Jedro

Pravnomočna sodba veže stranke (res iudicata facit ius inter partes), stranski intervenient pa ni pravdna stranka, ima samo interes, da določena stranka v sporu zmaga, zato ugovor pravnomočno razsojene stvari ni utemeljen.

Ugovor zastaranja ni upoštevan, če ne temelji na ustreznih dejstvih, zatrjevanih med postopkom pred sodiščem prve stopnje, na podlagi katerih ga je mogoče preizkusiti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je odločilo, da se sprememba tožbe z dne 8. 9. 2008 dovoli (1. tč.), da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Šentjurju pri Celju opr. št. I 99/00056 z dne 23. 8. 2000 v 1. točki v veljavi za plačilo 1.444,78 EUR in 2.711,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v isti višini in za izvršilne stroške v višini 60,51 EUR (2. tč.) V presežku (za del zahtevanih obresti) je tožbeni zahtevek zavrnilo in navedeni sklep o izvršbi v 1. tč. v tem delu razveljavilo (3. tč.). Odločilo je, da je toženec dolžan tožeči stranki 480,87 EUR stroškov postopka v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku tega izpolnitvenega roka dalje (4. tč.). Ugotovilo je še, da ne obstoji v pobot uveljavljana terjatev toženca (6. tč.).

(2) Proti sodbi in sklepu, obrazloženo pa le proti sodbi, se je toženec pravočasno pritožil. Uveljavlja vse predvidene pritožbene razloge po določbah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, s kasnejšimi spremembami; ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek v celoti zavrne ali pa naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Absolutno bistvena kršitev določb postopka je po njegovem v tem, da je prvo sodišče pomanjkljivo izvedlo dokaz z vpogledom v spis P 118/200, kar je razvidno iz napačne „interpretacije“ (ugotovitve?) tega, da ne gre za isto terjatev, ki jo je tam tožeča stranka cedirala sedaj tožeči. Sodišče pravi, da je Banka X prenesla na zavarovalnico del svojih terjatev, ne pove pa, kateri del. Resnica je, da je prenesla vse terjatve, kar pa pomeni, da gre za pravdo o že razsojeni stvari. Materialno pravo je po pritožnikovo zmotno uporabljeno zaradi zavrnitve ugovora zastaranja. Zadnji obrok kredita je toženec poravnal 4. 11. 1993, kar pomeni, da je preostali del zapadel najkasneje 4. 2. 1994, kar pomeni, da je sporna terjatev zastarala še pred cesijo med banko in zavarovalnico. Cedirana je bila torej že zastarana terjatev.

(cesijska izjava z dne 19. 2. 1999). Dejansko stanje pa je napačno oziroma nepopolno ugotovljeno s tem, da ni raziskano, kolikšen del kredita naj bi bil sploh prenesen na tožečo stranko oziroma koliko ga banka ni uveljavljala že v pravdi P 11/2000. Iz listin izhaja, da je Banka X v pravdi P 118/200 uveljavljala ravno zneske, ki so predmet te pravde.

(3) Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila, predlaga njeno zavrnitev ter priglaša pritožbene stroške.

(4) Pritožba ni utemeljena.

(5) Sodišče prve stopnje ni storilo nobene absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Tožencu ni kršilo pravice do možnosti obravnavanja pred sodiščem (8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP) saj so bili vsi sprejeti dokazi v redu izvedeni, v obrazložitvi sodbe pa tudi ne manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih (14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP), kar bo razvidno še iz nadaljevanja. Tudi kršitev po 12. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP ni podana, saj je ta kršitev lahko storjena samo v primeru, če je bilo odločeno o zahtevku, o katerem je že pravnomočno razsojeno med istimi strankami (ali njihovimi pravnimi predniki). Zadeva P 118/200, na katero se sklicuje pritožnik, je pravnomočno rešen spor med tožečo stranko Banko X, d. d., in tožencem, obravnavan pa je spor med A..., d. d., katere pravna prednica je bila v prej navedeni pravdi le stranska intervenientka (na strani tožeče stranke), in med tožencem. Pravnomočna sodba veže stranke (res iudicata facit ius inter partes), stranski intervenient pa ni pravdna stranka, ima samo interes, da določena stranka v sporu zmaga (1. odst. 199. čl. ZPP). Zato, in ne iz razlogov, ki jih je navedlo prvostopenjsko sodišče, ugovor pravnomočno razsojene stvari ni utemeljen.

(6) Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejstva glede identitete zahtevka. Ugotovilo je, da ne gre za iste zneske, ki jih (na podlagi pravnomočne sodbe Okrajnega sodišča v Šentjurju pri Celju P 118/2000) toženec dolguje Banki X, pač pa, da sta bila ta dva sporna zneska 346.226,00 SIT in 649.811,00 SIT (1.444,78 EUR in 2.711,11 EUR) cedirana tožeči stranki in je to tudi ustrezno pojasnilo (glej 3. odst. na 3. str. obrazložitve), česar pritožniku ne uspe omajati s pavšalno nasprotno trditvijo. Pritožbeno zavzemanje za to, da so bili cedirani „vsi zneski“, gre kvečjemu njemu v škodo in na pravilnost izpodbijane odločitve ne more vplivati (lahko bi vplivalo le na pravilnost in zakonitost odločitve v pravdi P 118/2000).

(7) Tudi materialno pravo je s odišče prve stopnje pravilno uporabilo, ko ni ugodilo ugovoru zastaranja.

Zmotno je sicer stališče, ki implicite izhaja z razlogov izpodbijane sodbe glede zastaranja tožničine terjatve. Čeprav je tožnica terjatev pridobila s cesijo (4. 9. 1996 in 19. 2. 1999), to dejstvo ni vplivalo na njeno zastaranje, niti na to ne vpliva dejstvo plačila za cedirano terjatev (15. 7. 1996 in 3. 11. 1997). Terjatev namreč izvira iz kreditne pogodbe, ki sta jo sklenila toženec in njegova kreditodajalka Banka X d. d.. Njeno terjatev je na podlagi zavarovalne pogodbe nazadnje poravnala tožnica, ki ji je banka nato odstopila terjatev do kreditojemalca. Zaradi odstopa terjatve pa zastaranje ni začelo znova teči. Po 6. odst. 380. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR; Ur. l. SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89, ki ga je treba uporabiti v spornem razmerju na podlagi 1060. čl. Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 97/07 – UPB1) namreč zastaranje terjatve, ki jo ima zavarovalnica proti tretjemu, ki je odgovoren za nastanek zavarovalnega primera, začne teči takrat, ko začne teči proti temu zastaranje zavarovančeve terjatve.

(8) Vendar je bil ugovor zastaranja glede spornih terjatev nesubstanciran in presplošen oziroma ni temeljil na ustreznih dejstvih, niti ustrezna dejstva niso bila zatrjevana že do tedaj v postopku, saj je bil ugovor zastaranja dan po prvem naroku (1). Ugovor zastaranja je toženec podal v vlogi 1. 10. 2008, in sicer na podlagi navedb o tem, kdaj je zavarovalnica poravnala škodo banki (kar na podlagi že navedenega ni pomembno). Tedaj ni navedel tega, kar zdaj navaja v pritožbo, češ da je zadnji obrok kredita plačal l. 1994. To je torej nedopustna pritožbena novota (1. odst. 337. čl. ZPP). Navedel je le, da „[...] je že l. 1994 tožnica banki odobrila izplačilo škode, nastale zaradi nerednega odplačevanja kredita, tudi znesek 248.769,10 SIT.“ (kar sploh ni sporni znesek), ni pa navedel dejstev, ki bi omogočala preverjanje utemeljenosti njegovega ugovora.

(9) Pritožbeni očitki po navedenem niso utemeljeni in ker v postopku na prvi stopnji ni bilo nobene uradoma upoštevne procesne ali materialne kršitve, je sodišče druge stopnje tožnikovo pritožbo zavrnilo in na podlagi 353. čl. ZPP potrdilo prvo sodbo.

(10) Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 1. odst. 165. čl. ZPP. Toženec je s pritožbo propadel, tožnica pa z odgovorom nanjo ni prispevala k odločitvi o pritožbi (1. odst. 154. čl. ZPP in 155. čl. ZPP), zato nista upravičena do povračila svojih stroškov pritožbenega postopka, ampak jih morata kriti sama.

(1) Prim. sodbo VS RS II Ips 121/2006.