Jedro

Ker je zasebni tožilec vložil zasebno tožbo po preteku 3 mesecev od kar je zvedel za kaznivo dejanje in storilca, je sodišče prve stopnje pravilno ravnalo, ko je tako zasebno tožbo zavrglo.

Izrek

Pritožba zasebnega tožilca se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje iz razloga po čl. 52 ZKP zavrglo zasebno tožbo zoper obdolženega zaradi kaznivega dejanja obrekovanja po čl. 107 KZ RS kot prepozno.

Zoper izdani sklep se je pravočasno pritožil zasebni tožilec zaradi njegove nepravilnosti, s predlogom, da sodišče druge stopnje izpodbijani sklep kot neutemeljen zavrže. Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik napada sklep, pri tem se sklicuje na čl. 95/I tč. 5 KZ SFRJ. Meni, da je bil na podlagi tega zakonskega določila dne 26.8.1993 kazenski pregon še možen. Sam je za kaznivo dejanje zvedel konec avgusta 1993, saj je bil od septembra 1990 duševno bolan, tako da je dejanje doumel šele, ko se mu je stanje izboljšalo. Potem je takoj začel kazenski pregon.

Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa v smeri pritožbenih navajanj zaključuje, da je zasebni tožilec za sporni članek zvedel že ob njegovi objavi, saj je to razvidno tudi iz vložene zasebne tožbe. V njej navaja, da je zato zelo trpel, saj je moral poslušati neskončno očitujoča vprašanja, prenašati posmehljive poglede članov kolektiva, sorodnikov in sosedov in prav zaradi tega naj bi tudi zbolel za težko duševno boleznijo. Z vložitvijo zasebne tožbe po poteku treh let od objave in od trenutka, ko je za dejanje zvedel, pa je zamudil prekluzivni rok treh mesecev iz čl. 52 ZKP s potekom katerega zasebna tožba ni več dopustna. Kazenski pregon za kaznivo dejanje iz 1. točke I. odst. čl. 95 KZ SFRJ res še ni zastaral. Vendar pa je zasebni tožilec zamudil že zgoraj navedeni subjektivni rok in zato vložitev zasebne tožbe ni več dopustna ter je pravilna odločitev prvostopnega sodišča. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ugotovilo, da pritožba ni utemeljena, ker tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, jo je v skladu s III. odst. čl. 397 ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.