Jedro

Dejanja, ki jih opravi policija v okviru predkazenskega postopka (148. člen ZKP), ko zbira obvestila, potrebna za kazensko ovadbo, niso sodna dejanja. Zato se zanje ne uporablja določba 1. odstavka 8. člena ZKP, saj se ta nanaša na uporabo svojega jezika pri sodnih dejanjih.

Uradni zaznamki o zbranih obvestilih občanov oziroma njihove izjave v predkazenskem postopku niso dokazi v procesnem smislu.

Izrek

Zahteva obsojenkinega zagovornika za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenka je dolžna plačati kot stroške postopka, nastale s tem izrednim pravnim sredstvom, na 60.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno sodbo spoznalo obs. K.J. za krivo kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po drugem in prvem odstavku 325. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in ji izreklo kazen dveh let zapora. V plačilo ji je bila naložena povprečnina v višini 50.000,00 SIT in stroški pooblaščenca oškodovancev v višini 234.870,30 SIT, plačila preostalih stroškov postopka pa je bila oproščena. Višje sodišče v Mariboru je ugodilo pritožbi okrožnega državnega tožilca in izrečeno kazen zvišalo na dve leti in osem mesecev zapora. Pritožbi obeh zagovornikov pa je zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenko je oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

Obsojenkin zagovornik je dne 19.11.2001 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej izpodbija sodbi sodišč prve in druge stopnje iz razloga po 3. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), to je zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ker so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Predlaga, da Vrhovno sodišče sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 423. člena ZKP) meni, da s tem, ko vložnik v zahtevi navaja, da bi bilo potrebno ugotoviti, ali policist dovolj razume nemški jezik, uveljavlja nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Iz tega razloga zahteve ni mogoče vložiti, zato naj se zavrne kot neutemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se sodišče omeji le na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP). Te preveri v obsegu, kot izhaja iz konkretno navedenih okoliščin v zahtevi.

Zagovornik v zahtevi navaja, da se za policista, ki je zapisoval izjavo tujega državljana, med postopkom sploh ni ugotavljalo, ali dovolj razume nemščino, čeprav je obramba na to opozarjala. Prav tako se ni preverjalo, ali je tujec (F.S.) razumel našega policista, ko je ta od njega jemal izjavo. Dokler se to ne preveri, je uradni zaznamek neverodostojen. Iz članka v avstrijskem časniku namreč izhaja popolnoma druga verzija kot iz uradnega zaznamka. Sodišči tako nista upoštevali določb ZKP v smislu 8. člena tega zakona, kar je vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost napadenih sodb.

V prvem odstavku 8. člena ZKP je glede prič določeno, da imajo te pri preiskovalnih in drugih sodnih dejanjih ali na glavni obravnavi pravico uporabljati svoj jezik. Če sodno dejanje ali glavna obravnava ne teče v jeziku teh oseb, je treba med drugim zagotoviti ustno prevajanje tistega, kar oni oziroma drugi govorijo. V skladu z drugim odstavkom citiranega člena pa je treba te osebe poučiti o pravici do prevajanja; prevajanju se lahko odpovejo, če znajo jezik, v katerem teče postopek. Pravni pouk o tem in njihovo izjavo je treba zapisati v zapisnik.

Iz vsebine prvega odstavka 8. člena ZKP je razvidno, da se določba nanaša na uporabo svojega jezika pri sodnih dejanjih. To pa niso dejanja, ki jih opravi policija v okviru predkazenskega postopka (148. člen ZKP), ko zbira obvestila, potrebna za kazensko ovadbo. Pri izjavi F.S., avstrijskega državljana, ki jo je dal policistu in o kateri je ta sestavil uradni zaznamek, zato določba 8. člena ZKP ni bila (mogla biti) kršena. Vprašanje, ali sta se imenovana razumela in ali je uradni zaznamek v skladu s povedanim, pa je dejansko vprašanje, zaradi katerega ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP). V zvezi s člankom v avstrijskem časniku, češ da je voznik Peugeota (oškodovanec) zapeljal skozi rdečo luč, pa je F.S. v preiskavi povedal (l. št. 65), da česa takega ni nikoli rekel, na glavni obravnavi pa (l. št. 102), da novinarji niso zapisali tistega, kar jim je on povedal, vsaj ne tako, kot jim je povedal. Pri tem je treba še poudariti, da uradni zaznamki o zbranih obvestilih občanov oziroma njihove izjave v predkazenskem postopku niso dokazi v procesnem smislu. Zato je v konkretnem primeru izjava F.S. dokazno vrednost pridobila šele z njegovim zaslišanjem kot priče pred preiskovalnim sodnikom in nato še na glavni obravnavi, vsakokrat s sodelovanjem tolmačice za nemški jezik. V obeh primerih sta bila torej prvi in drugi odstavek 8. člena ZKP upoštevana.

Ker je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Obsojenka ni uspela z zahtevo za varstvo zakonitosti, zato je dolžna plačati stroške postopka, ki so nastali s tem izrednim pravnim sredstvom (98.a člen v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP). Pri odmeri povprečnine je sodišče v skladu s tretjim odstavkom 92. člena ZKP upoštevalo stopnjo težavnosti postopka, ki ni bil zapleten, in obsojenkine premoženjske razmere, ugotovljene v sodbi sodišča prve stopnje (nizek osebni dohodek, brez premoženja, preživninska obveznost do enega otroka).