Jedro

Tožnik, pri katerem je zmožnost premikanja zmanjšana najmanj za 70 %, ni zaposlen primerno svojim delovnim zmožnostim, zato niso izpolnjeni pogoji iz 138. člena ZPIZ-1 za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo kot aktivnemu zavarovancu. Tožnik nekatere od osnovnih življenjskih potreb še opravlja samostojno, pa čeprav s težavo in z dodatnimi napori, zato v predmetni zadevi ne gre za stanje po 1. odstavku 139. člena ZPIZ-1. Navedeno pomeni, da tožnik pravico do dodatka za pomoč in postrežbo lahko pridobi skladno z določbo 2. odstavka 139. člena ZPIZ-1 za večino osnovnih življenjskih potreb ter skladno z določbo 137. člena ZPIZ-1 od dne, ko je pridobil status invalidskega upokojenca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 28. 8. 2012 in št. ... z dne 10. 5. 2012 ter da se mu prizna pravica do dodatka za pomoč in postrežbo kot nepokretni osebi, pri kateri je ugotovljena zmanjšana zmožnost premikanja najmanj za 70 % v znesku 290,15 EUR od 10. 7. 2010 dalje, z vsemi uskladitvami v 15 dneh po pravnomočnosti sodbe in da mu je toženec dolžan povrniti stroške tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo. Zavrnilo pa je tudi podredni tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 28. 8. 2012 in št. ... z dne 10. 5. 2012 ter vrne zadevo v novo odločanje in da mu je toženec dolžan povrniti stroške tega postopka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da se izpodbijana sodba spremeni in tožniku prizna pravica do dodatka za pomoč in postrežbo kot nepokretni osebi, pri kateri je bila ugotovljena zmanjšana zmožnost premikanja najmanj za 70 % v znesku 290,15 EUR od 10. 7. 2010 dalje oziroma podredno, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je bil do dne 1. 4. 2013 (verjetno 2012) v delovnem razmerju pri delodajalcu A. d.o.o., in da je bil 1. 4. 2012 invalidsko upokojen. Navaja, da ni sporno, da je pri njem zmožnost premikanja zmanjšana najmanj za 70 % in da je nepokreten. Kot predmet spora je razumevanje pogoja za pridobitev pravice do dodatka za pomoč in postrežbo po 138. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s sprem., v nadalj. ZPIZ-1) in sicer razumevanje okoliščine „ki so zaposleni primerno svojim delovnim zmožnostim“. Meni, da je upravičen do dodatka za pomoč in postrežbo po 138. členu ZPIZ-1, saj je bil v času od 10. 7. 2010 do 31. 3. 2012 v bolniškem staležu. Navedeno pa pomeni, da je bil v tem času še vedno zaposlen primerno svojim delovnim zmožnostim in se ne strinja z interpretacijo določbe 138. člena ZPIZ-1. Sodišče prve stopnje s tem oža krog pravic zavarovancev, tožnik pa je zaradi tega diskriminiran. Sklicuje se na Ustavo, zlasti na 2. člen, 14. člen, 15. člen, 34. in 50. člen. Opozarja na nelogičnost stališča, ki ga je zavzelo sodišče prve stopnje in razlogovanje razumevanja zaposlitve primerno svojim zmožnostim v času bolniškega staleža. Meni, da je zakonodajalec s 138. členom ZPIZ-1 želel zagotoviti dostojno eksistenco aktivnim, hkrati pa nepokretnim zavarovancem, ki nimajo pravice do dodatka za pomoč in postrežbo po kakšni drugi podlagi. Pravna posledica toliko bolj velja za tiste nepokretne osebe, ki niso zaposlene primerno svojim delovnim zmožnostim. Svoje zaključke je sodišče prve stopnje v največji meri in nekritično črpalo iz izvedenskega mnenja. Iz izvedenskega mnenja lahko povzame le zdravstveno stanje tožnika, to pa je tako, da potrebuje pomoč in postrežbo drugega pri opravljanju vseh osnovnih življenjskih potreb. Po ugotovitvah izvedenca pri njem nista izpolnjena le dva kriterija, da bi potreboval dodatek za pomoč in postrežbo za vse osnovne življenjske potrebe, ker se sam samostojno hrani in giblje znotraj stanovanja. Glede na to, da ima močne, nepredvidljive krče, je logično, da ne more biti samostojen pri hranjenju, prav tako pa ne pri gibanju znotraj stanovanja. Prav zaradi močnih krčev potrebuje stalen nadzor pri hranjenju in postrežbo. Hrane si ne more sam pripraviti, pogosto pa tudi ne more kontrolirano uporabljati pribora, kar je ključnega pomena, da se oseba lahko samostojno hrani.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v sporu ter na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja ob pravilni uporabi materialnega prava, tudi pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem., v nadalj. ZPP), niti očitanih kršitev določb Ustave RS. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi.

Sodišče prve stopnje je v tem postopku v skladu z določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 28. 8. 2012 v zvezi s prvostopno odločbo št. ... z dne 10. 5. 2012 in presojalo utemeljenost tožnikovega tožbenega zahtevka.

Sodišče prve stopnje je podrobno citiralo določbi 137. člena in 138. člena ZPIZ-1, kakor tudi določbo 139. člena zakona in jih tudi pravilno uporabilo. Iz njih jasno izhaja, da pravico do dodatka za pomoč in postrežbo praviloma pridobijo upokojenci (137. člen), med upravičence pa sodijo tudi nekatere kategorije aktivnih zavarovancev, ki imajo določene osebne lastnosti prizadetosti, če izpolnjujejo še dodatne pogoje (138. člen zakona) in je pri njih hkrati podan kateri od dejanskega stanu iz 1. ali 2. odstavka 139. člena ZPIZ-1. Po 138. členu ZPIZ-1 imajo pravico do dodatka za pomoč in postrežbo med drugim tudi nepokretni zavarovanci, ki so zaposleni primerno svojim delovnim zmožnostim, vendar najmanj s polovico polnega delovnega časa, če nimajo pravice do dodatka za pomoč in postrežbo po kakšni drugi podlagi, pri čemer se za nepokretnega šteje zavarovanec, pri katerem je zmožnost premikanja zmanjšana najmanj za 70 %.

Po 1. odstavku 139. člena ZPIZ-1 je pomoč in postrežba uživalcu pokojnine neogibno potrebna za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb, kadar zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ne more zadovoljevati osnovnih življenjskih potreb, ker se niti ob osebnih prizadevanjih in ob pomoči ortopedskih pripomočkov ne more samostojno gibati v stanovanju in izven njega, samostojno hraniti, oblačiti in slačiti, se obuvati in se sezuvati, skrbeti za osebno higieno, kakor tudi ne opravljati drugih življenjskih opravil, neogibno potrebnih za ohranjanje življenja. Glede na 2. odstavek citirane določbe pa je pomoč in postrežba uživalcu pokojnine neogibno potrebna za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb, kadar zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ne more zadovoljevati večine osnovnih življenjskih potreb iz 1. odstavka.

V 1. odstavku omenjenega člena so našteta stanja, ki so bistvenega pomena za presojo sposobnosti zavarovanca za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb. Če je zavarovanec še vedno vsaj eno od aktivnosti, naštetih v 1. odstavku 139. člena zakona zmožen opravljati sam, gre za stanje po 2. odstavku 139. člena zakona in s tem za upravičenost do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb. Za stanje po 1. odstavku 139. člena gre torej le v primeru, ko zavarovanec zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju, sam ne more zadovoljevati vseh osnovnih življenjskih potreb, naštetih v 1. odstavku 139. člena zakona. Le v tem primeru je mogoče priznati dodatek za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb.

Zaradi razjasnitve dejanskega stanja o spornih vprašanjih, za katera sodišče nima ustreznega znanja, je skladno z določbo 243. člena ZPP pridobilo izvedensko mnenje. V vseh izvedenih dokazih, zlasti pa v mnenju sodnega izvedenca, je sodišče prve stopnje imelo dovolj prepričljive in strokovne podlage za zavrnitev tožnikovega tožbenega zahtevka. Sodni izvedenec je bil po proučitvi dokumentacije v sodnem in upravnem spisu ter po pregledu tožnika, mnenja, da tožnik zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ni bil zmožen opravljati večine osnovnih življenjskih potreb, ne pa vseh. Menil je, da se je tožnik ob osebnih prizadevanjih in ob pomoči invalidskega vozička, sposoben samostojno gibati v stanovanju, slabše izven njega in da se je sposoben samostojno hraniti in oblačiti ter slačiti zgornji del oblačil, spodnjega dela oblačil, ker je prišlo do poslabšanja zaradi spazmov, pa ni sposoben obleči in sleči, kar je bil po odpustu Zavoda za rehabilitacijo še sposoben opravljati. Razen tega je bil izvedenec mnenja, da je bila pri tožniku 10. 7. 2010, to je na dan, ko se je poškodoval kot motorist, zmanjšana zmožnost premikanja za najmanj 70 % skladno s sklepom o kriterijih za ugotavljanje zmanjšanja zmožnosti premikanja zavarovanca ter hkrati zapisal, da mu po nesreči delodajalec ni mogel zagotoviti ustreznega dela.

S takšnim mnenjem se je toženec izrecno strinjal, tožnik pa je v pripravljalni vlogi povzemal mnenje, vključno v delu glede hranjenja, da se hrani tako, da se z desno roko opira na koleno, da ga ne zanese naprej ter vztrajal, da je tožbeni zahtevek utemeljen.

Takšno mnenje je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča skladno z medicinsko dokumentacijo ter izvidi osebnega pregleda ter tudi z mnenjem obeh invalidskih komisij, mnenje pa ne odstopa niti od izpovedi tožnika in predloga osebne zdravnice. Tožnik je izpovedal, da si hrano lahko nosi sam v usta, da ima probleme le pri razrezu hrane in da se po stanovanju lahko giblje v invalidskem vozičku, zunaj pa slabše. Enako je v vprašalniku navedla osebna zdravnica, da se tožnik sam hrani in da se s pomočjo medicinsko-tehničnih pripomočkov giblje v stanovanju in zunaj.

Med strankama ni sporno, da je pri tožniku sposobnost premikanja zmanjšana za najmanj 70 %. Vendar pa tožnik tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne izpolnjuje nadaljnjega pogoja določenega v 138. členu, saj ne gre za aktivnega zavarovanca, ki bi bil razporejen na delovno mesto primerno njegovi preostali delovni zmožnosti. Zmotno je stališče pritožbe, da je bil tožnik v času od 10. 7. 2010 do 31. 3. 2012, ko je bil v bolniškem staležu, razporejen ustrezno svojim delovnim zmožnostim. Tožnik je bil v času bolniškega staleža sicer res še vedno razporejen na prvotno delovno mesto voznika nakladača in premikača v podjetju A. d.o.o., vendar za to delo glede na svoje zdravstveno stanje, saj je bil v bolniškem staležu, ni bil zmožen tako, da to delo zanj ni bilo ustrezno glede na njegovo preostalo delovno zmožnost. Tožniku je bila predlagana tudi poklicna rehabilitacija, da bi se usposobil za drugo delo. Tako da ni mogoče govoriti, da je bil tožnik v obdobju od poškodbe do invalidske upokojitve razporejen ustrezno svoji delovni zmožnosti. Razen tega je v zaključnem rehabilitacijskem mnenju B. z dne 17. 11. 2011 navedeno, da mu delodajalec drugega ustreznega dela ne more zagotoviti, čemur je sledil tudi sodni izvedenec, tožnik pa takšni ugotovitvi izvedenca v pripombah na mnenje ni ugovarjal ali zatrjeval nasprotnega.

Zaradi neizpolnjevanja nadaljnjega kumulativnega pogoja, to je, da bi bil tožnik, pri katerem je zmožnost premikanja zmanjšana najmanj za 70 %, zaposlen primerno svojim delovnim zmožnostim, tudi niso izpolnjeni pogoji 138. člena ZPIZ-1 za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo kot aktivnemu zavarovancu, pač pa na podlagi 137. člena kot invalidskemu upokojencu. V obravnavanem primeru je potrebno upoštevati še določbo 169. člena ZPIZ-1. Po tej določbi gre pravica do dodatka za pomoč in postrežbo zavarovancu od dne, ko je nastala potreba po pomoči in postrežbi in traja, dokler je takšna potreba podana. Dodatek za pomoč in postrežbo se izplačuje največ od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in še za šest mesecev za nazaj (1. odstavek). Zavarovancu, ki je sklenil delovno razmerje kot slep ali je oslepel v času zavarovanja, ta določba pa velja tudi za nepokretne zavarovance, gre dodatek za pomoč in postrežbo od vstopa v delovno razmerje oziroma od takrat, ko je oslepel, vendar se izplača največ od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in še za šest mesecev nazaj.

Pomeni, da je datum izplačila dodatka za pomoč in postrežbo odvisen tudi od datuma vložitve zahteve oziroma se dodatek za pomoč in postrežbo izplača največ od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in še za šest mesecev nazaj. Za tožnika to pomeni, da tudi če bi bili vsi pogoji iz 138. člena ZPIZ-1 pri njem izpolnjeni, pogoji za izplačevanje dodatka za pomoč in postrežbo, glede na določbo 169. člena ZPIZ-1, ne bi bili izpolnjeni 10. 7. 2010, kot uveljavlja tožnik.

Ker tožnik ne izpolnjuje pogojev iz 138. člena ZPIZ-1, pritožbeno sodišče pa soglaša tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnik nekatere od osnovnih življenjskih potreb še opravlja samostojno, pa čeprav s težavo in z dodatnimi napori in da torej v predmetni zadevi ne gre za stanje po 1. odstavku 139. člena ZPIZ-1, tožnik pravico do dodatka za pomoč in postrežbo lahko pridobi skladno z določbo 2. odstavka 139. člena ZPIZ-1 za večino osnovnih življenjskih potreb ter skladno z določbo 137. člena največ od 1. 4. 2011, ko je pridobil status invalidskega upokojenca.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.