Jedro

Kljub temu, da je zavarovanec tožeče stranke v prodaji na obroke poleg dela kupnine obračunal tudi pogodbene obresti, tožeča stranka pa vtožuje neplačilo posameznih obrokov, takšen obrok še ni anuiteta iz drugega odstavka 347. člena OZ. Anuiteta je obročno odplačevanje posojila, v katerem gre tako za odplačilo glavnice kot obresti in je druga pogodba kot je prodaja na obroke.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o izvršbi z dne 03. 12. 2008 in tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke.

2. Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka in vztraja, da je zastaralni rok 5 let. Gre za pogodbo o prodaji na obroke in obrok ni anuiteta v pomenu drugega odstavka 347. člena OZ. Višina prvih dveh obrokov je različna od ostalih pet in niso enaki. Gre za kupnino za dobavljeno kurilno olje za določeno kupnino za olje, strošek goriva, strošek obročnega plačila in obresti.

3. Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da gre v danem primeru za subrogacijski zahtevek tožene stranke po določbi 963. člena OZ. Zastaranje ureja v tem primeru šesti odstavek 357. člena OZ. Pravilno je tudi ugotovilo, da gre za prodajo na obroke, kar ureja 522. člen OZ (priloga A1). Ugotovilo je, da sta se stranki dogovorili, da prodajalec izroči kupcu lastnino, prejme pa plačilo pozneje in v večih delih. Kupnina je bila dogovorjena v šestih mesečnih obrokih in ker gre za modaliteto prodajne pogodbe, velja 5-letni zastaralni rok.

6. Vendar je nato sodišče prve stopnje napačno sklepalo, da je možno tudi pri prodaji na obroke obravnavati pojem obroka kot anuiteto v pomenu drugega odstavka 347. člena OZ. Sodišče se je postavilo na stališče, da takoj, ko so v obroku poleg kupnine tudi obresti oziroma stroški obročnega plačila, gre za anuiteto in ne več za obročno odplačilo kupnine.

7. Pritožbeno sodišče se s takšno opredelitvijo obročnega plačila ne strinja. Ustaljena sodna praksa in pravna teorija so na stališču, da gre za anuiteto takrat, ko gre za obroke odplačevanja posojila, v katerem gre za odplačilo glavnice kot obresti (primerjaj M. Juhart, Obligacijsko pravo, Splošni del, GV Založba, Ljubljana 2009, stran 1046). V pravnem prometu ni prepovedano, da prodajalci prodajajo blago na obroke in jim za obroke zaračunavajo pogodbene obresti. Lahko pa se odločijo in jim prodajajo blago na obroke brez obresti. Vendar to ne pomeni, da je prodaja na takšen način v bistvu posojilo. Causa posojilne pogodbe je drugačna kot je pri prodajni pogodbi. Ravno zato ima drugi odstavek 347. člena dostavek, da ne velja ta odstavek za obročna odplačila in druge delne izpolnitve.

8. Takšno stališče je bilo izraženo v odločbah Vrhovnega sodišča RS: II Ips 185/2001, II Ips 377/2002, II Ips 273/2006 in v odločbi Višjega sodišča v Mariboru, I Cp 603/2008. 9. Zmotna uporaba določbe 347. člena OZ je narekovala razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Sodišče naj odloči o tožbenem zahtevku ob upoštevanju ostalih ugovorov tožene stranke.

10. Izrek o stroških temelji na 165. členu ZPP.