Jedro

Tožena stranka družbi C. d. o. o. ni nikoli ničesar dolgovala. Pogoj za uspešno izvedeno kompenzacijo, z udeleženci, kot je bila zatrjevana, pa je obstoj terjatve tožene stranke do družbe C. d. o. o. Navedeno napotuje na zaključek, da terjatev tožene stranke do tožeče stranke z verižno kompenzacijo, na način, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje, ni mogla biti poplačana. Ker pa je sodišče prve stopnje temeljilo svojo oceno o neobstoju subjektivnega pogoja izpodbojnosti med drugim na ugotovitvi, da se je med pravdnima strankama razvil običaj, da je tožeča stranka obveznosti poravnala na podlagi kompenzacij, medtem ko obravnavana terjatev tožene stranke do tožeče stranke z zatrjevano kompenzacijo poplačana ni mogla biti, obstaja nasprotje v razlogih sodbe po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek (I. točka izreka), ki se glasi: „1. V razmerju med tožečo stranko in toženo stranko se razveljavi pravni učinek verižne kompenzacije št. 01542/12 z valuto 12. 7. 2012 v znesku 3.554,41 EUR.

2. Tožena stranka je dolžna v 8 dneh v stečajno maso stečajnega dolžnika - tožeče stranke plačati znesek 3.554,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 7. 2012 dalje do plačila, da ne bo izvršbe.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka po odmeri sodišča, v roku 8 dni od izdaje sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.“ Nadalje je odločilo še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 644,77 EUR v roku 15 dni, do takrat brez obresti, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začno teči naslednji dan po poteku petnajstdnevnega paricijskega roka (II. točka izreka).

2. Tožeča stranka je zoper sodbo pravočasno vložila pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek (v bistvenem) nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Sodba, s katero je končan spor v postopku v sporu majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je bilo izpodbijano pravno dejanje (sklenitev verižne kompenzacije št. 01542/12 z valuto 12. 7. 2012) storjeno v obdobju izpodbojnosti (269. člen Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP). Sodišče prve stopnje je pravilno opredelilo obdobje izpodbojnosti (čas od 31. 5. 2012 do 4. 6. 2013) in pravilno zaključilo, da je bilo izpodbijano pravno dejanje storjeno v tem obdobju. Vendar pa tožeča stranka po oceni sodišča prve stopnje ni uspela izkazati, da je izpolnjen subjektivni pogoj izpodbojnosti (2. točka prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP). Zato je zavrnilo zahtevek tožeče stranke na razveljavitev pravnih učinkov verižne kompenzacije in ni presojalo, ali je podan tudi objektivni pogoj izpodbojnosti (1. točka prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP).

7. Tožeča stranka je subjektivni pogoj izpodbojnosti utemeljevala na domnevi iz 1. točke tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP, ki določa, da je subjektivni pogoj izpodbojnosti iz 2. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP izpolnjen, če je upnik (tožena stranka) prejel izpolnitev v obliki ali na način, ki po poslovnih običajih, uzancah ali praksi, ki je obstajala med njim in stečajnim dolžnikom, ne velja za običajno obliko ali način izpolnitve obveznosti na podlagi pravnih poslov enakih značilnosti kot pravni posel, na podlagi katerega je bila opravljena izpolnitev stečajnega dolžnika. Trdila pa tudi je, da je tožena stranka glede na dejstva, ki jih je tožeča stranka izpostavila, vedela oziroma bi morala vedeti, da je tožeča stranka insolventna.

8. Pritožbeno sodišče ne more pritrditi pritožniku, da že dejstvo, da je bilo s Pogodbo št. 0860-10 z dne 24.6.2010 (priloga B2) dogovorjeno, da se računi plačujejo preko TRR, kaže, da je v danem primeru šlo za neobičajen način izpolnitve. Sodišče prve stopnje je zato postopalo pravilno, ko je ugotavljalo obstoj subjektivnega pogoja izpodbojnosti, upoštevaje tudi trditve tožene stranke v tej smeri. Sodišče prve stopnje je na podlagi ocene izpovedbe zaslišane L. P. zaključilo, da tožena stranka ni imela razloga, da bi dvomila v solventnost tožeče stranke in se tudi ni bila dolžna pozanimati z vpogledom v javno objavljene podatke o poslovanju tožeče stranke. Da bi se poglabljala v finančne kazalce tožeče stranke, pa od tožene stranke, po oceni sodišča prve stopnje, ni bilo mogoče zahtevati niti iz tega razloga, ker je bil takšen način poslovanja, kot je predmet obravnavanega spora, med pravdnima strankama običajen. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je obravnavana transakcija, podobno kot pri reševanju poplačil terjatev pri drugih kupcih, poplačevala preko factoringa s sodelovanjem družbe C. d. o. o. Šlo naj bi za finančno institucijo, ki kreira verižne kompenzacije in za svoje delo dobiva provizijo. Ugotovilo je, da tožena stranka tej družbi ni nikoli ničesar dolgovala, prav tako družba C. d. o. o. nikoli ni ničesar dolgovala toženi stranki. Nakazilo v višini 3.341,15 EUR, ki ga je dne 19. 7. 2012 tožena stranka prejela od navedene družbe, pa naj bi predstavljalo znesek, ki ga je ta družba namesto drugega plačala toženi stranki. Sodišče prve stopnje je prikazan potek izpolnitve obveznosti oziroma načina poplačila, v katerem so (naj bi) sodelovali tisti kompenzacijski udeleženci, ki so imeli medsebojne neizpolnjene obveznosti, štelo za pravno dejanje verižnega pobota. Takšen način poplačevanja obveznosti naj bi bil običajna praksa med strankama že vsaj od leta 2010 dalje.

9. Pritožnik utemeljeno opozarja na nasprotje v razlogih sodbe. V kolikor bi bila namreč med toženo stranko in družbo C. d. o. o., sklenjena pogodba o factoringu, za sklenitev verižne kompenzacije, tako kot je zatrjevana, pogoji ne bi bili izpolnjeni, saj tožena stranka zaradi prodaje terjatve, ki jo je imela do tožeče stranke, družbi C. d. o. o., ne bi več mogla biti udeleženka verižne kompenzacije. Tožena stranka pa družbi C. d. o. o., kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje, tudi sicer ni nikoli ničesar dolgovala. Pogoj za uspešno izvedeno kompenzacijo, z udeleženci, kot je bila zatrjevana, pa je obstoj terjatve tožene stranke do družbe C. d. o. o. Navedeno napotuje na zaključek, da terjatev tožene stranke do tožeče stranke z verižno kompenzacijo, na način, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje, ni mogla biti poplačana. Ker pa je sodišče prve stopnje temeljilo svojo oceno o neobstoju subjektivnega pogoja izpodbojnosti med drugim na ugotovitvi, da se je med pravdnima strankama razvil običaj, da je tožeča stranka obveznosti poravnala na podlagi kompenzacij, kar naj bi potrjevali tudi ostali prikazani načini zapiranja medsebojnih obveznosti (zapisi „komp.“ v devetnajstem stolpcu tabel v pril. B12-B14), medtem ko obravnavana terjatev tožene stranke do tožeče stranke z zatrjevano kompenzacijo poplačana ni mogla biti, obstaja nasprotje v razlogih sodbe po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kar je razveljavitveni razlog po prvem odstavku 354. člena ZPP.

10. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

11. Sodišče prve stopnje naj v ponovljenem postopku odpravi kršitve, na katere je opozorilo pritožbeno sodišče, nato pa naj ponovno presoja obstoj subjektivnega pogoja izpodbojnosti. Pri tem naj upošteva tudi, da prekoračitev trditvene podlage lahko preraste v bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na kar utemeljeno opozarja pritožnik.