Jedro

Kupec z nakupom nepremičnine v stečajnem postopku izvorno (originarno) pridobi lastninsko pravico na nepremičnini, s tem pa preneha lastninska pravica prejšnjih imetnikov lastninske pravice na nepremičnini, pri čemer dejstvo, ali je bil kupec nepremičnine v stečajnem postopku ob nakupu dobroveren ali ne, ni odločilno.

Ko gre za konkurenco pridobljene lastninske pravice na podlagi priposestvovanja in lastninske pravice na podlagi nakupa v stečajnem postopku od stečajnega dolžnika, ima prednost slednja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnica lastnica dela parc. št. X, kot je ta označena na prikazu parcele z dne 30. 11. 2015, do celote, pri čemer je prikaz parcele sestavni del sodbe, toženka pa je dolžna tožnici v roku petnajst dni povrniti stroške postopka v znesku 840,47 EUR. Odločilo je še, da je tožnica dolžna toženki povrniti pravdne stroške v znesku 777,92 EUR v roku petnajst dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo je tožnica vložila pravočasno pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Navaja, da je opozorila, da toženec ob nakupu sporne nepremičnine ni bil v dobri veri. V tej smeri je predlagala konkretne dokaze, ki pa jih sodišče ni sprejelo. Toženec je praktično njen sosed, živi v neposredni bližini in je vsak dan hodil po njihovi, skupni ulici. Videl je, kako tožnica uporablja svoj dostop do hiše in da gre za dvorišče in da gre za del parcele, tožničino dvorišče, ki nikoli ni spadal k parceli toženca. Tožnica je ugotovila, da sporni del zemljišča ni njen v letu 2015, zato ni mogla uveljavljati svoje lastninske pravice v stečajnem postopku stavbne zadruge L. (v letu 2014). V stečajnem postopku je toženec postopal zvijačno, zavedal se je spornosti pridobitve parc. št. X. Med postopkom je parcelo celo podaril svoji hčerki. Tožnica je predlagala subjektivno spremembo tožbe, o čemer sodišče ni odločalo. Vztraja pri zaslišanju prič A. D. in M. B. Že po izdaji sodbe je pridobila dodatni dokaz – načrt, ki ga je izdala Mestna občina Ljubljana, iz katerega je razvidno, da je zadruga upoštevala drug delilnik, saj le-ta prikazuje dejansko stanje, kakršno je še danes, takšno kot ga zagovarja tožnica. Sodišče ni opravilo dokazne ocene v skladu z 8. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Navesti bi moralo argumente vrednosti za vsak posamezni dokaz, dokazov predlaganih z njene strani pa sploh ni obravnavalo. Po nepotrebnem se je ukvarjalo s stečajem Stavbne zadruge L. Tožnica oziroma njeni pravni predniki so bili v dobi veri že od leta 1964, kupoprodajna pogodba na podlagi katere je pravni prednik tožnice pridobil lastninsko pravico, jasno kaže, kakšne so bile zunanje meje, geodetska odmera je bila narejena na kraju samem. Zemljišče je bilo plačano zadrugi leta 1959. Zadruga je pravnemu predniku tožnice odobrila poseg v zelenico za sporni trikotnik. Ne MOL in ne stečajni upravitelj ni obvestil nikogar od 49 lastnikov zemljišč vpisanih v zemljiški knjigi na ime Stavbna zadruga L., da bi se lahko v zadevi izjasnili. Ureditev dovoza pred hišo in v naselju je bila točno določena in opravljena pod nadzorom strokovnih organov zadruge.

3. Toženec je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica od sodišča zahteva ugotovitev, da je na podlagi priposestvovanja pridobila lastninsko parcelo na delu nepremičnine parcele št. X, v lasti toženca. Že po tem, ko naj bi tožnica postala lastnica tega dela parcele, je parcelo v stečajnem postopku zoper izbrisano pravno osebo Stavbno zadrugo L., kupil toženec. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo in pojasnilo, da kupec z nakupom nepremičnine v stečajnem postopku izvorno (originarno) pridobi lastninsko pravico na nepremičnini, s tem pa preneha lastninska pravica prejšnjih imetnikov lastninske pravice na nepremičnini, pri čemer dejstvo, ali je bil kupec nepremičnine v stečajnem postopku ob nakupu dobroveren ali ne, ni (več) odločilno. Odločitev je materialnopravno pravilna.

6. Sodišču prve stopnje se ni bilo potrebno ukvarjati z vprašanjem, ali je tožnica pridobila lastninsko pravico s priposestvovanjem ali ne. Tudi če jo je1, jo je izgubila s trenutkom, ko jo je pridobil toženec. Ta je lastninsko pravico pridobil na podlagi sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu (sklep z dne 30. 30. 2015, priloga B12) v stečajnem postopku, torej na podlagi odločbe državnega organa. Gre za pridobitev lastninske pravice na originaren način. Kot se je jasno izreklo tudi že vrhovno sodišče, ima v primeru, ko gre za konkurenco pridobljene lastninske pravice na podlagi priposestvovanja in lastninske pravice na podlagi nakupa v stečajnem postopku od stečajnega dolžnika, prednost slednja.2 Že na Občni seji leta 2004 je sprejelo pravno mnenje, da so po prodaji nepremičnine v stečajnem postopku z javnim zbiranjem ponudb in neposredno pogodbo, izključeni vsi zahtevki, temelječi na močnejši pravici tretjega ali dobrovernosti kupca. Navedlo je, da je nakup nepremičnine v stečajnem postopku, ki je generalna izvršba, bodisi na javni dražbi ali z zbiranjem ponudb in z neposredno pogodbo (kot je bilo to v konkretnem primeru), način pridobitve lastninske pravice, ki zaradi javnosti postopka in vodenja postopka (s strani sodišča) izključuje vse ugovore glede močnejše pravice, kakor tudi glede nedobrovernosti kupca. Pri takšnem nakupu nepremičnine v stečajnem postopku tako velja enako kot v izvršbi: kupec postane lastnik tudi, če se kasneje izkaže, da dolžnik ni bil lastnik nepremičnine oziroma, da so obstajali kakšni drugi razlogi za nedopustnost izvršbe.3 Po povedanem je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ne more uspeti z ugovorom, da toženec ob nakupu ni bil v dobri veri, ker je bilo opazno, da sporni del nepremičnine uporablja tožnica, kar je toženec videl oziroma bi moral videti. Zaradi posebne ureditve prodaje nepremičnine v stečajnem postopku in posebnega varstva originarnih pridobiteljev lastninske pravice na nepremičninah, na katerih je vknjižen insolventni dolžnik, so izključeni ugovori, da kupec ob nakupu ni bil dobroveren oziroma, da je svojo poizvedovalno dolžnost opustil.4 Sodišče prve stopnje tako pravilno ni obravnavalo ugovora tožnice o toženčevi nedobrovernosti.

7. Toženec je med pravdo odsvojil nepremičnino, katere del je sporno zemljišče. To ni bilo ovira, da se pravda med prvotnima strankama ne dokonča (prvi odstavek 190. člena ZPP).5 Odsvojitev stvari (ali pravice), o kateri teče pravda, ne povzroči spremembe strank. Sprememba (ko namesto prvotne stranke v pravdo vstopi pridobitelj stvari ali pravice) je sicer možna, vendar le, če v to privolita obe stranki (drugi odstavek 190. člena ZPP).6 V konkretnem primeru privolitve na strani tožene stranke ni bilo. Vse to je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, zato ne drži pritožbeni očitek, da se sodišče ni opredelilo do "subjektivne spremembe tožbe".

8. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

9. Odločitev o tem, da pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka, za tožnico temelji na določbi prvega odstavka 154. člena ZPP, za toženca pa na določbi prvega odstavka 155. člena ZPP.

1 Kot bi to kazalo na podlagi njenih trditev. 2 VS RS sodba II Ips 279/2014 z dne 14. 7. 2016; primerljivo tudi VS RS sklep II Ips 286/2012 z dne 28. 5. 2015. 3 Primerjaj 193. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju; določbo 4. točke petega odstavka 342. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju. 4 VS RS sodba II Ips 279/2014. 5 Če katera od strank odtuji stvar ali pravico, o kateri teče pravda, to ni ovira, da se pravda med istima stranka ne dokonča. 6 Tisti, ki je pridobil stvar ali pravico, o kateri teče pravda, mora stopiti v pravdo namesto tožeče stranke oziroma tožene stranke samo tedaj, če v to privolita obe stranki.