Jedro

Drugi odstavek 199.a člena ZKP odreditev hišnega pripora veže na objekt, v katerem obdolženec stalno ali začasno prebiva, zgolj izjemoma pa se lahko prestaja tudi v javnih ustanovah za zdravljenje ali oskrbo. Ni pa mogoče hišnega pripora odrediti v ustanovah, v katerih veljajo posebni režimi, med katere spada tudi Center za tujce.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Novem mestu je zoper obdolženega A. Z. s sklepom z dne 25. 4. 2019 odredila pripor iz razloga po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zaradi utemeljenega suma, da je storil kaznivo dejanje odvzema motornega vozila po prvem odstavku 210. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), pri čemer pripor traja od 24. 4. 2019 dalje. Zoper sklep o odreditvi pripora je obdolženčev zagovornik vložil pritožbo, ki jo je zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Novem mestu s sklepom z dne 30. 4. 2019 zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zagovornik zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 192. člena ZKP. V zahtevi navaja, da bi bilo mogoče obdolženčevo navzočnost v kazenskem postopku doseči z milejšim ukrepom, in sicer z odreditvijo hišnega pripora. Zajtrjuje, da bi obdolženec lahko hišni pripor prestajal v Centru za tujce in da zakonske ovire za takšno prestajanje hišnega pripora ni. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijana sklepa razveljavi ter pripor zoper obdolženca odpravi.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec mag. Jože Kozina in navedel, da je že preiskovalna sodnica navedla tehtne razloge, ki kažejo na obstoj begusoumnosti. Poudarja, da se v ustanovah, v katerih veljajo posebni režimi, hišni pripor ne more izvajati. Glede na navedeno meni, da je zahteva neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovemu zagovorniku, ki je podal izjavo, v kateri je vztrajal pri navedbah iz zahteve za varstvo zakonitosti in dodal, da je v obeh izpodbijanih sklepih izostala vsebinska utemeljitev, zakaj hišni pripor v Centru za tujce ne bi zagotovil istega cilj kot pripor.

B-1.

5. Glede na vsebino zahteve je potrebno uvodoma pojasniti, da je zahteva za varstvo zakonitosti po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP izredno pravno sredstvo, ki jo je mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe.

B-2.

6. Zahteva sodiščema nižje stopnje očita, da odreditev pripora zoper obdolženca ni neogibno potrebna, saj bi bilo mogoče obdolženčevo navzočnost v kazenskem postopku zagotoviti tudi z milejšim ukrepom, in sicer s hišnim priporom, ki bi ga obdolženec prestajal v Centru za tujce. S takšnimi navedbami zahteva uveljavlja kršitev določb postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 192. člena ZKP.

7. V obravnavani zadevi sta preiskovalna sodnica in zunajobravnavni senat presodila, da je glede obdolženca podana realna nevarnost, da bi, kolikor bi ostal na prostosti, pobegnil iz države in s tem onemogočil izvedbo kazenskega postopka. Svojo presojo sta oprla na to, da je obdolženec v Republiko Slovenijo prišel kot nezakoniti prebežnik iz Alžirije, pri čemer v Sloveniji ne prebiva in ne dela, na podlagi česar sta zaključila, da ga na našo državo ne veže ničesar. Hkrati sta obe sodišči nižje stopnje presodili tudi, da je odreditev pripora zoper obdolženca neogibno potreben ukrep, saj je ravno predmetni kazenski postopek edina okoliščina, ki pa tudi obdolženca ne veže na Slovenijo. Glede na to, da je za obdolžencu očitano kaznivo dejanje, predpisana zaporna kazen, bi le-ta po stališču obeh sodišč obdolžencu lahko predstavljala močan motiv za beg in s tem izognitev kazenskemu postopku. Izpostavljena argumentacija obeh sodišč nižje stopnje temelji na prepričljivih in z dejanskimi okoliščinami podprtimi argumenti. Iz podatkov spisa in izpodbijanih sklepov izhaja, da se obdolžencu očita odvzem motornega vozila neposredno po tem, ko je ilegalno vstopil na ozemlje Republike Slovenije. Pri tem naj bi bil odvzem motornega vozila namenjen nadaljevanju poti preko ozemlja Republike Slovenije. Takšen način izvršitve očitanega kaznivega dejanja ter okoliščina, da obdolženca z našo državo ne povezuje ničesar, tudi po presoji Vrhovnega sodišča kažeta na visoko stopnjo begosumnosti, ki že sama po sebi omogoča tudi zaključek o neogibni potrebnost odreditve pripora. Glede na navedeno uveljavljana kršitev določb postopka ni podana.

8. Na zgoraj navedeni zaključek o neogibni potrebnosti odrejenega pripora ne morejo vplivati zagovornikove navedbe, da bi obdolženec lahko prestajal hišni pripor v Centru za tujce. Drugi odstavek 199.a člena ZKP namreč odreditev hišnega pripora veže na objekt, v katerem obdolženec stalno ali začasno prebiva, zgolj izjemoma pa se lahko prestaja tudi v javnih ustanovah za zdravljenje ali oskrbo. Ni pa mogoče hišnega pripora odrediti v ustanovah, v katerih veljajo posebni režimi,1 med katere spada tudi Center za tujce.

9. Zagovornik v izjavi, ki jo je podal na odgovor vrhovnega državnega tožilca na zahtevo za varstvo zakonitosti, navaja, da v obeh izpodbijanih sklepih manjka vsebinska utemeljitev, zakaj hišni pripor v Centru za tujce ne bi zagotovil istega cilj kot pripor. Takšne navedbe predstavljajo uveljavljanje kršitev določb postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki pa so bile prvič podane šele v izjavi na odgovor državnega tožilca. Ker so bile navedbe podane po izteku roka iz tretjega odstavka 421. člena ZKP (torej prepozno), jih Vrhovno sodišče ni presojalo.

C.

10. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve določb postopka niso bile podane, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

11. Če bo za obdolženca nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 17. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti odločbe.

1 Mag. Horvat Štefan: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 451.