Jedro

Sodišče druge stopnje je z odmero denarne odškodnine za telesne bolečine (500.000 SIT), za strah (200.000 SIT) in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (800.000 SIT) pravilno izpolnilo pravni standard pravične denarne odškodnine.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka tožeči stranki, ki je bila 23.5.1999 poškodovana v prometni nezgodi, plačati 2.000.000 SIT denarne odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.7.2002 do plačila in ji povrniti 278.251 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.7.2002. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je prisojeno denarno odškodnino znižalo na 1.500.000 SIT, znesek pravdnih stroškov pa na 159.817 SIT. Delno je ugodilo tudi pritožbi tožeče stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je toženo stranko zavezalo, da mora tožeči stranki od glavnice 1.500.000 SIT plačati tudi zamudne obresti po letni obrestni meri 13,5% od 1.1.2002 do 11.7.2002. Proti tej sodbi je tožeča stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču očita, da ji je prisodilo prenizko denarno odškodnino. Pravična odškodnina za nepremoženjsko škodo bi bila 900.000 SIT za telesne bolečine, 500.000 SIT za strah in 1.500.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, vendar ta nanjo ni odgovorila. Revizija ni utemeljena.

V skladu s tretjim odstavkom 370. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 36/04 - ur. p. b.- ZPP) so revizijsko sodišče in stranki vezani na dejansko podlago, ki izhaja iz razlogov sodb prve in druge stopnje, zato je revizijsko sodišče v skladu s 371. členom ZPP izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razloga, ki ga uveljavlja revidentka, to je zmotne uporabe materialnega prava.

Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Načelo individualizacije zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost (stopnjo) in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu. V skladu z načelom objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine pa mora sodišče pri njeni odmeri gledati na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (prvi in drugi odstavek 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in nasl.). Sodišče druge stopnje je z odmero denarne odškodnine za telesne bolečine (500.000 SIT), za strah (200.000 SIT) in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (800.000 SIT) pravilno izpolnilo pravni standard pravične denarne odškodnine, saj je prisojena odškodnina primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti tožeče stranke (gl. razloge sodbe sodišča prve stopnje na 2. in 3. strani ter razloge sodbe sodišča druge stopnje na 3. in 4. strani). Kar zadeva duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, velja dodati, da že samo razmerje med oškodovankinim stanjem, v kakršnem je bila pred oziroma v kakršnem je po škodnem dogodku, ne utemeljuje višje odškodnine od prisojene. Zmanjšanje življenjskih aktivnosti tožnice, ki je bilo ocenjeno z vrednostjo 8%, predstavlja okvirno orientacijo v procesu objektivizacije odmerjene denarne odškodnine, saj kaže na sorazmerno velik obseg aktivnosti, ki jih kljub škodnemu dogodku še zmore opravljati ali pa jih vsaj lahko opravlja s povečanimi napori.

Ker niso podani ne razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, je revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).