Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo predlagano začasno odredbo, ker zatrjevano ravnanje toženke temelji na zakonu in zato ni samovoljno ter protipravno.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe in povrnitev stroškov postopka v zvezi z izdajo začasne odredbe. Prvo tožnik in drugo tožnica (v nadaljevanju tožnika) sta predlagala, da mora toženka po vročitvi sklepa sodišča prve stopnje umakniti oziroma utesniti predlog za izvršbo z dne 21. 5. 2024 v delu, ki se nanaša na njeno nedenarno terjatev, in sicer izpraznitev in izročitev poslovnih prostorov, ki se nahajajo v pritličju stavbe na naslovu X ter v tem delu predlagati sodišču razveljavitev vseh opravljenih izvršilnih ravnanj in ustavitev izvršbe po sklepu o izvršbi Okrajnega sodišča v Mariboru z dne 28. 5. 2024 in storiti vse potrebno, da bo tožnikoma omogočen dostop in izvrševanje posesti na poslovnih prostorih v pritličju stavbe na naslovu X. Tožnika sta še predlagala, da v kolikor toženka ne bo prostovoljno izpolnila navedenih obveznosti se za izvršitelja, ki je upravičen, da na stroške toženke v pritličju stavbe na naslov X, ki stoji na nepremičnini parcela..., zamenja ključavnice na obeh zunanjih vhodnih vratih ter tožnikoma izroči ključe od teh vrat, imenuje A. A. Toženki se v bodoče prepoveduje onemogočiti tožnikoma dostop in izvrševanje posesti na poslovnih prostorih v pritličju stavbe na naslovu X ali jima s podobnimi dejanji ovirati dostop oziroma izvrševanje posesti na poslovnih prostorih v pritličju stavbe na naslovu X.

2.Tožnika sta zoper sklep sodišča prve stopnje vložila pritožbo. V pritožbi uveljavljata zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zmotno uporabo materialnega prava in kršitev določb postopka, predvsem kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Zatrjujeta tudi kršitev 272. člena ZIZ in kršitve 2., 22. in 23. člena Ustave Republike Slovenije ter 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Nadalje navajata, da je sklep sodišča prve stopnje neobrazložen, da je ustrezna obrazložitev sklepa pogoj za preizkus razumnosti sprejete odločitve. Sodiščem obveznost, da navedejo razloge za svojo odločitev nalaga tudi 6. člen EKČP, kar v svojih odločitvah poudarja tudi Evropsko sodišče za človekove pravice. Obseg te obveznosti pa je odvisen od narave odločitve in okoliščin posameznega primera. Tožnika v pritožbi poudarjata, da v razmerju do njiju ne obstaja zakonita podlaga za motenje. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu zavzelo stališče, da ravnanje toženke, ki ga tožnika opredeljujeta za motilno ravnanje, temelji na zakonu, zato ni samovoljno ter protipravno, pravnomočna in izvršljiva zamudna sodba Okrožnega sodišča v Mariboru, I Pg 29/2024 z dne 23. 2. 2024, pa ni zakonita pravna podlaga za poseg v posest tožnika, ker sploh nista zajeta s subjektivnimi mejami te sodbe, oziroma povedano drugače, sodba se ne nanaša na tožnika. V izpodbijanem sklepu je sodišče prve stopnje z verjetnostjo ugotovilo, da je prvo tožnik neposredni najemnik poslovnih prostorov, drugo tožnica pa kot polovična solastnica posredna posestnica, vendar jima kljub temu ni priznalo posestnega varstva. Pritožba še navaja, da se od sodišča ni pričakovalo, da presoja primernost izvršilnega naslova in način realizacije sklepa. Od sodišča se je pričakovalo zgolj, da preveri, če se izvršilni naslov nanaša tudi na tožnika, in če se ne, da ugotovi nedopustnost motenja posesti. Zakonitosti ravnanja izvršitelja tako ni mogoče ovreči le v razmerju do dolžnika v izvršilnem postopku, torej do družbe B, d.o.o., medtem, ko v razmerju do tožnika ni mogoče najti niti ene pravne podlage, ki bi utemeljevala poseg v posest, saj sodna odločitev, ki je bila izdana med toženko in njenim nekdanjim najemnikom, kot dolžnikom v izvršilnem postopku, ne more imeti učinka zoper tiste, ki niso imeli možnosti sodelovati v predhodnem pravdnem postopku. Cilj tožnika je začasna ureditev spornega razmerja, v tej zvezi pa edino učinkovito pravno varstvo predstavlja predlagana začasna odredba. Kljub temu, da iz ustavne pravice do sodnega varstva neposredno ne izhaja pravica do izdaje začasne odredbe, pa v pravico do sodnega varstva zagotovo spada tudi pravica do začasnega sodnega varstva. To sredstvo zavarovanja je zagotovo mogoče povezati z navedeno ustavno določbo v primerih, ko bi brez izdaje začasne odredbe v času postopka prišlo do ravnanj, ki bi povzročila, da sodno varstvo ne bi več moglo doseči svojega namena. V tem primeru je ravno začasna odredba tisto ustrezno procesno sredstvo, ki bo taka ravnanja preprečilo in ohranilo ustavno pravico do sodnega varstva neomejeno. Pravica do sodnega varstva zagotavlja učinkovito in dejansko izvrševanje človekovih pravic, zato mora biti na voljo tudi takšno pravno sredstvo, ki preprečuje, da bi med postopkom pred sodiščem prve stopnje prišlo do ravnanj, ki bi povzročila, da sodno varstvo ne bi več moglo doseči svojega namena. Tožnika predlagata, da sodišče pritožbi ugodi in spremeni izpodbijani sklep tako, da izda začasno odredbo ter odloči, da je toženka dolžna tožnikoma povrniti vse stroške postopka izdaje začasne odredbe.

3.Toženka ni odgovorila na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.V skladu z 239. in 15. členom ZIZ je sodišče druge stopnje, s smiselno uporabo 350. člena ZPP, preizkusilo odločitev sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov, uradni preizkus pa opravilo s prilagojeno uporabo tega določila naravi postopka zavarovanja.

6.Pritožbeni preizkus je pokazal, da sodišče prve stopnje ni storilo v pritožbi grajanih in po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ter da je pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče druge stopnje zato povzema razloge sklepa sodišča prve stopnje kot pravilne.

7.Pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvenih kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Predvsem ni podan nobeden izmed zakonskih dejanskih stanov iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Njihova značilnost je, da sklepa zaradi teh napak ni mogoče preizkusiti, kar za sklep sodišča prve stopnje ne velja. Sodišče druge stopnje poudarja, da gre pri tovrstnem preizkusu le za formalen (procesni) preizkus razumljivosti sklepa in njegovih razlogov, ne pa tudi njegove razumnosti, ki je vsebinski kriterij. Le v primeru, če je obrazložitev sklepa tako pomanjkljiva, da onemogoča preizkus razumnosti sprejete odločitve, je lahko tovrstna procesna kršitev podana. Sklep sodišča prve stopnje je povsem razumljiv in obrazložen, zato je preizkus sklepa v celoti omogočen.

8.V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP se je sodišče druge stopnje opredelilo le do tistih navedb v pritožbi, ki so odločilnega pomena.

9.Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Upnik mora verjetno izkazati tudi eno izmed predpostavk, in sicer nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode ali da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se ta tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo, pri tem pa se šteje, da je nevarnost podana, če naj bi bila terjatev uveljavljena v tujini, razen če naj bi se terjatev uveljavljala v državi članici Evropske unije (272. člen v zvezi s tretjim in četrtim odstavkom 270. člena ZIZ). Sodišče sme za zavarovanje nedenarne terjatve izdati vsako odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja (prvi odstavek 273. člena ZIZ).

10.Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo predlagano začasno odredbo, ker zatrjevano ravnanje toženke temelji na zakonu in zato ni samovoljno ter protipravno. Tožnika v postopku zavarovanja nista za verjetno izkazala, da nedenarna terjatev, ki jo uveljavljata v tožbenem zahtevku, obstoji ali da bo terjatev zoper toženko nastala.1 Eden od ugovorov v posestni pravdi je, da ni šlo za neupravičeno poseganje v posest (poseg v posest je bil utemeljen v zakonu ter zato ni protipravnosti)2. Motenje posesti mora biti protipravno. Po določbi tretjega odstavka 33. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) posestnik nima pravnega varstva, če motenje ali odvzem posesti temelji na zakonu. Izključitev protipravnosti posega v posest mora temeljiti na zakonu. Ne gre za protipraven poseg v posest, ki ga bo izvršil izvršitelj ob izpolnjevanju svojih pooblastil, ki mu jih dajeta ZIZ in na njegovi podlagi izdana sodna odločba v konkretni zadevi.3 V obravnavani zadevi je izvršitelj ob izpolnjevanju svojih pooblastil, ki mu jih daje ZIZ in na njegovi podlagi izdan sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Mariboru, I 1133/2024 z dne 28.5.2024, izpraznil poslovne prostore na naslovu X in jih proste oseb in stvari izročil toženki. Navedeni sklep o izvršbi je bil izdan na podlagi pravnomočne in izvršljive zamudne sodbe Okrožnega sodišča v Mariboru, I Pg 29/2024 z dne 23.2.2024. To, da se zamudna sodba Okrožnega sodišča v Mariboru, I Pg 29/2024 z dne 23.2.2024, nanaša na gospodarsko družbo B, d.o.o., in da tožnika nista mogla sodelovati v navedenem gospodarskem postopku ne spremeni dejstva, da zatrjevano motenje ni bilo protipravno. O primernosti izvršilnega naslova in načinu realizacije sklepa o izvršbi odloča izvršilno sodišče. Ugovore zoper dovolitev in realizacijo izvršbe, ki jih tožnika izpostavljata v obravnavanem postopku zavarovanja bi tožnika morala nasloviti na izvršilno sodišče4.

11.Glede na vse obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka prvega odstavka 365. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP ter 15. členom ZIZ).

12.Ker tožnika s pritožbo v postopku zavarovanja nista uspela krijeta sama svoje stroške pritožbenega postopka (smiselna uporaba 6. odstavka 38. člena ZIZ v zvezi s 154. členom ZPP).

-------------------------------

1Tožbeni zahtevek tožnika glasi: "Tožena stranka mora v 3 (treh) dneh od pravnomočnosti sklepa sodišča prve stopnje umakniti oziroma utesniti predlog za izvršbo z dne 21. 5. 2024 v delu, ki se nanaša na njeno nedenarno terjatev: izpraznitev in izročitev poslovnih prostorov, ki se nahajajo v pritličju stavbe na naslovu X ter v tem delu predlagati sodišču razveljavitev vseh opravljenih izvršilnih ravnanj in ustavitev izvršbe po sklepu o izvršbi Okrajnega sodišča v Mariboru, številka I 1133/2024 z dne 28. 5. 2024 in storiti vse potrebno, da bo tožečima strankama omogočen dostop in izvrševanje posesti na poslovnih prostorih v pritličju stavbe na naslovu X. Toženi stranki se v bodoče prepoveduje onemogočati tožečima strankama dostop in izvrševanje posesti na poslovnih prostorih v pritličju stavbe na naslovu X ali s posebnimi dejanji ovirati tožeči stranki pri dostopu oziroma pri izvrševanju posesti na poslovnih prostorih v pritličju stavbe na naslovu X. Tožena stranka je dolžna tožečima strankama povrniti stroške postopka v 8 (osmih) dneh od vročitve sklepa sodišča prve stopnje, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega naslednjega dne po preteku izpolnitvenega roka do plačila".

2dr. Miha Juhart, dr. Matjaž Tratnik, dr. Renato Vrenčur, Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana 2007, str.126

3Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 197

4VSL Sklep I Cp 189/2018

-------------------------------

Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 33, 33/3. Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 270, 270/3, 270/4, 272, 273.