Jedro

Pri tožniku ni podana I. kategorija invalidnosti, v katero se skladno s 1. alineo 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1 razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela, ali če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti. Pri tožniku tudi ni bila ugotovljena poklicna invalidnost, temveč zmanjšanje delovne zmožnosti za manj kot 50 %, kar pomeni, da gre v tem primeru za III. kategorijo invalidnosti. Kot invalid III. kategorije invalidnosti pa tožnik glede na dopolnjeno starost ne izpolnjuje zahtevanega pogoja 63 let starosti za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine. Zato tožnikov tožbeni zahtevek na priznanje pravice do invalidske pokojnine ni utemeljen.

Sodišče prve stopnje je zagrešilo relativno bistveno kršitev določb postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 81. člena ZDSS-1. Ta kršitev pa je bistveno vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Predmet presoje sodišča prve stopnje je bila odločitev toženca, ki je odločil, da tožnik nima pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine. S tem, ko je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine po določbi 67. člena ZPIZ-1, ni imelo pravne podlage za poseg v odločitev toženca. Tudi toženec je namreč odločil, da tožnik nima pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine. Sama ugotovitev sodišča prve stopnje, da je pri tožniku podana III. kategorija invalidnosti na omenjeno nima nikakršnega vpliva. Izrek drugostopenjske odločbe v zvezi s prvostopenjsko odločbo namreč ne vsebuje ugotovitve glede kategorije invalidnosti temveč odločitev o pravici. Razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti, ki v bistvu pomeni pravno relevantno dejstvo, bi na odločitev vplivala le, če bi sodišče presodilo, da ima tožnik tudi kot invalid III. kategorije invalidnosti pravico do sorazmernega dela invalidske pokojnine. Ker pa to ni podano, ni bilo pravne podlage, da je sodišče odpravilo obe izpodbijani odločbi toženca, ter da je nato v nadaljevanju tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti.

Izrek

Pritožba tožnika zoper izpodbijano sodbo se zavrne.

Pritožbi toženca se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I., II. in IV. točka izreka) spremeni tako, da glasi: "Tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca št. ... z dne 7. 4. 2010 in št. ... z dne 19. 1. 2010 se zavrne.

Stroški tožnikovega pooblaščenca bremenijo proračun sodišča."

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 7. 4. 2010 in št. ... z dne 19. 1. 2010 (I. točka izreka). Tožnika je razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni od 14. 12. 2009 dalje (II. točka izreka). Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek, da se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti od 14. 12. 2009 zaradi bolezni in da se mu prizna pravica do invalidske pokojnine od dneva vložitve prve zahteve do dne pravnomočne odločbe ter da mora toženec o tem odločiti s posebnim upravnim aktom v 30 dneh od dneva pravnomočnosti sodbe (III. točka izreka). Tožencu je tudi naložilo, da je dolžan tožniku povrniti stroške postopka v višini 417,85 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, v roku 8 dni, po poteku tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper III. točko izreka izpodbijane sodbe je pritožbo vložil tožnik zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je bil v BIH že razvrščen v I. kategorijo invalidnosti. Kljub številnim medicinskim izvidom pa je sodišče ugotovilo, da se zdravstveno stanje ni poslabšalo, temveč je samo potrdilo odgovor toženca na vloženo tožbo. Sodišče ne bi smelo uporabiti določbe 67. člena ZPIZ-1. Toženec bi moral upoštevati ugotovitev nosilca zavarovanja v BIH, da je tožnik invalid I. kategorije invalidnosti. S tem v zvezi tožnik opozarja na obstoj mednarodnega šifranta bolezni. Zdravstveno stanje se mu je v času od leta 2009 do 2014 zelo poslabšalo. Pred komisijo pa je bil zgolj ambulantno pregledan. Če je bila medicinska dokumentacija pomanjkljiva v smislu, da so naveden zgolj diagnoze, ne pa tudi opis funkcionalnega statusa, bi moral toženec ali pa sodišče od tožnika zahtevati, da dostavi ustrezne dokaze. Tako toženec, kot tudi sodišče je ravnalo v nasprotju z določbo 6. in 14. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, saj je bila njegova zahteva zavrnjena na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišče predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku, plačilo stroškov pa naloži tožencu.

Zoper I., II. in IV. točko izreka izpodbijane sodbe je pritožbo vložil tudi toženec iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče zmotno uporabilo določb 2. odstavka 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) posledično pa je zagrešilo relativno bistveno kršitev določb postopka iz 1. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Sodišče je namreč tožnika zgolj razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni od 14. 12. 2009 dalje, medtem ko o priznanju pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine ni odločilo. Če je sodišče že razvrstilo tožnika v III. kategorijo invalidnosti, potem bi moralo tudi ugotoviti, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za pridobitev pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine po določbi 67. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) ter nato zavrniti njegov zahtevek za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine. Tožnik namreč na dan nastanka invalidnosti, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, to je 24. 12. 2009 še ni dopolnil 63 let, temveč zgolj 59 let starosti. Zgolj obstoj III. kategorije invalidnosti zaradi bolezni predstavlja le pravno pomembno dejstvo, ne pa tudi že pridobitev pravice do invalidske pokojnine. Sodišče ni imelo nobene pravne podlage za odpravo odločb toženca, temveč bi moralo zahtevek v celoti zavrniti. Tožnik namreč ni pridobil pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine. S tem, ko sodišče tožbenemu zahtevku ni ugodilo, pa kljub temu odpravilo izpodbijana upravna akta, je kršilo določbo 2. odstavka 81. člena ZDSS-1. Sodba je nezakonita in nepravilna tudi zaradi bistvenih kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj obstaja nasprotje med obrazložitvijo, v kateri sodišče pojasni, da ni pravne podlage za priznanje pravice po 91. in 94. členu ZPIZ-1 in izrekom sodbe. Sodišče tudi ni imelo nobene podlage, da je tožencu naložilo povrnitev stroškov postopka. Tožnik namreč s tožbenim zahtevkom po razvrstitvi v I. kategorijo invalidnosti in priznanju pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine ni uspel. Nenazadnje stroškovno odločitev tudi ni mogoče preizkusiti, saj sodišče ni obrazložilo, kako je določilo višino stroškov postopka. Toženec predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbo v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Pritožba tožnika ni utemeljena. Utemeljena pa je pritožba toženca.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi. Pri tem tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti.

K pritožbi tožnika: Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopno odločbo toženca št. ... z dne 7. 4. 2010, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 19. 1. 2010. Z omenjeno odločbo je toženec odločil, da tožnik nima pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine.

V predmetni zadevi gre za spor v zvezi s priznanjem pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine, upoštevaje določbe Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino (BBHSZ; Ur. l. RS - NP, št. 10/2008 in 3/2011). Iz dokumentacije v upravnem spisu in pa iz obrazložitve prvostopenjske odločbe izhaja, da ima tožnik v Republiki Sloveniji dopolnjenih 5 let, 11 mesecev in 7 dni pokojninske dobe. Po podatkih bosanskega organa za socialno zavarovanje pa znaša zavarovalna doba v BIH 15 let, 7 mesecev in 17 dni. Skupna doba tako znaša 21 let, 6 mesecev in 24 dni. V zadevi je sporno, ali tožnik izpolnjuje z zakonom določene pogoje za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine. ZPIZ-1, ki je veljal v spornem obdobju, v 67. členu določa, da pravico do invalidske pokojnine pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije, zavarovanec pri katerem je nastala invalidnosti II. kategorije in ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, le-ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let in zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. ali III. kategorije, ki mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev oziroma prerazporeditev, ker je dopolnil 63 let starosti (moški) oziroma 61 let starosti (ženska).

V predsodnem postopku je mnenje najprej podala invalidska komisija prve stopnje in sicer dne 14. 12. 2009. Iz mnenja izhaja, da je glava bolezen, ki vpliva na tožnikovo delovno zmožnost blodnjava motnja. Kljub omenjeni bolezni pa invalidska komisija ne ugotavlja objektivnega in utemeljenega razloga za priznanje invalidnosti ter meni, da bi bil tožnik še nadalje zmožen opravljati delo, na katerega je bil razporejen. Invalidska komisija druge stopnje pa je v svojem mnenju z dne 22. 3. 2010 ugotavljala, da gre pri tožniku poleg blodnjave motnje tudi za druge vrste spondilozo ter za druga opredeljena stanja po kirurških posegih. Enako kot invalidska komisija prve stopnje pa je menila, da pri tožniku glede na njegovo zdravstveno stanje ni podana invalidnost. Sodišče prve stopnje je vprašanje invalidnosti razčiščevalo tudi z pridobitvijo izvedenskega mnenja sodne izvedenke s področja psihiatrije A.A., dr. med.. Po pisno pridobljenem izvedenskem mnenju in pa po pridobitvi dopolnilnega izvedenskega mnenja je sodišče sodno izvedenko tudi zaslišalo na glavni obravnavi. Po mnenju sodne izvedenke pri tožniku ni prišlo do izgube delovne zmožnosti, temveč so pri delu potrebne zgolj fizične razbremenitve v smislu, da ne dela v organizirani skupini oziroma z drugimi ljudmi in da ne dela na normo. Ni pa potrebna časovna razbremenitev. Tožnik trajno prejema zdravila za psihozo. Izboljšanje zdravstvenega stanja ni pričakovati, saj vsak stres in dogodek lahko pripelje do psihoze. Kakšne so tožnikove osebnostne poteze je pokazalo tudi psihološko testiranje. Prevladujejo senzitivno nanašalne poteze. Takšna oseba že običajne medosebne odnose razlaga bolezensko. Gre za pojav nanašalnih in preganjalnih blodenj. Tožnik zato potrebuje predvsem razbremenitve zaradi slabega kontakta z drugimi ljudmi. Je pa zmožen opravljati dela po navodilih.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča iz omejenega mnenja izhaja prepričljiva ugotovitev, da pri tožniku zaenkrat še ni podana I. kategorija invalidnosti, v katero se skladno s 1. alineo 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1 razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela, ali če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti. Pri tožniku tudi ni bila ugotovljena poklicna invalidnost, temveč zmanjšanje delovne zmožnosti za manj kot 50 %, kar pomeni, da gre v tem primeru za III. kategorijo invalidnosti. Kot invalid III. kategorije invalidnosti pa tožnik glede na dopolnjeno starost (rojen je 18. 12. 1949) ne izpolnjuje zahtevanega pogoja 63 let starosti za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče ni ustrezno razčistilo dejansko stanje. Ravno z namenom razčiščevanja dejanskega stanja je sodišče tudi postavilo sodno izvedenko, ki je proučila medicinsko dokumentacijo v spisu. Mnenje sodne izvedenke je strokovno prepričljivo in podrobno obrazloženo. Tudi zaslišana na glavni obravnavi je pojasnila, zakaj v nasprotju z mnenji obeh invalidskih komisij ugotavlja, da je pri tožniku podana zmanjšana delovna zmožnost in da so pri delu potrebne omejitve. Ne gre pa za izgubo delovne zmožnosti, torej za prvo kategorijo invalidnosti, kot to uveljavlja tožnik. Iz medicinske dokumentacije tudi izhajajo podatki o spremembah tožnikovega zdravstvenega stanja, kar vse je upoštevala tudi sodna izvedenka. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je bilo za presojo odločilno dejansko stanje, kakršno je obstajalo v času izdaje izpodbijane dokončne odločbe, ki je bila izdana 7. 4. 2010. V primeru, da je kasneje prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja pa ima tožnik možnost, da pri tožencu začne nov postopek za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine.

Za samo odločitev tudi ni odločilno dejstvo, da je bil tožnik v BIH že razvrščen v I. kategorijo invalidnosti. Vsaka državna namreč vprašanje invalidnosti in s tem povezanih pravic iz invalidskega zavarovanja presoja po svoji zakonodaji, v konkretnem primeru, torej po določbah ZPIZ-1. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo.

K pritožbi toženca: Toženec v pritožbi utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo relativno bistveno kršitev določb postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 81. člena ZDSS-1. Ta kršitev pa je bistveno vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Predmet presoje sodišča prve stopnje je bila odločitev toženca, ki je odločil, da tožnik nima pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine (prvostopenjska odločba z dne 19. 1. 2010). S tem, ko je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine po določbi 67. člena ZPIZ-1, ni imelo nobene pravne podlage za poseg v odločitev toženca. Tudi toženec je namreč odločil, da tožnik nima pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine. Sama ugotovitev sodišča prve stopnje, da je pri tožniku podana III. kategorija invalidnosti na omenjeno nima nikakršnega vpliva. Izrek drugostopenjske odločbe v zvezi s prvostopenjsko odločbo namreč ne vsebuje ugotovitve glede kategorije invalidnosti temveč odločitev o pravici. Razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti, ki v bistvu pomeni pravno relevantno dejstvo, bi na odločitev vplivala le, če bi sodišče presodilo, da ima tožnik tudi kot invalid III. kategorije invalidnosti pravico do sorazmernega dela invalidske pokojnine. Ker pa to, glede na vse obrazloženo ni podano, ni bilo nobene pravne podlage, da je sodišče odpravilo obe izpodbijani odločbi toženca, ter da je nato v nadaljevanju tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu ugodilo pritožbi ter na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP izpodbijano sodbo v točki I. in II. izreka spremenilo tako, da je tožnikov zahtevek na odpravo odločb toženca št. ... z dne 7. 4. 2010 in št. ... z dne 19. 1. 2010 zavrnilo. Posledično je sodišče poseglo tudi v IV. točko izreka, saj s tem ko tožnik s svojim zahtevkom ni uspel v celoti, tudi ni nobene pravne podlage, da bi bil toženec dolžan plačati stroške tožnikovega pooblaščenca. Ker pa je imel tožnik priznano brezplačno pravno pomoč po odločbi sodišča opr. št. BPP 217/2010 z dne 19. 7. 2010, je pritožbeno sodišče IV. točko izreka izpodbijane sodbe spremenilo tako, da je odločilo, da stroški tožnikovega pooblaščenca bremenijo proračun sodišča.