Jedro

1. Dogovor o dokončanju umika JLA iz RS ni mogel pomeniti, da bi zveznim organom t.j. v konkretnem primeru organu JLA, ostala razpolagalna pravica na stanovanjskem fondu, ki se nahaja na območju RS do njegovega podpisa. Z njim je opredeljen le način izvajanja sicer jasno določenega prevzema kot ga določa že citirani 1. odst. 9. čl. in do katerega je prišlo 25.6.1991. Iz povedanega pa sledi tudi odgovor na revizijske očitke, češ da je RS pridobila lastninsko pravico šele z Dogovorom o dokončanju umika JLA iz RS (prim. še Uredbo o zemljiškoknjižni izvedbi prenosa nepremičnin bivše SFRJ na RS in Uredbo o izvedbi privatizacije stanovanjskih hiš in stanovanj, prevzetih od organov in organizacij bivše SFRJ in JLA, obe Ur.l. RS 24/92).

2. Trditve, da je toženka pred preselitvijo v sporno stanovanje že imela stanovanjsko pravico na stanovanju, ki ji jo je dodelila Samoupravna stanovanjska skupnost občine Ptuj leta 1989, niso pravno relevantne. Ker tožeča stranka nima upravičenj do tega, toženkinega prejšnjega stanovanja, ji ni moč naložiti, da toženki omogoči preselitev vanj.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in toženi stranki naložilo izpraznitev stanovanja. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, potem ko je zavrnilo pritožbo tožene stranke.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava tožena stranka. Revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi tako, da izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču, ali pa tako, da tožbeni zahtevek zavrne. V reviziji se ne strinja s presojo, da ni pomembno, da je toženka pred sporno dodelitvijo že imela stanovanjsko pravico na drugem stanovanju. Od toženke ni možno zahtevati izpraznitve stanovanja, če se ji hkrati zanika pravica vrniti se v njeno bivše stanovanje. Poleg tega se ne strinja z razlago o pomenu moratorija. Po mnenju revidenta, naj bi ta ustavil izvedbo osamosvojitvenih aktov RS do 8.10.1991, kar pomeni, da je bilo dotlej odloženo izvajanje oblasti RS na teh področjih. Zmotna uporaba materialnega prava je podana nadalje zato, ker sodišči nista upoštevali dogovora med JLA in Ministrstvom za obrambo o dokončnem umiku JLA iz RS, po katerem je RS od JLA prevzela stanovanja šele 23.10.1991. Drugačno stališče pomeni, da je RS enostransko odvzela stanovanja JLA. Pravni naslov za pridobitev lastninske pravice na vojaških stanovanjih je lahko le omenjeni dogovor. Revident nadalje sodišču druge stopnje očita, da je obrazložitev preskopa in nedorečena.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (3.odst.390.čl.ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče se pridružuje stališčem sodišč prve in druge stopnje, ki se nanašajo na razlago osamosvojitvenih aktov Republike Slovenije in njihovih pravnih posledic v zvezi s pravicami na premoženju, s katerim so upravljali zvezni organi, poveljstva, enote in zavodi JLA na ozemlju Republike Slovenije.

Glede na revizijska izvajanja pa je potrebno ponovno poudariti, da je bila dne 25.6.1991 na seji Skupščine Republike Slovenije sprejeta Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, po kateri je Republika Slovenija prevzela vse pravice in dolžnosti, ki so bile z ustavo Republike Slovenije in ustavo SFRJ prenesene na organe SFRJ (3.odstavek I.točke cit. listine). S sklepom Skupščine (Ur.l.RS 5/91-I) je bila 10.7.1991 sprejeta Skupna deklaracija. S sprejemom le-te pa ni bilo na vseh področjih vzpostavljeno stanje po predpisih pred 25.6.1991. Priloge k Skupni deklaraciji urejajo le določena področja (npr.režim na meji, varnost meja, carine). Na področju upravljanja z nepremičninami, s katerimi so preje upravljali zvezni organi (konkretno s stanovanji), pa ni bilo z nobenim aktom vzpostavljeno stanje, kakršno je bilo pred 25.6.1991. Zato je potrebno šteti, da je Republika Slovenija prevzela z uveljavitvijo osamosvojitvenih predpisov v upravljanje vse premično in nepremično premoženje, s katerim so na ozemlju Republike Slovenije do uveljavitve tega zakona upravljali zvezni organi ter poveljstva, enote in zavodi JLA (1. odst. 9. čl. Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti). O tem je RS odločila kot država v procesu osamosvajanja in pomeni pač enega izmed dejanj tega procesa.

Opore za drugačno razlago glede prenehanja razpolagalne pravice stanovanjskega organa bivše JLA 25.6.1991 po presoji revizijskega sodišča tudi ni v Dogovoru o dokončanju umika JLA iz RS. Dogovor o dokončanju umika JLA iz RS ni mogel pomeniti, da bi zveznim organom t.j. v konkretnem primeru organu JLA, ostala razpolagalna pravica na stanovanjskem fondu, ki se nahaja na območju RS do njegovega podpisa. Z njim je opredeljen le način izvajanja sicer jasno določenega prevzema kot ga določa že citirani 1. odst. 9. čl. in do katerega je prišlo 25.6.1991. Iz povedanega pa sledi tudi odgovor na revizijske očitke, češ da je RS pridobila lastninsko pravico šele z Dogovorom o dokončanju umika JLA iz RS (prim. še Uredbo o zemljiškoknjižni izvedbi prenosa nepremičnin bivše SFRJ na RS in Uredbo o izvedbi privatizacije stanovanjskih hiš in stanovanj, prevzetih od organov in organizacij bivše SFRJ in JLA, obe Ur.l. RS 24/92).

Zato po uveljavitvi osamosvojitvenih predpisov poveljstvo garnizije, ki je dotlej upravljalo z vojaškim stanovanjskim fondom, ni bilo več upravičeno izdajati odločb, s katerimi je razpolagalo z vojaškimi stanovanji.

Tako je potrebno šteti, da tožena stranka s sporno dodelitvijo stanovanja v odkup njenemu očetu 11.8.1991 ni pridobila nikakršnih upravičenj do spornega stanovanja. Zato zaseda sporno stanovanje brez veljavnega pravnega naslova. Odločitvi sodišč sta tedaj tudi po presoji revizijskega sodišča materialnopravno pravilni (50. čl. ZSR v zvezi z 2. odst. 159. SZ). Na drugačno odločitev namreč po presoji revizijskega sodišča ne morejo vplivati trditve, da je toženka pred preselitvijo v sporno stanovanje že imela stanovanjsko pravico na stanovanju, ki ji jo je dodelila Samoupravna stanovanjska skupnost občine Ptuj leta 1989. Ker tožeča stranka nima upravičenj do tega, toženkinega prejšnjega stanovanja, ji ni moč naložiti, da toženki omogoči preselitev vanj.

Zato sklicevanje na pridobljene pravice v konkretnem primeru po presoji revizijskega sodišča ne more biti uspešno.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (393. čl. ZPP).