Jedro

Ogrožanje finančne zmožnosti države za pokrivanje socialnih in drugih dajatev, med katere spada tudi pravica vojnih veteranov iz 15. člena ZVV, je stvarni razlog za zmanjšanje pravice do plačila zdravstvenih storitev, ki je utemeljena v prevladujočem in legitimnem javnem interesu.

Tožnik je že dopolnil 55 let in ni prejemnik veteranskega dodatka, niti ne izpolnjuje pogojev za njegovo pridobitev po določbah 8. in 9. člena ZVV, zato sodišče glede na relevantne določbe ZUJF in ZVV zaključuje, da je odločitev upravnega organa pravilna in zakonita.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo odločil, da vojnemu veteranu - tožniku od 1. 1. 2013 ne pripada pravica do zdravstvenega varstva; da se odločba št. 130-350/2006 z dne 16. 8. 2007 razveljavi; ter da posebni stroški niso zaznamovani. V obrazložitvi navaja 100. in 101. člen ter prvi in drugi odstavek 231. člena Zakona o uravnoteženju javnih financ (v nadaljevanju ZUJF) ter navaja, da je upravna enota v postopku, uvedenem po uradni dolžnosti ugotovila, da je treba tožniku razveljaviti odločbo o pravici, ki mu je bila priznana na podlagi Zakona o vojnih veteranih (ZVV), v primeru, če ugotovi, da vojnemu veteranu po tem zakonu ta pravica od 1. 1. 2013 ne pripada. Tožnik je starejši od 55 let, vendar ne izpolnjuje pogoja za pridobitev oziroma nadaljnje zagotavljanje pravic do zdravstvenega varstva po prvem odstavku 15. člena ZVV, ker ni prejemnik veteranskega dodatka, niti ne izpolnjuje pogoje za njegovo pridobitev.

2. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zavrnil. V obrazložitvi ugotavlja, da je prvostopenjski organ pravilno in na zakonu utemeljeno odločil o tožnikovi pravici do zdravstvenega varstva. Ker tožnik ni prejemnik veteranskega dodatka in ne izpolnjuje pogojev za pridobitev veteranskega dodatka, je bila odločitev organa prve stopnje pravilna.

3. Tožnik v tožbi navaja, da vlaga tožbo iz razloga napačne razlage in uporabe zakone in neskladnosti z Ustavo Republike Slovenije. Temelj pritožbe je člen 158 Ustave, na podlagi katerega je odločba, št. 130-350/2006 z dne 16. 8. 2007 pravnomočna in se je ne mora spreminjati. Edini razlog je ničnost odločbe, ki pa ni podan. Sklicuje se na že poslane vloge oziroma pritožbe v upravnem postopku, ki se nanašajo na poslano obvestilo upravnega organa z dne 17. 8. 2012. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in da ga oprosti plačila sodne takse. Prosi tudi za taksno oprostitev.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo ponovno navaja vse pravne in dejanske razloge navedene v izpodbijani odločbi. Podrobno še navaja Ustavni zakon za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije in odločitev Ustavnega sodišča, kar pa sodišče v sodbo ne povzema.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporen odvzem pravice do zdravstvenega varstva (plačilo dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja) tožniku kot vojnemu veteranu na podlagi določb ZUJF, ki spreminja ZVV med drugim v delu, ki ureja pravico vojnih veteranov do zdravstvenega varstva.

7. Prvi odstavek 15. člena ZVV po uveljavitvi ZUJF vojnemu veteranu zagotavlja plačilo zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, ugotovljeni v okviru obveznega zavarovanja, če prejema veteranski dodatek ali če izpolnjuje pogoje za pridobitev veteranskega dodatka. Do uveljavitve ZUJF je ta pravica pripadala vsem vojnim veteranom, neodvisno od njihovega premoženjskega stanja. ZUJF je dodatno zaostril pogoje za pridobitev navedene pravice, in sicer tako, da je spremenil starostni pogoj za pridobitev pravice do varstva po ZVV (100. člen ZUJF). Ta sedaj znaša 55 let (prvi odstavek 6. člena ZVV) in ne več 50 let, kot je veljajo pred uveljavitvijo ZUJF. ZUJF, ki je začel veljati 31. 5. 2012, je v okviru prehodnih in končnih določb uredil tudi položaj vojnim veteranom, ki so pravico do zdravstvenega varstva v 15. členu ZVV pridobili pred uveljavitvijo ZUJF, tako kot tožnik. Določba prvega odstavka 231. člena namreč določa, da upravičencem, ki so na dan uveljavitve tega zakona upravičeni do pravice do plačila zdravstvenih storitev v višini do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja po zakonu, se ta pravica zagotavlja do 1. januarja 2013. Določba drugega odstavka 231. člena ZUJF pa določa, da upravne enote odločijo o postopku, uvedenem po uradni dolžnosti ali upravičenci do plačila zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja od 1. januarja 2013 dalje izpolnjujejo pogoje za pridobitev te pravice po tem zakonu. Z odločbo, izdano v tem postopku, upravna enota razveljavi odločbo o tej pravici, priznani na podlagi zakona, če ugotovi, da vojnemu veteranu po tem zakonu pravica od 1. januarja 2013 ne pripada.

8. V zvezi z, v tožbi uveljavljeno kršitvijo 155. člena Ustave (pravnomočna odločba UE št. 130-350/2006 z dne 16. 8. 20107), Ustavno sodišče v odločbi, št. U-I-13/13-14 z dne 14. 11. 2013, navaja, da izpodbijana ureditev ne učinkuje za nazaj, temveč za čas po 1. 1. 2013. Ob izdaji ustreznih odločb, sprejetih na podlagi spremenjene ureditve, posega v položaj vojnih veteranov, opredeljenih v 231. členu ZUJF, za naprej. Zato izpodbijana ureditev ni v neskladju z drugim odstavkom 155. člena Ustave (8. točka odločbe Ustavnega sodišča). Posledično tako tudi ni v nasprotju z 158. členom Ustave.

9. Ustavno sodišče v navedeni ustavni odločbi tudi zaključuje, da je ogrožanje finančne zmožnosti države za pokrivanje socialnih in drugih dajatev, med katere spada tudi pravica vojnih veteranov iz 15. člena ZVV, stvarni razlog za zmanjšanje pravice do plačila zdravstvenih storitev, ki je utemeljena v prevladujočem in legitimnem javnem interesu. Izpodbijana ureditev upošteva tudi zahtevo po sorazmerni razporeditvi bremena na različne kategorije prebivalcev. Zakonodajalec je pogoje za pridobitev obravnavane pravice spremenil tako, da jo je namenil vojnim veteranom, ki so socialno ogroženi, to je tistim, ki si sami težko ali sploh ne morejo zagotoviti sredstev za plačilo te pravice. Med drugim, ki jim po novi ureditvi pravica ne pripada več, pa je zagotovil ustrezen čas, da se prilagodijo na nove okoliščine (10. točka odločbe Ustavnega sodišča U-I-13/13-14 z dne 14. 11. 2013).

10. Glede na citirano odločbo Ustavnega sodišča ter ob tem, da dejansko stanje narekuje, da je tožnik že dopolnil 55 let, in da ni sporno, da ni prejemnik veteranskega dodatka, in da ne izpolnjuje pogoje za njegovo pridobitev po določbah 8. in 9. člena ZVV (povprečni mesečni osebni dohodek na družinskega člana presega z zakonom določen znesek 497,15 EUR) sodišče glede na zgoraj citirane določbe ZUJF in ZVV zaključuje, da je odločitev upravnega organa pravilna in zakonita.

11. Sodišče je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi odločbe prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (dalje ZUS-1).