Jedro

Regulacijska začasna odredba je dopustna le v primerih, ko je to edini možen način za preprečitev ravnanj, ki bi povzročila, da sodno varstvo ne bi več moglo doseči svojega namena.

Tudi pri obravnavanju predloga za izdajo začasne odredbe je sodišče vezano na strankine trditve in dokaze. Pogoj za uspeh predlagatelja je, da najprej navede konkretna dejstva, ki nudijo podlago konkretnemu predlogu (sklepčnost) ter zanje predlaga ustrezne dokaze. Pritožnik je šele v svoji pritožbi popravil svojo trditveno podlago tako, da je sedaj razvidno, na katere evidenčne liste naj bi se nesporna količina odvoženega materiala nanašala.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožeča stranka sami nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe (I. točka izreka sklepa) in zavrnilo predlog tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka zavarovanja z začasno odredbo (II. točka izreka sklepa).

2. Zoper sklep je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo, s katero predlaga spremembo izpodbijanega sklepa in delno ugoditev predlogu za izdajo začasne odredbe s stroškovno posledico. Zmoten je zaključek sodišča, da terjatev tožeče stranke ni izkazana z ustrezno stopnjo verjetnosti. Tožnik je tožencu posredoval končni obračun skupaj s šestimi evidenčnimi listi. Enake količine, kot so navedene v evidenčnih listih, so navedene tudi v začasnih situacijah. Na peti začasni situaciji so navedene količine, ki sta jih potrdila nadzor in tožena stranka (4.886,25 m3). Sporno je ostalo 1.500 m3 deponiranega materiala, za katerega se je kasneje izkazalo, da ga je toženec nepravilno odložil, zato tožnik v pritožbi glede teh količin ne vztraja več pri predlogu za izdajo začasne odredbe. Očitek sodišča, da so količine na evidenčnih listih večje od tistih, ki jih zatrjuje tožnik, je zato neutemeljen. Toženec z izdajo evidenčnih listov ne bo utrpel nobene škode. Ker liste neutemeljeno zadržuje, je podana verjetnost, da jih v prihodnje ne bo mogel izstaviti. Glede na splošno znano slabo stanje v gradbeništvu, kjer dnevno prihaja do prenehanja pravnih oseb, je povsem utemeljena bojazen tožnika, da bo toženec zaprl dejavnost. Podana je tudi verjetnost, da investitor plačila tožniku zadržuje zaradi neizstavitve evidenčnih listov. Sodišče je brez vsakršne podlage zmotno sklepalo, da zemeljski izkop ni onesnažen z nevarnimi snovmi in zato zmotno izključilo uporabo 6. člena Uredbe o ravnanju z odpadki, ki nastanejo pri gradbenih delih (Uredba).

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva primera, med postopkom ni prišlo do procesnih kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zaključki izpodbijanega sklepa pa so tudi materialnopravno pravilni.

5. Kot to pravilno navaja že sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, je pri izdaji t.i. regulacijskih začasnih odredb potreben restriktiven pristop. Izdaja takšne začasne odredbe je v določenih primerih sicer nujna za zagotovitev učinkovitosti pravice do sodnega varstva, vendar je zgolj sredstvo zavarovanja – ni in ne sme pa postati sredstvo, ki bi nadomestilo redno sodno varstvo v pravdnem postopku. Regulacijska začasna odredba je torej dopustna le v primerih, ko je to edini možen način za preprečitev ravnanj, ki bi povzročila, da sodno varstvo ne bi več moglo doseči svojega namena.

6. V zavarovanje nedenarne terjatve sodišče izda začasno odredbo ob pogoju predpostavk iz člena 272 Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Prvi pogoj je, da obstoji verjetnost terjatve (prvi odstavek 272. člena ZIZ). Tožeča stranka v svoji pritožbi vztraja in zatrjuje, da je zanjo verjetnost terjatve podana. Pritožbeno sodišče tej argumentaciji ne sledi. S tožbo tožeča stranka zahteva izstavitev 6 evidenčnih listov, enak zahtevek pa je postavila tudi v predlogu za začasno odredbo. Obstoj svoje terjatve je utemeljevala s tem, da gre za količine odvoženega materiala, potrjene s strani tožene stranke in s strani nadzora. V samem predlogu za začasno odredbo tožeča stranka ni specificirala, da se nesporni del nanaša zgolj na evidenčne liste 1, 3, 4 (kot to sedaj zatrjuje v pritožbi), ampak iz njenih trditev izhaja, da je nesporna terjatev v celoti. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da v tej fazi postopka ne more s stopnjo verjetnosti ugotoviti obstoja take terjatve, saj izstavitev 6 evidenčnih listov ni posledica zatrjevanih dejstev. Pritožbeno sodišče opozarja, da je tudi pri obravnavanju predloga za izdajo začasne odredbe sodišče vezano na strankine trditve in dokaze. Pogoj za uspeh predlagatelja je, da najprej navede konkretna dejstva, ki nudijo podlago konkretnemu predlogu (sklepčnost) ter zanje predlaga ustrezne dokaze. Pritožnik je šele v svoji pritožbi popravil svojo trditveno podlago tako, da je sedaj razvidno, na katere evidenčne liste naj bi se nesporna količina odvoženega materiala nanašala. Ker pritožnik ne navaja, da teh dejstev brez svoje krivde ni mogel navajati že prej, jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati (337. člen ZPP). Na podlagi trditev in dokazov iz predloga za začasno odredbo sodišče prve stopnje ni moglo ugotoviti, za katere evidenčne liste gre pri potrjeni količini materiala, zato je ob neujemanju količin med zahtevkom in dokazno podlago odločilo pravilno, ko je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

7. Ne glede na verjetnost obstoja terjatve pa je sodišče prve stopnje v nadaljevanju predlog tožeče stranke pravilno zavrnilo tudi zato, ker ni podan drugi pogoj za izdajo začasne odredbe. Tožeča stranka tudi v pritožbi zgolj pavšalno navaja, da je zaradi slabega stanja v gradbeništvu povsem utemeljena bojazen, da bo toženec zaprl svojo dejavnost. Splošno znane razmere v gradbeništvu ob odsotnosti konkretnih dokazov o slabem poslovanju toženca tudi po presoji pritožbenega sodišča ne zadoščajo pogoju nevarnosti iz 1. alineje prvega odstavka 272. člena ZIZ. Neprepričljiva je tudi pritožbena argumentacija, da je zato, ker tožena stranka evidenčne liste neutemeljeno zadržuje, podana verjetnost, da jih v prihodnje ne bo mogel izstaviti.

8. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo izpodbijanega sklepa tudi glede tega, da tožeči stranki zaradi neizdaje evidenčnih listov ne bo nastala nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da iz predloženih dokazov ne izhaja, da bi bila izdaja uporabnega dovoljenja za objekt pogojena z izdajo evidenčnih listov. Premoženjska škoda, ki izvira iz neizpolnitve obveznosti do investitorja, pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ne predstavlja nenadomestljive ali težko nadomestljive škode. Tudi brez izdaje začasne odredbe tožnik namreč ne bo izgubil pravice terjati plačila od izdaje izvajalca takrat, ko bo (če bo njegov tožbeni zahtevek utemeljen) evidenčne liste dobil. 9. Zaključek sodišča prve stopnje, da predpostavke za izdajo začasne odredbe niso izkazane, je zato pravilen, pravilna pa je posledično tudi odločitev o zavrnitvi predloga.

10. Ker je pritožba neutemeljena in ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo procesnih ali materialnih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. čelna ZPP), je pritožbo zavrnilo in na podlagi 3. točke 365. člena ZPP potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

11. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP).