Jedro

Plačilo glede na tehnične omejitve v okviru UJP niti ni moglo biti razvidno iz izpiska UJP, ki si ga je priskrbelo prvostopenjsko sodišče. Ta namreč ne vključuje podatkov o plačilu sodne takse na sodni blagajni.

O predlogu za vrnitev plačane takse za pritožbo pritožbeno sodišče ni odločalo (37. člen ZST-1), ker za to ni pristojno.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v nov postopek.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom ustavilo postopek s tožnikovim predlogom za izdajo začasne odredbe. Svojo odločitev je obrazložilo s tem, da stranka sodne takse z navedeno referenco ni plačala, in da sodišče tudi ni prejelo potrdila tožeče stranka o plačilu sodne takse.

2. Pritožba tožeče stranke navaja, da je bila sodna taksa plačana na sodni blagajni Okrožnega sodišča 24. 7. 2015. O plačilu naj bi bilo obveščeno tudi sodišče, saj je bil na blagajni sodišča istega dne izdan tudi izvod računa za sodišče. Pritožbi je pritožnica priložila tudi dve listini, obe sta bili račun št. 13397. Prva je bila izvod za stranko, druga pa izvod za sodišče. 3. Pritožba je utemeljena. Pritožbeno sodišče je na temelju 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

4. Prvostopenjsko sodišče je izdalo izpodbijani sklep na temelju 3. odstavka 29.b člena ZIZ v povezavi z 239. členom ZIZ. Štelo je, da je bil predlog za izdajo začasne odredbe umaknjen, ker tožeča stranka ni plačala sodne takse za izdajo začasne odredbe.

5. Pritožba je utemeljeno opozorila na to, da je bila sodna taksa plačana, in sicer pravočasno. Plačilni nalog je bil tožeči stranki vročen 17. 7. 2015 (povratnica, l. št. 10). Z naslednjim dnem je začel teči osemdnevni rok za plačilo sodne takse. Zadnji dan za plačilo roka bi bil torej 25. 7. 2015. Pravilen znesek sodne takse (30,00 EUR) pa je tožeča stranka plačala na sodni blagajni Okrožnega sodišča v Ljubljani že dan prej, 24. 7. 2015. Glede na 2. odstavek 6.a člena ZST-1 je sodna taksa veljala za plačano na dan (resničnega) plačila sodne takse. To pa pomeni, da je bila sodna taksa plačana 24. 7. 2015, torej pravočasno in v pravilnem znesku. Iz samega računa je bilo tudi jasno razvidno, za kateri sodni postopek se sodna taksa plačuje, v obstoj plačila pa se je prepričalo tudi pritožbeno sodišče samo. Plačilo glede na tehnične omejitve v okviru UJP niti ni moglo biti razvidno iz izpiska UJP, ki si ga je priskrbelo prvostopenjsko sodišče (l. št. 17). Ta namreč ne vključuje podatkov o plačilu sodne takse na sodni blagajni. Ne glede na to je tožeča stranka plačala sodno takso, kar je zakonska predpostavka za obravnavanje sklepa. Razloga za izdajo izpodbijanega sklepa ni bilo.

6. O predlogu za vrnitev plačane takse za pritožbo (v vlogi „Dopolnitev pritožbe“, l. št. 25), pritožbeno sodišče ni odločalo (37. člen ZST-1), ker za to ni pristojno (enako že odločba opr. št. VSL I Cp 1191/2015).