Jedro

V obravnavanem primeru se torej upravičenost do denacionalizacije tožnicama prizna brez dokazovanja pravnega nasledstva po prejšnji lastnici, vendar pod pogoji, da je bilo tej premoženje odvzeto kot kreditni zadrugi oziroma zadružni zavarovalnici oziroma zvezi; da ji je bilo odvzeto neodplačno; ter da je bilo odvzeto premoženje preneseno na državo ali druge uporabnike. Določba 67. člena ZZad predstavlja pravno podlago za vrnitev premoženja, odvzetega kreditnimi zadrugami, ki so bile likvidirane na podlagi Uredbe.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za okolje in prostor z dne 24. 7. 2001, odpravi ter zadeva vrne Ministrstvu za okolje, prostor in energijo v ponoven postopek.

Obrazložitev

: Tožena stranka je z izpodbijano odločbo ugodila pritožbi Slovenske odškodninske družbe in v 1. alinei odločbo Upravne enote A z dne 13. 12. 2000, odpravila; v 2. alinei pa zahtevo Hranilno kreditnih služb Slovenije, Miklošičeva 4, Ljubljana in Slovenske zadružne kmetijske banke, Miklošičeva 4, Ljubljana, za denacionalizacijo parc. št. 4/8 - hiša z dvoriščem v izmeri 198 m2, parc. št. 4/9 - vrt 1 v izmeri 486 m2, vse k.o. A, zavrnila. Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo vrnil Zvezi hranilno kreditnih služb Slovenije in Slovenski zadružni kmetijski banki nepremičnine parc. št. 4/8 in 4/9, obe k.o. A v obliki odškodnine v višini 467.445,11 DEM tolarske protivrednosti, v obveznicah Slovenske odškodninske družbe in temu zavezancu naložil izročitev navedenih obveznic (točka 1 in 2). Poleg tega pa je prvostopni organ vrnil v last in posest zemljišče parc. št. 1491 in 1492 obe k.o. B, pripisane k z.k. vložku št. 680 ter Občini A naložil izročitev navedenega zemljišča in določil, da je ta odločba podlaga za spremembo zemljiškoknjižnega stanja po uradni dolžnosti (3. in 4. točka). V obrazložitvi je tožena stranka navedla, da so predmet denacionalizacijskega zahtevka vlagateljic nepremičnine št. 4/8, 4/9 in 4/11, vse pripisane pri z.k. vložku št. 399 k.o. A, ki so bile prenesene izven zadružnega sistema na podlagi kupne pogodbe z dne 29. 1. 1949, sklenjene med Ljudsko hranilnico in posojilnico A kot prodajalko in Krajevnim ljudskim odborom A kot kupcem. Bivša lastnica Ljudska hranilnica in posojilnica A je torej sama razpolagala z nepremičninami, ki so predmet tega denacionalizacijskega postopka, na podlagi navedene kupoprodajne pogodbe, kar pomeni, da ne gre za podržavljenje v smislu določb 67. člena Zakona o zadrugah (v nadaljevanju ZZad). Na podlagi navedene določbe se vrača premoženje, ki je bilo podržavljeno na podlagi akta državnega organa, ali pa je bilo neodplačno preneseno na drugo osebo izven sistema zadružništva, ne pa, če je zadruga oziroma zadružna organizacija sama odtujila določeno premoženje, zlasti, če je šlo za odplačno odtujitev. V tem primeru je sicer pravni posel bil sklenjen v likvidacijskem postopku, vendar je to dejstvo po oceni pritožbenega organa irelevantno za denacionalizacijski postopek. Po mnenju pritožbenega organa je namreč pomembno le dejstvo, da ne gre za podržavljenje na podlagi akta državnega organa, temveč za odtujitev premoženja na podlagi pravnega posla, ki ga je sklenila bivša zadruga kot lastnica tega premoženja z drugim pravnim subjektom in da gre za odplačni prenos izven sistema zadružništva. Po oceni tožene stranke tožeči stranki torej nista upravičenki do denacionalizacije po določbah ZZad v povezavi z določbami ZDen in je bilo iz tega razloga potrebno ugoditi pritožbi in odpraviti odločbo prvostopnega organa, ter v celoti zavrniti denacionalizacijski zahtevek vlagateljic. Določbe ZZad v 66. 67. in 68. členu določajo namreč le upravičenost do vrnitve zadružnega premoženja, ki je bilo podržavljeno ali pa neodplačno preneseno na druge subjekte izven zadružništva ter subjekte, ki so upravičeni do vložitve denacionalizacijskega zahtevka, če je zadruga oziroma zadružna organizacija, ki je bila lastnik podržavljenega premoženja, prenehala obstajati ter, da se tudi v denacionalizacijskih postopkih za vrnitev tega premoženja uporabljajo določbe ZDen, glede na dejstvo, da ZZad nima lastnih določb glede samega postopka. Ker je premoženje prešlo na drugo pravno osebo na podlagi sklenjene kupoprodajne pogodbe in ker je druga pogodbena stranka bil Krajevni ljudski odbor v A, bi po oceni pritožbenega organa lahko šlo za primer iz 5. člena ZDen, če ne bi šlo za prodajo v likvidacijskem postopku, uvedenem na podlagi veljavnega predpisa, kar izključuje grožnjo ali zvijačo državnega organa, oziroma predstavnika oblasti za sklenitev pravnega posla, pa tudi vlagateljici denacionalizacijskega zahtevka nista zatrjevali, da gre za takšen primer.

Tožeči stranki v tožbi navajata, da je nepravilno stališče tožene stranke, da je pravni temelj podržavljenja kupoprodajna pogodba z dne 29. 1. 1949, ki jo je potrebno obravnavati kot prostovoljno odplačno razpolaganje izven sistema zadružništva. Z dnem začetka likvidacijskega postopka so namreč prenehala pooblastila uprave Ljudske hranilnice in posojilnice v A, ustanovljen je bil posebni likvidacijski odbor, na katerega so prešla vsa upravičenja in pooblastila, kot izhaja iz 2. člena Uredbe o likvidaciji kreditnih zadrug (Uradni list LRS, št. 16/47 v nadaljevanju Uredba). Na podlagi določbe 4. odstavka 8. člena ZDen je torej treba šteti, da je kupoprodajno pogodbo sklepal državni organ. Kupoprodajna pogodba je zato v tem primeru le formalno dejanje državnega organa, ki dejansko samo nadomešča odločbo upravnega organa, na podlagi katere je bil običajno izveden vpis podržavljenega premoženja v zemljiško knjigo (kot na primer pri arondaciji). Odločba ni bila izdana, ker zanjo po takratnih predpisih ni bilo pravne podlage. Namreč ni bilo podlage za izdajo sodne odločbe, ki bi lahko predstavljala pravni naslov za pridobitev lastninske pravice na podržavljenem premoženju na podlagi Uredbe. Edini pravni naslov za vpis lastninske pravice na podržavljenih nepremičninah na podlagi Uredbe je bil pravni posel. Razen tega tudi kupnina ni bila nikdar izplačana in je zato izpolnjen tudi pogoj neodplačnosti. Tudi iz samih stališč Ustavnega sodišča (sporov o pristojnosti) se lahko utemeljeno zaključi, da pravnega posla, sklenjenega kot posledico likvidacijskega postopka, ni mogoče šteti za samostojen pravni posel, ki bi bil sklenjen neodvisno od likvidacijskega postopka. Tožeči stranki tudi ni jasno, na katere določbe postopka je tožena stranka oprla svojo odločitev o odpravi že delno pravnomočne odločbe (3. in 4. odstavek izreka odločbe prvostopenjskega upravnega organa). Z izpodbijano odločbo je namreč tožena stranka odločbo prvostopnega organa v celoti odpravila, zavrnila pa je zahtevo za denacionalizacijo le za podržavljeni nepremičnini parc. št. 4/8 in 4/9 z.k. vl. št. 399 k.o. A. Ker pa je odpravila celotno odločbo prvostopnega organa, je odločila brez zahteve stranke, saj se je SOD pritožil le na 1. in 2. točko izreka prvostopne odločbe. Predlaga odpravo odločbe tožene stranke, zavrnitev pritožbe SOD in potrditev prvostopne odločbe, ter izrek odločbe tožene stranke v 1. odstavku izreka, ki se nanaša na odpravo 3. in 4. točke, za nično. Alternativno pa predlaga ugoditev tožbi, odpravo odločbo tožene stranke in zavrnitev pritožbe SOD.

Zastopnik javnega interesa je udeležbo v postopku priglasil. Tožena stranka je na tožbo odgovorila in v odgovoru na tožbo vztrajala pri napadeni odločbi, iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in predlagala, da se tožba zavrne kot neutemeljena.

Stranki z interesom v tem postopku, Slovenska odškodninska družba in Občina A, na tožbo nista odgovorili.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna upravičenost tožečih strank za denacionalizacijo parcel 4/8, 4/9 in 4/11 (sedaj 1491 in 1492) vse k.o. A, last nekdanje Ljudske hranilnice in posojilnice A, ki so bile prenesene na Krajevni ljudski odbor A na podlagi kupne pogodbe z dne 29. 1. 1949. Tožena stranka je na podlagi pritožbe SOD odpravila celo odločbo Upravne enote A z dne 13. 12. 2000, kljub pritožbenim razlogom in pritožbeni zahtevi za odpravo navedbe prvostopne odločbe le v 1. in 2. točki izreka, s čimer je kršila določbe upravnega postopka o ravnanju organa II. stopnje s pritožbo. Tožeča stranka po mnenju sodišča tudi pravilno ugovarja, da iz izpodbijane odločbe ni razvidno, da je tožena uporabila pri svoji odločitvi pooblastila, ki jih ima po nadzorstveni pravici. Že zaradi tega je moralo sodišče izpodbijano odločbo odpraviti.

V ponovnem postopku naj tožena stranka ponovno odloči o pritožbi SOD, saj se z njenimi razlogi ni ukvarjala, pri tem pa upošteva, da vračanje premoženja, ki je bilo podržavljeno kreditnim zadrugam, ureja ZZad (Uradni list RS, št. 13/92, 7/93, 13/93, 22/94 - obvezna razlaga, 35/96 - obvezna razlaga), ki v 67. členu določa, da se premoženje kreditnih zadrug, zadružnih zavarovalnic in njihovih zvez, ki je bilo po 9. 5. 1945 brez nadomestila preneseno na državo ali druge uporabnike, na zahtevo Zveze hranilno kreditnih služb Slovenije in Slovenske zadružne kmetijske banke vrne tema inštitucijama. V obravnavanem primeru se torej upravičenost do denacionalizacije tožnicama prizna brez dokazovanja pravnega nasledstva po prejšnji lastnici, vendar pod pogoji, da je bilo tej premoženje odvzeto kot kreditni zadrugi oziroma zadružni zavarovalnici oziroma zvezi; da ji je bilo odvzeto neodplačno; ter da je bilo odvzeto premoženje preneseno na državo ali druge uporabnike. Kot izhaja iz prvostopne odločbe prvostopnemu upravnemu organu pravni status Ljudske hranilnice in posojilnice A (kot osebe naštete v 67. členu ZZad) ni bil sporen in se s tem dejstvom, ki je pomemben za upravičenost do denacionalizacije ni ukvarjal, zato bo potrebno pritožbo SOD, ki ugovarja nepopolno ugotovljenem stanju presoditi tudi v tej smeri.

Vsaj preuranjeno in iz nepravilnih razlogov pa je tožena stranka zavrnila zahtevo za denacionalizacijo parc. 4/8 in 4/9. Nerazjasnjeno je v postopku vprašanje (glede na odločitev o zavrnitvi zahteve), na kateri pravni podlagi je prišlo do prehoda parcel od bivše lastnice Ljudske hranilnice in posojilnice A na Krajevni ljudski odbor v A. Po mnenju sodišča, tožena stranka neutemeljeno šteje, da je bila podlaga za prehod zgolj pravni posel, ne glede na ostale okoliščine, v katerih je bil sklenjen. Namreč o tem, da predstavlja 67. člen ZZad pravno podlago za vrnitev premoženja, odvzetega kreditnim zadrugam, ki so bile likvidirane na podlagi Uredbe, se je opredelilo že Ustavno sodišče RS v svoji odločbi U-I-142/93 (Uradni list RS, št. 40/97), zato imata tožeči stranki prav pri svoji navedbi, da je bil postopek likvidacije (tudi kreditnih zadrug) eden od ukrepov države, ki so imeli za cilj podržavljenje premoženja in je pravna podlaga za denacionalizacijo. V kolikor je bila kupna pogodba sklenjena v izvrševanju likvidacije po navedeni Uredbi, ter predstavlja v obravnavani zadevi le del likvidacijskega postopka in je ni moč šteti za samostojen pravni posel, ki bi bil sklenjen neodvisno od postopka likvidacije.

Iz Uredbe bi izhajalo, da so bili posli tekom trajanja likvidacijskega postopka dovoljeni (9. člen uredbe). Terjatve upnikov kreditnih zadrug so se izplačevale iz likvidacijske mase (7. člen uredbe), ki je tvorila celotno premoženje kreditne zadruge (v primeru izplačane kupnine tudi ta kupnina). Likvidacijska masa posamezne kreditne zadruge pa je prešla v skupno likvidacijsko maso vseh kreditnih zadrug (5. člen uredbe) in se kot celota likvidirala. Tožena stranka bo morala v ponovnem postopku pravne učinke sporne pogodbe presoditi v okviru navedenih določb uredbe. Če bo ugotovila, da je podana podlaga za denacionalizacijo, pa bo morala preveriti tudi odplačnost prenosa premoženja, kar je materialni pogoj za denacionalizacijo po 67. členu ZZad.

Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo, saj je odločba tožene stranke nezakonita, ker tožena stranka v postopku ni upoštevala pravil postopka, kar je vplivalo na odločitev, torej na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena ZUS, in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.