Jedro

V sodni praksi lahko nastane vprašanje razmerja med institutom prekluzije in načelom materialne resnice, ki se nakazuje tudi v konkretni zadevi, ko je sodišče prve stopnje dalo prednost institutu prekluzije, pritožbeno sodišče pa načelu materialne resnice.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 250,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. M. J. je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Krškem z dne 22. 4. 2014 spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za katero mu je sodišče izreklo pogojno obsodbo v okviru katere mu je določilo kazen 4 (štiri) mesece zapora in preizkusno dobo 2 (dveh) let. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 4. 2. 2015 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Nižji sodišči sta obsojencu v plačilo naložili stroške kazenskega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik pravočasno dne 11. 5. 2015 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja, iz vseh dovoljenih zakonskih razlogov, predvsem pa zaradi kršitve določb Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter kršitve obdolženčevih ustavnih pravic, zlasti pravice do izvajanja dokazov v lastno korist in pravice do učinkovite obrambe. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in obsojenca oprosti obtožbe oziroma izpodbijani sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zagovornik vidi kršitev pravice do obrambe v zavrnitvi dokaznega predloga obrambe za postavitev izvedenca telekomunikacijske stroke. Meni, da je prvostopenjsko sodišče njegov dokazni predlog neutemeljeno zavrglo kot prepozen, kar je ugotovilo tudi višje sodišče, ki je, namesto, da bi ugotovljeno kršitev saniralo, ta dokaz ocenilo kot nepotreben. Odločitev višjega sodišča je po prepričanju zagovornika napačna, saj je bilo le na podlagi policijskih analiz o lokaciji in usmerjenosti baznih postaj, preko katerih so bili opravljeni klici, ugotovljeno, da se je obsojenčev telefon v kritičnem času nahajal na kraju storitve kaznivega dejanja, pri čemer ne sodišče, ne policija nimata ustreznega strokovnega znanja za podajanje tovrstnih strokovnih zaključkov. Usmerjenost baznih postaj je na zemljepisne karte vrisana ročno, ne ve se, kje je policija dobila te podatke, niti ali jih je tolmačila pravilno. Nadalje zagovornik očita pravnomočni sodbi, da sodišče glede na izvedene dokaze ni imelo zadostne podlage za zaključek, da je prav obsojenec tisti, ki je posekal dve bukvi in si jih prilastil. Sodišče se ni opredelilo do nasprotujočih si dokazov, spregledalo je vse dokaze v obsojenčevo korist in se naslonilo le na okoliščine, ki obsojenca obremenjujejo oziroma jih je razlagalo v njegovo škodo. Golo lastništvo traktorja ne more biti okoliščina, ki bi obdolženca povezovala z očitanim kaznivim dejanjem, še zlasti ne ob upoštevanju dejstva, da traktor uporabljajo tudi obsojenčevi sorodniki. Sodišče je povsem prezrlo izpovedbo prič V. K. in obsojenčevega delodajalca, ki sta v celoti potrdila njegov zagovor. Sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih in ne pojasni, zakaj naj bi zatrjevani indici imeli večji težo od jasnih in nedvoumnih dokazov, ki popolnoma drugače izkazujejo vse ključne okoliščine.

3. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti podanem 11.6.2015 ocenil, da zahteva ni utemeljena, in predlagal njeno zavrnitev. Meni, da zavrženje dokaznega predloga za postavitev izvedenca telekomunikacijske stroke temelji na 4. točki tretjega odstavka 285.a člena ZKP in da je v danih okoliščinah sodišče prve stopnje ravnalo zakonito. Prav tako je pritožbeno sodišče pravilno ugotovilo, da obramba ni izkazala zadostne stopnje verjetnosti, da bi predlagani dokaz lahko vplival na presojo odločilnih dejstev. Glede zavrnitve dokaznega predloga obrambe za postavitev izvedenca telekomunikacijske stroke so pravilni razlogi obeh nižjih sodišč, zato ni videti, kako bi lahko razlikovanje v njunih argumentih vplivalo na zakonitost sodbe. Prav tako ni utemeljen očitek, da sodba prve stopnje nima razlogov glede obsojenčevega zagovora in dokazov, ki naj bi ga razbremenjevali, saj so ti navedeni v 6. in 7. točki obrazložitve.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obsojencu in njegovemu zagovorniku. Slednji v izjavi z dne 26.6.2015 vztraja pri navedbah v zahtevi in poudarja, da je višje sodišče zavzelo stališče, da obramba z dokaznim predlogom, zaradi spoštovanja načela materialne resnice, ni mogla biti prekludirana. Ne strinja se tudi z ugotovitvijo vrhovnega državnega tožilca, da je bil dokazni predlog presplošen, pri čemer vztraja pri svojih navedbah iz zahteve, da gre za tako strokovno zahtevna vprašanja, da bi jih sodišče lahko ugotavljalo le s pomočjo izvedenca ustrezne stroke.

B.-1

5. Z izpodbijano pravnomočno sodbo je bil M. J. spoznan za krivega kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1, ker je dne 6. 7. 2012 v gozdu last Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije posekal najmanj dve bukvi v izmeri 8.48m3, vredni 467,90 EUR in začel hlodovino s svojim traktorjem odvažati na deponijo ob robu gozda, nadaljnja podiranja in prilaščanja dreves pa so mu preprečili policisti, ki so prišli na kraj, zaradi česar je pobegnil. Izpodbijana sodba je oprta na posredne dokaze v delu, v katerem tatvino hlodovine pripiše prav obsojencu, druga pravnorelevantna dejstva pa so ugotovljena na podlagi neposrednih dokazov. Prvostopenjsko sodišče je v sodbi glede posrednih dokazov presodilo, da so med seboj tako povezani, da tvorijo sklenjen krog in je mogoče na njihovi podlagi z gotovostjo zaključiti, da je prav obsojenec storil očitano kaznivo dejanje tatvine (obsojenec je lastnik traktorja, ki je bil uporabljen pri kaznivem dejanju, v traktorju je bila najdena plastenka za vodo, na kateri so bile obsojenčeve biološke sledi, obsojenčeva službena telefonska številka je bila v kritičnem času aktivna na območju storitve kaznivega dejanja, vse v povezavi z njegovim po oceni sodišča neživljenjskim in neprepričljivim zagovorom, da naj bi bil v času storitve kaznivega dejanja nekaj dni na Koroškem pri V. K., pri čemer naj bi službeni telefon pustil doma, s seboj pa vzel nedelujoč lastni telefon). Tem razlogom je, ob zavrnitvi zagovornikovih pritožbenih navedb glede zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, obrazloženo pritrdilo sodišče druge stopnje. Iz vsebine zahteve za varstvo zakonitosti je razvidno, da zagovornik teh zaključkov nižjih sodišč ne sprejema in v obširnih navedbah v zahtevi skuša tudi Vrhovno sodišče prepričati, da je bil obsojenec v času storitve kaznivega dejanja na Koroškem, njegov traktor pa je uporabljal nekdo od sorodnikov. S tem pa v zahtevi za varstvo zakonitosti ne uveljavlja kršitve zakona, temveč nedovoljen razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena). Prvostopenjska sodba tudi ni obremenjena s kršitvijo iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, na katero nakazuje zagovornik, saj je sodišče v sodbi obrazložilo vsa pravno relevantna dejstva in se opredelilo tudi do obsojenčevega zagovora in izpovedb prič, ki so ga potrjevale (6. in 8. točka obrazložitve).

B.- 2

6. Glede na ugotovitev pod B.-1, da zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja nedovoljen razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, se je Vrhovno sodišče dolžno opredeliti le do v zahtevi zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavku 371. člena ZKP - kršitve pravice do obrambe zaradi ne izvedbe oziroma zavrnitve dokaznega predloga obrambe za postavitev izvedenca telekomunikacijske stroke.

7. Novela ZKP-K, ki se uporablja od 15. 5. 2012 dalje, je kot posebno fazo kazenskega postopka, po pravnomočnosti obtožnice in pred glavno obravnavo, uvedla predobravnavni narok(1). Njegov temeljni namen je, da se obdolženec na njem izjavi o krivdi ter predlaga dokaze, ki naj se izvedejo na glavni obravnavi, poda druge procesne predloge in predlaga izločitev nedovoljenih dokazov (prvi odstavek 285.a člena in drugi odstavek 285.d člena ZKP). V vabilu na predobravnavni narok in na naroku sodišče obdolženca opozori, da bo smel v nadaljnjem poteku kazenskega postopka podajati dokazne predloge le pod pogojem, da bo navedel utemeljene razloge, zakaj jih ni podal na predobravnavnem naroku (4. točka tretjega odstavka 285.a člena ZKP).(2) Glede na te zakonske določbe, vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je pravica strank navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze načeloma omejena na določeno fazo postopka – predobravnavni narok, in je novela ZKP-K za stranki uvedla prekluzijo pri predlaganju dokazov. Ta je uzakonjena kot pravilo, ki pa dopušča izjemo: stranke postopka bodo dokazni predlog lahko podale tudi na glavni obravnavi, vendar pod pogojem, da bodo navedle utemeljene razloge, zakaj dokaznega predloga niso podale že na predobravnavnem naroku (četrti odstavek 329. člena ZKP). Obenem je ZKP ohranil tudi načelo materialne resnice, ki nalaga sodišču, da popolnoma in po resnici ugotovi dejstva pomembna za izdajo zakonite odločbe(3).

8. Časovne omejitve pri podajanju dokaznih predlogov strank (obrambe in državnega tožilstva), ki jih je uvedla novela ZKP-K (in ki so so potrebne, da se zagotovi ekonomičen potek glavne obravnave) lahko pomenijo poseg v obdolženčevo pravico do obrambe, ki jo varuje 29. člen Ustave. Težnja po zagotovitvi koncentracije in pospešitve postopka pa lahko ogrozi popolno in pravilno ugotavljanje vseh pravno relevantnih dejstev v kazenskem postopku. Ni mogoče izključiti, da se med kazenskim postopkom pokažejo in odkrijejo novi dejanski ali pravni vidiki zadeve, ki zahtevajo reakcijo strank v smeri podajanja novih dokaznih predlogov. Z uzakonitvijo prekluzije, ki izjemoma dopušča tudi kasnejše podajanje dokaznih predlogov, je zakonodajalec sodišču dal pooblastilo, da glede na konkretne okoliščine primera ustavno skladno razlaga pojem „utemeljenih razlogov“ iz 4. točke tretjega odstavka 285.a člena ZKP tako, da bo našlo pravo ravnovesje med ekonomičnostjo postopka in pravico obdolženca do obrambe.(4) Pri presoji, ali je stranka z dokaznim predlogom prekludirana, bo sodišče lahko upoštevalo različne okoliščine, kot so na primer: kompleksnost obravnavane zadeve; ali je obramba imela dovolj časa in možnosti za pripravo obrambe na predobravnavnem naroku; ali je v teku kazenskega postopka prišlo do obrata, ki ga stranki nista mogli pričakovati; ali je tožilstvo spremenilo obtožnico; kdaj je stranka izvedela za določen dokaz ipd. Z v zakonu ohranjenim načelom materialne resnice (17. člen ZKP) z nastopom prekluzije pri predlaganju dokazov seveda ni izključena dolžnost sodišča, da samo izvede dokaz, katerega ocenjuje kot pravno relevantnega, vendar bo to sodišče storilo na podlagi lastne presoje. Če sodišče dokaza po lastni presoji ne bo izvedlo, bodo stranke v pritožbi lahko izpodbijale pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja. Z utemeljevanjem, da sodišče ni izvedlo dokaza, ki bi ga po uradni dolžnosti moralo izvesti, pa s pravnimi sredstvi ne bo mogoče uveljavljati kršitve pravice do obrambe, ki jo zagotavlja 29. člen Ustave.

9. Vrhovno sodišče na podlagi podatkov spisa ugotavlja, da: (i) so bili na podlagi odredbe preiskovalne sodnice Okrožnega sodišča v Krškem z dne 2. 10. 2012 pridobljeni podatki mobilnega operaterja za obsojenčevo službeno telefonsko številko ..., višji kriminalist A. K. pa je prejete mobilne podatke analiziral tako, da je ugotovil lokacije baznih postaj, ki so se vklopile v času storitve kaznivega dejanja in v zemljepisne karte vrisal njihovo usmerjenost (uradni zaznamek z dne 1. 3. 2013 s prilogami – karte območja pokrivanja repetitorjev ter usmerjenost teh pri komunikaciji z dne 6. 7. 2012 na listovni št. od 28 do 39; v nadaljevanju uradni zaznamek z dne 1. 3. 2013), (ii) je okrožni državni tožilec v obtožnem predlogu, ki je bil obsojencu vročen dne 20. 8. 2013, njegovemu zagovorniku pa dne 16. 8. 2013, predlagal tudi, da sodišče na glavni obravnavi prebere uradni zaznamek z dne 1. 3. 2013, (iii) je obsojenčev zagovornik dne 16. 12. 2013 pri Okrajnem sodišču v Krškem pregledal kazenski spis in med drugim fotokopiral uradni zaznamek z dne 1. 3. 2013 z vsemi prilogami, (iv) obramba na predobravnavnem naroku dne 3. 1. 2014, niti na dveh kasnejših narokih za glavno obravnavo dne 11. 2. 2014 in 7. 3. 2014, ni predlagala izvedbe dokaza z izvedencem telekomunikacijske stroke, niti ni predlagala zaslišanja kriminalista, ki je napravil analizo podatkov mobilnega operaterja, (v) je obramba dokazni predlog za postavitev izvedenca telekomunikacijske stroke podala na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 22. 4. 2014 in ga utemeljila s tem, da policisti nimajo znanja, da bi lahko sami ugotavljali vključevanje repetitorjev in določali lokacije, kjer naj bi se v času storitve kaznivega dejanja nahajal obsojenčev službeni telefon, (vi) je sodišče prve stopnje ta dokazni predlog obrambe zavrglo kot prepozen, pritožbeno sodišče pa ga je zavrnilo kot nepotrebnega.

Glede na te ugotovitve je po presoji Vrhovnega sodišča sodišče prve stopnje dokazni predlog obrambe za postavitev izvedenca telekomunikacijske stroke povsem skladno z določbo 285a. člena ZKP zavrglo kot prepozen. Od začetka tega kazenskega postopka je državni tožilec krivdo obsojenca za kaznivo dejanje tatvine dokazoval z uradnim zaznamkom z dne 1. 3. 2013, s katerim se je obramba seznanila vsaj dva tedna pred opravljenim predobravnavnim narokom. Med kazenskim postopkom se dejanski in pravni očitek obtožbe ni spremenil, kljub temu pa je zagovornik dokazni predlog za postavitev izvedenca telekomunikacijske stroke podal šele na zadnjem naroku za glavno obravnavo, ne da bi utemeljil, zakaj tega dokaza ni predlagal že na predobravnavnem naroku. Zagovornik niti v pritožbi niti v zahtevi za varstvo zakonitosti ni pojasnil, zakaj dokaznega predloga ni podal na predobravnavnem naroku dne 3.1.2014, temveč šele na zadnji glavni obravnavi, sklicuje se le na načelo materialne resnice. Vrhovno sodišče je tako pri presoji, ali je bil podan utemeljen razlog za kasnejše predlaganje dokazov upoštevalo okoliščine, ki so razvidne iz podatkov spisa in pravnomočne sodbe ter zaključilo, da sodišče prve stopnje s sklepom o zavrženju predloga za izvedbo dokaza z izvedencem telekomunikacijske stroke kot prepoznega, to je zgolj s procesno odločitvijo o dokaznem predlogu, ni kršilo obsojenčeve pravice do obrambe, ki jo zagotavlja 29. člen Ustave.

10. V sodni praksi lahko nastane vprašanje razmerja med institutom prekluzije in načelom materialne resnice, ki se nakazuje tudi v konkretni zadevi, ko je sodišče prve stopnje dalo prednost institutu prekluzije, pritožbeno sodišče pa načelu materialne resnice. Sodišče prve stopnje je na glavni obravnavi dne 22. 4. 2014 dokazni predlog obrambe za postavitev izvedenca telekomunikacijske stroke zavrglo kot prepozen z utemeljitvijo, da so bili že v času predobravnavnega naroka v kazenskem spisu podatki o pokritosti telefonske številke z repetitorji, zagovornik pa ni utemeljil, zakaj tega dokaznega predloga ni podal že takrat (kar je v sodbi tudi obrazložilo - točka 2. sodbe). Pritožbeno sodišče je pritrdilo navedbam obrambe, da prvostopenjsko sodišče, upoštevajoč načelo materialne resnice, dokaznega predloga obrambe ne bi smelo zavreči. Vendar pa kršitve obsojenčeve pravice do obrambe ni zaznalo, saj je presodilo, da je bil dokazni predlog tudi po vsebini neutemeljen, ker za ugotovitev dejanskega stanja izvedba tega dokaza ni bila potrebna in dokaz ne bi z ničemer prispeval k razjasnitvi dejanskega stanja, temveč bi le podaljšal in podražil kazenski postopek (točke 5 -7 sodbe).

11. Z utemeljevanjem, da policija in sodišče nimata ustreznega strokovnega znanja, da bi smela analizirati podatke mobilnega operaterja in ugotavljati usmerjenost baznih postaj, zagovornik po vsebini sodišču očita kršitev iz 248. člena ZKP(5). Višje sodišče se je do v pritožbi izpostavljenega dokaznega predloga obrambe za postavitev izvedenca telekomunikacijske stroke vsebinsko opredelilo in ga zavrnilo, v okviru te presoje pa je zavrnilo tudi očitek obrambe, da je šlo pri analizi prometa mobilnih podatkov za strokovna vprašanja, v zvezi s katerimi bi sodišče moralo pritegniti izvedenca ustrezne stroke. V uradnem zaznamku z dne 1. 3. 2013 je kriminalist analiziral podatke mobilnega operaterja, ki jih je ta posredoval na podlagi izdane odredbe sodišča. Opravil je pregled prometa treh klicanih mobilnih telefonskih številk, med katerimi je bila tudi obsojenčeva službena telefonska številka. Posebej je analiziral podatke o tem, katere mobilne številke so bile z obsojenčevega službenega telefona klicane v času storitve kaznivega dejanja in preko katerih baznih postaj so bili ti klici opravljeni. Iz kopice podatkov, ki jih je posredoval operater, je kriminalist le izluščil tiste, ki so bili za konkretni kazenski postopek pravno relevantni, za takšno opravilo pa se ne zahteva nobeno posebno strokovno znanje, da bi bilo v smislu 248. člena ZKP potrebno odrediti izvedenstvo. Kriminalist je ugotovil še usmerjenost baznih postaj, preko katerih so bile opravljene komunikacije v času storitve kaznivega dejanja in jo vrisal v zemljepisne karte(6). Po njegovih ugotovitvah so bile bazne postaje v kritičnem času usmerjene v kraj storitve kaznivega dejanja. V konkretnem primeru pa je takšna ugotovitev z vidika dokazovanja obsojenčeve odgovornosti za kaznivo dejanje nevtralna, ni mogla dokazovati niti njegove krivde, niti ga ni mogla razbremeniti. Kot je izrecno pojasnilo pritožbeno sodišče, se obsojenčevo bivališče nahaja v bližini kraja storitve kaznivega dejanja, zato je bilo na podlagi podatkov o lokaciji in usmerjenosti baznih postaj, mogoče z isto stopnjo verjetnosti zaključiti, da je bil obsojenec v času storitve kaznivega dejanja na svojem domu ali na kraju storitve kaznivega dejanja. Podatek o lokaciji in usmerjenosti baznih postaj ni v ničemer prispeval k natančnejši razjasnitvi spornih dejstev, zato je bil dokazni predlog obrambe za postavitvi izvedenca telekomunikacijske stroke, ne samo podan prepozno, ampak tudi vsebinsko neutemeljen. Na podlagi podatkov mobilnega operaterja tatvine hlodovine ni bilo mogoče pripisati obsojencu, sodišče je zaključek o obsojenčevi krivdi napravilo ob upoštevanju še drugih dokazov in dejstev, za katere je ocenilo, da so med seboj tako povezani, da tvorijo sklenjen krog in je mogoče na njihovi podlagi z gotovostjo sklepati, da je prav obsojenec storil očitano kaznivo dejanje.

C.

13. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljene kršitve niso podana, zahteva pa je bila vložena pretežno zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.

14. Izrek o stroških postopka, ki jih mora plačati obsojenec, temelji na določbah 98.a člena, prvega odstavka 95. člena in 6. točki drugega odstavka 92. člena ZKP. Višina sodne takse je bila odmerjena na podlagi Zakona o sodnih taksah ter ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka in obsojenčevih premoženjskih razmer.

(1) XIX.a poglavje, Predobravnavni narok, členi 285a do 285f ZKP-K

(2) Izrecno opozorilo o tem, da se dokazne predloge sme podati le na predobravnavnem naroku, kasneje pa le ob utemeljenih razlogih za to, je resda dano le obdolžencu, ne pa tudi državnemu tožilcu, vendar je Vrhovno sodišče že v sodbi I Ips 29048/2012 z dne 16. 4. 2015 pojasnilo, da je določbe o prekluziji treba razlagati tako, da prekluzija velja tudi za državnega tožilca.

(3) Prvi odstavek 17. člena ZKP določa, da morajo sodišče in državni organi, ki sodelujejo v kazenskem postopku, po resnici in popolnoma ugotoviti dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe.

(4) V Zakonu o pravdnem postopku je institut prekluzije že dlje časa v veljavi in v zvezi z njim se je izoblikovala bogata sodna praksa; glej npr. sodbe VS RS: II Ips 289/2010 z dne 26. 7. 2012, III Ips 14/2010 z dne 20. 12. 2011, II Ips 302/2011 z dne 26. 4. 2012. (5) Kadar je za ugotovitev ali presojo kakšnega pomembnega dejstva potrebno dobiti izvid in mnenje nekoga, ki ima potrebno strokovno znanje, se odredi, naj to opravijo izvedenci (248. člen ZKP).

(6) Podatek o tem je dostopen na svetovnem spletu: http://gis.arso.gov.si/atlasokolja/profile.aspx?id=Atlas_Okolja_AXL@Arso