Jedro

Ugotovljena ravnanja po svoji vsebini in intenzivnosti niso taka, da bi bil upravičen izrek predlaganih ukrepov (prepoved približevanja, vstopa v stanovanje, zadrževanja v bližini stanovanja in vrtca).

Tehtanje intenzivnosti posega v svobodo ravnanja povzročitelja nasilja s posegom v osebno dostojanstvo in varnost žrtve nasilja pride v poštev šele, ko je izkazano nasilno ravnanje

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsak udeleženec krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za prepoved približevanja za dvanajst mesecev, prepoved vstopa v stanovanja v K., zadrževanja v bližini stanovanja in vrtca, ki ga obiskuje hči, razen kolikor je potrebno zaradi izvrševanja stikov, navezovanja stikov, razen kolikor je nujno potrebno zaradi izvrševanja stikov s hčerjo v skladu s sodno odločbo, vzpostavitve srečanja, objave osebnih podatkov, listin iz uradnih spisov in osebnih zapisov.

2. Predlagateljica v pritožbi zoper sklep predlaga njegovo spremembo in ugoditev predlogu, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve v nov postopek.

Sklep temelji na napačno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, napačni uporabi prava in neenakopravni obravnavi strank. Predlog je vložila po nasvetu pristojnega centra za socialno delo. Stopnja ogroženosti je bila ocenjena kot visoka. Povod je bil dogodek 23. 12. 2019, ko jo je nasprotni udeleženec zvabil pred blok, ji iztrgal iz rok telefon, jo davil in grozil s smrtjo. Zatekla se je po pomoč na center za socialno delo in dogodek prijavila policiji. Ob dogodku je bila navzoča tudi hči. Nasprotni udeleženec je vdrl v njen telefon, elektronsko pošto, profile na družabnih omrežjih, sporočila in koledar. Posest telefona je v postopku pojasnil z navedbo, da naj bi mu ga na naslov v M. poslal pošteni najditelj, ki ga je slučajno našel. Gre za laž. Telefon tudi ni povezan s hrvaško družbo, ki je lastnica stanovanja v M. Prav iz vseh dokazov in navedb izhaja, da ji je telefon odvzel z uporabo grožnje in sile.

Ugotovitev, da je telefon last podjetja nasprotnega udeleženca, je nedokazana in v nasprotju z domnevo iz 11. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Ugotovitev temelji le na izjavi nasprotnega udeleženca. Četudi bi bilo, to ne bi opravičevalo njegovega ravnanja.

Vdor v telefon in spremembo gesel s strani nasprotnega udeleženca je potrdil pritožničin brat. Neupravičen vdor v informacijski sistem je kaznivo dejanje.

Ni sporno, da jo nasprotni udeleženec neprestano snema. Sam je tudi izpovedal, da je bil v času ukrepov za zajezitev korona virusa vsaj petkrat nenapovedano pred blokom. Pritožnica je izkazala, da jo nadleguje s telefonskimi sporočili z žaljivo in ukazovalno vsebino in da jo je v enem dnevu klical več kot tridesetkrat. Detektivova izpovedba potrjuje njeno navedbo, da jo ves čas nekdo zasleduje. Nasprotnemu udeležencu so znana dejstva, ki mu ne bi mogla biti znana na drug način, npr. kje je zaposlena, kje in kaj nakupuje. Iz sporočil izhaja, da jo zmerja, ji ukazuje, jo obtožuje raznih abotnosti. So žaljiva in polna klicajev ter besedila v velikih začetnicah, kar pomeni kričanje. Njegovo ravnanje ima znake kaznivega dejanja zalezovanja. Zmotno je stališče v sklepu, da je ravnanje razumljivo v luči skrbi za otroka in da zasledovanje ne posega pretirano v njeno zasebnost, ker naj bi tudi sama objavljala na facebooku. Kaznivo dejanje je tudi neupravičeno slikovno snemanje. Nasprotni udeleženec je sam predložil posnetke, ki jih je sodišče kljub predlagateljičinemu nasprotovanju pogledalo. Na posnetkih je večinoma otrok, ki ne ve, da ga kdo snema, v ozadju je glas nasprotnega udeleženca, ki vpije in in ukazuje predlagateljici. Eden od posnetkov prikazuje predlagateljico, ki vidno prestrašena hodi po ulici in skuša hčer skriti pred kamero, nasprotni udeleženec vpije, da ni nasilen in da snema, hči pa joče. Telefonska sporočila nasprotnega udeleženca ne izražajo skrbi za hčer, ampak bolestno obtoževanje, da bo hčer okužila s spolno boleznijo. Navedbe so izmišljene in namenjene zgolj blatenju nje. Edini namen izročanja zaščitne opreme je bil v kontroli predlagateljice. Zaščitne opreme namreč ni potrebovala. Njegova skrb se je izražala v ukazih predlagateljici, kako naj ravna in se "urazumi", njegovi ukazi pa so bili v nasprotju s priporočili NIJZ. Izražanja skrbi ne more predstavljati 30 in več klicev dnevno.

Očitno neresnične so trditve, da jo je med epidemijo nepovabljeno obiskoval, ker mu ni omogočala stikov s hčerjo. Sama si je aktivno prizadevala za ureditev stikov, nasprotni udeleženec pa je načrte ves čas spreminjal. Vsak dan je imel stik prek videoklica. Ni predlagal nadomestitve s stikom v živo. Vsaj petkrat v enem mesecu jo je čakal pred blokom, jo snemal in vztrajal do petih, ko je odšla domov, da je on imel lahko še videoklic. Gre za bolestno uveljavljanje svoje volje in ne za skrb za otroka.

Zmotno je stališče, da po sklenitvi dogovora o stikih izrek ukrepa ni potreben. Sledenje predlagateljice na delo in po trgovinah ter preverjanje, kaj kupuje, niso v zvezi z otrokom in z izvajanjem stikov. Še vedno ji nekdo sledi. Nasprotni udeleženec je sam navedel, da s svojim ravnanjem ne namerava prenehati. Priznal je tudi, da je ukradel njene najstniške dnevnike in ji grozil, da jih bo pokazal hčeri. Po zadnji obravnavi jo je z avtom zasledoval, ji vpil, se ji posmehoval in jo snemal, zaradi česar mu je bil izdan plačilni nalog.

Nasprotni udeleženec s svojimi ravnanji predlagateljico zalezuje, posega v njeno zasebnost in ogroža občutek njene osebne varnosti. Na drugi strani izrečeni ukrepi ne bi pomembno vplivali na njegovo življenje. Živi v drugem kraju, v bližnji okolici njenega bivališča pa nima lastnih opravkov.

3. Nasprotni udeleženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Odločitev o zavrnitvi predloga za izrek predlaganih ukrepov temelji na oceni, da zatrjevana nasilna ravnanja niso dokazana in niso take vsebine in intenzivnosti, da bi utemeljevala izrek predlaganih ukrepov. Odločitev temelji na ugotovitvah, - da sta udeleženca starša petletne deklice, med katerima teče pravda zaradi razveze zakonske zveze, zaupanja hčere v varstvo in vzgojo, določitve stikov in plačila preživnine, - da sta udeleženca različno opisovala dogodek 23. 12. 2019, a ni izkazano, da bi nasprotni udeleženec predlagateljico davil in ji grozil s smrtjo, - da predlagateljica ni dokazala zatrjevanih groženj, žaljivk, vpitja in obtoževanja, ki naj bi ji jih izrekel nasprotni udeleženec ob vročitvi začasne odredbe o stikih po vročevalcu 23. 3. 2020, - da se – čeprav mestoma pretirana – telefonska sporočila, poslana predlagateljici v marcu in aprilu letos, nanašajo predvsem na hčer, na željo nasprotnega udeleženca po stikih in njegovo zaskrbljenost v povezavi z epidemijo, - da prihajanje nasprotnega udeleženca pred stanovanjski blok, v katerem živi predlagateljica s hčerjo, sovpada z obdobjem intenzivnega starševskega konflikta pred ureditvijo stikov med očetom in deklico, v katerem starša nista zmogla ustrezne komunikacije, po sklenitvi začasnega dogovora o stikih v maju pa ne prihaja več niti do večjega števila telefonskih sporočil, niti nasprotni udeleženec ne prihaja več pred blok, - da ni izkazano, da bi ob stikih s hčerko prek videoklica nasprotni udeleženec žalil predlagateljico ali zasliševal hčer, - da ni izkazano, da bi bil nasprotni udeleženec iskal stik s predlagateljico, ampak je vzpostavljal kontakt zaradi stikov z otrokom in vprašanj, povezanih z njim, - da so očitki o neprimernosti predlagateljice kot matere sestavni del konfliktnega procesa razhajanja med udeležencema, - da snemanje predlagateljice z otrokom oziroma otroka lahko vzbuja pri predlagateljici nelagodje in neprijetna občutja ter morda celo stisko, a ti ne dosegajo intenzivnosti psihičnega nasilja, - da niti iz predloženih dokazov niti iz komunikacije med udeležencema na naroku ne izhaja, da se predlagateljica počuti ogroženo ali da bi se nasprotnega udeleženca bala, - da ni izkazano, da je nasprotni udeleženec prišel do predlagateljičinih osebnih podatkov in osebnih zapisov, niti ni izkazana nevarnost, da jih bo razširjal, - da zatrjevana ravnanja ekonomskega nasilja izvirajo deloma iz obdobja več kot šest mesecev pred vložitvijo predloga, v ostalem delu pa ni izkazano niti, da bi nasprotni udeleženec predlagateljico neupravičeno nadzoroval ali omejeval pri razpolaganju z dohodkom, niti da ne plačuje preživnine (nasprotni udeleženec je plačeval preživnino za deklico v povprečju 465 EUR mesečno), - da glede na predlagateljičino izpovedbo o njuni partnerski zvezi, "da je bilo to zanjo eno lepo obdobje, ki ga je sedaj konec in da je bilo krasno, ampak je konec", niso izkazane navedbe o stopnjevanju nasilnih ravnanj (obtoževanj, groženj, pritiskov, verbalnih napadov, izpadov bolestnega ljubosumja) po razpadu zakonske skupnosti.

6. Po 3. členu Zakona o preprečevanju nasilja v družini (v nadaljevanju ZPND) je fizično nasilje vsaka uporaba fizične sile ali grožnja z uporabo fizične sile, ki žrtev prisili, da kaj stori ali opusti ali da kaj trpi ali ji omejuje gibanje oziroma komuniciranje in ji povzroči bolečino, strah ali ponižanje, ne glede na to, ali so nastale telesne poškodbe. Psihično nasilje so ravnanja in razširjanje informacij, s katerimi povzročitelj nasilja pri žrtvi povzroči strah, ponižanje, občutek manjvrednosti, ogroženosti in druge duševne stiske. Ekonomsko nasilje je neupravičeno nadzorovanje ali omejevanje žrtve pri razpolaganju z dohodki oziroma upravljanju s premoženjem, s katerim žrtev samostojno razpolaga oziroma upravlja. Zalezovanje je naklepno ponavljajoče se neželeno vzpostavljanje stika, zasledovanje, fizično vsiljevanje, opazovanje, zadrževanje na krajih, kjer se žrtev giba ali druga oblika neželenega vdora v življenje žrtve.

7. Pritožbene navedbe ne vzbujajo dvoma o izčrpnosti in celovitosti dokazne ocene niti o pravilnosti pomembnih dejstev. Sodišče ni spregledalo predlagateljičinih navedb v postopku obravnave pred centrom za socialno delo. Opredelilo se je tako o pomenu ocene ogroženosti, ki jo je podal center za socialno delo, kot o vlogi centra v primeru, ko se nanj obrne oseba s trditvijo, da je žrtev nasilja.1 Razlogi so pravilni. Ker pritožba z njimi ne polemizira, zadostuje, da se pritožbeno sodišče nanje sklicuje.

8. Ugotovitev o nedokazanosti predlagateljičine trditve, da ji je nasprotni udeleženec grozil s smrtjo, temelji na oceni izpovedb udeležencev ter dveh prič, zaslišanih na pobudo predlagateljice. Ker pritožnica ne izpodbija pravilnosti ugotovitve, da je nasprotni udeleženec zanikal, da bi ji zagrozil s smrtjo, je očitek o nerazumljivosti zaključka, da sta udeleženca o zatrjevani grožnji izpovedala različno, neutemeljen. Prav tako ni vzbujen dvom o pravilnosti dokaznega zaključka. Sodišče se je oprlo na izpovedbi predlagateljičine sosede in brata in ocenilo, da bi v primeru grožnje gotovo povedala tudi o tem, ne pa le o odvzemu telefona. Ugotovitev o tem, čigava last je bil telefon, pa je – kot je ugotovljeno tudi v pritožbi – postranskega pomena. Kazenskopravna kvalifikacija ravnanja ne vpliva na oceno o dokazanosti trditve o izrečeni grožnji, niti na intenzivnost zatrjevane predlagateljičine ogroženosti ob tem dogodku.

9. V izpodbijanem sklepu je ugotovljeno, da predloženi dokazi, vključno z izpovedbo predlagateljičinega brata, niso potrdili, da bi prišlo do razširjanja osebnih zadev predlagateljice, povezanega z odvzemom prenosnega telefona, niti do tatvine predlagateljičinih mladostniških dnevniških zapisov. Sprememba gesel, na katero se sklicuje pritožba, sama za sebe navedenega ne dokazuje, trditev o tem, da je nasprotni udeleženec v svojih telefonskih sporočilih priznal krajo, pa ni z ničimer izkazana. Tudi v tem primeru utemeljenost trditve o kaznivosti ravnanja nasprotnega udeleženca ni pomembna za odločitev.

10. Neutemeljeni so tudi očitki o zmotnem ovrednotenju telefonskih klicev in sporočil nasprotnega udeleženca, prihajanja pred stanovanjski blok in snemanj. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, vsa navedena ravnanja sodijo v obdobje dveh mesecev pred sklenitvijo dogovora med udeležencema o obsegu stikov med njuno hčerjo in nasprotnim udeležencem, ki je sovpadalo z obdobjem intenzivnega konflikta med udeležencema kot staršema in kot razhajajočima se partnerja. Sodišče torej ni spregledalo, da so bila ravnanja nasprotnega udeleženca lahko vzpodbujena tudi z odnosom do predlagateljice kot nekdanje partnerke. Pritožbene trditve o izključni odgovornosti nasprotnega udeleženca za napetosti pri urejanju stikov so postavljene le kot trditve, niso pa argumentirane, in so v nasprotju z mnenjem centra za socialno delo, na katerega se je oprlo sodišče. Upoštevaje dejstvo, da kasnejša podobna ravnanja niso izkazana, in na predlagateljičini izpovedbi temelječo ugotovitev, da se ne čuti ogroženo in je nasprotnega udeleženca ni strah, pa ne glede na navedeno ni vzbujen dvom o pravilnosti ocene, da ugotovljena ravnanja po svoji vsebini in intenzivnosti niso taka, da bi bil upravičen izrek predlaganih ukrepov.

11. Sodišče prve stopnje je ustrezno ovrednotilo tudi predlagateljičine navedbe o védenju nasprotnega udeleženca za podatke, ki jih ne bi mogel vedeti, če je ne bi zasledoval. Navedlo je, da kupovanje rabljenih oblačil ni nov podatek, informacijo o vpisu v klub joge pa je sama objavila na družabnem omrežju. Pritožbenih trditev, da ji nekdo sledi na delo ter preverja, kaj in kje kupuje, ker ji sicer nasprotni udeleženec ne bi mogel pošiljati sporočil s podatki iz njenega življenja, ki jih drugače ne bi mogel vedeti, pritožnica ni izkazala. Ostale so presplošne, da bi lahko same za sebe utemeljevale drugačno odločitev.

12. Navedbe o ravnanju nasprotnega udeleženca po izdaji izpodbijanega sklepa v tem postopku niso izkazane.

13. Tehtanje intenzivnosti posega v svobodo ravnanja povzročitelja nasilja s posegom v osebno dostojanstvo in varnost žrtve nasilja pride v poštev šele, ko je izkazano nasilno ravnanje. Izrek kateregakoli od ukrepov po ZPND posega v svobodo ravnanja nasprotnega udeleženca. Pritožbeno minimiziranje teže posega spričo razdalje med bivališčema udeležencev tako ni utemeljeno.

14. Pritožbeno sodišče pa se pridružuje opozorilu sodišča prve stopnje, naj udeleženca izpolnjujeta zavezo o primerni in spoštljivi komunikaciji, ki sta jo dala drug drugemu s sklenitvijo sodne poravnave, in ohranita stik le v obsegu, potrebnem zaradi skrbi za skupnega otroka. Na mestu je tudi vzpodbuda nasprotnemu udeležencu, naj preneha s snemanjem.

15. Po navedenem je sodišče druge stopnje predlagateljičino pritožbo zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22.a člena ZPND in 42. členom ZNP-1).

16. Odločitev o stroških postopka temelji na osmem odstavku 22.a člena ZPND, po katerem sodišče o njih odloči po prostem preudarku. Predlog ni bil očitno neutemeljen, k njegovi vložitvi pa so v bistvenem prispevali zaostreni odnosi med udeležencema, ki so posledica prenehanja njune življenjske skupnosti in katerih izvor ni zgolj v ravnanju enega od njiju.

1 Glej 29. točko obrazložitve.