Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka odgovora na tožbo ni vložila roku po prvem odstavku 277. člena ZPP. Glede na 318. člen ZPP sklep o zavrženju prepoznega odgovora resda ni potreben, vendar to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost odločbe.

Ker tožena stranka ni pravočasno odgovorila na tožbo, se s tem šteje, da priznava dejanske navedbe nasprotne stranke (sistem afirmativne litiskontestacije). Iz tega razloga zamudne sodbe ni možno izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 338. člena ZPP).

Tožeči stranki sta izpolnili svojo obveznost po podjemni pogodbi, tožena stranka pa svoje obveznosti, tj. plačila vtoževanega zneska, ni izvršila v celoti. Tožeči stranki sta posledično upravičeni od tožene zahtevati manjkajoči znesek plačila za opravljeni posel, zato je odločitev prvostopenjskega sodišča o sklepčnosti tožbenega zahtevka pravilna.

Tožbeni zahtevek se namreč nanaša na plačilo vtoževanega zneska bruto, kar zgolj pomeni, da ta zajema tako neto znesek dohodka, ki ga prejmeta tožeči stranki, ter znesek za davke in prispevke po predpisih s področja davkov in socialnih zavarovanj. Obveznost plačila javnih dajatev ni predmet civilnega postopka in se izvrši, kot pravilno ugotavljata tožeči stranki, po izplačilu dohodka. Plačilo omenjenih dajatev tako ne more biti ogroženo zaradi izdaje zamudne sodbe. Davke in prispevke bo plačal davčni zavezanec oziroma zavezanec za plačilo prispevkov.

Izrek

I. Pritožba zoper sklep se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožba zoper zamudno sodbo se zavrne in se potrdi zamudna sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo prepozen odgovor na tožbo tožeče stranke in z zamudno sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku. Toženi stranki je naložilo, da mora obema tožečima strankama plačati po 6.594,76 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1. 3. 2021 do prenehanja obveznosti, v 15 dneh od prejema sodbe, ter povrniti njune stroške pravdnega postopka v višini 1.040,65 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožena stranka v pritožbi zoper sklep in zamudno sodbo navaja, da iz konkretnega dejanskega stanja, ki sta ga tožnika navedla v tožbi, ne izhaja zahtevana pravna posledica. Pogodba, sklenjena med pravdnimi strankami, se sklicuje na tehnične zahteve naročnika A., d. o. o., ne pa na finančne/denarne elemente. Obenem jasno določa, da se plačilo izvede glede na kilometer projektirane trase in ne na posamezno fazo, pri čemer je bil končni obračun izveden na dejansko projektirano traso, tj. 103 km. Iz samih listin izhaja, da je plačilo 8.583,28 EUR celoten znesek, do katerega sta bili na podlagi navedene pogodbe upravičeni tožeči stranki. Tožena stranka poleg tega izpostavlja tožbeni zahtevek, ki bi se po njenem mnenju moral glasiti tako, da bi toženi stranki nalagal plačilo davkov in prispevkov ter neto zneska. Če bo zamudna sodba postala pravnomočna in izvršljiva, bo namreč po naziranju tožene stranke prišlo do kršitve davčnih predpisov.

3. Tožeči stranki v odgovoru na pritožbo toženi stranki očitata, da pod sankcijo prekluzije neutemeljeno navaja nova dejstva in se pri tem sklicuje na nepredložene dokaze. Tožena stranka je s svojo pasivnostjo dejansko priznala dejstva, ki sta jih v tožbi zatrjevali tožeči stranki oziroma teh dejstev ni prerekala. Dejansko stanje, na katerem temelji zamudna sodba, ni izpodbojno. Tožeči stranki s tožbo zahtevata plačilo za opravljeno delo, ki mora upoštevati dolžino (km) projektirane trase. Ob tem opozarjata na 3. in 4. člen pogodbe med pravdnimi strankami, po katerih je bila predvidena izvedba pogodbenih obveznosti po posameznih fazah, prav tako pa naj bi izvajalci za en projekt izstavili tri račune, in sicer po zaključku vsake faze. Kot sta tožeči stranki navedli že v tožbi, sta izdelali skupno 217,728 km projektirane trase. Ob upoštevanju, da je bila cena za izvedbo del po pogodbi 100 EUR/km projektirane trase bruto, znaša celotni znesek za opravljena dela 21.772,80 EUR. Ker sta tožeči stranki prejeli le znesek v višini 8.583,28 EUR bruto, jima je tožena stranka skupaj dolžna še plačilo v skupni višini 13.189,52 EUR (oziroma vsaki po 6.594,76 EUR). Kar zadeva pritožničine navedbe glede zahtevka in kršitve davčnih predpisov, tožeči stranki odgovarjata, da zahtevata bruto plačilo, do katerega sta upravičeni po pogodbi. Del tega plačila pa so tudi davki/prispevki, ki jih mora tožena stranka (kot plačnik) plačati za tožeči stranki kot zavezanca, in sicer v imenu in za račun tožečih strank. Obveznost plačila teh prispevkov na ustrezne podračune (davčnih ali drugih organov) v zvezi z vtoževano terjatvijo pa bo nastala šele takrat, ko bo tožena stranka slednjo ustrezno obračunala in jo plačala.

_Glede pritožbe zoper sklep_

4. Pritožba zoper sklep ni utemeljena.

5. Tožena stranka je vložila pritožbo tudi zoper sklep in je ni obrazložila. Zato je sodišče druge stopnje izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, na obstoj katerih pazi po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka odgovora na tožbo ni vložila roku po prvem odstavku 277. člena ZPP. Glede na 318. člen ZPP sklep o zavrženju prepoznega odgovora resda ni potreben, vendar to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost odločbe.

7. Sodišče druge stopnje je skladno z drugo točko 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

_Glede pritožbe zoper sodbo_

8. Pritožba zoper sodbo ni utemeljena.

9. Poglavitni očitek tožene stranke v pritožbi je nesklepčnost tožbe, saj trdi, da iz konkretnega dejanskega stanja, ki sta ga navedla tožnika, ne izhaja zahtevana pravna posledica. Pogoji za izdajo zamudne sodbe (3. točka prvega odstavka 318. člena ZPP) naj ne bi bili izpolnjeni. Tožeča stranka med drugim trdi, da se pogodba med pravdnimi strankami ne sklicuje na finančne/denarne elemente glavnega naročnika A., d. o. o., in izpostavlja domnevni končni obračun projektirane trase. Argumenti tožene stranke so dejanske narave in z njimi v tem pritožbenem postopku ne more uspeti.

10. Tožena stranka namreč ni pravočasno odgovorila na tožbo, s tem pa se šteje, da priznava dejanske navedbe nasprotne stranke (sistem afirmativne litiskontestacije). To je pravilno izpostavilo prvostopenjsko sodišče v sodbi. Iz tega razloga zamudne sodbe ni možno izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 338. člena ZPP). Omenjenih pritožbenih navedb sodišče torej ne more upoštevati, četudi se tožena stranka z njimi sklicuje na nesklepčnost tožbe.

11. Pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka se je prvostopenjsko sodišče tako pravilno opiralo zgolj na dejansko stanje, kot sta ga predstavili tožeči stranki v tožbi. Kot izhaja iz obrazložitve zamudne sodbe, je med pravdnimi strankami nastal spor zaradi neizpolnitve pogodbene obveznosti, pri čemer je glede na ugotovljeno dejansko stanje med njimi obstajalo podjemno razmerje. Tožeči stranki sta izpolnili svojo obveznost – pripravili in izdelali sta projektno dokumentacijo v skladu z razpisno dokumentacijo glavnega naročnika, ki sta jo podrobneje opredelili tako po vsebini, količini in ceni, dogovorjeni po pogodbi med pravdnimi strankami. Ob tem prvostopenjsko sodišče pravilno ugotavlja, da listine, ki sta jih predložili tožeči stranki, ne nasprotujejo njunim navedbam. Obenem velja izpostaviti, kot izhaja tudi iz zamudne sodbe, da tako pogodba med pravdnimi strankami, razpisna dokumentacija kot pogodba med glavnim naročnikom in glavnim izvajalcem jasno potrjujejo tezo ločenega obračunavanja del po posameznih trasah, kar nenazadnje kaže na utemeljenost vtoževanega zneska po izračunu tožečih strank. Trditve, ki jih je glede tega navajala tožena stranka v pritožbi so neutemeljene.

12. Na podlagi navedenih dejstev je moč ugotoviti, da sta tožeči stranki izpolnili svojo obveznost po podjemni pogodbi, tožena stranka pa svoje obveznosti, tj. plačila vtoževanega zneska, ni izvršila v celoti. Tožeči stranki sta posledično upravičeni od tožene zahtevati manjkajoči znesek plačila za opravljeni posel, zato je odločitev prvostopenjskega sodišča o sklepčnosti tožbenega zahtevka pravilna.

13. Kar pa zadeva pritožbene navedbe glede tožbenega zahtevka, ki naj bi se glasil (tudi) na plačilo davkov in prispevkov, sodišče meni, da je takšno stališče pritožnika napačno. Tožbeni zahtevek se namreč nanaša na plačilo vtoževanega zneska bruto, kar zgolj pomeni, da ta zajema tako neto znesek dohodka, ki ga prejmeta tožeči stranki, ter znesek za davke in prispevke po predpisih s področja davkov in socialnih zavarovanj. Obveznost plačila javnih dajatev ni predmet civilnega postopka in se izvrši, kot pravilno ugotavljata tožeči stranki, po izplačilu dohodka. Plačilo omenjenih dajatev tako ne more biti ogroženo zaradi izdaje zamudne sodbe. Davke in prispevke bo plačal davčni zavezanec oziroma zavezanec za plačilo prispevkov.

14. Glede na to, da so bile izpolnjene vse predpostavke za zamudno sodbo po 318. členu ZPP (poleg že navedenih še pravilna vročitev tožbe nasprotni stranki in dejstvo, da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne smejo razpolagati) in da je odločitev prvostopenjskega sodišča prestala tudi preizkus po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP, je sodišče druge stopnje po 353. členu ZPP zavrnilo pritožbo zoper zamudno sodbo in izpodbijano odločbo potrdilo.

15. Vsaka stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, tožeči pa z odgovorom na pritožbo nista pripomogli k odločitvi sodišča druge stopnje (prvi odstavek 154. člena in 155. člen v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).