Jedro

Ker je obsojenec dvignil letalski vozovnici samo zato, da bi prišel preko Buenos Airesa in Zuericha v Slovenijo zaradi storitve kaznivega dejanja po 2. in 1. odstavku 196. člena KZ, je sodišče ravnalo pravilno, ko mu je na podlagi 1. odstavka 69. člena KZ odvzelo letalski vozovnici, saj sta bili uporabljeni za storitev kaznivega dejanja.

Vrhovno sodišče v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ne odloča o primernosti izrečene kazni.

Izrek

Zahteva obsojenega L.F. - G.O. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo obsojenega L.F. - G.O. spoznalo za krivega kaznivega dejanja ponarejanja listin po 3. in 1. odstavku 256. člena KZ in kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ, obsojenega B.K. pa kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ. Po določitvi posameznih kazni je bila obsojencu L.F. - G.O. izrečena enotna kazen tri leta in dva meseca zapora, obsojenemu B.K. pa izrečena kazen tri leta in šest mesecev zapora. Obema obsojencema sta bili izrečeni stranski kazni izgona tujca iz države za dobo deset let. V izrečeno kazen je bil obsojencema vštet pripor od 10.06.1997 dalje. Višje sodišče v Ljubljani kot pritožbeno sodišče je z uvodoma navedeno sodbo pritožbi zagovornikov obeh obsojencev zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojenec L.F. - G.O. je dne 16.07.1998 vložil na Okrožno sodišče v Ljubljani zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve Kazenskega zakonika in Zakona o kazenskem postopku s predlogom, da mu Vrhovno sodišče vsaj delno zniža kazen, da bi lahko čimprej odšel v Republiko Kolumbijo.

Vrhovni državni tožilec dr. Z.F. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti meni, da ta ni utemeljena. Obsojenčeva izvajanja, kolikor se nanašajo na ugotovljeno dejansko stanje, niso upoštevna ali pa niso v zvezi z obravnavano zadevo. Očitane kršitve določb ZKP niso podane, saj določbe 150. člena ZKP niso bile kršene, ker poms-i sploh niso bili uporabljeni, prav tako niso bile napačno uporabljene določbe KZ o odvzemu predmetov in določbe o stroških kazenskega postopka.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po mnenju vložnika naj bi bil kršen Zakon o kazenskem postopku (ZKP), kar je uveljavljal že v pritožbi in sedaj ponavlja, in sicer: - ob sami aretaciji ni imel pri sebi nobenega dokaza, razen ponarejeni španski potni list; - policija je kršila 150. člen ZKP v celoti; - sodišče prve stopnje in pritožbeno sodišče nista upoštevali dejstva, da vložnik ni storil kaznivega dejanja, kot se mu očita, saj ni vedel, da se v steklenicah namesto whiskyja nahaja takoimenovani kokain; - prvostopno in pritožbeno sodišče sta vložniku odvzeli dve letalski vozovnici, ki nista bili predmet kaznivega dejanja, saj nista bili kupljeni iz očitanega kaznivega dejanja; - vložniku so bili naloženi v plačilo stroški kazenskega postopka.

V nadaljevanju se vložnik sklicuje na osebne in družinske težave v zvezi s prestajanjem kazni.

Glede na določbo 1. odstavka 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi.

Vložnikovo uveljavljanje kršitev zakona, kot so bile obrazložene v pritožbi zoper prvostopno sodbo, je neupoštevno, ker v zahtevi za varstvo zakonitosti očitane kršitve niso konkretizirane.

V 2. odstavku 420. člena ZKP je določeno, da zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Vrhovno sodišče ugotavlja, da v kolikor vložnik v zahtevi uveljavlja zmotno ugotovljeno dejansko stanje in sicer, da je ravnal v zmoti o vsebini zaseženih steklenic, misleč, da gre za whisky, ne pa kokain, se nanašajo na ugotovljeno dejansko stanje, ki ni predmet presoje v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti. Pri tem Vrhovno sodišče ugotavlja, da tudi ni podlage za uporabo 427. člena ZKP, ko se ob reševanju zahteve ni pojavil precejšen dvom v resničnost v rednem postopku ugotovljenih odločilnih dejstev v obeh napadenih sodbah.

V 150. členu ZKP, kot je veljal v času rednega sojenja, so našteti ukrepi, ki se jih po odredbi preiskovalnega sodnika posluži policija, če zoper osebo, za katero obstajajo razlogi za sum, da je z eno ali več osebami sodelovala pri izvršitvi v 151. členu ZKP naštetih kaznivih dejanj. Vrhovno sodišče ugotavlja, da očitana kršitev 150. člena ZKP ni podana. Neupoštevna je vložnikova trditev, da je policija ravnala po protipravnem zakonu in s tem kršila 150. člen ZKP. Vložnik ne pove, v čem naj bi bila kršitev 150. člena ZKP. Iz spisa je razvidno, da posebne metode in sredstva, naštete v navedenem členu, v obravnavani zadevi zoper vložnika sploh niso bile niti odrejene niti uporabljene. Vrhovno sodišče ugotavlja, da očitana kršitev postopka glede na povedano ni podana.

Nadaljnja kršitev določb kazenskega zakona po mnenju vložnika je v tem, da sta mu bili z napadeno prvostopno sodbo, potrjeno z drugostopno sodbo, odvzeti letalski vozovnici, ki da nista predmet očitanega kaznivega dejanja. Prvostopno sodišče je oprlo izrek o odvzemu dveh letalskih vozovnic vložniku na 69. člen KZ z ugotovitvijo v obrazložitvi, da je bilo odvzeti predmete, ki so bili uporabljeni ali namenjeni za kaznivo dejanje. Pritožbeno sodišče pa je na pritožbeni predlog, da se obsojencu vrneta odvzeti letalski vozovnici, ugotovilo, da je imelo sodišče prve stopnje pooblastilo za tak ukrep v 1. odstavku 69. člena KZ, saj sta bili uporabljeni in tudi namenjeni za storitev tega kaznivega dejanja. Obtoženec (obsojenec) je dvignil letalski vozovnici samo zato, da bi prišel preko Buenos Airesa in Zuericha v Slovenijo zaradi storitve ugotovljenega kaznivega dejanja. Vrhovno sodišče ob tem dejanskem stanju ugotavlja zgolj, da je tako sodišče prve stopnje kot pritožbeno sodišče pravilno uporabilo kazenski zakon, ko je letalski vozovnici obsojencu odvzelo glede na to, da sta bili vozovnici uporabljeni za storitev kaznivega dejanja. Tako v tej smeri vložnik s svojo zahtevo za varstvo zakonitosti glede kršitve kazenskega zakona prav tako ni mogel imeti uspeha. Zatrjevanje vložnika, da letalski vozovnici nista izvirali iz kaznivega dejanja, je uveljavljanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ki skladno z 2. odstavkom 420. člena ZKP ni predmet presoje s tem izrednim pravnim sredstvom.

Kršitev določb kazenskega postopka naj bi bila tudi v izreku obeh napadenih sodb o stroških postopka, ko vložnik predlaga izrek o oprostitvi plačila stroškov kazenskega postopka, ker da ničesar ne zasluži, denarja pa tudi nima. Izrek o plačilu stroškov kazenskega postopka temelji na 1. odstavku 95. člena ZKP glede na to, da je bil vložnik spoznan za krivega po obeh napadenih sodbah. Za uporabo določb 4. odstavka tega člena sodišči v rednem postopku nista imeli podlage, sta pa odločitev ustrezno in zadostno obrazložili. Vložnik tudi s tem očitkom v zahtevi za varstvo zakonitosti zaradi povedanega ni mogel uspeti.

Končno vložnik v zahtevi predlaga znižanje kazni. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bila vložniku izrečena kazen v okviru zagrožene kazni po 1. odstavku 196. člena KZ, ko je po tem zakonitem določilu zagrožena kazen od enega do desetih let zapora, za kaznivo dejanje po 3. odstavku 256. člena KZ pa kazen zapora do treh let. Določeni kazni vložnika sta v navedenem zakonitem razponu, izrečena enotna kazen pa je prav tako skladna z določbo 2. točke 2. odstavka 47. člena KZ, tako da kazenski zakon ni bil kršen. O primernosti določenih in izrečene enotne kazni Vrhovno sodišče v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ne odloča. Zato tudi v tej smeri vložnik s svojo zahtevo ni mogel imeti uspeha.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da ni podana nobena kršitev zakona, na katero se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, ta pa je vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je skladno s 425. členom ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.