Jedro

Sodišče je tožbi ugodilo, ker je izrek izpodbijane odločbe, s katero je tožena stranka delno odpravila prvostopno odločbo, nedoločen in nerazumljiv. Tožena stranka je prvo točko prvostopne odločbe odpravila v nasprotju z določbami ZUP, ki se nanašajo na ravnanje prvostopnega organa v zvezi s pritožbo. Z odpravo prve točke izreka prvostopne odločbe je posredno odločila o pritožbi, vendar se v razlogih ni opredelila do pritožbenih navedb.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločbe Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, št... z dne 22. 8. 2003, odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odpravila 1. in 2. točko izreka odločbe Upravne enote A, Izpostava B, šifra... z dne 10. 2. 2003 (1. odstavek izreka), odločila, da se tožečim strankam ne prizna status žrtve vojnega nasilja - otroka, katerega starš je izgubil življenje v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po Zakonu o žrtvah vojnega nasilja (2. odstavek izreka), v ostalem delu pa pustila izrek odločbe prvostopnega upravnega organa nespremenjen (3. odstavek izreka). V obrazložitvi je navedla, da je prvostopni upravni organ z odločbo št.... z dne 10. 2. 2003 ugodil pritožbam tožečih strank zoper odločbo UE A, Izpostava B št... z dne 12. 7. 2002, in odločil, da se tožnikom prizna status žrtve vojnega nasilja (otroci umrlega starša, ki jim je umrl na prisilnem delu) in se jih vpiše v evidenco, da je zoper odločitev o priznanju statusa obvezna revizija, ki zadrži izvršitev vpisa, da se s to odločbo nadomesti odločba UE A, Izpostava B, št... z dne 12. 7. 2002 ter da so tožniki oz. njihovi pravni nasledniki dolžni v 15 dneh od njenega nastanka prijaviti upravni enoti vsako spremembo, ki vpliva na pravice. Ob reviziji prvostopne odločbe je tožena stranka ugotovila, da je prvostopni upravni organ tožnikom priznal status žrtve vojnega nasilja v nasprotju z materialnim predpisom. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je zaključila, da je bil oče tožnikov AA vpoklican za prevoz drv s konjsko vprego za mesto A ter da je bil ob tem ubit dne 29. 3. 1945 ob napadu zavezniških letal. Glede na to ni mogoče zaključiti, da je bil oče tožnikov na prisilnem delu v smislu Zakona o žrtvah vojnega nasilja, saj enkratnega dela oziroma opravila (v konkretnem primeru prevoza drv) ni mogoče šteti za prisilno delo. Osebe, ki so to delo opravljale, niso bile vpoklicane iz razlogov, ki so taksativno našteti v zakonu (zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov), temveč so bili razlogi povsem ekonomski. Statusa žrtve vojnega nasilja pa tožnikom ni mogoče priznati tudi zaradi tega, ker je bil njihov oče ubit ob letalskem napadu zavezniških sil, ne pa okupatorjevih. Zakon o žrtvah vojnega nasilja priznava namreč status žrtve vojnega nasilja le tistim osebam - otrokom, katerih starš je bil ubit zaradi nasilnega dejanja okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je izpodbijana odločba, s katero je tožena stranka odpravila 1. in 2. točko izreka prvostopne odločbe in odločila, da se tožnikom ne prizna status žrtve vojnega nasilja, v ostalem pa pusti izrek nespremenjen, nepopolna, nerazumljiva in neizvršljiva. Nelogična in nerazumljiva je odločitev, da se odpravita le 1. in 2. točka odločbe prve stopnje, ostale pa ostanejo v veljavi, četudi se nanašajo na odpravljeni točki 1 in 2. Tožena stranka z izpodbijano odločbo tudi ni odločila o sklepu prvostopnega organa, s katerim so bili postopki združeni, zaradi česar tožniki ne vedo, ali je ostal v veljavi, ali ne. Ne strinjajo se z obrazložitvijo izpodbijane odločbe, po kateri ni mogoče šteti, da je bil oče tožnikov na prisilnem delu, ker enkratno opravilo - prevoz drv ni prisilno delo v smislu Zakona o žrtvah vojnega nasilja. Nesmiselna je tudi navedba, da očetu tožnikov status žrtve vojnega nasilja ne pripada, ker je bil ubit pri napadu zavezniških in ne okupacijskih sil. V konkretnem primeru je bilo za očeta delo res enkratno, saj je bil na tem delu ubit. Pomembno je le dejstvo, da je okupator očeta v to prisilil z grožnjo, kaj se mu bo zgodilo, če bo delo odklonil, kar so potrdile v postopku zaslišane priče. Tudi ni res, da je šlo za enkratno opravilo, oče je moral biti namreč vedno na razpolago za prevoze, zaradi česar bi prisila trajala več kot tri mesece, v kolikor ne bi bil ubit. Pomembno je dejstvo, da je bil oče ubit kot delavec okupatorja, ker so zavezniki bombandirali transport, ki ga je organiziral, ne glede na to, v kakšne namene je bil organiziran. Tolmačenje tožene stranke v izpodbijani odločbi je nelogično tudi zato, ker se prizna status žrtve vojnega nasilja osebi, ki je pobegnila pred vojnim nasiljem, ne pa žrtvi, ki je izgubila življenje v času, ko je bila na prisilnem delu in je bila vojnemu nasilju izpostavljena. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi in potrdi sklep in odločbo prvostopnega organa z dne 10. 2. 2003. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri pravnih in dejanskih ugotovitvah izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa svoje udeležbe v tem upravnem sporu ni prijavilo.

Tožba je utemeljena.

Sodišče v obravnavanem primeru ocenjuje, da je utemeljen tožbeni ugovor, da je izrek izpodbijane odločbe nedoločen in nerazumljiv, kar pomeni kršitev 2. odstavka 213. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02, v nadaljevanju ZUP). Tožena stranka je z izpodbijano odločbo, izdano v reviziji, delno odpravila odločbo Upravne enote A, Izpostava B, št.... z dne 10. 2. 2003 in odločila, da se tožnikom ne prizna status žrtve vojnega nasilja, otroka, katerega starš je izgubil življenje v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po Zakonu o žrtvah vojnega nasilja. Ni pa tožena stranka odpravila 3. in 4. točke ter zlasti 5. točke citirane odločbe, v kateri je navedeno, da so tožniki oziroma njihovi pravni nasledniki dolžni v 15 dneh od njenega nastanka, prijaviti upravni enoti vsako spremembo, ki vpliva na pravice. Glede na to je izrek izpodbijane odločbe sam s seboj v nasprotju, saj se 5. točka izreka prvostopne odločbe nanaša na priznanje statusa žrtve vojnega nasilja tožnikom in njihov vpis v evidenco, ki pa je bil z izpodbijano odločbo odpravljen. Poleg tega je tožena stranka s tem, ko je odpravila 1. točko izreka prvostopne odločbe, v nasprotju z določbami ZUP posegla v odločitev prvostopnega organa o pritožbi. Prvostopni upravni organ je v zvezi s pritožbo ravnal v smislu 1. in 3. odstavka 243. člena ZUP, sam dopolnil ugotovitveni postopek ter izdal nadomestno odločbo, s katero je ugodil zahtevkom tožnikov. S tem, ko je tožena stranka odpravila 1. točko izreka prvostopne odločbe, je posredno odločila tudi o pritožbi, vendar se v razlogih izpodbijane odločbe ni opredelila do pritožbenih navedb zoper odločbo prvostopnega organa, št... z dne 12. 7. 2002. Zaključek tožene stranke, da tožniki ne izpolnjujejo pogoja za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, je po oceni sodišča preuranjen. V postopku namreč niso bile ugotovljene vse okoliščine, ki se nanašajo na prisilno delo AA in ki so pomembne za odločitev. Iz obvestila Arhiva RS, ki se nahaja v upravnih spisih, izhaja, da je tedanjo oblast, ki je skrbela za preskrbo kurjave za mesto A, predstavljal Prevod, ki je deloval v okviru pokrajinske uprave, ki jo je vodil BB, ki je za prevoze kurjave mobiliziral ljudi. Iz podatkov v upravnih spisih pa ni razvidno, kakšna je bila dejanska narava tega ukrepa, ter ali je šlo zgolj za enkratno opravilo, ali pa je šlo za trajnejši ukrep.

Ker je sodišče ugotovilo, da se v postopku pred izdajo upravnega akta ni ravnalo po pravilih postopka, pa je to moglo vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve (bistvena kršitev določb postopka), je izpodbijano odločbo tožene stranke odpravilo na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS) ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek v smislu 2. in 3. odstavka 60. člena ZUS.