Jedro

V dejanskem položaju, ko se predaja prosilca ni izvršila v okviru časovne omejitve, ki izhaja iz izpodbijanega sklepa toženke, se odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito prenese na Republiko Slovenijo.

Tožena stranka izpodbijanega akta ne more (več) izvršiti, ker tožnik nima več pravnega interesa za vsebinsko odločanje o tožbi, zato je treba njegovo tožbo zavreči.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju: ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril v Uredbi Dublin III1 za to odgovorna država članica. Odločila je, da se bo predaja izvršila najkasneje v šestih mesecih od 27. 12. 2024 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo oziroma v 18. mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo. O stroških postopka bo odločila v ločenem postopku.

2.V obrazložitvi je tožena stranka med drugim pojasnila, da je bil tožnik v evidenco EURODAC vnesen dne 18. 10. 2022 s strani Republike Hrvaške, ki je dne 27. 12. 2024 sprejela pristojnost za obravnavo tožnikove prošnje na podlagi petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III.

3.Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo, s katero zahteva, da sodišče odpravi izpodbijani sklep in, podredno, zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo predlagala zavrnitev tožbe

4.V vlogi, ki jo je sodišče prejelo dne 30. 6. 2025, je tožnik zatrjeval, da je dne 27. 6. 2025 izpodbijani sklep prenehal učinkovati, ker je od sprejetja pristojnosti s strani Republike Hrvaške preteklo že 6 mesecev. Tožnik tako ne sme biti več predan Republiki Hrvaški, za obravnavanje prošnje pa je sedaj pristojna Republika Slovenija.

5.Tožena stranka je na navedeno odgovorila, da je v predmetni zadevi od odobritve zahteve za ponovni sprejem v odgovorno državo članico ali pristopnico k Dublinski uredbi minilo več kot šest mesecev in da zato predaja tožnika Republiki Hrvaški ni več mogoča.

6.Na poziv sodišča tožniku, ali glede na odgovor tožene stranke umika tožbo, je tožnikova pooblaščenka odgovorila, da tožbe ne more umakniti, saj sicer za svoje zastopanje ne bo dobila plačila s strani tožene stranke, in predlagala, da "naslovno sodišče, glede na Obvestilo z dne 26. 6. 2025 in glede na Odgovor tožene stranke z dne 10. 7. 2025, v zadevi samo odloči."

7.Tožba ni dovoljena.

8.Vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, mora za to izkazati pravni interes. Ta se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi pomenila izboljšanje njegovega pravnega položaja, ki ga brez vložene tožbe ne bi mogel doseči. Pravni interes kot procesna predpostavka za vsebinsko obravnavanje tožbe mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Če sodišče ugotovi, da tožnik nima več pravnega interesa za tožbo, tožbo kot nedovoljeno zavrže (6. točka prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu; v nadaljevanju: ZUS-1).

9.Med strankama ni sporno, da je od sprejetja zahteve Republike Hrvaške za ponovni sprejem pritožnika, to je od dne 27. 12. 2024, preteklo šest mesecev, v katerih se predaja prosilca ni izvedla in se torej še vedno nahaja v Republiki Sloveniji.

10.Po drugem odstavku 29. člena Uredbe Dublin III je v primeru, kadar se predaja ne opravi v roku šestih mesecev, odgovorna država članica oproščena obveznosti sprejema, odgovornost pa se nato prenese na državo članico, ki poda zahtevo.2

11.Iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da se v takšnem dejanskem položaju, ko se torej predaja prosilca ni izvršila v okviru časovne omejitve, ki izhaja iz izpodbijanega sklepa toženke, odgovornost za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito v skladu z navedeno določbo 29. člena Uredbe Dublin III prenese na Republiko Slovenijo.3 Vrhovno sodišče v takšnih primerih izpostavlja tudi določbo drugega odstavka 51. člena ZMZ-1, ki v zvezi s tem določa, da če po izvršljivem sklepu iz četrte alineje prejšnjega odstavka (o zavrženju prošnje zaradi odgovornosti druge države članice po Uredbi Dublin III) odgovorna država članica prosilca ne sprejme na svoje ozemlje oziroma ga v odgovorno državo članico ni možno predati zaradi drugih razlogov, pristojni organ sklep razveljavi in obravnava prošnjo za mednarodno zaščito, ter doda, da mora tožena stranka v takšnih primerih na tej podlagi in ob zavezi načelu zakonitosti ravnati na navedeni način, torej razveljaviti svoj sklep ter obravnavati prošnjo. Tak je tudi obravnavani primer.

12.Ker so torej nastopile med strankama nesporne okoliščine, zaradi katerih tožena stranka izpodbijanega akta ne more (več) izvršiti, tožnik nima več pravnega interesa za vsebinsko odločanje o tožbi. Tožnik pravnega interesa niti ne zatrjuje. Zato je treba njegovo tožbo zavreči na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. V takšnih okoliščinah in iz tega razloga pritožbo v upravnem sporu zavrže tudi Vrhovno sodišče.4

-------------------------------

1.Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) (v nadaljevanju Uredba Dublin III).

2.V obravnavani zadevi nesporno ne gre za primer, ko se tak rok podaljša skladno z Uredbo Dublin III.

3.Gl. npr. sklep I Up 238/2024 z dne 29. 10. 2024 in sklep I Up 7/2024 z dne 19. 1. 2024, prim. I Up 123/2025 z dne 8. 7. 2025.

4.Prav tam.