Jedro

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je povsem normalno, da nadrejeni spremlja (in ocenjuje) delo podrejenih, saj je delavec delo dolžan opravljati po navodilih in pod nadzorom delodajalca, pri čemer tožnica ni bila edina, katere delo je bilo spremljano s strani nadrejene. Povsem običajno je tudi, da se v organiziranem delovnem procesu spisi prerazporedijo, še zlasti, če zaradi skupine zahtevnih zadev pride pri posamezniku do preobremenjenosti in nevarnosti do zaostankov pri reševanju zadev. Da mora delavec, če želi zadevo rešiti, najprej preučiti zgodovino spisa, spada med osnove uspešnega reševanja zadev. Če je bila storjena napaka, je povsem normalno, da je tožnica morala napako takoj popraviti. Zato pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da nobeno od zatrjevanih spornih ravnanj toženke ne pomeni trpinčenja na delovnem mestu. Posledično je utemeljeno zavrnjen zahtevek za plačilo odškodnine iz tega naslova.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi (dalje: PZ) iz razloga nesposobnosti z dne 18. 6. 2014, za ugotovitev, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo 12. 8. 2014 in da še traja, reintegracijski in reparacijski zahtevek ter za plačilo 10.000,00 EUR odškodnine zaradi mobinga. Odločilo je, da tožnica sama krije svoje stroške postopka.

2. Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da je toženka podano odpoved PZ iz razloga nesposobnosti utemeljevala z ugotovitvijo, da tožnica ne dosega pričakovanih rezultatov, ki so bili slabši od sodelavcev na primerljivih delovnih mestih. Te trditve je opirala na Normative za delo z dne 9. 1. 2014, ki jih je brez pravne podlage sprejela tožnici nadrejena A.A.. Tožnica je ves čas pojasnjevala, da je prav nadrejena nad njo izvrševala pritisk do te mere, da je morala poiskati pomoč psihiatra in v spis vložila tudi psihiatrična mnenja, iz katerih izhaja obstoj vzročne zveze med ravnanjem nadrejene in tožničinim zdravjem. Zaradi takega psihičnega stanja je bila prestrašena in negotova ter nesposobna skoncentrirano opravljati svoje delo. Zato je prihajalo do napak, ki pa niso bile takšne, da bi zaradi njih morala prejeti odpoved PZ. Sodišče prve stopnje je v postopku zaslišalo tožnico in priče toženke, vendar je njihove izpovedbe ocenilo zelo nekritično ter sodbo oprlo v celoti na njihova pričanja. Ni pa upoštevalo, da je A.A. oseba, ki jo tožnica obtožuje mobinga, dve priči pa sta ji neposredno podrejeni. Tožnica je šele kasneje uspela pridobiti priče, ki bi potrdile njene navedbe, vendar je sodišče dokazni predlog zavrnilo kot prepozen. Zato prvostopno sodišče na podlagi izvedenih dokazov sploh ni moglo ugotoviti odločilnih dejstev in dejanskega stanja, lahko oziroma moralo bi pa po uradni dolžnosti (34. člen ZDSS-1) zaslišati tudi priči, ki ju je predlagala tožnica. Za pravilno ugotovitev dejanskega stanja bi bilo potrebno izvesti tudi dokaz z izvedencem psihiatrom in vpogledom v izvide, kar je tožnica sicer res predlagala le v zvezi z ugotavljanjem višine škode.

Prvostopno sodišče se glede zatrjevanega trpinčenja nad tožnico v celoti sklicuje na izpovedbe prič, izpovedbo tožnice pa ocenjuje za neverodostojno. Če bi celovito analiziralo dogodke, ki so se dogajali od konca novembra 2013 do odpoved PZ in se ne bi nekritično opiralo le na izpovedi prič, ki jih je predlagala toženka, bi sodišče prišlo do zaključka, da je bila tožnica s strani nadrejene obravnavana drugače kot ostali zaposleni in da je nadrejena sistematično, očitno negativno in žaljivo ravnala s tožnico.

Glede odpovedi PZ, ki je bila podana iz razloga, ker tožnica ni dosegala pričakovanih rezultatov, je toženka navedla, da je tožnica v količinskem in kakovostnem smislu dosegala bistveno slabše rezultate od primerljivih delavcev. Prvostopno sodišče je odločilo, da očitek o nedoseganju rezultatov v količinskem smislu ni utemeljen, je pa utemeljen očitek o nedoseganju rezultatov v kakovostnem smislu. O tem je tožnica izpovedala, da so skoraj vse očitane napake pri delu nastale po novembru 2013, o čemer se sodišče ni kritično opredelilo in se zopet sklicuje na izpovedbe prič, ki jih je predlagala toženka. Za vse očitane napake je sodišče ocenilo, da so očitki utemeljeni, pri čemer je izpovedbe prič obravnavalo kot ekspertne priče. Vendar sodišče nima takšnega znanja, da bi lahko objektivno ocenilo očitane napake oziorma da bi ocenilo, ali ima prav tožnica ali priče. Zato bi toženka, na kateri je bilo dokazno breme, morala predlagati postavitev izvedenca za zavarovalništvo.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo trdi, da je pritožba neutemeljena. V nasprotju z navedbami tožnice je prvostopno sodišče pravilno zaključilo, da je toženka pravilno sprejela Normative, ki služijo ugotavljanju obsega opravljenega dela delavca in da niso bili sprejeti z namenom, da bi se zoper tožnico izvedel postopek odpovedi PZ. Pravilna je tudi ugotovitev, da tožničine napake niso bile posledica zatrjevanega pritiska nanjo, saj se le-to ni izvajalo. Zaskrbljujoče so navedbe tožnice, da napake niso bile take, da bi zaradi njih prejela odpoved PZ zaradi nesposobnosti, kar pomeni, da se sploh ne zaveda pomena posamezne napake in posledic. Sodišče je pravilno ugotovilo, da toženka tožnici utemeljeno očita strokovne napake, ki narekujejo zaključek, da tožnica svojega dela ni opravljala kakovostno in strokovno. Neutemeljeni so očitki tožnice, s katerimi izpodbija verodostojnost zaslišanih prič. Prvostopno sodišče se je kritično opredelilo do vsakega očitane napake in jih podrobno obrazložilo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih na katere opozarja pritožba. Dejansko stanje je bilo popolno ugotovljeno in nanj pravilno uporabljeno materialno pravo.

6. Tožnica v pritožbi pritožbene razloge zgolj pavšalno navaja. Smiselno pa se sklicuje na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (zavrnitev dokaznih predlogov tožnice) in na relativne bistvene kršitve po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 215. členom ZPP in členom 34/1 Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.) (izvedba dokazov po uradni dolžnosti) ter 8. člen ZPP (nepravilna dokazna ocena). Vse to pa naj bi imelo za posledico nepravilno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek o kršitvi določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Prvostopno sodišče je izvedlo vse predlagane dokaze, podane do konca prvega naroka za glavno obravnavo. Ob tem ni resnična trditev tožnice, da so bile zaslišane le priče, ki jih je predlagala toženka, saj je tožnica tudi sama predlagala zaslišanje A.A.. Sodišče prve stopnje je zavrnilo dokazni predlog tožnice za zaslišanje dveh prič, ker je tožnica tak predlog podala šele v tretji pripravljalni vlogi, ko so bila ostala zaslišanja že opravljena. Tožnica je bila s tem dokaznim predlogom prekludirana, ker ni ravnala skladno s členom 286/1 ZPP in ni izkazala, da tega dokaznega predloga ni mogla navesti na prvem naroku (čl. 286/4 ZPP). Prvostopno sodišče je to tudi ustrezno obrazložilo v 3. točki obrazložitve sodbe. Povsem utemeljeno je zavrnilo (in obrazložilo) tudi postavitev izvedenca medicinske stroke, ki je bil predlagan glede ugotavljanja višine škode, kar pa je bilo zavrnjeno že na podlagi samega temelja.

Neutemeljeno je tudi sklicevanje tožnice na določilo prvega odstavka 34. člena ZDSS-1. Tožnica oziroma njen odvetnik sta bila prisotna na obravnavah, ko so bile zaslišane priče in sta jim lahko postavljala vprašanja, ki so bila po njunem mnenju potrebna. Določba člena 34/1 ZDSS-1 ne razbremenjuje strank njihovega materialnega in procesnega dokaznega bremena. Tveganje svoje pravdne pasivnosti nosi vsaka stranka sama. Omenjeno določilo se upošteva le v primerih, če sodišče po izvedbi vse predlaganih dokazov ne more ugotoviti dejstev pomembnih za odločitev, česar pa v tem primeru ni bilo. Le v takih primerih sodišče lahko (ne mora) izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti (tako tudi VS RS, sodba VIII Ips 124/2015).

8. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z dokazno oceno prvostopnega sodišča, ki jo je zgradilo ne le na podlagi izpovedi tožnice, ampak tudi z oceno ostalih izvedenih dokazov. Dokazno oceno je utemeljeno oprlo na skladne izpovedbe zaslišanih prič in jim poklonilo vero. Očitek, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da je ena priča bila njej nadrejena in jo tožnica obtožuje izvajanja mobinga, ostali dve priči pa sta zaposleni pri toženki, ki sta bili tudi vpleteni v spor ter obstoji strah za njuno eksistenco oziroma izgubo zaposlitve, je neutemeljen. Vse zaslišane priče so bile opozorjene na posledice krive izpovedbe in je tudi zato potrebno šteti, da so govorile resnico. Sicer pa dokazna ocena ni temeljila le na izpovedbi zaslišanih prič ampak na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj (8. člen ZPP). Zato so pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno sodišča prve stopnje, neutemeljene.

9. Tožnica je s tožbo izpodbijala zakonitost odpoved PZ iz razloga nesposobnosti ter obenem zahtevala odškodnino, ker naj bi se nad njo izvajal mobing. Iz njenih navedb izhaja, da naj bi prav mobing vplival na kvaliteto njenega dela. Zato je prvostopno sodišče pravilno najprej ugotavljalo utemeljenost očitkov o izvajanju mobinga nad njo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede zatrjevanega mobinga. V četrtem odstavku 7. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.) je določeno, da je prepovedano trpinčenje na delovnem mestu. Trpinčenje je vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Prvostopno sodišče je preizkusilo vse dogodke oziroma izvajanja toženke, ki jih je tožnica zatrjevala kot trpinčenje in pravilno ugotovilo, da ne gre za takšna ravnanja. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z ugotovitvami prvostopnega sodišča in ji zato ne ponavlja. Izrecno se strinja, da je povsem normalno, da nadrejeni spremlja (in ocenjuje) delo podrejenih, saj je delavec delo dolžan opravljati po navodilih in pod nadzorom delodajalca, pri čemer tožnica ni bila edina, katere delo je bilo spremljano s strani nadrejene, kot je pravilno ugotovilo prvostopno sodišče. Povsem običajno je tudi, da se v organiziranem delovnem procesu spisi prerazporedijo, še zlasti, če zaradi skupine zahtevnih zadev pride pri posamezniku do preobremenjenosti in nevarnosti do zastankov pri reševanju zadev. Da mora delavec, če želi zadevo rešiti, najprej preučiti zgodovino spisa, spada med osnove uspešnega reševanja zadev. Če je bila storjena napaka je ponovno povsem normalno, da je tožnica morala napako takoj popraviti. Zato tudi pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom prvostopnega sodišča, da nobeden od zatrjevanih spornih ravnanj toženke ne pomeni trpinčenja. Posledično je bil utemeljeno zavrnjen zahtevek za plačilo odškodnine.

Pravilni so tudi zaključki prvostopnega sodišča glede izpodbijane odpovedi PZ iz razloga nesposobnosti. Delodajalec lahko delavcu odpove PZ iz razloga nesposobnosti zaradi nedoseganja pričakovanih delovnih rezultatov, ker delavec dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno (2. alineja prvega odstavka 89. člena ZDR-1). Toženka je v odpoved PZ tožnici očitala, da ne dosega pričakovanih delovnih rezultatov, saj v količinskem in kakovostnem smislu dosega bistveno slabše rezultate kot delavci na primerljivih delovnih mestih. V spremljanem obdobju januar - april 2014 je toženka tožnici očitala, da ne dosega povprečnega delovnega rezultata, vendar je prvostopno sodišče ugotovilo, da rezultatov v tabelah B11 in B13 ni mogoče šteti za objektivnega pokazatelja doseženih rezultatov in so zato očitki glede količinskih rezultatov neutemeljeni. Pravilnost te ugotovitve prvostopnega sodišča pritožbeno sodišče ni preverjalo, saj je navedena ugotovitev v korist tožnice (čl. 359 ZPP). Temu ustrezno pritožbeno sodišče tudi ni presojalo navedb toženke v odgovoru na pritožbo, kjer izraža svoje nestrinjanje glede ugotovitve, da je z vidika količinskega nedoseganja pričakovanih rezultatov dela odpovedni razlog neutemeljen. Kot že navedeno se je zoper sodbo sodišča prve stopnje pritožila le tožnica, ne pa tudi toženka.

Toženka je tožnici očitala tudi številne napake pri delu, ki jih je v spremljanem obdobju ugotovila skladno s kriteriji iz 6. člena Pravilnika o nagrajevanju delovne uspešnosti. Te napake je prikazala v posebni specifikaciji (priloga B10). Tožnica jih niti ni zanikala, je pa trdila, da ne gre za takšne, da bi utemeljevale odpoved PZ. Poleg tega pa jih je storila zaradi kontinuiranega pritiska s strani nadrejene. Prvostopno sodišče je pravilno sprejelo odločitev, da je potrebno ugotoviti, ali očitana dejanja predstavljajo strokovno napako in ali so takšna, da utemeljujejo odpoved PZ. Sodišče prve stopnje je preizkušalo 25 očitanih napak in ugotovilo, da so očitki v celoti utemeljeni. Pritožbeno sodišče se na tem mestu v celoti strinja z ugotovitvami prvostopnega sodišča in zato ugotovitev pri vsaki od obravnavanih napak ne ponavlja. Sicer pa tožnica tudi v pritožbi napak ne zanika, ampak vztraja, da so bile storjene zaradi pritiskov s strani nadrejene, zaradi katerih je bila njena samozavest močno načeta. Vendar je v nasprotju s tem prvostopno sodišče že predhodno pravilno ugotovilo, da nadrejena ni izvajala trpinčenja in v okviru tega zatrjevane pritiske. To dejstvo je prvostopno sodišče ponovno ugotovilo tudi pri obravnavi posameznih očitanih napak. Povsem neutemeljeno pa tožnica v pritožbi očita sodišču prve stopnje, da je zaslišane priče obravnavalo kot ekspertne priče in da tudi samo nima strokovnih znanj iz zavarovalniških poslov, da bi lahko objektivno ocenilo očitane napake. Tožnica očitno pozablja, da so bile vse priče po stroki pravniki (tako kot tožnica) in so delo opravljali na področju obravnavanja premoženjskih škod, o čemer je imelo sodišče več kot dovolj strokovnih znanj, kar se od sodišča tudi pričakuje. Sicer pa iz seznama obravnavanih napak izhaja, da ni šlo le za strokovne napake, ampak tudi za številne „administrativne“, ki jih katerikoli povprečen univerzitetno izobražen človek ne bi smel dopustiti in storiti.

10. ZDR-1 v drugem odstavku 89. člena tudi določa, da delodajalec lahko delavcu odpove PZ, če obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Toženka je v odpovedi PZ navedla, da tožnica svojega dela ni opravljala tako kakovostno in strokovno, kot bi bilo od nje utemeljeno pričakovati. Zaradi tega in upoštevaje njen zagovor je toženka ocenila, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče. To dejstvo je pravilno ugotovilo tudi prvostopno sodišče in poudarilo, da so bile pri tožnici strokovne napake kontinuirano prisotne. Upoštevalo je tudi navedbe toženke, da posledice številnih napak pri delu lahko vodijo tudi v odpoved pogodbe s strani tujega partnerja, na kar je bila tožnica izrecno opozorjena, posledice pa se lahko kažejo tako v finančnem kot moralnem smislu. Pritožbeno sodišče se navedenim zaključkom prvostopnega sodišča pridružuje ter obenem izpostavlja tudi zelo nekritičen odnos tožnice do svojih napak, ki jih v celoti pripisuje strogemu nadzoru nadrejene. Pravilna je tudi pripomba toženke v odgovoru na tožbo, da je tožnica v postopku glede očitanih napak trdila, da gre le za tiskarske napake, v pritožbi pa navaja, da bi celo sodišče prve stopnje za razumevanje teh napak moralo angažirati eksperta za zavarovalniške posle, kar pa pomeni, da se tudi tožnica strinja z očitki, da gre za strokovne napake. Pritožbeno sodišče take navedbe tožnice ponovno ocenjuje kot nekritičen pogled na svoje delo, kar nadalje potrjuje trditev toženke, da nadaljevanje delovnega razmerja pod pogoji PZ ni več mogoče. 11. Materialnopravno pravilna je odločitev prvostopnega sodišča tudi o stroških postopka. Ker tožnica v sporu ni uspela, sama nosi svoje stroške (čl. 154 ZPP).

12. Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 ZPP).

13. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške (čl. 165/1 in čl. 154/1 ZPP).