Jedro

Da bi mogla ustna, neoblična pogodba konvalidirati, mora biti najprej dokazan njen obstoj, to pa je dejansko vprašanje.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnik lastnik dela parcele št... vl. št.. k.o... v zahtevanem obsegu, istočasno pa je zavrnilo tudi zahtevek na toženčevo obveznost, da dopusti geometrsko odmero navedenega zemljišča ter da dovoli vzpostavitev zemljiškoknjižnega stanja tako, da bo lastnik novo nastale parcele postal tožnik. Tožnikovo pritožbo je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo iz revizijskih razlogov po 2. in 3. točki prvega odstavka 385. člena ZPP in predlaga njeno spremembo z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, ali pa razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Obrazložitev izpodbijane sodbe je v nasprotju z vsebino zapisnikov in izpovedb v postopku. Tožnik ni trdil, da je zemljišče bilo kupljeno dvakrat. Kupil ga je samo enkrat v letu 1975, pred tem pa je "odnose glede pridobivanja zemljišča urejal njegov oče". Res je, da pisna pogodba ni bila sklenjena, vendar je bil pravni posel v celoti realiziran (73. člen ZOR). Sklenjen je bil veljaven dogovor o predmetu pogodbe in o kupnini, slednja je bila plačana, zemljišče pa prevzeto v posest. Tudi toženčeva mati ni zanikala, da je bila plačana kupnina.

Toženec na revizijo ni odgovoril, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP je v reviziji utemeljevana s trditvijo o nasprotju med razlogi izpodbijane sodbe o izpovedbah (tudi tožnika) in dejansko vsebino teh izpovedi. Tožnik naj bi namreč ne govoril, da je sporno zemljišče bilo dvakrat kupovano: kupil naj bi ga samo v letu 1975, poprej pa je "pridobivanje zemljišča urejal njegov oče". Vendar pa je taka revizijska teza najmanj nejasna. Tožnik je namreč (sprva) trdil prav to, da je zemljišče toženca (parc. št...) bilo predmet dvakratnega prodajanja. Pred letom 1975 naj bi del tega zemljišča od toženčevega očeta pridobil njegov oče, v letu 1975 pa sam tožnik. Glede pritožbenih trditev pa je sodišče druge stopnje ugotovilo že tretjo varianto interpretiranja dogodkov v zvezi s pravnim prometom sosednjih zemljišč pravdnih strank v tem postopku. Tožnikovo plačilo kupnine naj bi ne bilo povezano ne s povečanjem obsega njegovega zemljišča na račun zemljišča toženčevih pravnih prednikov v letu 1959, niti s povečanjem v letu 1969, zaradi česar naj bi se nanašalo le na v tej pravdi sporno zemljišče. Razlogi izpodbijane sodbe torej v celoti povzemajo tožnikovo tožbeno trditveno podlago in vsebino njegovega (strankinega) zaslišanja in vse to obrazloženo zavračajo. Ocena tožnikove izpovedi je v povezavi z ostalimi dokazi stvar dokazne presoje (8. člen ZPP), ki na revizijski stopnji ne more biti več predmet obravnave (tretji odstavek 385. člena ZPP). Zato očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP ne drži. Pravna presoja ob uporabi pravil o konvalidaciji pogodbe, ki ji manjka obličnost (73. člen zakona o obligacijskih razmerjih, poprej pa ustrezna, v sodbi sodišča prve stopnje citirana pravila ODZ) pa predpostavlja obstoj pravno relevantnih dejstev. Izpodbijana sodba pa ne najde dejstev, ki bi dokazovala, da je zatrjevana ustna kupoprodajna pogodba bila sklenjena. Ugotavlja, da je v tej smeri na razpolago le tožnikova strankina izpoved, tej pa sodišče prve stopnje ni poklonilo vere. Dokazna ocena izpovedi prič in ogleda, predvsem pa vsebina sodne poravnave z dne 23.4.1994, je dopustila tudi sklepanje, da tožnik spornega zemljišča ni imel v posesti kot njegov lastnik, sicer se ne bi zavezal z njega odstraniti nekaterih svojih stvari, ki jih je tam imel - po dikciji poravnave - z dotedanjim soglasjem toženca. V okvir dokazne presoje pa sodi tudi ugotovitev o tem, da je kupnina bila plačana le enkrat, to pa na podlagi spremembe izmer parc. št... iz leta 1969. V izpodbijani sodbi je torej tudi materialno pravo pravilno uporabljeno. Ker revizijsko sodišče v dosedanjem postopku tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora po določbi 386. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je bilo zato treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).