Jedro

Izvoznik blaga je po CZ (1995) izkazoval izvoz blaga le z listinami, ki jih je na podlagi zakona predpisoval pravilnik. Dokazovanje izvoza blaga z drugimi dokazi ni bilo mogoče. Dokazni predlog mora biti določen, sicer ga sodišče ne upošteva.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS; Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) delno zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo Glavnega urada Davčne uprave RS z dne 31.1.2002, s katero je bila zavrnjena njena pritožba zoper odločbo Davčnega urada Kranj z dne 24.4.1997, na podlagi katere so bile ugotovljene nepravilnosti pri obračunavanju in plačevanju prometnega davka za leto 1996 in tožeči stranki naloženo plačilo davka od prometa proizvodov po Zakonu o prometnem davku (ZPD; Uradni list RS, št. 4/92, 5/92, 14/92, 12/93 odl. US, 13/93, 71/93, 35/94 odl. US) in pripadajoče zamudne obresti. Sodišče prve stopnje je tožbi ugodilo v delu, ki se nanaša na trenutek začetka teka zamudnih obresti, na podlagi odločb Ustavnega sodišča RS, št. U-I-233/01-14 z dne 5.2.2004 in U-I-356/02-14 z dne 23.9.2004. V obrazložitvi zavrnilnega dela sodbe je sodišče prve stopnje zapisalo, da se v celoti strinja z razlogi, ki jih je v obrazložitvi odločbe zapisala tožena stranka, ter se nanje, v izogib ponavljanju, sklicuje (2. odstavek 67. člena ZUS). Kljub temu pa dodaja, da je v obravnavanem primeru bistveno vprašanje, ali je tožeča stranka uspela izkazati izvoz blaga, kajti davek od prometa proizvodov se ne plača od proizvodov, ki jih pravne osebe izvozijo (1. točka 1. odstavka 18. člena ZPD). Sodišče prve stopnje se strinja z obrazložitvijo odločbe tožene stranke, da se ob upoštevanju določb Carinskega zakona (CZ; Uradni list RS, št. 1/95 in 28/95) in na njegovi podlagi sprejetih Pravilnika o uporabi listin v carinskem postopku (Uradni list RS, št. 56/95, 76/95 in 68/96) in Pravilnika o posebnostih carinskega nadzora glede na obliko transporta (Uradni list RS, št. 56/95), zapustitev izvoznega ocarinjenega blaga iz carinskega območja, dokazuje z ustreznimi carinskimi listinami in da tega dejstva s pričami oziroma s potrdilom, ki ga je predložila tožeča stranka, ni mogoče dokazovati. Ob takšnem stanju stvari pa je nastopila tudi obveznost tožeče stranke za plačilo prometnega davka zaradi neizkazanega izvoza po 7. odstavku 14. člena ZPD.

V pritožbi (sedaj reviziji) zoper sodbo tožeča stranka navaja, da je že ves čas postopka trdila, da je iz upravnega spisa v carinskem postopku jasno razvidno, da je ocarinjeno blago zapustilo Republiko Slovenijo. To dejstvo je razvidno iz dokumentov, s katerimi razpolaga špediter, iz listin, ki jih je izdala Carinska uprava, pa tudi iz disciplinskega spisa zoper odgovornega delavca carine, ki je pri izpolnjevanju listin naredil napako in v kontrolnik izstopnega blaga ni vpisal številke knjižbe. Obrazložitev sodbe je formalno pravilna v delu, ko pravi, da listine iz disciplinskih spisov teh spisov ne morejo nadomestiti predpisanih carinskih listin, vendar pa je treba upoštevati, da je napako zagrešila carinska uprava sama. Stališče izpodbijane sodbe bi bilo pravilno, če bi listine napačno izpolnila tožeča stranka ali njen špediter, kar pa je napako na listinah naredila carinska uprava, je tožena stranka in posledično sodišče dolžno ugotoviti pravilno dejansko stanje, ne pa da se birokratsko sklicuje izključno samo na listino 5 ECL, št. 22190, ki jo je carinik nepravilno izpolnil. Iz ostalih dejstev je jasno razvidno, da je ocarinjeno blago izstopilo iz območja Republike Slovenije in zato ni predmet prometnega davka.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

S 1.1.2007 je začel veljati ZUS-1, ki je kot izredno pravno sredstvo v upravnem sporu uvedel tudi revizijo. Po določbi 1. odstavka 107. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče RS odloča o pravnih sredstvih, vloženih do 1.1.2007, po določbah ZUS-1. Na podlagi 2. odstavka 107. člena ZUS-1 se do 1.1.2007 vložene pritožbe, če ne izpolnjujejo pogojev za pritožbo po tej določbi, štejejo za pravočasne in dovoljene revizije. Ker je pritožba tožeče stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje vložena pred 1.1.2007 in ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po 2. odstavku 107. člena ZUS-1, se obravnava kot revizija. Sodba sodišča prve stopnje je v skladu z določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna dne 1.1.2007. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določilu 1. odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko 1. odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je bil izveden revizijski preizkus v obravnavani zadevi.

Na podlagi 2. odstavka 85. člena ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi česar se vrhovno sodišče s tovrstnimi pritožbenimi (sedaj revizijskimi) razlogi ni ukvarjalo. Odločitev torej temelji na dejanskem stanju, kot ga je ugotovil prvostopenjski davčni organ. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo.

Za rešitev tega spora je bistveno odgovoriti na vprašanje, ali je po CZ glede dokazovanja iznosa blaga iz slovenskega carinskega območja (čez državno mejo), veljalo načelo proste presoje dokazov, ali pa carinski predpisi določajo formalna dokazna pravila, ki jih je treba spoštovati, in drugačno dokazovanje zaradi formalnosti carinskega postopka ni mogoče. Po 1. odstavku 6. člena CZ so se v carinskih postopkih uporabljale določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP; Uradni list SFRJ, št. 47/86 (prečiščeno besedilo), 83/89, RS 17/91, 4/92, 55/92, 80/99), če s tem zakonom ni bilo drugače določeno. ZUP je imel v 9. členu določeno načelo proste presoje dokazov, po katerem o tem, katera dejstva je šteti za dokazana, odloči pooblaščena uradna oseba po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka. Vendarle pa je po prepričanju vrhovnega sodišča carinski postopek strogo formalen. To je bilo še posebej določeno za carinski postopek pri izvozu blaga. V 1. odstavku 120. člena CZ je bilo določeno, da izvozni carinski postopek pomeni izpolnitev vseh formalnosti, da domače blago lahko zapusti carinsko območje. Blago, deklarirano za izvoz, pa je pod carinskim nadzorom od sprejema izvozne carinske deklaracije do zapustitve carinskega območja (4. odstavek 120. člen CZ). Te zakonske določbe so bile podrobneje konkretizirane v Pravilniku o posebnostih carinskega nadzora glede na obliko transporta, ki v 3. odstavku 30. člena določa, da se kot dokazilo o pravilnosti izvedbe tranzitnega postopka lahko uporabi: (1) dokument, ki ga je potrdil carinski organ, iz katerega je razvidno, da je bilo blago predloženo pri namembnem carinskem organu ali pri pooblaščenem prejemniku, ali (2) dokument carinskega organa druge države o sprostitvi blaga v prost promet. CZ in na njem temelječ pravilnik torej predvidevata izjemo od načela proste presoje dokazov, ter predpisujeta formalna dokazna pravila. Te določbe vrhovno sodišče razlaga tako, da z drugimi dokaznimi sredstvi teh dejstev ni mogoče dokazovati. V tem primeru nobeno od teh dveh dokazil ni bilo predloženo, vsaj takšno ne, ki bi bilo potrjeno s strani pristojnega carinika. Kljub domnevni napaki carinika pa bi tožeča stranka po 2. točki 3. odstavka 30. člena Pravilnika o posebnostih carinskega nadzora glede na obliko transporta lahko dokazala sprostitev blaga v prost promet v državi, kamor je sporno blago izvozila.

Sodišče prve stopnje je zato ravnalo postopkovno zakonito, ko je zavrnilo vse dokazne predloge tožeče stranke. Tako tiste za zaslišanje domnevnega voznika tovornjaka A.A. in njenih pavšalnih dokaznih predlogov z zaslišanjem (neimenovanih) prič. Slednjega dokaznega predloga pa tudi sicer ni mogoče šteti za določen dokazni predlog, saj bi morala tožeča stranka navesti vsaj, koga naj organ zasliši, katera dejstva bo s tem dokazovala in od kod so tej osebi dejstva znana. Šele v tožbi pa je tožeča stranka predlagala tudi vpogled v disciplinski spis Carinske uprave RS zoper carinika B.B., ki mu je bil domnevno izrečen opomin zaradi kršitev delovnih obveznosti. Gre torej za prepozen dokazni predlog (3. odstavek 14. člena ZUS). Hkrati gre tudi pri tem dokaznem predlogu za pavšalno sklicevanje na spis oziroma listine spisa. Tožeča stranka bi morala v tožbi določno navesti, katero listino naj sodišče vpogleda in kaj s to listino dokazuje (sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št., II Ips 231/2003 z dne 6.5.2004). Glede dokumentov, s katerimi razpolaga njen špediter, pa vrhovno sodišče pripominja, da tožeča stranka v postopku ni zatrjevala, da jih ta noče izročiti (169. člen ZUP), zato bi jih morala sama pridobiti in vložiti v spis. Na podlagi listin spisa Davčnega urada Kranj+ pa je odločitev materialnopravno pravilna, saj iz listin ni razvidno, da je blago zapustilo Slovenijo.

Tako tudi vrhovno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka blaga dejansko ni izvozila in je zato dolžna plačati odmerjen prometni davek po 7. odstavku 14. člena ZPD.

Ker je vrhovno sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in tudi na razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, jo je kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 92. člena ZUS-1.