Jedro

Grozil mu je zaradi ljubosumja in sodišče tej izpovedbi verjame. Vendar pa, četudi mu je grozil iz tega razloga, to še ne vsebuje elementov krvnega maščevanja in s tem elementov preganjanja v smislu ZMZ-1. V primeru, ko so povzročitelji resne škode nedržavni subjekti, so podani elementi mednarodne zaščite le v primeru, ko država, politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite (24. člen ZMZ-1). V obravnavani zadevi pa je tožena stranka dovolj prepričljivo obrazložila, zakaj meni, da so ti subjekti tožniku zmožni nuditi zaščito.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite.

2. V obrazložitvi odločbe je navedeno, da je tožnik ob vložitvi prošnje povedal, da je bil v izvorni državi zaposlen kot policist. Grozila mu je skupina ljudi, ki se ukvarja z izsiljevanjem in prodajo drog. Njegove težave so se začele leta 2010, ko so mu pripadniki kriminalne združbe začeli groziti. V času službovanja v policiji so pripadniki kriminalne združbe streljali nanj. Ubili so njegovega prijatelja. Ko so ga ustrelili, so mu dejali, da v primeru, da bo zadevo prijavil policiji, mu bodo ubili ožje družinske člane. Policiji je zamolčal, da so ga pripadniki kriminalne združbe ranili s strelnim orožjem. Grožnje so se začele v času, ko je kot policist raziskoval podjetje, kjer so poneverjali denar. Dva pripadnika te kriminalne skupine sta trenutno na prestajanju zaporne kazni, ostali pa so še na prostosti. Grozili so mu po telefonu in ob naključnih srečanjih. Obstajata še dva druga razloga, da je zapustil izvorno državo. A. A., ki je ubil moža njegove sedanje žene, mu je grozil, da ga bo ubil. Iz izvorne države je prejel informacijo, da so imenovanega izpustili iz zapora. Poleg tega je leta 2008 skupina ljudi ugrabila neko dekle. Tožnik je navedeno osebo poiskal. Eden izmed pripadnikov te kriminalne združbe je bil po ugrabitvi obsojen na zaporno kazen. Zaradi tega mu je grozil oče te osebe. Tudi glede navedene osebe, B. B., je prejel informacijo, da so ga že izpustili iz zapora.

3. V nadaljevanju obrazložitve odločbe tožena stranka podrobno povzema, kaj je tožnik povedal na osebnem razgovoru.

4. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnik izvorno državo zapustil zaradi groženj s strani skupine ljudi, ki se ukvarjajo z izsiljevanjem in prodajo drog, zaradi osebe po imenu A. A., ki je ubil moža njegove sedanje žene, in zaradi osebe po imenu B. B., ki je bil zaradi ugrabitve obsojen na 10 letno zaporno kazen, ter zaradi očeta te osebe. Tožnik je navajal, da je bil v izvorni državi od 2002 do 2009 zaposlen kot policist. Tožena stranka poudarja, da se v postopkih priznanja mednarodne zaščite ugotavlja in presoja ogroženost posamezne osebe zaradi preganjanja zaradi katerega izmed razlogov, določenih v Ženevski konvenciji, in sicer zaradi narodnosti, rase, veroizpovedi, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Tožnik pa preganjanja v svoji izvorni državi zaradi teh razlogov ni uveljavljal. Zakon o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) v osmem odstavku 27. člena določa, da mora obstajati vzročna zveza med razlogi in dejanji preganjanja, ki pa je tožnik ni izkazal, saj ni zatrjeval niti izkazal, da bi težave, zaradi katerih je zapustil svojo izvorno državo, imel zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini, ampak je imel težave s skupino ljudi, ki so se ukvarjali z izsiljevanjem in prodajo drog, in zaradi groženj, ki jih je prejemal s strani A. A. in B. B. in to neodvisno od naštetih razlogov. Zaradi tega ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, kot so določeni v 2. točki 20. člena ZMZ-1. 5. Tožena stranka je nadalje presojala pogoje za priznanje subsidiarne oblike zaščite. Ugotavlja, da v konkretnem primeru tožnika v izvorni državi preganjajo nedržavni subjekti. Nedržavni subjekti so lahko subjekt preganjanja zgolj tedaj, če je mogoče dokazati, da država oziroma politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo, kot je opredeljena v 28. členu ZMZ-1. Navedeno pomeni, da mora prosilec v primeru preganjanja ali povzročitve resne škode s strani nedržavnih subjektov najprej poiskati zaščito pri subjektih zaščite, saj šele, ko dokaže, da mu zaščita v izvorni državi ni bila nudena, lahko uveljavlja preganjanje ali resno škodo. V konkretnem primeru pa tožnik ni na ustrezen način poiskal zaščite države, ampak se je v enem primeru zaščiti države celo prostovoljno izognil. Zatrjeval je namreč, da dogodka, ki se je zgodil 27. 2. 2008, ko sta ga dve osebi, ki se ukvarjata z izsiljevanjem in prodajo drog, izven službenega časa, ustrelili v predel trebuha, ni prijavil policiji. Odpeljali so ga v bolnico, policija pa je začela primer raziskovati. Policistom se je zlagal, da se je v predel trebuha ustrelil sam in sicer po pomoti. Tožnik je še povedal, da je policija podvomila v resničnost njegove izjave v povezavi s potekom dogodka, ko je bil ustreljen v predel trebuha. Zaprosil jo je, naj zaključi z raziskavo tega dogodka. Tožnik je glede tega dogodka zatrjeval, da mu je kriminalna združba grozila, da mu bo ubila družino. Tožena stranka meni, da tožnik kljub temu, da so mu grozili, da mu bodo ubili člane družine, ni ravnal pravilno, da teh groženj ni prijavil policiji. Ni pravilno ravnal, da je policiji zamolčal resnični potek dogodka, ko sta ga pripadnika kriminalne združbe s strelnim orožjem ranila v predel trebuha, ampak je zavedel policijo z neresničnim podatkom, da se je sam ustrelil po pomoti. Če bi želel pomoč s strani policije, bi moral biti iskren do policije in navesti resnični potek dogodkov in groženj, sicer ni mogoče pričakovati, da bi mu policija in ustrezni organi nudili zaščito. Oseba, ki opravlja poklic policista, se mora zavedati, da opravlja dela s povečano nevarnostjo. Kot uslužbenec policije bi moral vedeti, da v primeru, da je ogrožen ali da so ogroženi njegovi bližnji, mora o grožnji nemudoma obvestiti njemu neposredno nadrejeno osebo, ki poskrbi za prve nujne ukrepe in so mu nato dana navodila za samozaščitno ravnanje. Tožnik je še zatrjeval, da je v izvorni državi prejemal grožnje s strani osebe po imenu A. A., ki je ubil moža njegove sedanje žene, in grožnje s strani osebe B. B., ki je bil zaradi ugrabitve dekleta obsojen na 10 letno zaporno kazen. V obeh primerih je zatrjeval, da je grožnje prijavil policiji, a policija ni odreagirala. Policija naj bi mu pomoč zagotovila na način, da mu je varovala hišo, v kateri je živel s svojo družino. Vendar pa tožnik ni bil zadovoljen s takšno zaščito, saj je navedel, da je policija le enkrat naredila krog okoli njegove hiše. Tožnik ne more uspešno zatrjevati, da mu pomoč ni bila nudena, saj iz njegovih izjav izhaja, da mu je pomoč policija zagotovila na način, da mu je varovala hišo, v kateri je živel. Prav tako je iz njegovih navedb razvidno, da policija ukrepa proti storilcem kaznivih dejanj, saj sta bila A. A. in B. B. za storjena kazniva dejanja obsojena na zaporno kazen. Tožnik je v postopku priznanja mednarodne zaščite zatrjeval, da nima zaupanja v policijo in da mu policija tudi v času, ko je bil še sam zaposlen kot policist, ni nudila ustrezne zaščite. Na vprašanje, zakaj meni, da ga policija ni zaščitila, je odgovoril, da ga ni zaščitila, ker je sam opravljal delo po pravilih in je bil pri svojem delu pravičen, drugi sodelavci pa so imeli svoje cilje in so bili skorumpirani. Tožnik je bil nato vprašan, zakaj ni prijavil skorumpiranih policistov. Povedal je, da sam osebno ni nikoli videl, da bi kakšen policist prejemal kakšen denar, vendar je na splošno znano, da se je to dogajalo.

6. Zaradi navedb, da je policija koruptivna in da sodeluje s kriminalci, je tožena stranka pridobila relevantne informacije o delovanju kosovske policije. V nadaljevanju obrazložitve odločbe tožena stranka te informacije podrobno povzema. Tožena stranka po povzetku navedenih informacij ugotavlja, da je bila na Kosovu sprejetih cela vrsta zakonov za transparentno organiziranje dela kosovske policije, sprejet pravni okvir je trden in sistematičen ter omogoča hierarhičen nadzor nad delom policije in drugih državnih organov. Kosovski varnostni organi sodelujejo s partnerskimi evropskimi organizacijami, zakonsko pa je urejen tudi pregon kaznivih dejanj uradnih oseb, zaposlenih v kosovski državni upravi, tudi v kosovski policiji. Na ta način se Kosovo bori proti korupciji v lastnih vrstah ter si prizadeva za odgovorno, demokratično in transparentno delo svojih uslužbencev (policistov) v skladu z veljavnimi zakoni in zahtevanimi standardi. Pristojni organi ves čas poudarjajo pomembnost sodelovanja s civilnim prebivalstvom in apelirajo nanj, naj prijavlja primere korupcije med državnimi uradniki, tudi policisti, in s tem pomaga zaščititi Kosovo pred tem pojavom. Po zbranih podatkih je sorazmerno malo primerov kaznivih dejanj, ki so jih zagrešili kosovski policisti. Preiskave so bile sprožene zoper 1,6 % pripadnikov kosovske policije. Te številke niso tako visoke, da bi bilo mogoče govoriti o splošni korumpiranosti kosovske policije, kot poudarja tožnik. Tožena stranka tudi pripominja, da v nobeni državi na svetu ni mogoče povsem izkoreniniti vseh incidentov ali kakršnegakoli nasilja, ravno tako pa se posamični primeri koruptivnih ali celo kaznivih dejanj pojavljajo med policisti v različnih državah po svetu. Po mnenju tožene stranke je pomembno, kako država povezanost organov pregona s storilci kaznivih dejanj preganja in sankcionira. Proučena poročila so zadosten dokaz za to, da Republika Kosovo zoper primere kaznivih dejanj, ki jih storijo uslužbenci kosovske policije in drugih organov pregona, ukrepa, da ne opušča pregona in se tovrstna kazniva dejanja tudi v največji meri trudi izkoreniniti, pri tem pa ima vso pomoč mednarodnih organizacij (KFOR, EULEX ipt). Glede na preučena poročila kosovska policija zoper druge storilce kaznivih dejanj ukrepa in jih sankcionira. Stopnja zaupanja prebivalcev Kosova v delo policije je visoka in z leti narašča. Tožnik bi nedvomno lahko sprejel zaščito policije, v kolikor bi zanjo zaprosil. Tako pa se je sam izognil policiji in zavestno odklonil pomoč policije pri pregonu napadalcev. Ne more uspešno zatrjevati, da mu pomoč in zaščita ne bi bila nudena, saj iz njegovih izjav izhaja, da mu je policija pomoč zagotovila na način, da mu je varovala hišo, v kateri je živel. Policija ukrepa proti storilcem kaznivih dejanj, saj sta bila A. A. in B. B. za storjena kazniva dejanja obsojena na zaporno kazen. O uspešnih primerih pregona posameznih skorumpiranih policistov in tistih, povezanih s kriminalnimi združbami, pa poročajo tudi najnovejše informacije iz leta 2019, ki jih tožena stranka prav tako v nadaljevanju obrazložitve odločbe povzema. Tožena stranka je zbrane informacije o izvorni državi posredovala tožniku in mu dala možnost, da se glede njih izjasni. Pooblaščenec in tožnik menita, da iz informacij izhaja, da je v Republiki Kosovo korupcija velik problem. Tožena stranka se s tem ne more strinjati, saj poročilo, na katerega se sklicujeta, ni podprto z ustreznimi statističnimi podatki, ki pa jih je tožena stranka sama pridobila in preučila. Ni pa mogoče pričakovati, da bo vsak mesec v letu kdo obsojen zaradi korupcije ali sorodnih kaznivih dejanj, saj je treba upoštevati tudi neko daljše časovno obdobje za zagotovitev relevantnosti in zanesljivosti podatkov. Pooblaščenec in prosilec sta predložila tudi informacije, ki se nanašajo na krvno maščevanje. Po mnenju pooblaščenca se tožnik boji, da ga bo A. A. ubil, kot je predhodno že ubil pokojnega moža njegove sedanje žene. Tožena stranka s tem v zvezi ugotavlja, da tožnik pri prošnji in osebnem razgovoru ni navajal, da je izvorno državo zapustil zaradi krvnega maščevanja. Ni omenil, da bi bila razlog groženj njegova žena. Predložil je dokaz in sicer sodbo Okrožnega sodišča v Prizrenu, iz katere izhaja, da je A. A. ubil takratnega moža sedanje tožnikove žene iz razloga, ker mu je bil pokojni mož dolžan dolg v višini 150 EUR in ne zaradi ljubosumja. Tožnik s tem dogodkom ni imel nobene povezave. V obravnavanem primeru je vsekakor odločilnega pomena, da je tožnik imel dostop do policije. Tožnik ni izkazal, da mu njegova država ne bi nudila zaščita pred napadalci. Iz navedenih razlogov ne obstaja utemeljen razlog, da bi bil soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo na podlagi 1. ali 2. alineje 28. člena ZMZ-1, ogroženosti zaradi vojnega stanja na Kosovem pa ni uveljavljal in zato ne obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo na podlagi 3. alineje 28. člena ZMZ-1. 7. Tožnik v tožbi navaja, da mu izpodbijana določba ni bila pravilno vročena. Tožena stranka je odločbo enostavno odvrgla v poštni nabiralnik Pravno informacijskega centra nevladnih organizacij (v nadaljevanju PIC). PIC pa nima več sklenjene pogodbe s toženo stranko, zato je vprašanje, ali je bila vročitev pravilna, saj je tožena stranka odločbo vročala PIC-u in ne tožniku. Nadalje tožnik meni, da bi lahko šlo za preganjanje iz razlogov pripadnosti posebni družbeni skupini ali zaradi političnega prepričanja. Tožnik je kot razlog za uboj s strani A. A. navajal ljubosumje, saj je povedal, da je A. A. mislil, da je prejšnji mož sedanje tožnikove žene ovira, zaradi katere ne more priti do nje. A. A. je bil sicer obsojen, vendar je takoj, ko je izvedel, da sta skupaj, tožniku začel groziti po telefonu, grozil naj bi mu že iz zapora. Po mnenju tožnika gre za vrsto krvnega maščevanja, to je maščevanje zaradi prizadete časti, ker mu je tožnik prevzel ženo. Tožnik je ogrožen kot oseba, ki je poročena s C. C., ki si jo lasti A. A. Gre za pripadnost posebni družbeni skupini. Preganjanje iz razloga političnega prepričanja pa je v tem, ker je bil pripadnik policije in se je boril proti organiziranemu kriminalu in korupciji. Vrnitve na Kosovo se boji, ker je bil B. B. izpuščen iz zapora, grozil pa mu je tako on kot tudi njegov oče. Tožena stranka ni prepoznala zatrjevanega preganjanja. Ni ocenjevala niti lastnosti dejanj preganjanja. Manjka tudi ocena o možnosti prihodnjega preganjanja. Tožnik se tudi ne strinja s stališčem tožene stranke, da bi moral najprej poiskati zaščito pri subjektih zaščite, torej državi. Tožnik je tudi povedal, da je v zvezi s tremi dogodki zadevo policiji prijavil, vendar je bila zaščita nezadostna. Poleg tega tožena stranka ne omenja dveh dokumentov (policijskega poročila z dne 28. 8. 2005 in časopisnega članka, ki dokazuje, da je tožnik odkril tovarno, kjer so ponarejali denar). Razen tega tožena stranka ni ločeno odločala o statusu begunca in statusu subsidiarne zaščite, kar je po mnenju tožeče stranke nezakonito. Bistvena kršitev pravil postopka pa je podana, ker prej omenjenih dveh dokazov pri izdelavi dokazne ocene tožena stranka ni upoštevala. Predloženih dokazov sploh ni prevedla. Prav tako ni prevedla zdravniškega potrdila o tem, da je bil tožnik ustreljen v trebuh. Glede predložene sodbe, iz katere izhaja, da je bil A. A. obsojen, pa tožnik očita, da ni bila v celoti prevedena in zato se ne ve, ali je bil A. A. obsojen, ker je nekdanjega moža tožnikove žene ubil tudi zaradi ljubosumja. Ker določene listine niso bile prevedene, tožnik tudi meni, da so bila kršena določila Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Prosilec in pooblaščenec imata pravico biti seznanjena s prevedeno dokumentacijo. Ker mu prevedena dokumentacija ni bila vročena, gre posledično tudi za kršitev pravice do izjave. Poleg tega predložene informacije o izvorni državi o tem, kaj vse je bilo na Kosovu storjenega za odpravo korupcije, ne zadoščajo. Ključno je, ali se predpisi v praksi spoštujejo. Takega zaključka pa tožena stranka ni izvedla. Razlogi tožnikove ogroženosti so tudi premalo natančno in preozko definirani. Poleg tega je bilo varovanje tožniku nudeno zgolj v zvezi z grožnjami B. B., pri čemer so policisti naredili le dva kroga okoli hiše. Tožena stranka ni ugotavljala, ali je konkretna zaščita bila učinkovita. Poleg tega ne drži, da tožnik ni omenjal, da je razlog za A. A. grožnje bila tožnikova žena. Povedal je, da mu je A. A. začel groziti takoj, ko je izvedel, da sta s C. C. skupaj in da je A. A. prejšnjega moža ubil zato, ker je mislil, da je mož ovira, da pride do nje. Tožnik izraža tudi nestrinjanje s tem, da je Kosovo demokratična družba, kjer policija ogrožene posameznike ščiti pred organiziranim kriminalom. Tožena stranka se z indeksom korupcije in stopnjo demokracije na Kosovem sploh ne ukvarja. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in tožniku prizna mednarodno zaščito, podrejeno pa, naj jo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponoven postopek.

8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je bila vročitev opravljena v skladu z Zakonom o začasnih ukrepih s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS COV-2. Le ta v zvezi z vročanjem v nenujnih zadevah določa, da se vročitev opravi z vročitvijo v hišni predalčnik. Tako je tožena stranka tudi postopala. Vse potrebne datume in tudi datum, kdaj je bila vročitev opravljena, pa je navedla na samo odločbo. Prenehanje pogodbe med PIC-em in toženo stranko pa na pooblastilo ne more vplivati. Glede očitkov, da tožena stranka ni upoštevala dveh dokazil, pa odgovarja, da je vsebino policijskega poročila in časopisnega članka v celoti sprejela kot resnične dogodke, ki jih je tožnik doživel v izvorni državi. To, da jih ni prevedla, ni vplivalo na samo odločitev. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

9. Tožeča stranka v pripravljalni vlogi vztraja pri tem, da je relevantno vprašanje obstoja pooblastilnega razmerja med PIC-em in tožečo stranko, ko pogodba med tožečo stranko in PIC-em ne velja več. Ne strinja se tudi s tem, da so azilne zadeve nenujne zadeve. Nadalje še pojasnjuje, zakaj meni, da so relevantne tožbene navedbe o tem, da tožena stranka ni prevedla policijskega poročila in članka.

10. Sodišče je v navedeni zadevi dne 5. 7. 2023 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa (le te vsebujejo tudi priloge A1 - A6 ter B1 - B2) ter zaslišalo tožnika. S tem je sledilo večini dokaznim predlogom, predlaganih s strani tožeče stranke, zavrnilo pa je dokaz z zaslišanjem uslužbenke tožene stranke Laile Amarin, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

11. Tožnik je na zaslišanju med drugim povedal, da vztraja pri vseh navedbah v zvezi z razlogi za azil, kot jih je povedal na zaslišanju pri toženi stranki. Glavni razlog, da mu je grozil A. A., je v tem, ker se je poročil s sedanjo ženo, s katero ima dva otroka. A. A. mu je grozil zaradi ljubosumja. Njegova žena je še vedno na Kosovu in je zaprta v svoji družini, s seboj pa je ni hotel vzeti, ker je bil en otrok takrat zelo majhen in ni mogla po hribih. A. A. si je lastil C. C. in si jo lasti tudi danes, ko je poročena s tožnikom. Ko je prijavil grožnje, ga kosovska policija ni zaščitila. Ko je poklical policijo, je patrulja naredila en krog, ni pa prišla noter. Iz strahu je pobegnil. Verjetno je na to vplivalo njegovo delo, ker so bili njegovi kolegi in so opravljali delo policista in zaradi tega niso ukrepali. Znotraj policije obstajajo različne skupine, obstaja velika korupcija. To je razvidno iz tega, ker policist vozi avto, ki je vreden 50.000 EUR. Kosovo je zapustil iz dveh razlogov, in sicer iz strahu in zaradi stanja na policiji. Policisti so prišli varovat njegovo hišo zadnji dan, ko je bil v hiši. Pred hišo so prišli, ko je prijavil, da mu je A. A. grozil. Od leta 2o11 se je tudi že vrnil na Kosovo, ampak se je potem vrnil nazaj v Francijo. Ne spominja se točnega datuma, za koliko časa se je vrnil na Kosovo in se tudi ne spomni, katerega leta. To je bilo le enkrat. Vrnil se je pa zato, ker je bila njegova mati hudo bolna in čuti do nje ljubezen. Mama živi še danes, vendar je bolehna. Osebno izkaznico, ki je bila izdana leta 2016, je pridobil na način, da je pooblastil svojega strica in tako je pridobil tudi vozniško dovoljenje.

12. Tožba ni utemeljena.

13. ZMZ-1 v prvem odstavku 20. člena določa, da mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje nobenega od teh dveh statusov. Skladno z drugim odstavkom 20. člena ZMZ-1 se namreč status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena tega zakona. Za priznanje statusa begunca morajo torej biti podani razlogi preganjanja. Ti so opredeljeni v prvem odstavku 27. člena ZMZ-1, to pa je pripadnost določeni rasi ali etnični skupini, pripadnost določeni veroizpovedi, narodna pripadnost, pripadnost posebni družbeni skupini ali pa politično prepričanje. Tožnik v postopku tudi po presoji sodišča ni navedel nobenih takih dejstev, da bi organ lahko predmetne okoliščine povezal s katerim od zakonsko predpisanih razlogov za preganjanje.

14. Neutemeljena je tožbena navedba, da naj bi zaradi tega, ker je A. A. tožniku grozil zaradi ljubosumja, bil tožnik pripadnik posebne družbene skupine. Sodišče sicer ne dvomi, da mu je grozil zaradi ljubosumja, saj je že na osebnem razgovoru povedal, da mu je začel groziti tistega leta, ko je izvedel, da sta skupaj s C. C. (str. 4 zapisnika o osebnem razgovoru), na glavni obravnavi na sodišču pa je povedal, da je glavni razlog, da mu je grozil, ker se je z njo poročil in ima dva otroka, ter da mu je grozil zaradi ljubosumja in sodišče tej izpovedbi verjame. Vendar pa, četudi mu je grozil iz tega razloga, to še ne vsebuje elementov krvnega maščevanja in s tem elementov preganjanja v smislu ZMZ-1. Za krvno maščevanje bi šlo, če bi bil tožnik npr. pripadnik neke družine, pa bi bil zgolj zaradi pripadnosti njej ogrožen, ker bi ga preganjali pripadniki neke druge družine, ker bi menili, da se je potrebno maščevati zaradi uboja njihovega člana. V tem primeru bi bili podani elementi krvnega maščevanja. Če pa je tožnik prejemal grožnje zaradi ljubosumja, sicer sodišče razume tožnikovo stisko, vendar pa taka grožnja ne vsebuje elementov preganjanja in s tem tudi ne vseh elementov mednarodne zaščite, saj gre za spor zasebne narave. Grožnje zaradi ljubosumja se namreč lahko dogajajo kjerkoli, v katerikoli državi. Sodišče s tem v zvezi tudi razume občutek tožnikove ogroženosti, vendar pa, kot je bilo že pojasnjeno, to še ne pomeni, da so podani elementi mednarodne zaščite. Tožena stranka je zato ravnala pravilno, ker je to grožnjo obravnavala v okviru presoje subsidiarne zaščite.

15. Prav tako opravljanje poklica policista ne predstavlja razloga političnega prepričanja, kot se navaja v tožbi. Politično prepričanje pomeni, da je nekdo bodisi pripadnik ali pa simpatizer določene politične stranke ali ima določeno politično prepričanje, pri tožniku pa je šlo za to, da je opravljal določen poklic, kar pa nima nobene povezave s političnim prepričanjem. Zaradi tega tudi v tem primeru ni zaznati elementov, ki so potrebni za priznanje statusa begunca.

16. Tožena stranka je tudi pravilno ugotovila, da tožniku ne grozi resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1, ker niso podani vsi elementi, da bi bilo možno priznati resno škodo v smislu ZMZ-1. V primeru, ko so povzročitelji resne škode iz navedenega določila nedržavni subjekti, so podani elementi mednarodne zaščite le v primeru, ko država, politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite (24. člen ZMZ-1). V obravnavani zadevi pa je tožena stranka dovolj prepričljivo obrazložila, zakaj meni, da so ti subjekti tožniku zmožni nuditi zaščito. Sodišče se v tem delu pridružuje razlogom, navedenim v izpodbijani odločbi, zato skladno z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za tako stališče. 17. Tožbene navedbe o tem, da naj bi bila vročitev odločbe nepravilna, so povsem nerelevantne in nepomembne za ta primer. Sodišče je namreč štelo tožbo za pravočasno vloženo in je zadevo obravnavalo po vsebini, zaradi česar tožnik ni bil prikrajšan za sodno varstvo. Na prvi strani odločbe je namreč navedeno, da je bila vročena 13. 5. 2020, tako da ni nobenega dvoma o datumu vročitve.

18. Neutemeljena je tudi tožbena navedba, češ da tožena stranka v odločbi ne razpravlja o subjektih preganjanja. Tožena stranka se je do subjektov preganjanja opredelila na 6. strani odločbe, ko je pojasnila, kdaj so lahko nedržavni subjekti subjekti preganjanja in v nadaljevanju natančno obrazložila, zakaj meni, da je tožniku država sposobna nuditi zadostno zaščito. Toženi stranki pa se do lastnosti dejanj preganjanja niti ni bilo treba opredeljevati, saj je predhodno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, ker niso podani razlogi preganjanja, posledično temu pa ji tudi ni bilo treba ugotavljati lastnosti dejanj preganjanja. Tožena stranka se je namreč ukvarjala s tem, ali so podani pogoji za priznanje subsidiarne zaščite.

19. Nerelevantne so tudi tožbene navedbe o tem, češ da tožena stranka ni upoštevala policijskega poročila z dne 28. 8. 2005 in časopisnega članka, ki dokazuje, da je tožnik kot preiskovalni policist odkril tovarno, kjer so ponarejali denar. Tožena stranka je štela tožnika za verodostojnega in ni dvomila v obstoj dogodkov, ki jih je tožnik navedel, vključno s tem, da je odkril tovarno, kjer so ponarejali denar. Zaradi tega je povsem brezpredmetno, ali je tožena stranka pismena dokazila o tem posebej navedla in upoštevala ali ne. Enako velja tudi za tožbeni očitek o tem, da ni bila oddana v prevod zdravniška dokumentacija o poškodbah tožnika, saj tudi v tem primeru tožena stranka verjame tožniku, da je bil ustreljen in pri tem poškodovan. Iz navedenih razlogov sodišče tudi ni izvedlo s strani tožnika predlaganega dokaza z zaslišanjem uradne osebe tožene stranke Laile Amarin v povezavi s temi listinskimi dokazi.

20. Neutemeljena je tudi tožbena navedba o tem, da naj bi bil izrek odločbe nezakonit, ker tožena stranka ni ločeno odločala o statusu begunca in statusu subsidiarne zaščite. Tožena stranka namreč odloča o prošnji za priznanje mednarodne zaščite v enotnem postopku, pri čemer pristojni organ najprej presoja pogoje za priznanje statusa begunca in šele, če ti niso izpolnjeni, pogoje za priznanje statusa subsidiarne zaščite, skladno z drugim odstavkom 41. člena ZMZ-1. 21. Glede tožbenega očitka, da sodba, s katero je bil obsojen A. A., ni v celoti prevedena in se zato ne ve, ali je A. A. ubil nekdanjega moža sedanje tožnikove žene iz ljubosumja, se je sodišče že opredelilo do tega, da tožniku verjame, da je A. A. tožniku grozil zaradi ljubosumja (zaradi česar niti ni bistvenega pomena, ali je ta sodba v celoti prevedena), vendar pa to ne izkazuje podanosti vseh elementov, ki so potrebni za priznanje statusa begunca, saj gre po presoji sodišča za spor zasebne narave in so te grožnje lahko relevantne le z vidika izkazanosti pogojev za subsidiarno zaščito.

22. V zvezi s tožbenim očitkom, da niso bili vsi dokumenti prevedeni in da naj bi šlo zato za kršenje določil ZUP o uporabi jezika, je sodišče že pojasnilo, da neprevedenost dokumentov ni relevantno in ne vpliva na pravilnost odločitve tožene stranke, saj šteje tožena stranka tožnika za verodostojnega. Enako velja tudi glede očitka o kršitvah določila ZUP-a o dokazovanju.

23. Tožnik tudi očita toženi stranki, da ni opravila poizvedb o tem, kakšen je na Kosovem indeks korupcije in da posledično temu naj ne bi pravilno ocenila učinkovitosti zaščite izvorne države, pri čemer se sklicuje na dokazili „Trancparency International - indeks korupcije za Kosovo za leto 2019“ in „Freedom Hosue - stopnja svobode za 2020 za Kosovo“. Tožnik v zvezi s tem očita toženi stranki, da je napačno ocenila učinkovitost zaščite tožnikove izvorne države. Po presoji sodišča je tožena stranka dovolj argumentirano pojasnila, zakaj meni, da je izvorna država tožnika sposobna zaščititi pred preganjanjem s strani nedržavnih subjektov. Poleg tega, da je pridobila relevantne informacije o učinkovitosti delovanja kosovske policije, je tudi zelo obsežno in podrobno obrazložila, zakaj meni, da je na splošno gledano, kosovska policija dovolj učinkovita, konkretno glede tožnika pa je na 6. strani odločbe pojasnila, da tožnik v enem primeru (ko je bil ustreljen v trebuh) policiji ni navedel resničnega poteka dogodkov, na isti strani je pojasnila, da je bil A. A. zaradi umora obsojen na 10 letno zaporno kazen, pojasnila je, da s tem, ko ga je policija varovala, je po njenem mnenju nudila ustrezno pomoč (stran 6 in 7 odločbe). Po presoji sodišča zaradi navedb, da je policija naredila krog okoli tožnikove hiše, še ni mogoče trditi, da naj bi ga pristojni organi njegove države ne bili sposobni zaščititi in ni mogoče sklepati, da naj tak način varovanja ne bi bil ustrezen. Tožnik je namreč na vprašanje, zakaj meni, da ga policija ni zaščitila, navedel, da so sodelavci skorumpirani, na nadaljnje vprašanje, zakaj ni prijavil skorumpiranih policistov, pa je povedal, da sam osebno ni nikoli videl, da bi kakšen policist sprejemal denar. Na podlagi tega pa še ni mogoče sklepati, da naj policija ne bi bila sposobna nuditi zaščite vsakič, ko bi jo tožnik potreboval. Tožnik je na zaslišanju na sodišču povedal, da so policisti prišli pred hišo v primeru, ko mu je grozil A. A. Razen tega sta bila A. A. in B. B. za storjena kazniva dejanja obsojena na zaporno kazen, kar pomeni, da pristojni organi ukrepajo zoper storilce kaznivih dejanj. Sodišče iz teh razlogov kot tudi iz vseh ostalih razlogov, kot so navedeni v izpodbijani odločbi, soglaša s toženo stranko, da lahko pristojni organi Kosova tožniku nudijo ustrezno zaščito.

24. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.