Up-187/99

25. 4. 2002

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B. B., odvetnik na Z., na seji senata dne 25. aprila 2002

sklenilo:

1.Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Mariboru št. Cp 285/99 z dne 20. 4. 1999 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča na Ptuju št. P 310/96 z dne 22. 1. 1997 se ne sprejme.

2.Pritožnica sama nosi svoje stroške postopka.

OBRAZLOŽITEV

1.Višje sodišče v Mariboru je zavrnilo pritožbo pritožnice (v pravdi tožnice) v sporu zaradi motenja posesti, potem, ko je na podlagi odločbe Ustavnega sodišča št. Up-232/97 z dne 14. 1. 1999 o pritožbi ponovno odločalo. V svoji obrazložitvi je navedlo, da na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja obstaja soposest med pritožnico in njeno sorodnico, ki obsega dvorišče in hišno stopnišče stanovanjske hiše, v kateri skupno prebivata. Ker naj bi se toženec na dvorišču in stopnišču zadrževal na prošnjo, v spremstvu in za potrebe soposestnice (pritožničine sorodnice), ni mogel imeti motilne zavesti.

2.Pritožnica se v ustavni pritožbi v celoti sklicuje na navedbe, podane že v ustavni pritožbi št. Up-232/97, iz česar sledi, da naj bi ji bile z izpodbijanima sklepoma kršene pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave, v katerem je v primeru sodnih sporov konkretizirana tudi pravica do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave), pravica do sodnega varstva (23. člen Ustave), pravica do pravnega sredstva (25. člen Ustave) in nedotakljivost stanovanja (36. člen Ustave).

Pritožnica še navaja, da Višje sodišče uvaja novoto soposesti, ki naj bi bila za sam postopek irelevantna.

3.Ustavno sodišče ni instanca rednemu sodstvu in samo po sebi ne preizkuša pravilnosti ugotovitve dejanskega stanja in pravilne uporabe materialnega prava. Ustavno sodišče na podlagi 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS) preizkuša le, ali so bile pritožnici v postopku kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

4.Višje sodišče s ponovno zavrnitvijo pritožničine pritožbe ni kršilo pravice do enakega varstva po 22. členu Ustave. Za kršitev te ustavne pravice bi šlo v primeru, ko bi sodišče brez utemeljenega razloga odstopilo od ustaljene sodne prakse, za kar pa v konkretnem primeru ne gre. Dejanske okoliščine, bistvene za odločitev, in pravna stališča so sodišča dovolj izčrpno obrazložila, prav tako so se opredelila tudi do bistvenih navedb pritožnice. Pritožnici zato ni kršena pravica do nedotakljivosti stanovanja. Ker se pritožnica, kot je razvidno iz navedb ustavne pritožbe, pravda, ji ni kršena ustavna pravica do sodnega varstva in tudi ne pravica do pravnega sredstva. Ker torej ne gre za kršitev ustavnih pravic, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

5.Stroške ustavne pritožbe nosi po določbi prvega odstavka 34. člena ZUstS praviloma stranka. V obravnavanem primeru ni bilo razlogov za izjemo, zato je Ustavno sodišče odločilo kot izhaja iz 2. točke izreka tega sklepa.

6.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prvega odstavka 34. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam-Lukić.

Predsednik senatadr. Lojze Ude