Jedro

Po večinskem stališču sodne prakse je pri presoji objektivne identitete v skladu s t.i. ekvivalenčno teorijo potrebno enakovredno upoštevati tako tožbeni predlog kot dejansko podlago.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača 812,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 12. 2011 do plačila ter ji povrne 261,54 EUR pravdnih stroškov, vse v 15-ih dneh.

2. Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo tožena stranka. Navaja, da je bila o zadevi, o kateri teče pravdni postopek, že izdana pravnomočna sodba pod Opr. št. P 15/2011. Odvetnik A. M. je zoper toženo stranko vložil tožbo, s katero je od nje zahteval plačilo za odvetniške storitve v višini 812,10 EUR. V tej zadevi se je spremenil zgolj upnik. Glede na odločitev v zadevi P 15/2011, da terjatev med odvetnikom in toženo stranko ne obstoji, ne obstoji zoper nikogar. Gre za neobstoječo terjatev. V kolikor je tožnica kljub temu poravnala račun, tega nima pravice terjati nazaj, saj je vedela, da plačuje nekaj, česar ni dolžna plačati. Odvetniških stroškov, ki so nastali na podlagi naročila s strani tožeče stranke, ni mogoče šteti za stroške po 56. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR). Tožena stranka se ni zavezala stopiti na mesto tožeče stranke v razmerju do njenih upnikov. V 9. točki sodbe Višjega sodišča v Ljubljani je obrazloženo, da vsebina 7. člena sporazuma vpliva zgolj na notranje razmerje med strankama sporazuma in nima nikakršnega vpliva na razmerje strank s tretjimi osebami. V nadaljevanju se pritožnik opredeljuje do izjave, ki jo je na glavni obravnavi po zastopniku podala tožeča stranka.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po prvem odstavku 458. člena ZPP je mogoče sodbo sodišča prve stopnje v sporih majhne vrednosti izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ter relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP torej niso dovoljeni pritožbeni razlogi.

6. Sodišče prve stopnje ni storilo smiselno zatrjevane kršitve po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj v zadevi P 15/2011, ki je že pravnomočno končana in v kateri je bil tožbeni zahtevek zavrnjen, in tej zadevi, ne gre za isto stvar.

7. Tako je v pravdni zadevi P 15/2011 kot tožnik nastopal A. M., v konkretni zadevi pa je tožnica I. S. in torej manjka že subjektivna identiteta. Tudi v objektivnem smislu ne gre za identični zadevi. Po večinskem stališču sodne prakse je namreč pri presoji objektivne identitete v skladu s t.i. ekvivalenčno teorijo potrebno enakovredno upoštevati tako tožbeni predlog kot dejansko podlago. Primerjava obeh zadev pokaže, da je dejanska podlaga sicer istega zahtevka, različna.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, na katere je pritožbeno sodišče vezano, izhaja: - da je odvetnik A. M. po naročilu tožnice v letu 2010 sestavil Sporazum o delitvi skupnega premoženja pravdnih strank (v nadaljevanju Sporazum) (1); - da sta se tožnica in toženec v 7. točki Sporazuma dogovorila, da po enakih delih razdelita vse stroške Sporazuma, kar po ugotovitvi sodišča prve stopnje zajema tudi stroške odvetnika za njegovo sestavo; - da je odvetnik A. M. za sestavo Sporazuma zahteval plačilo zneska 1.624,20 EUR; - da je tožnica 16. 11. 2011 toženca pozvala, da naj poravna 812,10 EUR, vendar je plačilo zavrnil; - da je celoten strošek nato plačala tožnica;

9. Ugotavljanje prave (dejanske) volje pravdnih strank kot podpisnic Sporazuma, po sodni praksi pomeni dejansko vprašanje (2) in ne uporabe materialnega prava. Zaključek sodišča, da dogovor iz 7. točke Sporazuma zajema tudi dogovor glede stroškov odvetnika, ki je sporazum sestavil, je zato dejanska ugotovitev, ki je v pritožbenem postopku ni mogoče izpodbijati. Neupoštevno je zato pritožnikovo nestrinjanje s takšno ugotovitvijo, podrobnejše opredeljevanje pritožbenega sodišča do tega dela pritožbe pa posledično nepotrebno.

10. Upoštevajoč zgoraj povzete dejanske ugotovitve, je odločitev sodišča prve stopnje tudi materialnopravno pravilna, čeprav iz deloma drugačnih razlogov.

11. Tako pravne podlage za odločitev ne predstavljajo določila o neupravičeni obogatitvi, niti določilo 56. člena ZZZDR, kar vse v razlogih omenja sodišče prve stopnje, pač pa gre za uveljavljanje regresnega zahtevka, ki ima podlago v 7. točki Sporazuma. Ker se je toženec s pogodbo, ki jo je sklenil s tožnico, zavezal nositi eno polovico stroškov Sporazuma, sem pa po ugotovitvi sodišča prve stopnje sodi tudi strošek odvetnika, ki je Sporazum sestavil, je dolžan tožnici, ki je celoten strošek plačala sama, povrniti nanj odpadajoč del. 12. Dejstvo, da je bila naročnica odvetniške storitve le tožnica, je bilo odločilno v pravdi P 15/2011, kjer je kot tožnik nastopal odvetnik A. M.. Toženec s Sporazumom, kot je bilo pojasnjeno tudi v sodbi tega sodišča II Cp 1358/2011, ni prevzel dolga tožnice do njenega upnika, ampak je bilo s Sporazumom urejeno zgolj notranje razmerje glede plačila določenih stroškov, ki na razmerja ene in druge stranke s tretjimi osebami nima vpliva. V konkretni pravdi, v kateri plačilo istega zneska vtožuje tožnica, sklicujoč se na 7. točko Sporazuma, pa to dejstvo ni odločilno. Sporazum, ki zoper tretjo osebo – odvetnika ni učinkoval, saj slednji ni bil pogodbena stranka, namreč med tožnico in tožencem brez dvoma učinkuje.

13. Brez podlage je nadalje sklicevanje pritožnika na določila Obligacijskega zakonika o odstopu terjatve. Ker toženec nikoli ni bil dolžnik odvetnika A. M.(naročnica odvetniške storitve je bila le tožnica), je prenos terjatve (do toženca) med odvetnikom kot upnikom in tožnico že pojmovno izključen.

14. Neutemeljeno je tudi pritožnikovo sklicevanje na 191. člen OZ, ki določa, da tisti, ki kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal to pravico ali če je plačal, da bi se izognil sili. V konkretnem primeru namreč ne gre za položaj, ki ga ureja ta določba, pač pa, kot je že bilo pojasnjeno, za regresni zahtevek, ki ima podlago v sklenjeni pogodbi.

15. Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo in upoštevajoč, da ni zasledilo niti kršitev, na katere mora skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Ker odgovor na pritožbo ni v ničemer prispeval k rešitvi le-te, je pritožbeno sodišče ob upoštevanju 155. člena ZPP odločilo, da tožeča stranka stroške, ki so ji nastali z vložitvijo odgovora, nosi sama.

(1) Ta sporazum je bil 16. 6. 2010 potrjen z notarskim zapisom notarja B. P. SV 331/2010. (2) Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS III Ips 58/2005 z dne 16. 1. 2007.