Jedro

Mogoče je, da so prešla sporna sredstva s pravnega prednika tožene stranke na katero od ustanovljenih TOZD, ki je bila nosilec pravice uporabe na podlagi zakona, saj vpis v zemljiško knjigo za nastanek te pravice ni bil konstitutivnega pomena.

Sodišče druge stopnje se sklicuje na 333. člen ZZD, ki v poglavju o oblikah združevanja - TOZD ureja sredstva TOZD. Tu je v prvem odstavku jasno določeno, da se osnovna sredstva pri konstituiranju tozd razporedijo v tozd, v katerem delavci delajo s temi sredstvi. Zato dejstvo, da sporne nepremičnine v samoupravnem sporazumu iz leta 1982 niso izrecno navedene s parcelnimi številkami in drugimi katastrskimi in zemljiškoknjižnimi podatki, ne pomeni, da niso po samem zakonu prešle na novoustanovljeni TOZD.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v nov postopek.

Izrek o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka lastnica premoženja, ki je vpisano pri vl. št. 307 k.o..., zlasti parc. št. 309/1 park - parifikat v izmeri 204 m2, parc. št. 309/2 park - parifikat v izmeri 1965 m2, parc. št. 308/2 park - parifikat - travnik v izmeri 329 m2, parc. št. 308/1 stavbišče - motel v izmeri 638 m2, dvorišče v izmeri 617 m2, parc. št.308/1 stavbišče motel v izmeri 638 m2, parc. št. 307/1 travnik v izmeri 14759 m2, parc.št. 388 njiva v izmeri 6184 m2, parc.št. 389 travnik v izmeri 5378 m2 in parc.št. 307/2 travnik v izmeri 1297 m2. Toženi stranki je naložilo, da mora dovoliti vpis lastninske pravice na tem premoženju v korist tožeče stranke, ki ga bo izvedlo Okrožno sodišče v ... po uradni dolžnosti.

Proti tej sodbi je tožena stranka vložila pritožbo, ki ji je sodišče druge stopnje ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo, tako da je zavrnilo tožbeni zahtevek.

Tožeča stranka je proti sodbi pritožbenega sodišča pravočasno vložila revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Navaja, da pritožbeno sodišče zastopa tako imenovano civilistično naravo družbenoekonomskih razmerij in zahteva za prenos lastninske pravice temeljni prenosni pravni posel, ki bi moral biti sklenjen v pisni obliki. Pri tem mu očita, da je spregledalo temeljno naravo družbenoekonomskih razmerij v združenem delu, ki je temeljila na pravici delavcev do dela. Poudarja nelastninski temelj in trdi, da lastninska koncepcija, ki izhaja iz utemeljitve izpodbijane sodbe, ne more biti temelj za presojo spornih vprašanj. Sklicuje se na temeljna razmerja v združenem delu, zlasti na razmerje med temeljnimi organizacijami združenega dela (v nadaljevanju: TOZD) in delovno organizacijo (v nadaljevanju: DO), za katera so bile bistvene pravice, obveznosti in odgovornosti delavcev, ki so temeljile na pravici delavcev do upravljanja z družbenimi sredstvi. Po njenem je treba te pravice ločiti od pravic družbenih pravnih oseb, ki so temeljile na pravici razpolaganja, ki pa je bila izvedena iz pravice upravljanja. Pri razpolaganju je šlo za pravico delavcev, da odtujijo določeno premično ali nepremično premoženje na podlagi pravnih poslov (pogodbe ali sporazuma). Pri tem tožeča stranka pojasnjuje, da v postopku organiziranja organizacij združenega dela (v nadaljevanju: OZD) in njihovih statusnih sprememb, ni šlo za pravne posle na podlagi razpolaganja, temveč za prenos premoženja v okviru pravice upravljanja z družbenimi sredstvi. Zaradi tega pri združevalnih razmerjih ni bil pomemben pravni posel, temveč pravni akt, s katerim se je TOZD konstituiral ali izločil iz DO. V zvezi s tem tožeča stranka poudarja, da je TOZD P. S., ki se je konstituiral kot TOZD v letu 1974, že s tem aktom pridobil pravico upravljanja in uporabe z vsem premoženjem, s katerim so upravljali delavci v TOZD P. S. in kasneje TOZD P. T.. TOZD se brez sredstev sploh ne bi mogel konstituirati, zato revizija meni, da po konstituiranju TOZD, do P. iz B. ni mogla zadržati upravljalskih upravičenj na spornih nepremičninah. To še zlasti, ker je bil za družbeno lastnino pomemben dejanski prevzem v upravljanje in ker vpis v zemljiško knjigo ni bil obvezen in ni bil konstitutivne narave. Stališče sodišča druge stopnje, da bi morala tožeča stranka predložiti za dokaz o prenosu pravice razpolaganja pravni posel ali samoupravni sporazum bi bilo pravilno samo v primeru, če bi zatrjevala prenos na podlagi razpolaganja, ne pa v primeru, ko tožeča stranka zatrjuje pridobitev pravice ex lege, na podlagi konstituiranja TOZD oz. njegove izločitve iz DO. V tem primeru je pravna podlaga za "prenos sredstev" sklep o organiziranju TOZD in sklep o združitvi v DO. Tedanja zakonodaja je določala tudi načela razporeditve sredstev, pravic in obveznosti tako, da so se osnovna sredstva dodelila tistemu TOZD, v katerem so delavci delali s temi sredstvi, obratna sredstva pa so se razdelila v sorazmerju z uporabo v preteklem letu. Na tej podlagi je bil sklenjen samoupravni sporazum v letu 1982. Če sporazum ne bi bil sklenjen, bi novo organizirani TOZD lahko sprožil postopek za delitev sredstev pred sodiščem združenega dela. Ker v konkretnem primeru sodnega postopka ni bilo, pomeni, da so si TOZD razdelile sredstva, čeprav niso izrecno navedle parcelnih številk sedaj spornih nepremičnin. Tožena stranka torej meni, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, Ker pa se ni izreklo o dokazih, ki se nanašajo na konstituiranje TOZD in upravljanje s celotnim kompleksom M. T., meni, da je kršilo tudi določbe postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977, Ur. l. SFRJ, št. 4/77-27/90 in RS, št. 55/92) je bila revizija vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Uvodoma je treba pojasniti, da je revizijsko sodišče odločalo po pravilih ZPP 1977, čeprav je 14. julija 1999 začel veljati nov procesni zakon. Razlog za to je v določilu prvega odstavka 498. člena novega ZPP, po katerem je treba nadaljevati postopek po prejšnjih pravilih, če je bila pred uveljavitvijo ZPP na prvi stopnji izdana sodba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje.

Revizija je utemeljena.

Med pravdnima strankama ni spora o tem, da je v zemljiški knjigi tožena stranka (oz. njen pravni prednik) vpisana na nepremičninah, ki so vpisane pri vložku številka 307 k.o... in so v naravi motel s parkiriščem, zelenicami in okolica. V zemljiško knjigo se je vpisala na podlagi pogodbe, ki jo je 25.5.1970 sklenila z občino ... S tem je pravica uporabe na družbeni lastnini, ki je pripadala družbeno-političnim skupnostim, prešla na delovni kolektiv pravnega prednika tožene stranke. Tedaj je veljal Zakon o prometu z zemljišči in stavbami (Ur. l. SFRJ 26/54 z novelami), ki je omejeval prodajo družbene lastnine in je v členih 29 - 42 posebej urejal kupovanje in prodajanje zemljišč in stavb po družbeno-političnih skupnostih. Iz kupoprodajne pogodbe, na podlagi katere se je pravni prednik tožene stranke vknjižil v zemljiški knjigi, izhaja, da gre za zaokrožen kompleks z namenom razvoja in razširitve turistične dejavnosti kupca, torej za njegova proizvajalna sredstva. Ker je šlo za prenos družbene lastnine, ni nastalo civilnopravno razmerje, ki ga je bilo mogoče ustanoviti z akti civilnega prava in z akti upravnega prava; temveč družbeno razmerje, ki ga ni bilo mogoče ustanoviti z akti civilnega prava. Zato je logično, da navedena pogodba ni bila civilnopravni akt, temveč akt ustavnega in upravnega prava, pogodba pa je imela v tej zvezi samo značaj pravnega dejstva. Z njim je bil določen namen družbene lastnine, ki je s tem, da je postal proizvajalno sredstvo, prešel v upravljanje pravnega prednika tožene stranke in postal najbolj pomembna postavka celokupne družbene lastnine. Za družbeno lastnino se niso uporabljala določila Občnega državljanskega zakonika (ODZ in leta 1811) in kasneje sprejetega Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmejih (ZTLR, Ur. l. SFRJ, št. 6/80-36/90), ker slednji ureja samo lastninsko pravico (1. člen ter 9.- 12. člen ZTLR), temveč drugi predpisi, ki so urejali prehod družbene lastnine z enega nosilca pravice uporabe na drugega. Vpis v zemljiško knjigo je bil urejen z Zakonom o vknjižbi nepremičnin v družbeni lastnini (Ur.l. SRS, št. 43/73), ki je v 3. členu omogočal vknjižbo nepremičnin v družbeni lastnini v naslednjih primerih: - na podlagi pravnomočne odločbe sodišča ali drugega pristojnega organa, s katero se ugotavlja, da je nepremičnina prešla v družbeno lastnino; - na podlagi overjene pogodbe, ki vsebuje določilo, da se sme nepremičnina vknjižiti kot družbena lastnina; - na podlagi enostransko overjene izjave, s katero se lastnik nepremičnine odpoveduje lastninski pravici v korist družbene skupnosti.

V konkretni zadevi je tožeča stranka najprej skušala doseči vpis pravice uporabe na družbeni lastnini na podlagi overjene pogodbe in je predložila samoupravni sporazum z dne 16.8.1982 in drugič registrske sklepe gospodarskega sodišča, toda ker sporne nepremičnine v teh listinah niso izrecno navedene in ne vsebujejo zemljiškoknjižnega dovolila, je logično, da je sodišče zavrnilo predlog za vpis v zemljiško knjigo. Sedaj tožeča stranka v pravdi zahteva ugotovitev, da je prešla pravica uporabe nanjo na podlagi zakona, zato da se bo lahko vpisala v zemljiško knjigo na podlagi sodne odločbe.

Ker gre torej za drugačen spor, je treba upoštevati tista določila zakonov, ki so urejali prehod družbene lastnine oz. tedaj pravice upravljanja in pravice uporabe. Doslej je bilo že ugotovljeno, kako je pravni prednik tožene stranke kupil sporne nepremičnine kot proizvajalna sredstva. Ker je Ustava SFRJ iz leta 1963 določala, da so proizvajalna sredstva družbena lastnina (8. člen) in da delovni organizaciji ni mogoče odvzeti ali omejiti teh sredstev (15. člen Ustave), je pomembno statusno dogajanje pri pravnem predniku tožene stranke od sprejema ustavnih amandmajev dalje, zlasti ustavnega zakona za izvedbo ustavnih amandmajev XX do XLI (Ur. l. SFRJ, št.29/71) in Zakona o konstituiranju organizacij združenega dela in njihovem vpisu v sodni register (Ur. l. SFRJ, št. 22/73 in 63/73). Očitno je na podlagi teh predpisov prišlo pri toženi stranki do konstituiranja TOZD in njihovi združitvi v DO. Po določilih Zakona o prometu družbenih sredstev temeljnih organizacij združenega dela (Ur. l. SFRJ, št. 22/73) so tedaj sredstva pripadala TOZD, čeprav je bilo mogoče tudi združevanje dela in sredstev za skupno poslovanje (4. člen), vendar so morali biti v takem (izjemnem) primeru pogoji za prenos sredstev na skupnost TOZD, delovno organizacijo ali sestavljeno organizacijo združenega dela (v nadaljevanju: SOZD) posebej urejeni s pisno pogodbo. Zakon je torej določal pravico upravljanja in uporabe na družbeni lastnini TOZD, ki so dejansko upravljali s proizvajalnimi sredstvi, pisna pogodba pa je bila potrebna za morebitni prenos sredstev za skupno poslovanje v DO.

V konkretni zadevi sodišči nista našli take pisne pogodbe oz.

sporazuma, zato je mogoče, da so prešla sporna sredstva s pravnega prednika tožene stranke na katero od ustanovljenih TOZD, ki je bila nosilec pravice uporabe na podlagi zakona, saj vpis v zemljiško knjigo za nastanek te pravice ni bil konstitutivnega pomena. Ker sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da je bil leta 1974 ustanovljen TOZD P. S., je lahko utemeljeno zatrjevanje tožeče stranke, da so sporne nepremičnine prešle nanjo, ker je bilo tako določeno v zakonu in ker je z njimi dejansko upravljala. Kasneje sta sodišči še ugotovili, da se je 16.8.1982 iz tega TOZD izločil in se na novo konstituiral TOZD P. T., zato bo treba za presojo tega razmerja upoštevati tudi določila Zakona o združenem delu (ZZD, Ur. l. SFRJ, št. 53/76 s kasnejšimi novelami), zlasti tista, ki opredeljujejo družbeno lastnino (čl. 10 in 12), definirajo TOZD (drugi odstavek 13. člena) in urejajo pridobivanje sredstev (60. in naslednji členi ZZD) ter upravljanje družbenih sredstev glede pravice uporabe, upravljanja in razpolaganja z družbenimi sredstvi (členi 227 - 241) in glede pravnega prometa v obliki razpolaganja z družbenimi sredstvi (členi 242 - 274). Sodišče druge stopnje se sklicuje na 333. člen ZZD, ki v poglavju o oblikah združevanja - TOZD ureja sredstva TOZD. Tu je v prvem odstavku jasno določeno, da se osnovna sredstva pri konstituiranju TOZD razporedijo v TOZD, v katerem delavci delajo s temi sredstvi. Zato dejstvo, da sporne nepremičnine v samoupravnem sporazumu iz leta 1982 niso izrecno navedene s parcelnimi številkami in drugimi katastrskimi in zemljiškoknjižnimi podatki, ne pomeni, da niso po samem zakonu prešle na novoustanovljeni TOZD. Sodišče druge stopnje, ki je pri odločanju o pritožbi izhajalo iz pravice razpolaganja, ni upoštevalo možnosti prehoda družbene lastnine in pridobitve pravice uporabe pravnih prednikov tožeče stranke na podlagi zakona, zato ni dovolj skrbno ocenilo tistih dokazov, ki se nanašajo na statusne spremembe pravnih prednikov tožeče in tožene stranke.

Pri tem ni zanemarljivo, da gre za proizvajalna sredstva posebne vrste, s katerimi so po tedaj veljavnem Zakonu o poslovnih stavbah in prostorih (Ur. l. SFRJ, št. 43/65 - prečiščeno besedilo in 57/65) upravljale delovne organizacije in druge samoupravne organizacije in državni organi. Ker jih je pravni prednik tožene stranke uporabljal za svojo poslovno dejavnost, so bile njegovo osnovno sredstvo (3. člen tega zakona). Tak režim je bil ohranjen tudi po Zakonu o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (Ur. l. SRS, št. 18/74), ki je veljal v času statutarnih sprememb in ustanovitvi TOZD, in je dajal pravico upravljanju tistemu od TOZD, ki je imel na poslovni stavbi pravico uporabe in je v stavbi opravljal svojo dejavnost (prvi odstavek 1. člena), oddajanje takih prostorov pa po prvem odstavku 10. člena tega zakona ni bilo mogoče. Tako se izkaže, da so za pravilno presojo tega spora pomembne statusne spremembe pri pravnem predniku tožene stranke, ki bi lahko privedle do prenosa pravice uporabe družbenih sredstev na podlagi zakona. Ker jih sodišče druge stopnje zaradi tega, ker je presojalo prenos družbene lastnine le na podlagi razpolagalnega pravnega posla ni upoštevalo, je zmotno uporabilo materialno pravo. Za pravilno uporabo materialnega prava bo moralo presoditi tudi dejstva, ki se nanašajo na statusne spremembe in organiziranje TOZD-ov, zato je revizijsko sodišče po drugem odstavku 395. člena ZPP 1977 razveljavilo sodbo pritožbenega sodišča in vrnilo zadevo v novo sojenje temu sodišču. Ko bo o zadevi ponovno in dokončno odločeno in bo sodišče odločalo o pravdnih stroških, naj sodišče odloči tudi o stroških revizije (tretji odstavek 166. člena ZPP 1977).