Jedro

Ker je oškodovanec pri kaznivem dejanju ugrabitve po 1. odstavku 134. člena KZ-1 utrpel poškodbe, ki so na spodnji meji lahkih telesnih poškodb in jih zato ni moč šteti za samostojno kriminalno količino, je kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe zaradi razmerja inkluzije s kaznivim dejanjem ugrabitve izgubilo svojo samostojnost.

Izrek

I. Ob reševanju pritožbe zagovornika obtoženega A. A. se izpodbijana sodba po uradni dolžnosti v odločbah o krivdi in kazenski sankciji spremeni tako, da se obtoženčevo ravnanje opredeli le kot kaznivo dejanje ugrabitve po prvem odstavku 134. člena KZ-1B v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1B in se mu po isti zakonski določbi izreče kazen 1 (eno) leto in 4 (štiri) mesece zapora.

II. Sicer se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja ugrabitve po prvem odstavku 134. člena KZ-1B v steku s kaznivim dejanjem lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1B, oboje v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1B. Za kaznivo dejanje ugrabitve mu je določilo eno leto in štiri mesece zapora, za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe pa devet mesecev zapora, nato pa mu na podlagi določb o steku izreklo enotno kazen dve leti zapora. Vanjo je vštelo čas, ki ga je obtoženec prestal v pridržanju in v priporu od 29. 8. 2014 od 17.45 ure dalje. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obtoženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, nagrada in potrebni izdatki zagovornika postavljenega po uradni dolžnosti pa bremenijo proračun skladno z določilom prvega odstavka 97. člena ZKP.

2. Zoper sodbo se je pritožil obtoženčev zagovornik zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišče je predlagal, da izpodbijano sodbo razveljavi, podredno pa, da izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da obtoženemu za kaznivo dejanje ugrabitve izreče kazen šest mesecev zapora, za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe pa kazen enega meseca zapora in mu nato izreče enotno kazen šest mesecev zapora.

3. Pritožba ni utemeljena, izpodbijano sodbo pa je pritožbeno sodišče spremenilo po uradni dolžnosti.

4. Preizkus izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP) je pokazal, da je sodišče prve stopnje prekršilo kazenski zakon v škodo obtoženca po 4. točki 372. člena ZKP, ker je obtoženčevo ravnanje opredelilo kot dve namesto enega kaznivega dejanja, saj je podan navidezen idealni stek zaradi razmerja inkluzije.

5. Iz krivdoreka izpodbijane sodbe torej izhaja, da je sodišče prve stopnje obtoženca spoznalo za krivega storitve dveh kaznivih dejanj, in sicer kaznivega dejanja ugrabitve in kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe. Pritožbeno sodišče najprej poudarja, da je kaznivo dejanje ugrabitve sestavljeno iz kaznivega dejanja protipravnega odvzema prostosti (133. člen KZ-1B) in kaznivega dejanja prisiljenja (132. člen KZ-1B). Pritožbeno sodišče se je zato ukvarjalo z vprašanjem ali uporaba sile ali grožnje, ki je zakonski znak prisiljenja in s tem tudi ugrabitve, zajema lahko telesno poškodbo. Obravnavano kaznivo dejanje je bilo izvršeno na prisilen način, torej z uporabo sile, pri čemer pa pritožbeno sodišče z analizo celotnega primera ugotavlja, da je kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe v tem primeru izgubilo svojo samostojnost. Oškodovanec je po oceni pritožbenega sodišča utrpel poškodbe, ki so na spodnji meji lahkih telesnih poškodb in jih zato ne moremo šteti za samostojno kriminalno količino. Pritožbeno sodišče tako zaključuje, da kaznivo dejanje ugrabitve v obravnavanem primeru inkludira (vključuje) lahko telesno poškodbo. Neupravičeno in nesmiselno je namreč dvakrat kaznovati storilca za isto kaznivo dejanje. Ob ugotovljeni kršitvi kazenskega zakona je zato pritožbeno sodišče spremenilo pravno opredelitev kaznivega dejanja in obtoženčevo ravnanje opredelilo le kot kaznivo dejanje ugrabitve po prvem odstavku 134. člena KZ-1B v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1B.

6. Stališče obrambe, da ravnanje obtoženca ni kaznivo dejanje ugrabitve po prvem odstavku 134. člena KZ-1B, temveč gre za stek dveh kaznivih dejanj, in sicer protipravnega odvzema prostosti po prvem odstavku 133. člena KZ-1B, ter kaznivega dejanja izsiljevanja po prvem odstavku 213. člena KZ-1B ali pa samovolje po četrtem odstavku 310. člena KZ-1B, pritožbeno sodišče zavrača. Pravilna je sicer pritožbena navedba, da gre tudi za kaznivo dejanje protipravnega odvzema prostosti, vendar pa je bilo že v prejšnji točki razloženo, da je kaznivo dejanje ugrabitve sestavljeno iz protipravnega odvzema prostosti in prisiljenja. Kaznivo dejanje ugrabitve po prvem odstavku 134. člena KZ-1 stori kdor koga ugrabi z namenom, da njega ali koga drugega prisili, da nekaj stori, opusti ali trpi, ali kdor v zvezi z ugrabitvijo prisili ugrabljeno osebo ali koga drugega, da nekaj stori, opusti ali trpi. V konkretni zadevi je obtoženi skupaj z osebo z imenom C. oškodovanca ugrabil prav z namenom, da ga prisili, da nekaj stori, pri čemer pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je oškodovanec moral podpisati na prazen list notarske listine, ta podpis pa bi obtoženec kasneje lahko uporabil kot potrdilo, da je njegov dolg poplačan. Ugotoviti je torej potrebno, da je z ugrabitvijo povezana storilčeva zahteva, da ugrabljeni izpolni storilčeve pogoje. Obtoženi oškodovanca ni imel v svojem vozilu zgolj iz razloga, da mu protipravno odvzame prostost oz., da ga je imel protipravno zaprtega. To ni bilo v njegovem naklepu. Pri obtožencu je bil po oceni pritožbenega sodišča podan poseben namen izsiljevanja oškodovanca, zato sodišče zaključuje, da je storil vse zakonske znake kaznivega dejanja ugrabitve. V nasprotju s tem kaznivim dejanjem pa je kaznivo dejanje izsiljevanja po 213. členu KZ-1B premoženjski delikt, pri katerem ima storilec namen s silo ali resno grožnjo, torej s prisilo oziroma z izsiljevalskim načinom pridobiti sebi ali komu drugemu premoženjsko korist ali izterjati dolg. Kaznivi dejanji nista enaki glede na varstveni objekt in tudi ne glede na zasledovani cilj. Pri prvem storilec z ugrabitvijo določene osebe zahteva od žrtve ali drugih oseb posamezna ravnanja, ki so v dispoziciji prvega odstavka 134. člena KZ-1B našteta in niso le premoženjske narave. Dokončano je to kaznivo dejanje z ugrabitvijo z namenom prisiljenja žrtve ali drugih oseb k določenemu ravnanju, ne pa šele z izpolnitvijo zahtev. Kaznivo dejanje izsiljevanja po prvem odstavku 213. člena KZ-1B pa je dokončano z nastankom premoženjske škode za oškodovanca, ni pa potrebno, da temu sledi obogatitev storilca (tako sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Ips 330/2007 z dne 18. 10. 2007).

7. Ob spremenjeni pravni opredelitvi je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločbo o kazenski sankciji in obtožencu za kaznivo dejanje ugrabitve izreklo s strani sodišča prve stopnje določeno kazen eno leto in štiri mesece zapora, ki je tudi po oceni sodišča druge stopnje primerna in pravična kazen. Ker pa je lahka telesna poškodba zajeta znotraj ugrabitve, je odpadla kazen, ki jo je prvostopenjsko sodišče določilo za lahko telesno poškodbo.

8. Pritožba neutemeljeno graja višino določenih kazni za kaznivi dejanji ugrabitve in lahke telesne poškodbe. Ker je torej lahka telesna poškodba pokrita z ugrabitvijo je pritožba zoper določeno kazen za lahko telesno poškodbo brezpredmetna. Prvostopenjsko sodišče pa je pravilno ugotovilo in ocenilo težo storjenega kaznivega dejanja, stopnjo obtoženčeve krivde, okoliščine, v katerih ga je storil in tudi osebnost obtoženca ter njegovo prejšnje življenje in mu za storjeno kaznivo dejanje ugrabitve, kot je bilo že zgoraj navedeno, določilo povsem primerno kazen eno leto in štiri mesece zapora. Pritožba izpostavlja dejstvo, da je obtoženi oškodovanca peljal nazaj do njegovega kolesa in mu vrnil odvzete predmete. V zvezi s tem je pripomniti, da v tem primeru ne pride v poštev tretji odstavek 134. člena KZ-1, ki določa, da se sme storilec dejanj iz prvega ali drugega odstavka 134. člena KZ-1B, ki prostovoljno spusti na prostost ugrabljeno osebo, preden je izpolnjena njegova zahteva, zaradi katere jo je ugrabil, kaznovati mileje ali se mu sme kazen odpustiti. Kljub temu, da je obtoženi oškodovanca res sam izpustil, je oškodovanec že pred tem podpisal notarsko listino in s tem izpolnil obtoženčevo zahtevo. Pritožba navaja še, da je odvzem prostosti trajal največ 20 minut, da je obtoženi nekaznovan in da skrbi za mladoletno hčerko. Vse to je tako kot prvostopenjsko sodišče upoštevalo tudi pritožbeno sodišče. Pritožbeno sodišče zato zaključuje, da se je izrečena kazen zmanjšala, kajti lahka telesna poškodba in kazen zanjo je všteta že v kazen za kaznivo dejanje ugrabitve.

9. Obramba ne more biti uspešna niti s pritožbenim zatrjevanjem, da prvostopenjsko sodišče ni ugotavljalo, še manj pa ugotovilo obstoj dolga. Pri kaznivem dejanju ugrabitve namreč ni bistveno, da se ugotavlja ali dolg obstaja in kakšen je le-ta, kajti to ni zakonski znak tega kaznivega dejanja. Prvostopenjsko sodišče je kljub temu vpogledalo v notarsko listino opr. št. SV 736/2013 iz katere izhaja, da sta B. B. kot posojilodajalec in upnik ter A. A. kot posojilojemalec in dolžnik sklenila posojilno pogodbo v kateri sta se dogovorila za brezobrestno posojilo v višini 27.000,00 EUR. Pritožbeno sodišče zaključuje, da se je sodišče prve stopnje povsem v zadostni meri ukvarjalo z obstojem dolga med B. in A. in dodaja, da tudi okoliščina neobstoja dolga ne bi spremenila odločitve sodišča. 10. Pritožba navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje z gotovostjo ugotoviti kdo izmed sostorilcev je oškodovancu povzročil poškodbe. Pritožbeno sodišče glede tega v celoti sprejema zaključke prvostopenjske sodbe. Oprlo se je na izpovedbo oškodovanca, ki je na glavni obravnavi dne 23. 12. 2014 zelo jasno povedal, da se je najprej prerival le z C., ki ga sam ni uspel spraviti v vozilo, nato pa je iz vozila izstopil tudi obtoženec in takrat sta ga oba začela pretepati. S strani obtoženca in neznanega C. je prejel več udarcev v predel glave oz. zatilja. Odločno pa je vztrajal tudi pri tem, da je prejel najmanj dva udarca tudi s strani obtoženega A. Pritožbeno sodišče glede udarcev oz. aktivnega sodelovanja obtoženega tako nima nobenih pomislekov in v celoti pritrjuje sodišču prve stopnje, ki je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, ko je izvedlo vse potrebne dokaze, jih ocenilo, napravilo pravilne dokazne zaključke in zanje navedlo prepričljive razloge.

11. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega odstavka 394. člena ZKP izpodbijano sodbo spremenilo v odločbi o krivdi in kazenski sankciji na način in iz razlogov, ki so že bili pojasnjeni, sicer pa je pritožbo obtoženčevega zagovornika na podlagi 391. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno ter v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

12. Ker je bilo delno odločeno v korist obtoženca, sodna taksa kot strošek pritožbenega postopka ni določena (drugi odstavek 98. člena ZKP).