved 1. točke izreka in 2. točko izreka sklepa se po pooblaščencu pravočasno pritožuje tudi upnik. Navaja, da je v ugovoru navedena opr. št. I 89/2022 in da se po vsebini ugovor sploh ne nanaša na dani izvršilni postopek. Zakoniti zastopnik se sklicuje le na „prvo izvršbo“. D. D. nesporno izigrava upnika, saj ni vložil obrazloženega ugovora. Še več, ta je zelo dobro seznanjen z vsemi dejstvi, saj je sam podpisal dogovor o tem, da mu je upnik predal dejanski znesek posojila, ki mu je bil vročen takoj po vknjižbi zaznambe hipoteke. D. D. se je odpovedal pravici do pritožbe v tem postopku. Dejstvo je, da je bil pričujoč sklep o izvršbi pravilno vročen zakonitemu zastopniku tedaj mladoletnih A. A. in B. B. ter zakoniti zastopnik ni vložil pravočasnega ugovora in bi ga sodišče prve stopnje moralo zavreči. Dolžnika ne zatrjujeta nobenega pravno pomembnega dejstva, ki bi pomenilo ugovor nevednosti, zato se dokazno breme ne more prevaliti na upnika. Sodišče je tudi spregledalo, da je izvršilni postopek ustavljen, in je tudi zato izpodbijani sklep nezakonit. Sodišče navaja, da dolžnike zastopa odvetniška pisarna, vendar upniku nikoli ni poslalo ugovora dolžnikov s strani navedene pisarne. Priglaša pritožbene stroške.

5. Dolžniki so na pritožbo odgovorili po pooblaščencu, ji nasprotovali in priglasili stroške odgovora na pritožbo.

**O pritožbi dolžnikov**

6. Pritožba ni utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje po tem, ko je za dolžnika B. B. in A. A. razveljavilo potrdilo o pravnomočnosti sklepa o izvršbi (sklep z dne 27. 10. 2022, pravnomočen dne 14. 3. 2023) na podlagi njunega ugovora, vloženega po zakonitem zastopniku, skladno z 62. členom ZIZ za njiju razveljavilo sklep o izvršbi, ugovora polnoletne dolžnice C. C. in D. D. pa je zavrglo, in sicer dolžničinega kot prepoznega, ugovor zakonitega zastopnika, kolikor je bil ta vložen tudi v njegovem lastnem imenu, pa zavrglo, ker ni stranka tega postopka.

8. Dolžniki tako v ugovoru kot v obravnavni pritožbi sami zatrjujejo, da gre za uveljavljanje dolga zoper njih kot dediče po pokojni materi. Če gre za takšen zahtevek, ga upnik pravilno uveljavlja kot nerazdelnega. Skladno s tretjim odstavkom 142. člena Zakonu o dedovanju je odgovornost dedičev za zapustnikove dolgove namreč solidarna in omejena do višine vrednosti njihovega dednega deleža, ne glede na to, ali je delitev dediščine že izvršena ali ne.

9. V 395. členu Obligacijskega zakonika je določeno, da vsak dolžnik solidarne obveznosti odgovarja upniku za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče, vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena; vendar pa obveznost preneha, ko jo en dolžnik izpolni, in so vsi dolžniki prosti, izmed več solidarnih dolžnikov pa lahko vsak dolguje z drugim rokom izpolnitve, z drugimi pogoji in sploh z različnimi odmiki. Glede na navedeno, pa tudi glede na siceršnjo naravo spora, ne gre za situacijo, ko bi bilo mogoče spor rešiti samo na enak način za vse (solidarne) dolžnike, kot to določa 196. člena ZPP, zato solidarni dolžniki niso ne nujni ne enotni sosporniki (tako enotna sodna praksa sodba VSRS II Ips 1149/2008, sodba in sklep VSK I Cp 468/2020, sodba VSRS II Ips 141/2016 in II Ips 217/2003). Tudi sicer pa vseh teh navedb dolžniki niti niso uveljavljali že v ugovoru zoper sklep o izvršbi, kar pomeni, da gre sicer tudi za nedovoljene pritožbene novote (prim. prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

10. Ne drži niti, da bi sodišče ugovor C. C. moralo obravnavati bodisi kot ugovor po izteku roka ali pa kot zahtevo za odpravo nepravilnosti v izvršbi. ZIZ v 56. členu določa, da lahko ugovor, ki temelji na dejstvu, ki se nanaša na samo terjatev, in je nastopilo po izvršljivosti odločbe oziroma po sklenitvi poravnave, dolžnik vloži tudi po pravnomočnosti sklepa o izvršbi, vse do konca izvršilnega postopka, če ga _brez svoje krivde_ ni mogel uveljavljati v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Dolžnik je dolžan v takem ugovoru navesti vse razloge, ki jih lahko uveljavi v času vložitve. Sodišče zavrže kasnejši ugovor, če temelji na razlogih, ki bi jih dolžnik lahko uveljavil v prejšnjem ugovoru. Tudi če bi sodišče prve stopnje dolžničin ugovor (napačno) obravnavalo kot ugovor po izteku roka, bi ga tako moralo zavreči, ker se nanaša na dejstva, ki so morala biti predmet rednega ugovora. Ne drži, da dolžnica ugovora, kot je podan, ni mogla uveljavljati prej, saj so vsi dolžniki v postopkih izvršbe na podlagi verodostojne listine v enakem položaju, ko jim torej listina, ki je domnevna podlaga izvršbe, ni vročena, pa kljub temu lahko pravočasno ugovarjajo prav to, da listina bodisi ne obstaja, bodisi ni pristna, oziroma pogodba ni bila sklenjena ali pa sploh ne gre za verodostojno listino, s čimer zanikajo temelj obveznosti. Zahteva za odpravo nepravilnosti pri izvršbi pa je namenjena odpravi nepravilnosti, ki jih pri opravi izvršbe zagrešijo izvrševalci sklepa o izvršbi, in ne izpodbijanju sklepa o izvršbi.

11. Ne glede na povedano višje sodišče še poudarja, da je bil v tej zadevi izvršilni postopek s sklepom z dne 1. 7. 2021 pravnomočno **ustavljen**, zaznamba izvršbe v zemljiški knjigi pa tudi izbrisana. Omenjeni izvršilni postopek se zato niti zoper dolžnico C. C. ne more več nadaljevati.

12. Neutemeljeno pritožbo je po pojasnjenem višje sodišče, ker tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo in sklep v drugi povedi 1. točke izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

13. Dolžniki s pritožbo niso uspeli, zato sami krijejo svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Upnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni pripomogel k odločitvi na drugi stopnji in ne gre za potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

**O pritožbi upnika**

14. Pritožba ni utemeljena.

15. Uvodoma višje sodišče ne pritrjuje pritožbenim navedbam upnika, da se vloženi ugovor ne nanaša na obravnavano izvršilno zadevo, saj je že v uvodu navedena tudi opr. št. VL 77325/2020 in se v njem dolžniki sklicujejo tudi na pričujočo „prvo izvršbo“ ter naprošajo, da se ugovor šteje kot pravočasen, kar je logično skladno s tem, da je sodišče prve stopnje zoper dva od dolžnikov razveljavilo potrdilo o pravnomočnosti sklepa o izvršbi.

16. Neutemeljeno upnik uveljavlja, da ugovor dolžnikov ni obrazložen. V postopku pri ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, s katerim dolžnik sklep izpodbija v celoti ali samo v delu, v katerem mu je naloženo plačilo terjatve, izvršilno sodišče v skladu z 62. členom ZIZ, poleg pravočasnosti, popolnosti in dovoljenosti ugovora, preizkuša le njegovo obrazloženost v skladu s kriteriji iz drugega odstavka 61. člena ZIZ. Po drugem odstavku 53. člena in drugem odstavku 61. člena ZIZ mora biti ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine obrazložen. V ugovoru mora dolžnik navesti pravno pomembna dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in predlagati dokaze zanje. Če dolžnik izpodbija sklep o izvršbi v delu, v katerem mu je naloženo, da poravna terjatev, mora navesti pravno pomembna dejstva, s katerimi ga utemeljuje, torej takšna, ki bi pripeljala do zavrnitve tožbenega zahtevka v pravdi, če bi se izkazala za resnična, glede predlaganja dokazov pa je treba upoštevati pravila o dokaznem bremenu. Če sodišče ugotovi, da je ugovor obrazložen, v skladu z drugim odstavkom 62. člena ZIZ razveljavi sklep o izvršbi, postopek pa se nadaljuje kot pri ugovoru zoper plačilni nalog pred pristojnim sodiščem.

17. Sodišče prve stopnje je dolžnikov ugovor materialnopravno pravilno ocenilo kot obrazložen v skladu s kriteriji iz drugega odstavka 61. člena ZIZ. Res sicer dolžniki v nasprotju s stališčem sodišča prve stopnje niso uveljavljali ugovora nevednosti, saj niso trdili, da ne vedo, iz katere podlage naj bi izterjevani dolg izviral. Vendar pa so trdili, da je posojilna pogodba bila fiktivna, da je pokojna E. E. ni nikdar podpisala, kaj šele overila podpis pri notarju, niti upnika ni nikoli fizično srečala. V ugovoru so dolžniki tako uveljavljali negativna dejstva, glede katerih jim dokazov ni treba priložiti, zlasti pa so zanikali temelj terjatve, t.j. zanikali so obstoj pogodbe (ki skladno z določili ZIZ sicer tudi ni verodostojna listina), na podlagi katere upnik izterjuje sporno terjatev. S tem so skladno z ustaljeno sodno prakso zadostili zahtevam po vložitvi obrazloženega ugovora.

18. Na podlagi prej navedenih določb izvršilno sodišče ni pooblaščeno preizkušati resničnosti ugovornih trditev in presojati dokazov oziroma utemeljenost upnikovega zahtevka, temveč je ta presoja prepuščena pravdnemu sodišču v nadaljnjem postopku. Glede na navedeno tudi višje sodišče ne more presojati vsebinske utemeljenosti pritožbenih trditev, ki se nanašajo na obstoj temelja za nastanek terjatve in s katerimi upnik izpodbija resničnost dolžnikovih ugovornih navedb. Te trditve bodo predmet presoje v nadaljnjem pravdnem postopku, v tej fazi izvršilnega postopka pa so pravno nerelevantne, zato se višje sodišče do njih posebej ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

19. Na pravilnost odločitve tako ne vplivajo niti trditve upnika, da naj bi se zakoniti zastopnik odpovedal pritožbi, saj je predmet presoje v tej fazi postopka le to, ali je vloženi ugovor obrazložen. Prav tako ne drži, da je bil sklep o izvršbi v letu 2020 pravilno vročen zakonitemu zastopniku glede mladoletnih upnikov. O razveljavitvi potrdila o pravnomočnosti sklepa o izvršbi zoper njiju je namreč že pravnomočno odločeno.

20. Sodišče prve stopnje pa končno tudi ni spregledalo, da je izvršilni postopek ustavljen. Postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine ima namreč dvojno naravo, in sicer gre poleg postopka izvršbe tudi za postopek izdaje plačilnega naloga, ki se po vložitvi obrazloženega ugovora nadaljuje v pravdnem postopku. Ta postopek z ustavitvijo izvršilnega postopka ni bil ustavljen. Dolžniki pa so odvetniško pisarno pooblastili šele po vložitvi ugovora, zaradi česar seveda sodišče upniku ni moglo vročiti ugovora, ki bi ga za dolžnike vložila odvetniška pisarna.

21. Pritožba po pojasnjenem ni utemeljena, višje sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato jo je zavrnilo in sklep v prvi povedi 1. točke izreka in 2. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

22. Upnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Dolžniki sami krijejo svoje stroške odgovora na upnikovo pritožbo, saj ta ni pripomogel k odločitvi na drugi stopnji in ne gre za potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).