Jedro

Ker se denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo odmerja po cenah na dan sodnega odločanja, je treba že izplačano akontacijo odškodnine revalorizirati na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu delno spremeni tako, da se: - prisojeni znesek odškodnine v prvem odstavku 1. točke izreka, ki ga je prvotožena stranka dolžna tožniku solidarno izplačati, zniža na znesek 27.966,71 EUR, višji tožbeni zahtevek zoper prvotoženo stranko pa se zavrne; - prisojeni znesek pravdnih stroškov v 2. točki izreka, ki jih je prvotožena stranka dolžna tožniku solidarno povrniti, zniža na znesek 1.225,30 EUR.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna prvotoženi stranki povrniti stroške pritožbe v znesku 817,64 EUR, v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka paricijskega roka do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da so tožene stranke (pravilno: toženi stranki) nerazdelno dolžne plačati tožeči stranki 68.853,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje, do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo (prvi odstavek 1. točke izreka). Višji tožbeni zahtevek za plačilo glavnice v višini 27.124,02 EUR in plačilo zakonskih zamudnih obresti na glavnico 68.853,28 EUR, po stopnji 13,5 % od 8. 4. 2002 do dneva izdaje sodbe; na glavnico 2.000.000,00 SIT (8.345,85 EUR) po stopnji 13,5 % za čas od 8. 4. 2002 do 12. 9. 2003 in na glavnico 9.875.000,00 SIT (41.207,64 EUR) po stopnji 13,5 % od 8. 4. 2002 do 7. 7. 2005, je zavrnilo (drugi odstavek 1. točke izreka). Odločilo je, da sta toženi stranki nerazdelno dolžni povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v višini 2.759,48 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila, pod izvršbo (2. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se je pritožila prva tožena stranka v delu, kolikor dosojeni znesek odškodnine presega 18.200,00 EUR (pritožba za 50.653,29 EUR) in zoper izrek o stroških postopka, iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v izpodbijanem delu za znesek 50.653,29 EUR zavrne ter odmeri pravdne stroške glede na novo ugotovljen uspeh v pravdi, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in v tem delu zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje tožniku dosodilo bistveno previsoko odškodnino, saj je tožnikov odškodninski primer razvrstilo v kategorijo zelo hudih primerov, pri čemer mu je glede na starost in samo poškodbo prisodilo odškodnino, ki bistveno odstopa od odškodnin za istovrstne primere iz sodne prakse. Nesporno je, da je prvotožena stranka tožniku kot nesporni del odškodnine izplačala 12. 9. 2003 znesek 2.000.000,00 SIT in dne 7. 7. 2005 še znesek 9.875.000,00 SIT. Ob upoštevanju valorizacije zneska 2.000.000,00 SIT, ki je na čas izplačila zneska 9.875.000,00 SIT predstavljal znesek 2.150.000,00 SIT, je tako prvo tožena stranka tožniku do 8. 7. 2005 skupno plačala 12.000.000,00 SIT. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko izplačanih zneskov ni valoriziralo na čas odmere pravične odškodnine, to je na dan izdaje prvostopne sodbe. Razlage, ki jih ponuja sodišče, zakaj je tako ravnalo, niso utemeljene in niso v skladu z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča RS z dne 26. 6. 2002. Zato je pri odmeri pravične denarne odškodnine tožniku potrebno upoštevati, da je prvotožena stranka že plačala nesporni del odškodnine, ki na dan izdaje prvostopne sodbe 10. 4. 2008 predstavlja znesek 55.635,61 EUR, kar je valoriziran znesek 12.000.000,00 SIT od 7. 7. 2005 do 10. 4. 2008. Tožniku lahko gre le še razlika do polnega zneska pravične denarne odškodnine. Glede trajanja bolečin se pritožnica sklicuje na izvedensko mnenje prim. J.K., dr. med., spec. ortopedije, ki ugotavlja, da je tožnik trpel zelo hude bolečine le dve do tri ure oziroma od sprostitve ob steni stisnjenja pa do sprejema na oddelek UKC, ko je začel dobivati močna zdravila za pomirjanje bolečin. Nato je trpel hude bolečine krajši čas, večkrat dnevno ob poslabšanjih, vse do 15. 4. 2002, to je v skupnem trajanju tri ure, kot tudi tri dni po drugi operaciji. V nadaljevanju je trpel zmerne, le občasno hujše, pretežno pa blage bolečine v obdobju vsaj pet let. Take pa tožnik trpi še sedaj in jih bo verjetno tudi v prihodnosti. Predvsem glede na opredeljeno intenziteto in občasnost bolečin, je prvostopno sodišče po mnenju prvotožene stranke tožniku iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem z odmero odškodnine v višini 31.296,94 EUR prisodilo bistveno preveč. Številni pregledi tožnika so bili usmerjeni le k ugotavljanju fizičnega vzroka tožnikovih težav in lajšanju le teh z ustrezno medikamentno in fiziatrično terapijo. Pri tožniku po vseh opravljenih preiskavah zdravniki niso našli objektivnega vzroka njegovih težav, saj je evidenten razkorak med kliničnimi in EMG ugotovitvami ter izkazano slabo funkcionalnostjo stopala. Razlog za zmanjšano funkcionalno zmožnost v končni fazi pripisujejo kompleksnemu regionalnemu bolečinskemu sindromu leve noge, pri čemer prvotožena stranka poudarja, da se izvedenec omejuje na ugotavljanje preteklega in zatečenega stanja tožnika. Valoriziran znesek 4.500.000,00 SIT znaša na dan izdaje prvostopne sodbe 20.454,50 EUR. Prvo tožena stranka ocenjuje, da gre tožniku iz tega naslova le še 4.500,00 EUR, sodišče pa mu je prisodilo trikrat več. Odškodnina iz tega naslova je previsoka tudi zato, ker je sodišče prve stopnje štelo, da je poškodba tožnika z dne 3. 9. 2005 posledica poškodb pridobljenih v delovni nesreči dne 8. 4. 2002. Sodišče samo ugotavlja, da medicinska dokumentacija tega ne navaja. Izvedenec tako vzročno zvezo omenja le kot možno, kar pa ni dokaz za obstoj le- te. Plačilo tožnikove škode s tega naslova tako ni mogoče naprtiti toženi stranki. Pretirana je tudi odškodnina za strah. Prvostopno sodišče povzema mnenje izvedenca in neutemeljeno upošteva tožnikov strah za njegov socialni status, status moža in očeta. Takšnega sekundarnega strahu ni mogoče uveljavljati kot pravno priznano škodo, zato tožena stranka meni, da mu gre kvečjemu še dodatnih 1.700,00 EUR, sodišče prve stopnje pa mu je prisodilo še trikrat več, ne da bi upoštevalo vrednost že izplačanega zneska, ki v valorizirani vrednosti znaša 4.636,30 EUR. Pretirano visoka je tudi odškodnina zaradi skaženosti, saj ni upoštevano, da tožnikovih obsežnih brazgotin v vsakdanjem življenju ni mogoče videti, oziroma jih je mogoče zakriti, razen takrat, ko je v kopalkah. Ker je bilo tožniku že plačano 1.000.000,00 SIT, oziroma v valorizirani vrednosti 4.636,30 EUR, mu gre največ še znesek 4.000,00 EUR, v presežku pa je potrebno odškodnino zavrniti. Tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi trajno zmanjšanih aktivnosti je previsoko odmerjena, tožnik je še vedno sposoben za pretežno sedeče delo s 4 urnim delavnikom z omejitvijo dvigovanja bremen do 10 kg, njegove splošne življenjske aktivnosti so po oceni izvedenca zmanjšane za 35 %. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da zdravljenje poškodb po delovni nesreči ni prispevalo k sicer ugotovljenim obrabnim spremembam kolka, kolena, gležnja in hrbtenice tožnika, vsekakor pa pri tožniku obstaja možnost izboljšave delovanja kolena z operativnim zdravljenjem, kot to navaja izvedenec s „plastiko štiriglave stegenske mišice po Thomsonu“. Sodišče se tudi ni opredelilo do ugovora prvotožene stranke, da je zaradi trajno zmanjšanih življenjskih aktivnosti potrebno upoštevati tožnikove prejemke iz ugotovljene okvare pri ZPIZ. Te prejemke je treba upoštevati tako, da se odškodnina zmanjša za kapitaliziran znesek, česar pa sodišče ni storilo. Prvotožena stranka nasprotuje tudi upoštevanju telesnih bolečin in strahu pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi trajno zmanjšanih življenjskih aktivnosti. Iz tega naslova mu je že bilo plačano 5.500.000,00 SIT, valorizirano 25.499,65 EUR, ter mu gre lahko iz tega naslova še največ 8.000,00 EUR, v preostanku pa je potrebno njegov zahtevek zavrniti. Kot stroške pritožbe priglaša takso za pritožbo v višini 1.013,06 EUR.

Pritožba je delno utemeljena.

V skladu z določilom 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb postopka, na katere opozarja pritožba in tiste, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, vendar je glede višine prisojene odškodnine deloma zmotno uporabilo materialno pravo.

Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02, v nadaljevanju: ZDR) v 1. odstavku 184. člena določa, da mora v primeru, če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, delodajalec delavcu škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava. Temeljni elementi odškodninske odgovornosti so nastanek škode, da škoda izvira iz protipravnega ravnanja, obstoj vzročne zveze med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem (obstoj le-teh je dolžan dokazati tisti, ki nastanek škode zatrjuje – v konkretnem primeru tožeča stranka) in odgovornost na strani povzročitelja škode, ki je dolžan škodo povrniti, če ne dokaže, da je le-ta nastala brez njegove krivde – 131. člen Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/01, s spremembami; v nadaljevanju: OZ). Nadalje OZ v 150. členu določa, da za škodo od nevarne stvari odgovarja njen imetnik, za škodo od nevarne dejavnosti pa tisti, ki se z njo ukvarja. V skladu z 149. členom OZ se za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo, šteje, da izvira iz te stvari oziroma te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok. Po določbi 1. odstavka 153. člena je imetnik prost odgovornosti, če dokaže, da izvira škoda iz kakšnega vzroka, ki je bil izven stvari in njegovega učinka ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti ali, če skladno z 2. odstavkom 153. člena OZ dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti.

Ker pritožba ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje glede temelja odškodninske odgovornosti, je pritožbeno sodišče v tem delu po uradni dolžnosti preizkusilo pravilno uporabo materialnega prava ter ugotovilo, da je sodišče na podlagi ugotovitev, da tožena stranka ni poskrbela za varno delo na nakladalno razkladalni rampi, pravilno ugotovilo, da je podala krivdna odgovornost tožene stranke za nastalo škodo. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da so rampo uporabljali delavci in tudi vozniki viličarjev in da je prišlo do poškodbe izključno zaradi ravnanja viličarista A.K., ki je tožnika z viličarjem zadel in stisnil ob zid. Ker tožena stranka tudi ni označila transportne poti na rampi z rumeno črto, da bi lahko pešci hodili ob strani, je po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje podana tudi objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke.

Glede višine prisojene odškodnine pa pritožba utemeljeno opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje že izplačane zneske odškodnine, ki je nesporno med strankama dne 7. 7. 2005 znašala 12.000.000,00 SIT, pri odmeri odškodnine revalorizirati na znesek, ko je bila izdana sodba sodišča prve stopnje. Sodišče namreč odškodnino za negmotno škodo odmerja po cenah na dan sodnega odločanja, kar zagotavlja ohranitev denarne vrednosti odškodnine (drugi odstavek 168. člena OZ). Zato je treba v primeru, ko je bila odškodnina delno plačana, valorizirati tudi to delno plačilo (takšno stališče je zavzelo Vrhovno sodišče RS v več zadevah, npr. v sodbi opr. št. II Ips 908/2008 z dne 4. 12. 2008). S tem v zvezi je torej sodišče prve stopnje nepravilno razlogovalo, da ni potrebno upoštevati revalorizacije, ker je pri odmeri odškodnine upoštevalo druge okoliščine, npr. čas sodnega postopka (verjetno trajanje sodnega postopka oziroma čas, ki je minil od nezgode do odločitve sodišča). V sodni praksi sodišča upoštevajo revalorizacijo tako, da že plačano akontacijo odškodnine ovrednotijo tako, da opravijo preračun na dan odločanja z računalniškim programom v okviru tako imenovanih revalorizacijskih obresti. Ta izračun temelji na temeljni obrestni meri, ki je bila v Zakonu o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (ZPOMZO – Ur. l. RS št. 45/95, 109/2001) opredeljena kot tista, ki je namenjena ohranjanju vrednosti denarnih obveznosti in terjatev v domačem denarju. Podlaga za njen izračun je bilo povprečje mesečnih stopenj rasti cen življenjskih potrebščin (Sklepi o temeljni obrestni meri, objavljeni v Ur. listih). S takim načinom valorizacije se upošteva, da je količina življenjskih potrebščin, ki bi si jih z valoriziranim zneskom tožnik lahko privoščil ob odločitvi sodišča prve stopnje, enaka tistim, ki si jih je lahko z izplačano odškodnino privoščil, ko mu je bila izplačana akontacija. Z uporabljeno metodo spremljanja splošne rasti cen življenjskih potrebščin se mogoče v največji možni meri približati namenu pravilnega ovrednotenja akontacije odškodnine. Kot bo razvidno v nadaljevanju, je pritožbeno sodišče že izplačano akontacijo odškodnine revaloriziralo z upoštevanjem gibanja indeksov cen v tem obdobju, ki so bili merilo inflaciji, pri čemer je izračun opravilo s pomočjo aplikacije na spletni strani Statističnega urada Republike Slovenije (http://www.stat.si/indikatorji-preracun-reval.asp). Po takem izračunu revalorizirana vrednost zneska 12.000.000,00 SIT z dne 7. 7. 2005 na dan 10. 4. 2008 znaša 55.533,30 EUR. Ta znesek ne odstopa bistveno od zneska 55.653,61 EUR, ki ga glede na svoj izračun navaja prvotožena stranka v pritožbi, zato pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost izračunov, ki temeljijo na aplikaciji Statističnega urada Republike Slovenije, katere javno objavljeni podatki glede indeksa rasti cen tudi sicer predstavljajo podlago za računalniške programe za izračun revalorizacijskih obresti.

Glede na takšno stališče je tožnik že prejel revaloriziran znesek 12.000.000,00 SIT, ki na dan 10. 4. 2008 znaša 55.533,30 EUR.

Kriterije za določitev odškodnine opredeljuje 179. člen OZ, ki določa, da pravična denarna odškodnina pripada oškodovancu za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni (1. odstavek 179. člena OZ). Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo je odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (2. odstavek 179. člena OZ).

Pritožba pravilno opozarja, da je odškodnina za telesne bolečine, ki jih je sodišče prve stopnje po trajanju in intenziteti pravilno ugotovilo, dosojena v previsokem znesku. Ugotovljene bolečine in nevšečnosti, kot jih ugotavlja sodišče prve stopnje na podlagi mnenja izvedenca prim. J.K., dr. med., spec. ortopedije ter ocene ostalih izvedenih dokazov, je mogoče oceniti tako, da tožniku iz tega naslova pripada 27.000,00 EUR odškodnine. Ker je že prejel 20.824,99 EUR, ko se upošteva valoriziran znesek 4.500.000,00 SIT z dne 7. 7. 2005, sodišče prve stopnje pa mu je skupaj prisodilo, brez upoštevanja revalorizacije 33.342,78 EUR, je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi delno ugodilo tako, da je tožniku iz tega naslova prisodilo še dodatnih 6.175,01 EUR, oziroma znižalo prisojeni znesek iz 12.518,78 EUR na navedeni znesek. Pri tem pritožbeno sodišče dodaja, da je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je do padca in poškodbe levega zapestja tožnika dne 3. 9. 2005 prišlo zaradi težav s hojo, oziroma zaradi uporabe bergel, saj tožnik še danes ne more polno obremeniti poškodovane noge. Številni zdravstveni in terapevtski posegi, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, predstavljajo nevšečnosti med zdravljenjem, pri tem pa pri presoji višine odškodnine tudi ni mogoče prezreti ugotovitev sodišča prve stopnje, da se bolečine (lahke do zmerne intenzivnosti) pri tožniku še vedno pojavljajo in so bolečinska doživljanja predvidljiva tudi v prihodnosti, zaradi česar tožnik jemlje velike količine analgetikov. Zaradi navedenega pritožba prvotožene stranke ni utemeljena v delu, v katerem se zavzema, da bi tožniku eventualno pripadali kvečjemu še dodatnih 4.500,00 EUR.

Glede odškodnine za strah se pritožbeno sodišče strinja ugotovitvami sodišča prve stopnje, da je bil pri tožniku prisoten intenziven strah za izid zdravljenja, kar se kaže tudi v tem, da se tožnik boji za svoj socialni status, za svoje preživetje ter za socialni status svoje družine oziroma njegove funkcije očeta. Glede tega torej pritožba neutemeljeno navaja, da v tem delu ne gre za pravno priznano škodo. Vendar je odškodnina iz tega naslova vseeno odmerjena v previsokem znesku, saj je glede na ugotovljeno poškodbo in strah, ki ga je tožnik lahko objektivno občutil zaradi hudih poškodb, upravičen do odškodnine v znesku 6.500,00 EUR. Ker revalorizirani znesek 1.000.000,00 SIT znaša na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje 4.627,70 EUR, je pritožbeno sodišče razsodilo, da mu pripada iz tega naslova še 1.872,23 EUR oziroma je prisojeni znesek znižalo iz 4.172,00 EUR na 1.872,23 EUR, ne pa na 1.700,00 EUR, kot to predlaga pritožba.

Iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožnik utrpel hude poškodbe, ki so pustile tudi vidne posledice na levem stegnu, saj gre za izrazito brazgotino, ki nedvomno povzroča pri ljudeh odpor oziroma pomilovanje tožnika, ter predstavlja neprijetnosti in neugodnosti za tožnika, ko ga ljudje gledajo ter sprašujejo glede poškodbe ter brazgotine na levi nogi. Ker gre za izrazito brazgotino, kot je razvidno iz priloženih slik (prilogi A 40 in A40/1), je pritožbeno sodišče odškodnino iz tega naslova ocenilo v znesku 10.000,00 EUR, pri čemer je posebej upoštevalo, da je bil tožnik ob poškodbi star 36 let ter ga bo brazgotina kazila celo življenje, za delno znižanje odškodnine pa se je odločilo iz razloga, ker je opazna le, kadar je tožnik v kopalkah oziroma ko nima dolgih hlač. Ker je sodišče prve stopnje tožniku, ob upoštevanju revalorizirane vrednosti izplačane odškodnine, priznalo odškodnino v skupni višini 17.146,55 EUR, je ta znesek, v delu, ki presega odškodnino v višini 10.000,00 EUR, v nasprotju z namenom, ki ga zasleduje 179. člen OZ. Ob upoštevanju revalorizirane vrednosti že izplačane odškodnine (4.627,77 EUR), je torej tožena stranka iz tega naslova dolžna tožniku plačati še 5.372,23 EUR.

Glede na odstotek trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki znaša po ugotovitvah izvedenca 35 %, pritožbeno sodišče meni, da je primerna in primerljiva z ostalimi primeri pri tovrstnih poškodbah odškodnina v znesku 40.000,00 EUR. Ker je tožnik 25.452,76 EUR že prejel oziroma toliko znaša revalorizirana vrednost zneska 5.500.000,00 SIT, sodišče prve stopnje pa mu je prisodilo še 39.642,80 EUR iz tega naslova, torej skupaj 65.095,56 EUR odškodnine, je pritožbeno sodišče znesek 39,642,80 EUR znižalo na 14.547,24 EUR. V višjem znesku bi bila ta odškodnina znatno previsoka ter bi odstopala od podobnih primerov v sodni praksi. Ni pa utemeljeno pritožbeno zavzemanje za to, da bi tožniku iz tega naslova pripadalo le še 8.000,00 EUR, saj je tožnik zaradi posledic delovne nezgode omejen tako pri delu kot tudi pri prostočasnih aktivnostih. Tako npr. po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje lahko opravlja le lažje delo, pretežno sede, z bremeni do 10 kg teže, zaradi nezmožnosti obremenjevanja leve noge pa se pri njem pojavlja znevrotiziranost zaradi neuspešnega zdravljenja. Upoštevana je bila njegova relativna mladost ter prikrajšanost za rekreativne in družinske aktivnosti (igranje nogometa, košarke), ter predvsem drugačen delovni status (invalid III. kategorije invalidnosti) ter status družinskega člana, ki je pri gibanju odvisen od bergel. Z znižanjem prisojene odškodnine je upoštevano tudi invalidnina, ki jo tožnik prejema pri ZPIZ, pri čemer je potrebno poudariti, da iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS ne izhaja, da bi bilo potrebno upoštevati pričakovani mnogokratnik invalidnine oziroma njeno kapitalizirano vrednost, ugotovljeno z aktuarskim izračunom, kot ga uporabljajo zavarovalnice, in od odškodnine odšteti celoten znesek.

Celotna odškodnina za negmotno škodo torej znaša 83.500,01 EUR, kolikor znaša vsota revalorizirane vrednosti že izplačane odškodnine (55.533,30 EUR) in prisojena odškodnina v sodnem postopku (27.996,71 EUR) po vrednosti ob izdaji sodbe sodišča prve stopnje, torej 10. 4. 2008 znaša 94,97 povprečnih neto plač v Republiki Sloveniji (povprečna plača je v aprilu 2008 znašala 879,19 EUR). Glede na vrsto škode je takšna odškodnina primerljiva s prisojenimi odškodninami v podobnih primerih. V zadevi opr. št. II Ips 436/94 je bila npr. oškodovancu, ki je utrpel podobne posledice kot tožnik in sicer je bilo ugotovoljeno 25 % znižanje življenjskih aktivnosti ter vezanost na berglo pri hoji prisojena odškodnina v višini 77 povprečnih plač, enako v zadevi opr. št. II Ips 466/96, v kateri je imel oškodovanec trajno prizadeto hojo ter težave pri opravljanju vsakodnevnih del (objavljeno v Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba, Ljubljana 2001, str. 628 do 630). Ker se je pri tožniku razvil bolečinski sindrom, zaradi česar je dalj časa trpel telesne bolečine kot v predstavljenih primerih, težje pa so posledice tudi glede skaženosti, to opravičuje prisoditev višje odškodnine v tožnikovem primeru, pri čemer pritožbeno sodišče le še dodaja, da v praksi pač ni povsem enakih primerov ter je potrebno primerjati posledice poškodb, ki so v navedenih primerih podobne.

Glede na delni uspeh prvotožene stranke v pritožbenem postopku je bilo potrebno posledično ponovno odmeriti stroške postopka prvotožene stranke pred sodiščem prve stopnje, v skladu z določilom 2. odstavka 165. člena ZPP, v povezavi s 154. členom ZPP. Tožnikov uspeh v sporu znaša glede prvotožene stranke 29,13 % (27.966,71 EUR od vtoževanih 95.977,33 EUR). Ker je sodišče prve stopnje tožniku pravilno priznalo stroške postopka v znesku 5.375,82 EUR, ob upoštevanju uspeha torej 1.565,39 EUR, prvotoženi pa 479,89 EUR, oziroma ob upoštevanju uspeha v višini 70,87 % 340,09 EUR, je prvotožena stranka dolžna tožniku, po medsebojnem pobotanju, plačati 1.223,54 EUR.

Uspeh prvotožene stranke v pritožbenem postopku znaša 80,71 %, glede na uspeh v višini 40.886,57 EUR od spornih 50.653,29 EUR. Zato je v tem odstotku upravičena do povračila stroškov, ki jih predstavlja plačana sodna taksa za pritožbo v znesku 1.013,06 EUR, torej je tožeča stranka dolžna plačati prvotoženi stranki 817,64 EUR pritožbenih stroškov.

Zaradi vsega navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 4. alinejo 358. člena ZPP pritožbi delno ugodilo on izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je glede prvotožene stranke znesek odškodnine znižalo z 68.853,28 EUR na 27.966,71 EUR, ter v presežku tožbeni zahtevek zoper prvotoženo stranko zavrnilo, v preostalem pa pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, v skladu z 353. členom ZPP.