Jedro

Po določbi 244. člena OZ se odškodnina sorazmerno zmanjša, če za nastalo škodo ali za njeno velikost ali za otežitev dolžnikovega položaja odgovarja tudi upnik. V tem primeru gre za povrnitev škode zaradi kršitve pogodbe, zato soodgovornosti strank ni mogoče deliti na enak način, kot se to opravi pri nepogodbeni odškodninski odgovornosti. Morebitna soodgovornost upnika se upošteva šele po tem, ko je višina odškodnine znana.

Tožena stranka je tekom pravde navajala, da je za kršitev pogodbe odgovorna le tožeča stranka, tak ugovor pa zajema tudi ugovor o deljeni odgovornosti.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. in 3. točki izreka razveljavi in se vrne zadeva sodišču prve stopnje v tem obsegu v novo sojenje.

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi 2. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki 15.057,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01. 12. 2002 dalje do plačila, tožbeni zahtevek tožeče stranke, po katerem je dolžna tožena stranka plačati znesek 17.939,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01. 12. 2002 dalje pa je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške tožeče stranke v višini 737,52 EUR.

Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki. Tožeča stranka se pritožuje zoper sodbo v delu, v katerem je bil tožbeni zahtevek zavrnjen (17.939,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01. 12. 2002 dalje) ter glede odločitve o stroških postopka iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Tožena stranka se pritožuje zoper 1. in 3. točko izreka in uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka s predlogom pritožbenemu sodišču, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da v 1. točki izreka tožbeni zahtevek, ki se nanaša na plačilo 15.057,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01. 12. 2002 v celoti zavrne, in da v 3. točki izreka naloži tožeči stranki v plačilo vse stroške pravdnega postopka, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Obe stranki sta priglasili tudi pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in tožeči stranki naloži plačilo pravdnih stroškov. Priglaša stroške, ki jih je imela z vložitvijo odgovora na pritožbo.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena Pritožba tožene stranke je utemeljena.

1. O pritožbi tožene stranke Tožeča stranka zatrjuje, da je tožena stranka zaradi kršitve pogodbe (A5) dolžna plačati direktno škodo, izgubljeni dobiček in razliko premije obveznega zavarovanja avtomobilske odgovornosti ter kasko zavarovanja za avtobus.

Ne drži pritožbena trditev tožene stranke, da je sodišče s tem, ko je zaključilo, da je tožena stranka vendarle pristopila k popravilu avtobusa in nato neupravičeno odlašala s popravilom in tako kršila pogodbo, zmotno uporabilo materialno pravo. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, ker bi bili razlogi o odločilnih dejstvih v sodbi nejasni oziroma sami s seboj v nasprotju. Priča J.N. je res izpovedal, da je tožena stranka pred popravilom vedno zahtevala še naročilnico, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz njegove izpovedbe ne izhaja, da bi se to zgodilo tudi v konkretnem primeru. Prvostopno sodišče pa je tudi ugotovilo, da naročilnica s strani tožene stranke ni bila zahtevana in da je tožena stranka odprla delovni nalog na ime tožnika ne glede na to, da ni bilo naročilnice. Na podlagi zaslišanja tožnika je prvostopno sodišče ugotovilo, da tožena stranka od tožeče ni nikoli zahtevala naročilnice ali podpisa delovnega naloga. Priča N. pa je izpovedal, da je bila za zagotovitev podpisa delovnega naloga odgovorna tožena stranka. Prvostopno sodišče je glede na te izpovedbe pravilno štelo, da je bila praksa med pravdnima strankama, da se delovni nalog ni podpisoval, če se je, je bila za zagotovitev podpisa zadolžena tožena stranka. Prvostopno sodišče je ugotovilo, da tožena stranka naročilnice od tožnika ni zahtevala, zato ima prav, da se tožena stranka sedaj ne more uspešno sklicevati na to, da je sama le strogo upoštevala pogodbene določbe in da vozila nikoli ni sprejela v popravilo, ker tožeča stranka ni podpisala delovnega naloga in izdala naročilnice. Izdaja naročilnice, delovnega naloga in zahtevek za plačilo avansa za rezervne dele so mehanizmi, ki so predvideni v korist izvajalca – tožene stranke. Ker jih ni zahtevala od tožnika, temveč je kljub temu izdala delovni nalog in prevzela avtobus, zato njeno sklicevanje na ta pogodbena določila ni v skladu z načelom vestnosti in poštenja (5. člen OZ). Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo, da je bilo v nasprotju z 5. členom OZ ravnanje tožene stranke, ko ni naročila rezervnih delov za vozilo, čeprav je tožniku zatrjevala, da je to storila, prav tako bi morala tožena stranka tožnika obvestiti, da avtobusa ne bo popravila oziroma, da bo začela s popravilom, ko bo tožnik v skladu s pogodbo izdal naročilnico. Tožnik tako na podlagi ravnanja tožene ni mogel vedeti, da ta ne bo popravila avtobusa, tožena stranka pa se ni vzdržala ravnanja, s katerim bi utegnila drugemu povzročiti škodo (10. člen OZ). Navedeno utemeljuje tudi ugotovitev prvostopnega sodišča, da sta stranki že prej poslovno sodelovali, med njima je bila sklenjena pogodba, s katero se je tožena stranka zavezala, da bo za tožnika izvajala redna vzdrževalna dela na vozilih in večja in generalna popravila, tožnik pa ji bo za opravljena dela plačal. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno očita, da so zaključki prvostopnega sodišča o možnosti spreminjanja pogodbenih določb notranje neskladni in drug drugemu nasprotujoči. Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo, da sta v zvezi z izdajo naročilnice in podpisom delovnega naloga obe pravdni stranki ravnali drugače kot to določa pogodba in sta to sprejemali, zato tega ni mogoče šteti v škodo tožniku. Pravilna pa je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da se pravdni stranki nista dogovorili o pričetku in roku izvedbe del, ki bi bil drugačen od tistega, določenega v pogodbi, saj opomba na predračunu, ki jo je zapisala tožena stranka, ne predstavlja ustaljene prakse oziroma skladnega delovanja obeh strank. Prav ima prvostopno sodišče, da bi lahko stranki pogodbo spremenili le s posebnim dogovorom, česar pa tožena stranka ni dokazala.

Ravnanje tožene stranke je bilo v nasprotju s pogodbo in je zato v vzročni zvezi s škodo, ki je nastala tožniku. Tožeča stranka je zato upravičen zahtevati povrnitev škode, ki mu je zaradi tega nastala (1. in 2. odst. 239. člena OZ).

Ni utemeljena pritožbena navedba tožene stranke, da prvostopno sodišče ni kritično ocenilo izvedeniškega mnenja in je zato zmotno ugotovilo odločilna dejstva in ob tem zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je napačno izenačilo obroke leasinga s pravno priznano škodo, ki naj bi nastala tožeči stranki.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z izčrpno in prepričljivo obrazložitvijo prvostopnega sodišča, ki je v zvezi z izračunom škode povzelo izvedeniško mnenje sodnega izvedenca T. H. Navadna škoda je zmanjšanje tožnikovega premoženja (168. člen OZ). Izvedenec je ugotovil, da tožnik od maja do septembra 2002 ni opravljal svoje dejavnosti in zato da tudi ni imel variabilnih stroškov. Zato je po oceni prvostopnega sodišča mogoče fiksne stroške, ki jih je tožnik kljub nezmožnosti opravljanja prevozov imel, šteti za nastalo škodo. Izvedenec je plačila leasinga upošteval kot stopnjo amortizacije, ki predstavlja fiksni strošek, pri čemer je natančno pojasnil, zakaj je plačane obroke leasinga primerno upoštevati kot amortizacijo. Prvostopno sodišče je zato kot škodo utemeljeno priznalo obroke leasinga v obdobju od maja do septembra 2002, v preostalem delu pa je zahtevek zavrnilo, saj je bila z dopisom dne 30. 09. 2002 pogodba o finančnem leasingu s strani leasingodajalca odpovedana.

Prvostopno sodišče je navedlo, da verjame toženi stranki, da je je bil razlog za to, da ni pričela s popravilom, dvom o plačilu popravila. Iz navedb obeh pravdnih strank izhaja, da dalj časa ni bilo jasno, kdo naj bi popravilo plačal. Tožena stranka je imela na podlagi pogodbe sicer na voljo instrumente, s katerimi bi si lahko plačilo popravila zagotovila oziroma vsaj olajšala. Po oceni pritožbenega sodišča tožnik ni v zadostni meri prispeval k odpravi te nejasnosti s tem, da bi izdal naročilnico, v kateri bi natančno opredelil obseg dela in se z naročilom dela tudi s tem zavezal k njegovemu plačilu. Z dovolj skrbnim ravnanjem bi tudi tožnik lahko prispeval k zmanjšanju nastale škode.

Po določbi 244. člena Obligacijskega zakonika (OZ) se odškodnina sorazmerno zmanjša, če za nastalo škodo ali za njeno velikost ali za otežitev dolžnikovega položaja odgovarja tudi upnik. V tem primeru gre za povrnitev škode zaradi kršitve pogodbe, zato soodgovornosti strank ni mogoče deliti na enak način, kot se to opravi pri nepogodbeni odškodninski odgovornosti. Morebitna soodgovornost upnika se upošteva šele po tem, ko je višina odškodnine znana. Tožena stranka sicer ni zatrjevala, da je podana deljena odgovornost, vendar pritožbeno sodišče ocenjuje, da takšne trditve vsebujejo že trditve tožene stranke, s katerimi utemeljuje svoj ugovor, da je za nastalo škodo odgovorna izključno tožeča stranka, ker je kršila medsebojno pogodbo. Tožena stranka je tekom pravde navajala, da je za kršitev pogodbe odgovorna le tožeča stranka, tak ugovor pa zajema tudi ugovor o deljeni odgovornosti.

Ker je prvostopno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo v zvezi z odločitvijo o deljeni odgovornosti, je ostalo dejansko stanje v tem obsegu nepopolno ugotovljeno. Ker sodišče druge stopnje glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjenih pomanjkljivosti, je pritožbi delno ugodilo in razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v 1. in 3. točki izreka in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Pri ponovnem odločanju naj sodišče prve stopnje ugotovi prispevek ene ali druge stranke k nastali škodi, upoštevaje določilo 244. člena OZ.

2. O pritožbi tožeče stranke V zvezi s pritožbenimi trditvami tožeče stranke, da je izvedenec upošteval zgolj skupni promet v letu 2001 kot izhodišče za izračun prometa v prvih petih mesecih v letu 2002, ko bi imel tožnik največ prometa in tako ugotovil prihodke brez sezonskega nihanja, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče izčrpno odgovorilo na navedene ugovore tožeče stranke. Poudarilo je, da izvedenec sicer ni mogel izračunati sezonskih gibanj, kot to zahteva tožnik, vendar so sezonska gibanja že upoštevana pri letnem izračunu dobička.

Izvedenec je tudi pojasnil, da je pri izračunu izgubljenega dobička podatke o prevozih potrebno upoštevati kot prevoze, ki jih je mogoče realizirati (namera), ne pa kot že dejansko realizirane prevoze. Glede na takšne obrazložene in strokovne ugotovitve izvedenca tudi v zvezi s zatrjevanim upadom prometa za turistično agencijo D., je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje obeh ravnateljev, saj je pravilno ocenilo, da izvedba navedenih dokazov ni bila potrebna, ker je bilo dejansko stanje na podlagi izvedenih dokazov dovolj razjasnjeno za odločitev v zadevi.

Prvostopnega sodišče je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za razliko v premiji obveznega zavarovanja avtomobilske odgovornosti in kasko zavarovanja za avtobus, ki je bil predmet leasinga, saj je pravilno ugotovilo, da tožnikove navedbe glede tega dela zahtevka niso dovolj substancirane, prav tako tožnik ni dokazal, da so višje premije posledica ravnanja tožene stranke.

Tak zaključek je narekoval zavrnitev neutemeljene pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP), saj tudi ni obremenjena z nobeno bistveno kršitvijo določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP).

Odločitev o stroških v zvezi s pritožbo je pridržana za končno odločbo (4. odst. 165. člena ZPP).