Jedro

Dednopravni zahtevki se primarno rešujejo v zapuščinskem postopku, v pravdnem postopku le v primeru spornih dejstev, od katerih je odvisna kakšna pravica dedičev (210. in naslednji členi ZD). Tako mora nujni dedič tudi vrnitev daril zahtevati (primarno) v zapuščinskem postopku, v katerem lahko sodišče tudi odloči o vrnitvi daril, če so obdarjenci udeleženci v postopku in če zahtevek priznajo. V nasprotnem primeru pa lahko nujni dediči tak zahtevek uveljavljajo v pravdi. V obeh primerih je rok za uveljavljanje zahtevka za vrnitev daril enak: tri leta. Vendar pa se tak rok pretrga takrat, ko nujni dedič prvič postavi zahtevek za vrnitev daril v zapuščino zaradi prikrajšanja nujnega deleža ne glede na to ali je zahtevo postavil v zapuščinskem postopku (praviloma) ali v tožbi. Rezultat postavljenega zahtevka je enak: zastaranje je pretrgano. Sodna praksa in tudi večina pravnih teoretikov je enotna v stališču, da so (vsi) roki, predpisani v ZD, zastaralni. Zato je tudi potrebno upoštevati pretrganje teh rokov, ko upravičeni (nujni) dedič uveljavi svojo pravico pred sodiščem (388. člen ZOR). Zahtevek za vrnitev daril v zapuščino zaradi prikrajšanja nujnih deležev torej ni zastaran, če je nujni dedič že v zapuščinskem postopku uveljavljal to svojo pravico.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo ugotovilo, da gre tožnikom pravica do nujnega deleža na premoženju, ki ga je mati pravdnih strank z darilno pogodbo v času življenja darovala tožencu. Presodilo je, da tožbeni zahtevek ni zastaran, odločitev o obsegu nujnih deležev pa je pridržalo za končno odločbo. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in sprejelo dejansko in pravno oceno sodišča prve stopnje.

Zoper tako sodbo je tožena stranka vložila pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagala zavrnitev tožbenega zahtevka. V reviziji trdi, da je tožbeni zahtevek zastaral in se pri tem sklicuje na doktrinarno stališče prof. dr. Karla Zupančiča v uvodnih pojasnilih k zbirki predpisov o dedovanju iz leta 1992. Sodiščema očita, da nista zavzeli stališča o nasprotnem stališču v učbeniku istega avtorja Dedno pravo iz leta 1984, ki je diametralno nasprotno. Materialnopravno zmotno je razlogovanje sodbe o vprašanju ali je rok iz 41. člena ZD šteti kot zastaralni ali kot prekluzivni rok. Zakon o dedovanju ne vsebuje nobenih določb o pretrganju roka iz 41. člena. Splošnih pravil o pretrganju zastaralnih rokov obligacijskega prava v danem primeru ne bo mogoče uporabiti, saj gre za dednopravni zahtevek. Prav tako ni mogoče razlike med zastaralnimi in prekluzivnimi roki razlagati s primeri iz Zakona o obligacijskih razmerjih. Po načelu o restriktivnem tolmačenju izjem ne pride v poštev analogija s predpisi obligacijskega prava. Odsotnost določb o pretrganju zastaranja ni pravna praznina v Zakonu o dedovanju temveč logična posledica tega, da zakonodajalec ni dopustil nobenih izjem od objektivnega triletnega roka.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), tožeča stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne (386.člen ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odst. 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če jih revident izrečno in določno uveljavlja. Revizija niti formalno opredeljeno niti vsebinsko ne zatrjuje nobene procesne kršitve.

Nujni dediči imajo skladno z določilom 41. člena Zakona o dedovanju (Ur. l. SRS, št. 15/76 in 23/78, ZD) pravico zahtevati vrnitev daril v treh letih od zapustnikove smrti (kot v obravnavanem primeru).

Naslov zakonskega določila je "zastaranje tožbe". Že iz naslova je torej razvidno, da je imel zakonodajalec v mislih zastaralni rok za tovrstne zahtevke in ne prekluzivnega. Zapuščinski postopek oz.

dednopravni zahtevki so po svoji naravi del civilnega prava.

Posledično so dednopravni predpisi, ki jih je potrebno uporabiti za materialnopravno pravilno rešitev obravnavanega primera, del obligacijskih predpisov. To pa pomeni, da je Zakon o dedovanju specialni predpis glede na Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR). Obstoj posebnega zakonskega določila o zastaranju tožbe za vrnitev daril zaradi prikrajšanja nujnih dednih deležev pa po načelu "posebni zakon razveljavi splošnega (lex specialis derogat generali)" pomeni, da zastaranja tovrstnih zahtevkov ne smemo presojati po splošnih zastaralnih rokih, predpisanih v ZOR. Istočasno pa to tudi pomeni, da je ob pomanjkanju ustreznih specialnih predpisov v ZD za presojo pretrganja zastaranja, potrebno upoštevati splošnejši predpis, torej ZOR. Neutemeljena je zato revizijska graja, da instituta pretrganja zastaranja dednopravnega zahtevka ne smemo presojati z določili ZOR; nasprotno: taka presoja je pravilna. To je tudi razlog, da zakonodajalec ni posebej predpisal pretrganja zastaranja še v dednopravnih predpisih, saj to ni bilo potrebno.

Dednopravni zahtevki se primarno rešujejo v zapuščinskem postopku, v pravdnem postopku le v primeru spornih dejstev, od katerih je odvisna kakšna pravica dedičev (210. in naslednji členi ZD). Tako mora nujni dedič tudi vrnitev daril zahtevati (primarno) v zapuščinskem postopku, v katerem lahko sodišče tudi odloči o vrnitvi daril, če so obdarjenci udeleženci v postopku in če zahtevek priznajo. V nasprotnem primeru pa lahko nujni dediči tak zahtevek uveljavljajo v pravdi. V obeh primerih je rok za uveljavljanje zahtevka za vrnitev daril enak: tri leta. Vendar pa se tak rok pretrga takrat, ko nujni dedič prvič postavi zahtevek za vrnitev daril v zapuščino zaradi prikrajšanja nujnega deleža ne glede na to ali je zahtevo postavil v zapuščinskem postopku (praviloma) ali v tožbi. Rezultat postavljenega zahtevka je enak: zastaranje je pretrgano. Sodna praksa in tudi večina pravnih teoretikov je enotna v stališču, da so (vsi) roki, predpisani v ZD, zastaralni. Zato je tudi potrebno upoštevati pretrganje teh rokov, ko upravičeni (nujni) dedič uveljavi svojo pravico pred sodiščem (388. člen ZOR). Zahtevek za vrnitev daril v zapuščino zaradi prikrajšanja nujnih deležev torej ni zastaran, če je nujni dedič že v zapuščinskem postopku uveljavljal to svojo pravico.

Dejanska ugotovitev v postopku je bila, da so vsi trije tožniki že v zapuščinskem postopku uveljavljali svojo pravico do vrnitve daril zaradi prikrajšanja nujnih deležev. Zapustnica je umrla 8.11.1992, tožniki kot njeni nujni dediči pa so svoje zahtevke postavili med 14.12.1992 in 17.12.1992 in pri njih vztrajali ves čas postopka.

Zastaranje zahtevkov za vrnitev daril je bilo torej pretrgano prvič na citirane datume, nato še večkrat med zapuščinskim postopkom.

Četudi šteto od navedenih datumov, tožbeni zahtevek ne more biti zastaran, saj je bila tožba vložena 21.11.1995, torej v roku treh let po tem, ko je bilo zastaranje prvič pretrgano.

Na revizijski očitek, da bi se morali sodišči prve in druge stopnje ukvarjati z doktrinarno diametralnima stališčema istega avtorja, ki izvirata iz različnih časovnih obdobij, je že odgovorjeno. Opozoriti je potrebno ponovno na to, da je stališče sodne prakse v celotnem obdobju veljavnosti sedanjega Zakona o dedovanju, kakor tudi že pred tem veljavnega, vsebinsko glede tega vprašanja enakega zveznega Zakona o dedovanju (Ur.l. FLRJ, št. 20/55 do 42/64, p.b.), enotno: roki v dednopravnih predpisih so zastaralni. Tako stališče zagovarjajo tudi pravni teoretiki, npr. Kreč in Pavić v Komentarju zveznega zakona o dedovanju, Fižgar v Dednem pravu in nekaterih člankih v Pravniku in tudi Zupančič v Dednem pravu in v komentarjih posameznih izdaj ZD. Sklicevanje revizije na stališče, ki naj bi bilo zastarelo in nasprotujoče stališču sodne odločbe, je pravzaprav iztrgano iz celotnega komentarja. Opozorjeno je bilo, da se dednopravni zahtevki primarno uveljavljajo v zapuščinskem postopku kot specialnem delu obligacijskega prava. Revizija je ta del komentarja dednih predpisov prof. Zupančiča obšla. Le s celovitim pregledom pravne teorije in sodne prakse pa je mogoče pravilno presoditi, ali resnično obstajajo nasprotja v komentarjih iste pravne problematike ali ne, in ali gre res za razvoj pravne teorije v drugo smer.

Revizijski očitki zmotne uporabe materialnega prava niso podani, zato je moralo revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrniti (393. člen ZPP).

Izrek o zavrnitvi zahteve za povrnitev revizijskih stroškov je zajet z izrekom o zavrnitvi revizije in temelji na določilu 166. člena ZPP.