Jedro

Protipravnost je pravni standard, ki ga je potrebno ugotavljati v vsakem posameznem primeru posebej in terja presojo, ali je sodnik ravnal z dolžno profesionalno skrbnostjo in običajno metodo dela. Pri tem je potrebno izhajati iz narave sodnikovega dela, za katerega je značilna prosta dokazna presoja (8. člen ZPP) in neodvisnost pri sojenju, pri čemer je sodnik vezan le na Ustavo in zakon. Za utemeljitev odškodninske odgovornosti države po 26. členu URS se zahteva kvalificirana stopnja napačnosti sodniške odločitve oziroma protipravnost v širšem pomenu, ta pa je podana, kadar sprejeta sodna odločitev pomeni odstop od obstoječe oziroma ustaljene sodne prakse ter pri razlagi ter uporabi zakonskih norm temelji na razumno nesprejemljivih argumentih.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Z v uvodu navedeno vmesno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je zahtevek tožnika po podlagi utemeljen (I. točka izreka). Skladno z II. točko izreka bo sodišče prve stopnje o višini tožbenega zahtevka odločalo po pravnomočnosti vmesne sodbe. Po III. točki izreka je odločitev o stroških postopka pridržana za končno odločbo.

2.Zoper takšno odločitev se pravočasno pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Izpostavlja, da je sodišče prve stopnje v okviru novega sojenja odločilo brez, da bi opravilo glavno obravnavo in toženki omogočilo, da dopolni svoje procesno gradivo v zvezi s podanim ugovorom zastaranja. Izpodbijana sodba je zato obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka iz 8. in 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter z relativno procesno kršitvijo iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Opustitev dolžnega materialnega procesnega vodstva je razlog za razveljavitev izpodbijane sodbe, zato da se toženki omogoči, da v ponovljenem postopku dopolni procesno gradivo. Zgolj okoliščina, da je tožnik predlagal izdajo nove sodbe brez naroka za glavno obravnavo, ne opravičuje odločitve sodišča prve stopnje za izdajo nove sodbe brez oprave naroka. Izpodbijana sodba ima tudi pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti. Toženka povzema potek civilnega pravdnega postopka, v katerem je tožnik na podlagi v letu 2011 vložene tožbe od toženke terjal plačilo škode in izgubljenega dobička iz naslova škodnega dogodka iz leta 1995, ko je policija uničila njegovo konopljo in sadike ter semena konoplje. V tem postopku je bil zahtevek tožnika po izčrpanju rednih in izrednih pravnih sredstev najprej pravnomočno zavrnjen, nato pa je Ustavno sodišče RS (v nadaljevanju Ustavno sodišče) z odločbo Up-450/2015-13 z dne 2. 6. 2016 razveljavilo vse tri sodbe in zadevo vrnilo (sodišču prve stopnje) v novo sojenje. Pritožnica izpostavlja, da se je Ustavno sodišče v zgoraj citirani odločbi osredotočilo zgolj za zastaranje tožnikovih odškodninskih zahtevkov zoper toženko, ob tem pa se ni opredelilo do vprašanja, ali je bilo dejanje policije v predkazenskem postopku takrat, ko je bilo opravljeno, sploh protipravno. Sodba sodišča prve stopnje je z bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP obremenjena zato, ker nima konkretnih razlogov o tem, kdaj naj bi prišlo do kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Sodišče prve stopnje zavzame zmotno stališče, da bi glede na naravo in zahtevnost zadeve ter ravnanje strank postopka ta moral in mogel biti končan do 1. 1. 2016. Utemeljenost tožbenega zahtevka po temelju je obrazložilo s stališčem, da je bila kršena tožnikova pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, da je sicer potekalo stopenjsko sojenje, da postopanje sodišč ni odstopalo od običajne metode dela, da je postopek tekel tekoče in kontinuirano, da so se naroki sproti razpisovali, da je sodišče kontinuirano sprejemalo sklepe in da so se sodbe pisale v zakonsko določenem roku. Zaključilo je torej, da se je v zadevi delalo tekoče in v skladu s sodnim redom, vendar nerazumno dolgo. Datum 1. 1. 2016 po prepričanju pritožbe gotovo ni datum, ki bi lahko vplival na presojo o tem, kdaj je bilo utemeljeno pričakovati odločitev v tožnikovem civilnem sporu. Sodba sodišča prve stopnje torej nima jasnih razlogov o tem, kdaj je nastal pravni položaj, ko bi bilo mogoče govoriti o kršitvi tožnikove pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Implicitno stališče, da bi to moralo biti do 1. 1. 2016, je brez podlage ter popolnoma zmotno in ne more biti osnova za ugoditev tožbenemu zahtevku. Po mnenju toženke so sodišča v vseh pogledih ravnala skladno z zakonom in v nobenem primeru ne bi mogla odločiti hitreje, kot so. Tudi tožnik sam je bil zainteresiran za najugodnejšo rešitev zadeve, saj je vložil legitimna pravna sredstva in sprožil ustavni spor, kar je terjalo dodaten čas. Toženka pri tem izpostavlja, da obveznosti sojenja v razumnem roku za postopek pred Ustavnim sodiščem ni mogoče razlagati na enak način kot za redna sodišča. Zaradi vloge varuha Ustave je potrebno, da Ustavno sodišče upošteva tudi druge vidike in ne samo vrstni red po seznamu obravnavanja, kot je narava zadeve ter njena pomembnost v političnem in socialnem smislu.

3.Po oceni toženke je pavšalen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je šlo za spor, ki je bil za tožnika eksistencialnega pomena. Navedeno nikakor ne drži, saj je tožnik diplomiran inženir agronomije in je bil ves čas spornega obdobja zaposlen, dodatno pa je prejemal tudi prihodke iz kmetijske dejavnosti. Odločitev z izpodbijano sodbo je oprta tudi na kazenski postopek, čeprav je bil ta ločen od teka civilnega postopka. Kazenski postopek je bil pravnomočno končan leta 2008, tožnik pa je v njem navajal le, da je konopljo posejal zgolj za potrebe izdelave diplomske naloge in za potrebe prezentacije v turistične namene. Šele z vložitvijo odškodninske tožbe v letu 2011 je zaradi žetve nasada konoplje izkazoval protipravnost ravnanja policije in zahteval plačilo odškodnine zaradi nezmožnosti predelave le-te. Toženki tudi ni jasno, ali je okoliščina eksistenčnega pomena iz kazenskega in civilnega postopka vplivala na stališče sodišča prve stopnje ali ne. Tožnik ima visoko izobrazbo in je bil v vtoževanem obdobju ves čas zaposlen, zato ni mogoče šteti, da je bil brez prihodkov oziroma eksistenčno ogrožen. Glede na navedeno pavšalno izpostavljanje "eksistenčnega pomena" civilnega spora za tožnika ni utemeljeno. Prvotni pravdni postopek se je z zavrnitvijo revizije zaključil v štirih letih in dveh mesecih. Po razveljavitvi sodb na Ustavnem sodišču pa je ponovljeni postopek prav tako trajal štiri leta in štiri mesece s tem, da je bilo v tem postopku zaslišanih več prič, tudi iz tujine, izdelani pa sta bili dve obsežni izvedenski mnenji. Tožnik je tudi uveljavljal večje število zahtevkov iz različnih pravnih podlag, v ponovljenem postopku pa je bilo tožbenemu zahtevku delno ugodeno že na prvi stopnji in je bil tožniku na podlagi pravnomočne sodbe 17. 1. 2020 izplačan znesek 226.270,72 EUR. Po sodbi VSM I Cp 855/2020 z dne 10. 2. 2021 je bil tožniku še pravnomočno dosojen znesek 1.789.608,19 EUR. Navajanje, da je spor trajal več kot dvajset let, je selektivno, neutemeljeno in ne ustreza v celoti dejanskim okoliščinam reševanja tega spora, saj je bilo o pretežnem delu zahtevka odločeno po osmih letih trajanja spora na osmih stopnjah. Odločbe Ustavnega sodišča tudi ni mogoče šteti za razlog, zaradi katerega bi vsa predhodno navedena sodišča morala odločiti do 1. 1. 2016. Odločba Ustavnega sodišča, s katero je razveljavilo sodbi sodišča prve in druge stopnje ter sodbo Vrhovnega sodišča RS, je predstavljala tudi odmik od dotedanje sodne prakse. Prav tako ne drži, da tožnik ni mogel vložiti tožbe oziroma premoženjsko pravnega zahtevka že v času trajanja kazenskega postopka. Tožnik je imel vso možnost, da bi ga vložil, Ustavno sodišče pa je odločilo le glede materialne razlage pojma zastaranja, med tem, ko je tekel kazenski postopek.

4.Tožnik v predmetnem postopku zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku zahteva plačilo premoženjske škode. Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (v nadaljevanju ZVPSBNO) pa ureja zgolj odškodninsko odgovornost države za povračilo nepremoženjske škode, glede povrnitve premoženjske škode pa ob hkratnem upoštevanju meril iz 4. člena ZVPSBNO napotuje na uporabo 26. člena Ustave RS (v nadaljevanju URS) in določb Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Skladno z določbami OZ morajo biti za odškodninsko odgovornost hkrati podane vse predpostavke zanjo, in sicer nedopustno oziroma protipravno ravnanje (kvalificirana oziroma javno pravna protipravnost v smislu 26. člena URS), škoda, vzročna zveza in krivda. Po mnenju toženke v obravnavanem primeru ni izpolnjena nobena od teh predpostavk, zato bi sodišče prve stopnje moralo zahtevek zavrniti že po temelju. Protipravnost je pravni standard, ki ga je potrebno ugotavljati v konkretnem primeru in je pri tem potrebno presojati tudi, ali je sodnik ravnal z dolžno profesionalno skrbnostjo in običajno metodo dela. Vrhovno sodišče RS je na svoji občni seji 24. 12. 1995 sprejelo pravno mnenje (pravno mnenje VSS 2/95) glede protipravnega ravnanja sodnika, ki je lahko podlaga za odškodninsko odgovornost. Pri presoji protipravnosti je potrebno izhajati iz narave sodnikovega dela, za katerega je značilna prosta dokazna presoja (8. člen ZPP) in neodvisnost pri sojenju, pri čemer je sodnik vezan le na Ustavo in zakon. Ker je mogoče pravno vprašanje različno interpretirati, ni mogoče za protipravno šteti vsako odločitev sodnika, ki je po presoji drugega sodnika nepravilna. Pojma protipravnosti sodnikovega ravnanja zato ni mogoče enačiti z razlogi, zaradi katerih bi izpodbijana sodba lahko bila spremenjena ali razveljavljena v postopku z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi. O sodnikovem protipravnem ravnanju je tako mogoče govoriti le v primeru, če ne uporabi povsem jasne določbe zakona ali določen predpis namenoma razlaga v nasprotju z ustaljeno sodno prakso ali če neko dejanje sodnika v postopku nima podlage v zakonu ali pa je sicer v okviru njegovih pooblastil, vendar predstavlja njihovo zlorabo. V konkretnem primeru ne gre za nobeno od naštetih ravnanj sodnika, zato toženka v tem delu prereka odločitev sodišča prve stopnje. "Strokovna napaka" je pravni standard, ki ga je potrebno zapolniti v vsakem posameznem primeru in lahko predstavlja zgolj napačno odločitev, ki hkrati ne pomeni odstopanja od dolžne profesionalne skrbnosti. Četudi bi bile utemeljene trditve o očitno napačnih materialnopravnih stališčih sodišč, ki so bila zavzeta v sodnih odločbah, so bile te napake odpravljene s pravnomočno ugoditvijo tožnikovemu zahtevku. Uveljavljanje ugovora zastaranja je sodilo v okvir uveljavljanja procesnih pravic toženke in ni moglo imeti za posledico nastanka škode. Pravno priznane škode ne predstavlja niti znesek zamudnih obresti, ki bi se natekel, če ne bi bilo določbe o omejitvi njihovega teka do višine glavnice.

5.Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je dolgotrajnost postopka tožniku povzročila škodo, saj če bi bilo odločeno v razumnem roku, bi tožnik s prisojenim zneskom odškodnine lahko razpolagal že prej in bi pridobljen denar lahko ustrezno investiral. Tak zahtevek bi lahko bil utemeljen le ob predpostavki, da bi tožnik izkazal, da je že v preteklosti izvajal investicijske naložbe (vezava denarja pri banki, nakup nepremičnin, vrednostnih papirjev ali zlata…). Po tretjem odstavku 168. člena OZ se pri oceni izgubljenega dobička upošteva dobiček, ki bi ga bilo upravičeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči. Prisoja izgubljenega dobička namreč služi vzpostavitvi stanja, kakršno bi bilo, če ne bi prišlo do škodnega dogodka. Ker je o bodočih dohodkih mogoče najzanesljiveje sklepati na podlagi preteklega stanja, je projekcija dohodkovnega stanja ob škodnem dogodku v prihodnosti v sodni praksi najpogostejši pristop pri zapolnjevanju pravnega standarda normalnega teka stvari. To oškodovancem ne preprečuje dokazovanja, da je škodno ravnaje preprečilo povečanje premoženja, do katerega bi prišlo zaradi drugih okoliščin. Toženka meni, da tožnik ni zmogel dokaznega bremena, da bi mu škoda nastala v obliki izgubljenega dobička, ker bi dne 1. 1. 2016 lahko hipotetično razpolagal z denarnim zneskom in tega ustrezno investiral. Tožnik tudi ni izkazal svojih hipotetičnih trditev o tem, v kakšnih časovnih mejnikih bi dejansko ravnal. Tožnik je prejel skoraj dva milijona evrov odškodnine, svoje dosedanje naložbe pa izkazuje zgolj za eno tretjino tega zneska, zato sodišče ne more delati hipotetičnih zaključkov, kaj bi bilo v posameznem časovnem obdobju in kaj bi bilo z obrestmi.

6.Napačna je prvostopenjska odločitev tudi glede zastaranja. Glede na določbe OZ zastaranje začne teči, ko je oškodovanec glede na okoliščine primera in ob običajni vestnosti moral oziroma mogel vedeti za vse elemente, ki mu omogočajo uveljaviti odškodninski zahtevek. Standardu običajne vestnosti bi moral zadostiti tudi tožnik. Oškodovanec si mora prizadevati, da čim prej pride do podatkov o (za uveljavitev zahtevka) relevantnih okoliščinah. Tožnik je trdil, da bi sodišče moralo odločiti najkasneje 1. 1. 2016, kar pomeni, da bi morala biti tožba za povrnitev materialne škode vložena najkasneje do 1. 1. 2022. Ker tožba v tem roku ni bila vložena, je tožnikova terjatev v celoti zastarala. Po stališču pritožbe je tožnik za vse relevantne okoliščine izvedel najkasneje z izdajo odločbe Ustavnega sodišča RS Up-.../15 z dne 2. 6. 2016. Izostala je tudi dokazna ocena sodišča prve stopnje glede uveljavljanja pravila ne ultra alterum tantum, pri čemer ni jasno, ali ga je sodišče prve stopnje prezrlo ali ga ni štelo za bistvenega. Po mnenju pritožbe gre za kršitev dolžnosti sodišča, da se opredeli do bistvenih strankinih navedb. Glede na obrazloženo toženka sodišču druge stopnje predlaga, da njeni pritožbi ugodi in vmesno sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika kot neutemeljen zavrne in mu naloži plačilo pravdnih stroškov toženke, vključno s pritožbenimi stroški, v primeru zamude s pripadki. Podrejeno naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo sodišču prve stopnje vrne v novo sojenje.

3.Tožnik v pritožbenem odgovoru pritožbene navedbe toženke v celoti prereka in se zavzema za zavrnitev pritožbe in potrditev vmesne sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje vmesno sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6.Skladno s prvim odstavkom 360. člena ZPP je sodišče druge stopnje argumentirano obravnavalo zgolj pritožbene navedbe, ki so za predmetno odločitev odločilnega pomena.

7.Vmesna sodba sodišča prve stopnje ter pred tem sodiščem izveden postopek nista obremenjena z nobeno od uradoma upoštevnih ter pritožbeno uveljavljanih procesnih kršitev.

8.Toženka se neutemeljeno sklicuje na bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje naj ne bi imelo konkretnih razlogov o tem, kdaj naj bi prišlo do kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Sodišče prve stopnje ima o tej okoliščini jasne iz konkretne razloge predvsem v 18. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, kjer sprejema oceno tožnika, da bi lahko bila ob sojenju v razumnem roku njegova odškodninska zadeva zaključena v roku petih let od vložitve tožbe (7. 1. 2011), to je do 1. 1. 2016. Navedeno nenazadnje povzema tudi pritožnica sama, le da kot zmoten graja prvostopenjski zaključek, da bi tožnikov odškodninski spor glede na naravo in zahtevnost zadeve mogel in moral biti končan do 1. 1. 2016. Te pritožbene navedbe toženke bodo zato v nadaljevanju obrazložitve argumentirano obravnavane o okviru pritožbenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kamor vsebinsko sodijo. V kolikor toženka v pritožbi izpostavlja, da se je Ustavno sodišče v zadevi Up-450/15-13 osredotočilo zgolj na vprašanje zastaranja tožnikovih zahtevkov zoper njo, ni pa se opredelilo do vprašanja, ali je bilo dejanje policije v predkazenskem postopku takrat, ko je bilo opravljeno, sploh protipravno, pa ji je potrebno pojasniti, da je Ustavno sodišče najvišji organ sodne oblasti za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter varuh ustavnosti in zakonitosti. Ni zato njegova naloga, da se izven okvirov presoje ustavnosti zakonov ter ustavnosti in zakonitosti drugih predpisov ter skladnosti posamičnih aktov državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil s človekovimi pravicami opredeljuje do pravnih vprašanj, za obravnavo katerih so pristojna redna sodišča in Vrhovno sodišče RS, pred katerim se vodijo postopki z izrednimi pravnimi sredstvi. Do vprašanja, ali je bilo protipravno ravnanje policije v predkazenskem postopku zoper tožnika leta 1995, ko so poželi njegov nasad industrijske konoplje in uničili sadike ter semena te konoplje, se ni bilo potrebno opredeliti niti sodišču prve stopnje v obravnavani zadevi. To vprašanje je namreč že pravnomočno izčrpano s sodbo sodišča prve stopnje v zadevi P 183/2016 z dne 19. 3. 2019 (priloga A12) v zvezi s sodbo ter vmesno sodbo naslovnega sodišča I Cp 825/2019 z dne 10. 12. 2019 (priloga A13) ter sodbo sodišča prve stopnje v isti zadevi v okviru novega sojenja P 181/2019 z dne 19. 6. 2020 (priloga A14) v zvezi s sodbo naslovnega sodišča I Cp 855/2020 z dne 10. 2. 2021 (priloga A15), s katerima je bila tožniku zaradi protipravnega ravnanja policije leta 1995 iz naslova uničenega pridelka industrijske konoplje, vključno s sadikami in semeni, pravnomočno priznana navadna škoda in izgubljen dobiček, skupaj s pripadki. V obravnavani zadevi se je sodišče prve stopnje pravilno omejilo na obravnavanje vprašanja odškodninske odgovornosti toženke zaradi sojenja v nerazumnem roku v predhodno zoper tožnika tekoči kazenski zadevi, ki je bila leta 2008 pravnomočno zaključena z izdajo oprostilne sodbe, ter v civilnem postopku, ki ga je tožnik zoper toženko posledično vodil zaradi plačila odškodnine od leta 2011 do leta 2021.

9.Sodba sodišče prve stopnje ni obremenjena niti s pritožbeno zatrjevano bistveno kršitvijo določb postopka iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.¹ Izvedba nove glavne obravnave v okviru novega sojenja ni obligatorna. Sodišče prve stopnje glavno obravnavo izvede zgolj, če se spremeni senat oziroma razpravljajoči sodnik, v drugih primerih pa le takrat, ko je glede na procesno kršitev oziroma razloge, zaradi katerih je bila sodba sodišča prve stopnje razveljavljena, to potrebno.² V danem primeru v okviru novega sojenja ni prišlo do menjave razpravljajočega sodnika, glede na pred naslovnim sodiščem s sklepom I Cp 507/2024 z dne 24. 9. 2024 ugotovljeno procesno kršitev, pa za njeno odpravo nova glavna obravnava pred sodiščem prve stopnje ni bila potrebna. Prvotna sodba sodišča prve stopnje v obravnavni zadevi P 114/2022 z dne 24. 4. 2024 je bila razveljavljena, ker se sodišče prve stopnje v njej ni opredelilo do s strani toženke pravočasno podanega ugovora zastaranja. Stališče pritožbe, da bi bilo sodišče prve stopnje v okviru novega sojenja z opravo nove glavne obravnave toženki dolžno omogočiti, da dopolni svoje gradivo v zvezi z ugovorom zastaranja, je zmotno. S tem, ko sodišče prve stopnje ni ravnalo skladno z navedenim, zato ni zašlo v bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo zatrjuje pritožba. Toženka je ugovor prenehanja izterljivosti terjatve iz razloga zastaranja konkretizirano in substancirano uveljavljala že v prvotnem postopku na prvi stopnji in je bil njen ugovor tudi predmet kontradiktornega obravnavanja. Tudi v kolikor bi sodišče prve stopnje v okviru novega sojenja izvedlo novo glavno obravnavo, toženka za navajanje novih dejstev ter dokazov v zvezi z ugovorom zastaranja ne bi imela podlage. Novi narok za glavno obravnavo v okviru novega sojenja ne predstavlja prvega naroka za glavno obravnavo, zato pravdni stranki na tem naroku več ne moreta opraviti pravdnih dejanj, ki bi jih lahko opravila najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo.³ Ponovljena obravnava namreč ne izniči že nastale prekluzije po 286. členu ZPP.⁴ Glede na obrazloženo se pokaže, da sodišče prve stopnje materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP) v smeri spodbude v postopku pravno kvalificirane toženke k dopolnitvi navedb in dokazov v zvezi z ugovorom zastaranja ni bilo dolžno izvajati. Tudi pritožbeno zatrjevana bistvena kršitev določb postopka relativne narave iz prvega odstavka 339. člena ZPP zato ni prisotna. Glede na navodila naslovnega sodišča v razveljavitvenem sklepu je bilo sodišče prve stopnje v okviru novega sojenja po že izvedenem dokaznem postopku dolžno zgolj argumentirano obravnavati s strani toženke pravočasno podan ugovor zastaranja, kar je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi storilo.

10.S pritožbo uveljavljana procesna kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana niti zato, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo o utemeljenosti tožnikovega odškodninskega zahtevka, v kolikor ga uveljavlja iz naslova prikrajšanja pri teku zakonskih zamudnih obrestih, upoštevaje pravilo ne ultra alterum tantum. Z izpodbijano vmesno sodbo je odločeno o utemeljenosti tožnikovega zahtevka po temelju. Sicer morajo biti tudi za izdajo vmesne sodbe izpolnjene vse predpostavke odškodninske obveznosti (protipravno ravnanje, škoda, vzročna zveza med protipravnim ravnanjem ter škodo in odgovornost povzročitelja), vendar glede predpostavke nastanka škode zadošča ugotovitev, da je tožniku s protipravnim ravnanjem toženke nastala določena škoda, odločitev o tožbenem zahtevku po višini pa je prepuščena za končno sodbo. Ob tem, ko je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo obstoj določene škode v tožnikovi pravni sferi zaradi protipravnega ravnanja toženke, se v izpodbijani vmesni sodbi z vprašanjem njene višine ni bilo dolžno ukvarjati. Odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka po višini je namreč pridržana za končno sodbo, kjer bo sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku v tej smeri presojalo, ali tožniku kot izgubljen dobiček morebiti pripada tudi škoda iz naslova prikrajšanja pri teku zakonskih zamudnih obresti.

11.Tožnik v predmetnem postopku od toženke uveljavlja povračilo premoženjske škode zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja skladno z določbami ZVPSBNO. Citirani zakon ureja odškodninsko odgovornost države tako za povračilo nepremoženjske (16. člen ZVPSBNO) kot premoženjske škode, le da v zvezi s slednjo ob upoštevanju meril iz 4. člena ZVPSBNO napotuje na uporabo določb OZ (21. člen ZVPSBNO), pri čemer podlago za odškodninsko odgovornost države ponuja že 26. člen URS, ZVPSBNO pa v drugem odstavku 21. člena izrecno določa, da je odgovornost Republike Slovenije (v nadaljevanju RS) objektivna. Določba 26. člena URS na najsplošnejši način zajema vse oblike protipravnega ravnanja države, s katerim država povzroči škodo posamezniku, in je s tega vidika lex generalis. Zato mednje sodita tako odgovornost države za opustitve, ki se nanašajo na določeno ali določljivo osebo, kot tudi odgovornost države za sistemsko pogojene sodne zaostanke.⁶ Da bi bilo nerazumno dolgo sojenje v tožnikovem primeru, upoštevaje pri tem tako tek kazenskega postopka zoper njega, kot tek pravdnega postopka, ki ga je tožnik zaradi plačila odškodnine po pravnomočno zaključenem kazenskem postopku leta 2008 od leta 2011 vodil zoper toženko, posledica objektivnega stanja zaostankov na sodišču, toženki v obravnavani zadevi s strani tožnika, kljub navedbam o dolgotrajnosti sojenja, niti ni bilo očitano. Tudi sodišče prve stopnje je v izpodbijani vmesni sodbi, pri čemer se je osredotočilo predvsem na potek civilnega pravdnega postopka, ugotovilo, da je ta postopek potekal tekoče oziroma kontinuirano ter v skladu s sodnim redom in njegov potek kot tak ni odstopal od običajne metode dela ter dolžne skrbnosti sodišča, kar ni pritožbeno sporno. Je pa tožnik toženki konkretizirano očital, da sta kazenski in nato civilni postopek trajala predolgo zaradi strokovnih napak policije, državnega tožilstva ter sodišča, pri čemer je bil kazenski postopek objektivna ovira za vložitev civilne odškodninske tožbe. Po navedbah tožnika je kazenski postopek trajal predolgo (12 let) iz razloga, ker je državno tožilstvo že v letu 1995 (dopis tožilstva KTR 260/95 z dne 25. 7. 1995) ugotovilo, da pri tožniku ni šlo za kaznivo dejanje, saj tožnik ni gojil indijske konoplje, temveč industrijsko konopljo, pri kateri je bilo razmerje psihoaktivnih komponent manjše od 1 in njeno gojenje ni bilo prepovedano, kljub temu pa je nerazumno vztrajalo pri kazenskem postopku (ta se je z oprostilno sodbo pravnomočno zaključil šele 9. 1. 2008) ter je policija opravila žetev konoplje. Civilni postopek, v katerem je tožnik po pravnomočni kazenski oprostilni sodbi zahteval plačilo odškodnine zaradi leta 1995 protipravno požete industrijske konoplje ter uničenja sadik ter semen te konoplje, pa je po trditvah tožnika trajal nerazumno dolgo zaradi arbitrarnega stališča rednih sodišč ter Vrhovnega sodišča RS v zvezi z vprašanjem zastaranja njegovega odškodninskega zahtevka zoper toženko. Z oziroma, da je bilo stališče o zastaranju tožnikovega odškodninskega zahtevka tudi v nasprotju z določili URS, je bilo dolgotrajno sojenje po prepričanju tožnika posledica strokovne napake, za katero toženka odškodninsko odgovarja. Temu stališču je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku v nasprotju s prepričanjem pritožbe utemeljeno pritrdilo. Za navedeno je imelo osnovo že zgolj glede na tek po zaključku kazenskega postopka sproženega civilnega pravdnega postopka.

12.Drži, kot izpostavlja pritožba, da ni mogoče za protipravno šteti vsako odločitev sodnika, ki je po presoji drugega sodnika nepravilna in pojma protipravnosti sodnikovega ravnanja ni mogoče vselej enačiti z razlogi, zaradi katerih bi izpodbijana sodba lahko bila spremenjena ali razveljavljena (protipravnost v ožjem pomenu). Takšno stališče podpira pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 24. 12. 1995, ki ga izpostavlja že pritožba. Protipravnost je pravni standard, ki ga je potrebno ugotavljati v vsakem posameznem primeru posebej in terja presojo, ali je sodnik ravnal z dolžno profesionalno skrbnostjo in običajno metodo dela. Pri tem je potrebno izhajati iz narave sodnikovega dela, za katerega je značilna prosta dokazna presoja (8. člen ZPP) in neodvisnost pri sojenju, pri čemer je sodnik vezan le na Ustavo in zakon. Za utemeljitev odškodninske odgovornosti države po 26. členu URS se zahteva kvalificirana stopnja napačnosti sodniške odločitve oziroma protipravnost v širšem pomenu, ta pa je podana, kadar sprejeta sodna odločitev pomeni odstop od obstoječe oziroma ustaljene sodne prakse ter pri razlagi ter uporabi zakonskih norm temelji na razumno nesprejemljivih argumentih.⁷ Tej opredelitvi ustreza tudi obravnavani primer, kjer je predmet presoje sodniška odločitev v tožnikovi odškodninski zadevi zoper toženko, ki je od vložitve tožbe 7. 1. 2011 do dokončne pravnomočne rešitve dne 10. 11. 2021 trajala skoraj 11 let.

13.Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je k trajanju spornega pravdnega postopka objektivno prispevala tudi vložitev rednih in izrednih pravnih sredstev s strani tožnika ter nato še z njegove strani vložena ustavna pritožba zoper predhodno sprejete sodne odločitve zaradi kršitve človekovih pravic. Pravilno pa je sklepalo, da zgolj navedeno ne narekuje zaključka o odškodninski odgovornosti toženke. Toženka je tudi upravičeno izčrpala razpoložljive materialnopravne ugovore, kot je ugovor zastaranja. Je pa v nasprotju s prepričanjem pritožbe pravno pravilna ocena sodišča prve stopnje, da je odškodninska odgovornost toženke podana zaradi napačne pravne presoja utemeljenosti ugovora zastaranja tožnikovega odškodninskega zahtevka v razmerju do toženke, in sicer tako pred sodiščem prve stopnje, pred sodiščem druge stopnje, kot tudi pred Vrhovnim sodiščem RS v revizijskem postopku. Sodišče prve stopnje je s sodbo P 4/2011 z dne 18. 5. 2012 zaradi zastaranja zavrnilo tožnikov odškodninski zahtevek. Kot nepravilno je zavrnilo prepričanje tožnika, da je zastaralni rok pričel teči šele po pravnomočnem zaključku kazenskega postopka. Zavzelo je stališče, da je bil za začetek teka subjektivnega zastaralnega roka odločilen dan, ko je tožnik zvedel za škodo in za njenega povzročitelja, to pa naj bi bil v danem primeru dan, ko je policija požela tožnikovo konopljo (28. 7. 1995). Pri tem je dodalo, da vedenje o odgovornosti storilca za začetek teka subjektivnega roka naj ne bi bilo pomembno. Višje sodišče je s sodbo I Cp 890/2012 z dne 8. 1. 2013 tožnikovo pritožbo zavrnilo, saj ni sprejelo njegovega stališča, da v času teka kazenskega postopka element protipravnosti ravnanja policije še ni bil podan. Očitek protipravnosti žetve in zasega konoplje po stališču pritožbenega sodišča naj ne bi bil odvisen od vprašanja, ali je tožnik storil kaznivo dejanje. Tudi Vrhovno sodišče RS je sprejelo stališča rednih sodišč in s sodbo II Ips 109/2013 z dne 19. 3. 2015 zavrnilo tožnikovo revizijo ob prepričanju, da zavedanje o storilcu naj ne bi vključevalo pravne ocene protipravnosti storilčevega ravnanja, pač pa le zavedanje o ravnanju te osebe v dejanskem svetu.

14.Iz vseh zgoraj izpostavljenih sodnih odločitev torej izhaja, da bi tožnik, da bi se izognil nastopu zastaranja odškodninskega zahtevka zoper toženko, tožbo zoper njo moral in mogel vložiti že v času teka kazenskega postopka, ki ga je toženka zoper njega vodila zaradi suma storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje ter prometa z mamili. Zaradi nestrinjanja s tem stališčem je tožnik zoper zgoraj citirane sodbe vložil ustavno pritožbo zaradi kršitve človekovih pravic. Jasna stališča, ki jih je zavzelo Ustavno sodišče RS v odločbi Up-450/15-13 z dne 2. 6. 2016, s katero je izpodbijane sodbe razveljavilo in zadevo sodišču prve stopnje vrnilo v novo sojenje, pa narekujejo zaključek o v izpodbijanih sodbah kvalificirano napačni pravni presoji toženkinega ugovora zastaranja. Ustavo sodišče RS je opozorilo, da že iz Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (v nadaljevanju EKČP) izhaja prepoved pretoge uporabe zastaralnih rokov oziroma njihove (v razmerju do tožnika) nesorazmerno stroge in formalistične razlage, ki ne upošteva posebnih okoliščin primera in s tem posega v samo bistvo pravice do dostopa do sodišča, ki je pri nas varovana v 23. členu URS. Prav tako je izpostavilo, da iz 26. člena URS izhaja zahteva, da sodišča v odškodninskih zadevah zoper državo ne smejo sprejeti stališč, ki bi bila v nasprotju z drugimi človekovimi pravicami. Poudarilo je, da ni v skladu s 26. členom URS, da civilnopravno zastaranje teče v času, ko kazenski postopek zoper posameznika še teče (ali celo še ni bil uveden), ne da bi se začetek teka in sam tek zastaralnega roka tako ali drugače "odložila" do pravnomočnega zaključka kazenskega postopka. Siliti obdolženca, da še med kazenskim postopkom sproža civilnopravne postopke, v katerih se bo med drugim razpravljalo o protipravnosti prisilnih ukrepov, ki prispevajo ali bi lahko prispevali dejansko podlago, na kateri gradi tožilstvo tezo o kaznivem dejanju obdolženca, je po oceni Ustavnega sodišča ustavnopravno neprimerno iz več razlogov.

15.Kot prvo je Ustavno sodišče izpostavilo, da je v času trajanja kazenskega postopka obdolžencu potrebno dopustiti, da se osredotoči zgolj na obrambo v kazenskem postopku. Ob tem je dodalo, da ni stvarno pričakovati, da bo odškodninsko varstvo zoper državo uveljavljal nekdo, ki se hkrati zagovarja kot obdolženec v kazenskem postopku. Sodišča od tožnika zato ne bi smela zahtevati, da bi moral že v času, ko se je branil pred kazensko obtožbo neupravičene proizvodnje in prometa z mamili, zoper državo uveljavljati tudi s to kazensko zadevo posredno povezani odškodninski zahtevek. Pri tem je Ustavno sodišče opozorilo tudi na že v zadevah "izbrisanih" zavzeto stališče, da ni stvarno pričakovati, da bi posameznik, ki državo prosi za ureditev svojega pravnega statusa (sprejem v državljanstvo), zoper njo hkrati uveljavljal odškodninsko varstvo, kar v primeru teka kazenskega postopka zoper posameznika, kot je obravnavani, pride še toliko bolj v poštev. Ustavno sodišče je pojasnilo tudi, da so sodišča povsem prezrla posebne okoliščine in kontekst tožnikovega primera. Do pravnomočnega zaključka kazenskega postopka namreč ni bilo jasno, ali je oseba, ki so ji bili predmeti zaseženi, materialnopravno upravičena do njihove vrnitve oziroma celo do povrnitve škode v zvezi z zasegom. Kot nerazumno in za tožnika celo škodljivo je zato označilo zahtevo, da bi moral vložiti odškodninsko tožbo do 25. 7. 1998, ko je zoper njega še tekel kazenski postopek. Ob tem je poudarilo, da če bi res ravnal tako, je zelo verjetno, da bi civilno sodišče njegov zahtevek zoper državo ob razumni hipotezi, da bi ob koncu glavne obravnave kazenski postopek še tekel, zavrnilo ali pa bi (v zanj najboljšem primeru) odredilo prekinitev postopka do pravnomočnega konca kazenskega sojenja, ker je odločba o tožbenem zahtevku odvisna od tega, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, kdo je storilec in ali je storilec odgovoren (2. točka prvega odstavka 206. člena ZPP). Kot nerazumno strogo in togo je označilo stališče, po katerem bi moral tožnik, da bi se izognil ugovoru zastaranja, tožiti državo v času, ko bi to zanj pomenilo bodisi zavrnitev zahtevka zaradi preuranjenosti ali prekinitev pravdnega postopka do (v okoliščinah primera časovno oddaljenega) pravnomočnega konca kazenskega postopka, kar pa je ravno tista časovna točka, za katero je tožnik menil, da bi šele po njej smel začeti teči zastaralni rok v njegovi zadevi. V izpodbijanih sodbah zastopano nerazumno strogo in togo stališče, po katerem bi moral tožnik, da bi se izognil ugovoru zastaranja, tožiti državo še pred pravnomočnim zaključkom kazenskega postopka, tudi v ničemer ne bi vplivalo na pospešitev postopka in razrešitev spora in nasprotuje človekovi pravici iz 26. člena URS. Ustavno sodišče je poudarilo, da je jamstvo učinkovitih možnosti doseči povračilo škode od države v pritožnikovem primeru zahtevalo tako razlago določb v relevantnem obdobju veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), po kateri zastaranje ne bi začelo teči pred pravnomočnostjo oprostilne kazenske sodbe zoper tožnika. Za zaključek o kvalificirano napačni pravni presoji v izpodbijanih sodbah pa je pomembno še nadaljnje stališče Ustavnega sodišča, da sodišča v izpodbijanih sodbah take razlage niso sprejela, čeprav so imela zanjo dovolj razlagalnega prostora (na primer uporaba zakonskih določb o zadržanju zastaranja zaradi nepremagljivih ovir oziroma sprejem stališča, da je bilo o protipravnosti ravnanja policije leta 1995 mogoče govoriti šele po pravnomočnosti oprostilne kazenske sodbe za tožnika), kot tehtno poudari že sodišče prve stopnje. Izpodbijana stališča Okrožnega, Višjega ter Vrhovnega sodišča je Ustavno sodišče označilo kot nesprejemljiva, saj so s togo in na posebne okoliščine neozirajočo se razlago pravil o zastaranju tožniku naložila nesorazmerno breme pri uveljavljanju človekove pravice do povračila škode, varovane v 26. členu URS. Dokler je tekel kazenski postopek, je bila pritožnikova možnost uveljavljanja odškodninskega zahtevka hipotetična, brez dejanske možnosti učinkovito uveljavljati svojo pravico in z zahtevkom uspeti. Človekova pravica iz 26. člena URS pa je bila kršena tudi zato, ker so sodišča s togo razlago instituta zastaranja neposlovne odškodninske terjatve dejansko izvotlila pritožnikovo pravico do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena URS.

16.Ustavno sodišče z odločbo v tožnikovi zadevi Up-450/15-13 tudi ni odstopilo od dotedanjih stališč. Nasprotno izhaja že iz citirane ustavne odločbe same, kjer Ustavno sodišče izpostavlja svoje odločitve v zadevah "izbrisanih," kjer je zastopalo enako stališče, kot v tožnikovem primeru. Pritožbeno prepričanje, da je tožnik že v teku kazenskega postopka zoper njega imel vso možnost, da zoper državo vloži premoženjskopravni zahtevek, pa je v celoti nesprejemljivo, saj je v diametralnem nasprotju s stališči ustavne odločbe Up-450/15-13, ki narekuje zaključek, da so sodišča v tožnikovem primeru določbe o zastaranju interpretirala v nasprotju z dolžno profesionalno skrbnostjo, in sicer ne le v nasprotju z ustavno pravnimi jamstvi, temveč tudi v navzkrižju z EKČP. V odškodninskem postopku je država tista, ki se mora razbremeniti vsakršnega dvoma o tem, da je bilo ravnanje njenih organov skladno s temeljnimi ustavnimi in konvencijskimi zahtevami, česar pa toženki po zgoraj obrazloženem ni uspelo.

17.V primeru, ko se zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja uveljavlja premoženjska škoda, se vprašanje protipravnosti ravnanja države ne presoja zgolj upoštevaje merila iz 4. člena ZVPSBNO, temveč hkrati izhajajoč iz določbe 26. člena URS, kot najbolj splošnega pravila, ter upoštevaje predpostavke odškodninske odgovornosti po OZ. Presojanje protipravnosti ne more biti izvzeto iz splošnih določb obligacijskega prava. Teze o protipravnem ravnanju države v obravnavanem primeru, ko se uveljavlja strokovna napaka pri sojenju, četudi je tako razumeti iz 7. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, zato ni mogoče graditi brez zaključka o tem, da so sodišča v tožnikovi odškodninski zadevi zoper toženko ravnala v nasprotju z dolžno profesionalno skrbnostjo oziroma kvalificirano protipravno. V drugem odstavku 21. člena ZVPSBNO je tudi izrecno določeno, da sodišča pri odločanju o premoženjski škodi poleg določb obligacijskega zakonika upoštevajo merila iz 4. člena in tretjega odstavka 16. člena tega zakona, pri čemer Republika Slovenija objektivno odgovarja za povzročeno škodo. V 4. členu ZVPSBNO so tako opredeljena zgolj dodatna merila za presojo predpostavk odškodninske odgovornosti, ki jih je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju predpostavk toženkine odškodninske obveznosti ustrezno vzelo v ozir. Pravilno je ocenilo, da tožnikova zadeva zoper toženko v dejanskem in pravnem pogledu ni bila zapletena. Tožnik je zaradi požetega in uničenega nasada industrijske konoplje ter uničenih sadik ter semen te konoplje od toženke zahteval plačilo navadne škode ter izgubljenega dobička, kar tudi po oceni sodišča druge stopnje predstavlja tako z vidika uporabe relevantnega materialnega prava kot vidika ugotavljanja pravno odločilnih dejstev povprečno zahteven odškodninski primer, ki po težavnosti bistveno ne odstopa. Ovrednotilo je tudi sam tek spornega pravdnega postopka ter prišlo do zaključka, da je ta potekal kontinuirano, brez zastojev ter skladno s sodnim redom, kar je toženki v korist in ni predmet pritožbe. Ugotovilo je tudi, da tožnik s svojim ravnanjem ni v ničemer prispeval k dolgotrajnosti postopka, pri čemer je izčrpanje razpoložljivih pravnih sredstev pravilno opredelilo kot objektivni prispevek k daljšemu trajanju postopka.

18.Prav iz razloga, ker je tožnik po poklicu diplomiran inženir agronomije in je kmetovanje zanj predstavljalo vir prihodka, s katerim je tožnik preživljal sebe ter svojo družino, je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da je bila odškodninska zadeva za tožnika precejšnjega pomena. Zgolj dejstvo, da je tožnik industrijsko konopljo vzgojil v študijske namene ter zaradi prezentacije v turistične namene, ne pomeni, da hkrati ni imel namena pridelka pospraviti, ga predelati ter nato ekonomsko unovčiti. Od tožnika tudi ni bilo moč pričakovati, da bi že v kazenskem postopku podajal navedbe v zvezi z nameravano predelavo industrijske konoplje, saj bi te zanj morebiti lahko bile obremenilne (privilegij zoper samoobtožbo). Ob tem ne gre prezreti, da je tožniku s protipravnim ravnanjem policije v letu 1995 nastala precejšnja premoženjska škoda (skoraj dva milijona evrov). Zgolj okoliščina, da je tožnik v času trajanja spornega pravdnega postopka imel določene prihodke iz naslova kmetovanja, ki niso izvirali iz gojenja industrijske konoplje, pa na pomen sporne pravdne zadeve za tožnika, po oceni sodišča druge stopnje, nima odločilnega vpliva. Zraven navedenega je vprašanje vrste zadeve in njenega pomena za stranko zgolj ena od okoliščin, ki jo sodišče pretehta ob presoji predpostavk odškodninske obveznosti toženke zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku.

19.Tožnik je kot presečni dan, ko naj bi mu začela nastajati škoda zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ob siceršnjem sklicevanju tudi na dolgotrajnost kazenskega postopka, označil 1. 1. 2016. Kot razumen rok za odločitev o njegovem odškodninskem zahtevku v razmerju do države je tako označil obdobje petih let od vložitve tožbe (7. 1. 2011). V zvezi z opredelitvijo trenutka, ko naj bi tožniku zaradi sojenja v nerazumnem roku začela nastajati premoženjska škoda, je sodišče prve stopnje tehtno izpostavilo, da tega trenutka ni dolžno ugotavljati z neovrgljivo natančnostjo. Vrhovno sodišče RS je v sodbi in sklepu II Ips 33/2020 z dne 25. 9. 2020 opozorilo, da je sklep o tem, ali bi bilo postopek mogoče končati do natančno določenega dne, pravzaprav rezultat indičnega sklepanja, saj gre za hipotetični scenarij. Po naravi stvari pa je hipotetični scenarij nedokazljiv. Je samo bolj ali manj verjeten. Naloga sodišč zato ni, da z neovrgljivo natančnostjo ugotovijo dan, od katerega dalje se je pričela kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Njihova naloga je le presoditi, ali je dan, ki ga kot začetek kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja zatrjuje tožnik, skladen z merili, na podlagi katerih se presoja pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, argumentabilen ter zato sprejemljiv in verjeten. V obravnavanem primeru civilni pravdni postopek nesporno ni bil končan do 1. 1. 2016, ki ga je kot dan, ko bi moral in mogel biti ta postopek dokončno zaključen, označil tožnik. Sodišče prve stopnje pa je glede na argumentacijo v ustavni odločbi Up-450/15-13, že zgolj izhajajoč iz teka civilnega postopka, neoziraje na dolgotrajnost predhodnega kazenskega postopka, ki je bil s kasnejšim civilnim postopkom sicer res posredno vzročno povezan, kot se izpostavlja že v izpodbijani sodbi in izhaja tudi iz zgoraj citirane ustavne odločbe, pravilno ocenilo, da bi ta, v kolikor bi sodišča že v prvem sojenju in v postopku z izrednim pravnim sredstvom zakonske določbe o zastaranju razlagala in uporabila upoštevaje vse konkretne okoliščine tožnikovega primera ter ustavno skladno tako, da tožniku ne bi nesorazmerno otežila oziroma celo preprečila uveljavitev pravice iz 26. člena URS ter posegla v njegovo pravico do sodnega varstva iz 23. člena URS, lahko bil končan najkasneje do 1. 1. 2016. V tem primeru postopek pred Ustavnim sodiščem in novo sojenje pred rednimi sodišči, ki sta pravnomočnost odločitve o tožnikovem odškodninskem zahtevku v celotnem obsegu odložila še za skoraj nadaljnjih šest let, ne bi bil potreben.

20.Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da tožnik ni zmogel dokaznega bremena o tem, da mu je zaradi sojenja v nerazumnem roku sploh nastala škoda v obliki izgubljenega dobička. V 16. točki obrazložitve izpodbijane sodbe že sodišče prve stopnje tehtno izpostavlja stališča Vrhovnega sodišča RS, da izgubljeni dobiček, gledano iz časovne točke nastanka škodnega dogodka, iz katerega izvira, po svoji naravi predstavlja bodočo škodo. Odškodnina zanjo zato pomeni vzpostavitev hipotetičnega stanja, ki bi po normalnem teku stvari nastopilo, če ne bi bilo škodnega dogodka. O povrnitvi škode v obliki izgubljenega dobička se zato odloča na podlagi predvidevanj o normalnem teku stvari, kot tudi izhaja iz dikcije tretjega odstavka 168. člena OZ. Kadar gre za sklepanje na osnovi predvidevanj, pa pride v poštev znižanje dokaznega standarda glede pravno odločilnih dejstev na mejni prag zadostne, to je nadpolovične verjetnosti. Kadar je zatrjevana škoda zaradi izgubljenega dobička zaradi nezmožnosti investiranja denarnega zneska, mora oškodovanec ne le zatrjevati, da bi denarna sredstva investiral, temveč izkazati, da je resnično imel namen v tej smeri in mora ta namen tudi konkretizirano predstaviti. Vse navedeno pa je tožnik storil tudi v obravnavani zadevi.

21.Toženki je pritrditi, da je škoda iz naslova izgubljenega dobička namenjena vzpostavitvi stanja, kakršno bi bilo, če ne bi bilo škodnega dogodka. Sicer drži, da je o bodočih prihodkih mogoče sklepati na podlagi preteklega stanja, vendar pa je potrebno v obravnavanem primeru upoštevati, da tožnik, preden mu je bila pravnomočno prisojena odškodnina zaradi protipravnega ravnanja policije v letu 1995, ni imel na razpolago denarja za investicije in je tudi prepričljivo izpovedal o tem, da je s prihodki iz kmetijstva od leta 2010 preživljal družino. Kot izpostavljeno že v zgornji obrazložitvi, je po stališčih Vrhovnega sodišča RS potrebno v primerih, ko se zatrjuje škoda zaradi nezmožnosti investiranja denarnega zneska, s katerim bi oškodovanec lahko razpolagal, pa zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku tega ni mogel, kot je to primer v obravnavani zadevi, izkazati, da je oškodovanec imel resničen namen investirati in mora ta namen tudi konkretizirano predstaviti. Prav to je tožniku v predmetni zadevi uspelo. O tem, da bi tožnik, v kolikor bi mu bila odškodnina zaradi protipravnega ravnanja policije leta 1995 pravnomočno priznana in izplačana že v letu 2016, ta denarna sredstva že tedaj investiral v zlato ter sklade, z namenom, da se oplemenitijo, sodišče prve stopnje ni sklepalo na osnovi poslovnih načrtov tožnika za investiranje, temveč na podlagi konkretnih ravnanj tožnika po prejemu odškodnine. Ob dejstvu, da je tožnik s strani toženke v letu 2019 in 2021 prejeto odškodnino dejansko investiral v nakup zlata ter z njo opravil naložbo v sklade, kar je s predložitvijo listin ter pričami (A. A. in B. B.) tudi dokazal in to niti ni pritožbeno sporno, je sodišče prve stopnje, ob tem, ko tožnik sredstva za preživljanje
0Dr
0Dra iz kmetijske dejavnosti, upravičeno zaključilo, da bi tožnik take naložbe opravil že leta 2016. Zaključkov izpodbijane sodbe, da je tožnik s stopnjo nadpolovične verjetnosti izkazal tudi, da je bila vrednost zlata leta 2016 nižja, kot leta 2020, leta 2016 pa bi bila ugodnejša tudi investicija v sklade, pa toženka niti ne prereka. Tožnik je predlagal tudi druge dokaze v smeri ugotavljanja prikrajšanja na njegovi strani (izvedenec finančne stroke). Ob vsem navedenem je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik zaradi dolgotrajnega sojenja v sporni pravdni zadevi, ker z zneskom odškodnine ni razpolagal že leta 2016, utrpel določeno premoženjsko škodo v obliki izgubljenega dobička. Okoliščina, da tožnik v zlato in sklade ni naložil celotnega zneska prejete odškodnine, na zgornji zaključek v ničemer ne vpliva. Gre namreč za dejstvo, ki bo pravno odločilno pri ugotavljanju višine prikrajšanja v tožnikovi premoženji sferi, ki bo predmet pravne presoje po pravnomočnosti izpodbijane vmesne sodbe.

22.Neutemeljeno toženka vztraja tudi pri ugovoru zastaranja. Odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in tistega, ki jo je povzročil, v vsakem primeru pa v petih letih, odkar je škoda nastala (prvi in drugi odstavek 352. člena OZ). Pri tem se šteje, da je oškodovanec zvedel za škodo, ko je zvedel ne le, da je škoda nastala, ampak tudi kakšen je njen obseg in višina. Zastaranje začne teči, ko je oškodovanec glede na okoliščine primera mogel ob običajni vestnosti zvedeti za vse elemente, ki mu omogočajo uveljaviti odškodninski zahtevek. Po izpostavljenem teoretičnem izhodišču ni mogoče slediti stališču pritožbe, da je začetek teka zastaralnega roka v obravnavani zadevi potrebno vezati na datum 1. 1. 2016, ko bi sodišča ob sojenju v razumnem roku mogla in morala pravnomočno odločiti o spornem tožnikovem odškodninskem zahtevku. Kot pravilno izpostavlja že sodišče prve stopnje, je zgoraj navedeni datum s stopnjo nadpolovične verjetnosti opredeljen kot orientacijski časovni trenutek, do katerega bi sporna odškodninska zadeva ob postopanju z dolžno profesionalno skrbnostjo sodišč mogla in morala biti dokončno pravnomočno zaključena v tožnikovo korist. Ne predstavlja pa 1. 1. 2016 dneva, ko bi bile tožniku znane okoliščine, potrebne za opredelitev obsega škode oziroma njene višine. S temi okoliščinami, kot tudi z dejstvom, da je sploh upravičen do odškodnine, je bil tožnik seznanjen šele s pravnomočnostjo zanj ugodnih sodb, to je 10. 12. 2019 in 10. 2. 2021, oziroma z njihovo vročitvijo. Šele tedaj se je pri tožniku lahko izoblikovalo zavedanje, da je upravičen do odškodnine in posledično prikrajšan zaradi nezmožnosti investiranja pravnomočno prisojenega denarnega zneska v že zgodnejšem časovnem trenutku ter v kakšnem obsegu je prikrajšan (izgubljen dobiček).

23.Kot pravilno pojasnjuje že sodišče prve stopnje, je bil tožnikov odškodninski zahtevek na dan 1. 1. 2016, tudi po izčrpanju izrednega pravnega sredstva, pravnomočno zavrnjen. Po odločitvi Ustavnega sodišča pa je bilo potrebno izvesti še dokazni postopek za ugotovitev višine v tožnikovi pravni sferi nastalega prikrajšanja. Stališče, da bi zastaranje tožnikove terjatve do toženke, ki je predmet tega postopka, pričelo teči pred pravnomočno odločitvijo o tožbenem zahtevku po višini v predhodni odškodninski pravdi med njima, bi bilo tudi v nasprotju s tožnikovo pravico do pravnega sredstva ter sodnega varstva (23. in 25. člen URS). Po obrazloženem tožbeni zahtevek tožnika, ki ga uveljavlja s tožbo, vloženo dne 13. 1. 2022, tudi po presoji sodišča druge stopnje ni zastaral.

24.Glede na obrazloženo in ob tem, ko toženka objektivni odgovornosti za tožniku nastalo škodo ne oporeka, je sodišče druge stopnje pritožbo toženke skladno s 353. členom ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje.

25.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se skladno s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo, ko bo stroškovne zahtevke mogoče presojati glede na končni pravdni uspeh strank v postopku.

-------------------------------

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 8, 206, 206/1, 206/1-2, 285, 286 Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 23, 25, 26 Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (2006) - ZVPSBNO - člen 4, 16, 16, 16/3, 21, 21/2 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 168, 168/3, 352, 352/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.