Jedro

1. Tožeča stranka ni izkazala pravnega interesa za ugotovitveno tožbo z zahtevkom, da se ugotovi nezakonitost postopka izredne odpovedi ter odločitve o izreku opomina, poleg tega pa ugotovitev dejstva ni dopustna.

2. V ZDR ni predvideno sodno varstvo zoper pisno opozorilo delavcu na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi PZ v primeru ponovne kršitve. Pisno opozorilo predstavlja predpostavko za kasnejšo odpoved in lahko delavec, v kolikor mu delodajalec kasneje PZ odpove, v okviru spora zaradi nezakonitosti podane redne odpovedi PZ iz krivdnega razloga zahteva tudi presojo zakonitosti oz. utemeljenosti predhodnega pisnega opozorila.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep v 2. točki izreka delno spremeni tako, da se glasi: "2. Vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka." V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo tožeče stranke, ki je zahtevala ugotovitev nezakonitosti postopka o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ugotovitev nezakonitosti odločitve tožene stranke o izreku opomina (1. točka izreka). Sklenilo je, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti njene pravdne stroške v znesku 113.090,00 SIT v osmih dneh od prejema sklepa, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa sodišča prve stopnje do plačila (2. točka izreka).

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom, da pritožbeno sodišče sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V pritožbi navaja, da je bila tožba utemeljena in upravičena in da je izkazan njen pravni interes. Delodajalec je začel postopek izredne odpovedi, čeprav za to ni imel nobenih taksativno zakonsko določenih razlogov, zato tega postopka sploh ne bi smel začeti. Sodišče samo ugotavlja, da izrek opomina ali opozorila v postopku v zvezi z izredno odpovedjo ni zakonit oz. ni predviden z zakonom, in da nima nobene pravne veljave. Prav tako ugotovitev je s svojo tožbo zahtevala tožnica, sodišče prve stopnje pa je z zavrženjem tožbe kljub ugotovitvi nezakonitosti opomina oz. opozorila prišlo v nasprotje samo s seboj. Tožnica je vsekakor poskušala s tožbo zaščititi svoje interese in pravice iz delovnega razmerja, zato odločitev o povračilu stroškov postopka ni pravilna. Sodišče bi v vsakem primeru moralo odločiti, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je pazilo po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP v zvezi s 366. členom ZPP).

Ob takšnem preizkusu pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti.

Prvostopenjsko sodišče je svojo odločitev ustrezno in prepričljivo obrazložilo, zato se pritožbeno sodišče z razlogi izpodbijanega sklepa strinja, saj je sodišče prve stopnje ob pravilni in popolni ugotovitvi dejanskega stanja sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. V zvezi s pritožbenimi navedbami tožeče stranke pa poudarja naslednje: Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni izkazala pravnega interesa za ugotovitveno tožbo z zahtevkom, da se ugotovi, da je bil postopek o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožeči stranki, ki je potekal po zapisniku o zagovoru z dne 18.5.2004 št. 1035/04, nezakonit in neveljaven, in da je nezakonita in neveljavna odločitev tožene stranke o izreku opomina tožnici. Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na določbe 1. in 2. odstavka 181. člena ZPP, ki določa pogoje za ugotovitveno tožbo. Pravilen je zaključek, da z ugotovitveno tožbo ni mogoče zahtevati ugotovitve dejstev, ampak le ugotovitev obstoja oz. neobstoja kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pristnost oz. nepristnost kakšne listine, pri čemer je takšna tožba dopustna le, če ima tožeča stranka pravno korist na takšni ugotovitvi. Tožbeni zahtevek tožnice v tem individualnem delovnem sporu nima takšne narave, zato je povsem pravilno stališče sodišča prve stopnje, da tožnica s tem, ko zahteva ugotovitev nezakonitosti postopka izredne odpovedi in v njem izrečenega opomina oz. opozorila, zahteva ugotovitev nekega dejstva, kar glede na citirane določbe ZPP ni dopustno. Zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

Ugotovitvena tožba se lahko vloži tudi, če je tako določeno s posebnimi predpisi - v takšnem primeru pravne koristi ni potrebno posebej izkazovati. Tudi če bi se štelo, da gre v obravnavanem primeru za postopek pred odpovedjo s strani delodajalca iz 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS št. 42/2002 - ZDR), to je za pisno opozorilo delavca na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi v primeru ponovne kršitve, ki ga mora delodajalec podati pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga (ne pa tudi pred izredno odpovedjo, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje), sodno varstvo zoper opozorilo ne bi bilo dopustno. V ZDR ni predvideno sodno varstvo zoper pisno opozorilo delavca na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi v primeru ponovne kršitve. Pisno opozorilo namreč ne pomeni dejanja, s katerim bi delodajalec kršil katero od pravic delavca iz delovnega razmerja ali posegel v kakšno njegovo pravico, saj nima neposrednih pravnih posledic in predstavlja le predpostavko za kasnejšo redno odpoved.

Delavec pa lahko v primeru, če dejansko pride do redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, v okviru spora zaradi nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v sodnem postopku zahteva tudi presojo zakonitosti oz. utemeljenosti opozorila.

Delno pa je utemeljena pritožba glede odločitve o stroških postopka. Ne glede na to, da sodno varstvo v obravnavanem individualnem delovnem sporu ni dopustno, je treba upoštevati, da gre za spor, ki je povezan s prenehanjem delovnega razmerja. V takšnih sporih pa glede na določbo 2. odstavka 22. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur.l. RS št. 19/94 s spremembami in dopolnitvami) delodajalec trpi svoje stroške postopka ne glede na izid spora.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in v skladu z določbami 3. točke 365. člena ter 4. točke 358. člena v zvezi s 366. členom ZPP spremenilo odločitev o stroških postopka tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa. V ostalem pa je ob ugotovitvi, da niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, pritožbeno sodišče v skladu z 2. točko 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo sklep o zavrženju tožbe.