Jedro

Solastninska pravica predpostavlja, da stvar ni razdeljena, zato mansarda ne more predstavljati samostojnega nosilca stvarnopravnih pravic. Stranki sta se s pogodbo dogovorili le o dejanski uporabi sporne nepremičnine, katera izmed njih ima močnejši interes nad mansardo, pa bo predmet nepravdnega postopka za razdružitev nepremičnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da sta tožnika solastnika, vsak do ene neoddeljene polovice celotne mansarde v stanovanjski hiši na naslovu M.. stoječe na parceli 74/2.S, ki je pripisana vložni številki 484 k.o. X, kar sta toženca dolžna priznati in tožnikoma izstaviti listino, na podlagi katere bo mogoče vpisati lastninsko pravico v njuno korist, sicer bo listino nadomestila sodba ter zahtevek na povračilo pravdnih stroškov. Tožnikoma je sodišče naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožencev v znesku 1.358,40 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožnika s pritožbo izpodbijata sodbo v celoti iz vseh pritožbenih razlogov, Višjemu sodišču pa predlagata, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožnika navajata, da je sodišče zavrnilo dokazne predloge, s katerimi sta želela dokazati njuno posest sporne mansarde. Tožnika sta ob ogledu hiše nakup pogojevala s sklenjeno razdružitveno pogodbo, v kateri so se tedanji lastniki točno dogovorili in razdelili solastno nepremičnino tako, da sta pravna prednika tožnikov dobila tudi celotno mansardo. S to pogodbo je bil hkrati točno določen tudi predmet prodajne pogodbe, ki sta jo 30.10.1997 sklenila tožnika. Prva tožnica je bila tista, ki je tožencema pokazala, kaj je predmet pogodbe, ki sta jo kasneje sklenila z J.K. za odkup njegovega deleža hiše. Ta je tudi jasno povedal, kaj je tožencema prodal, pri čemer mansarde ni omenil. Tudi pravna prednika tožnikov sta jasno izpovedala, da je J.K. užival prostore, kot je zapisano v razdružitveni pogodbi. Obe pravdni stranki sta torej vedeli, kaj kupujeta in ne gre slediti tožencema, da je bila mansarda v souporabi. Sodišče je tem izpovedim sledilo, vendar pa je napačno uporabilo materialno pravo. Pogodbe o razdružitvi namreč ni mogoče razlagati kot dogovora o ureditvi razmerij med solastniki. Sodišče je pri razlagi razlik med posledicami dogovorov ostalo v hudem nasprotju, ki se ga ne da preizkusiti. Ne drži, da hiša ni bila razdeljena, saj je dejansko bila razdeljena. Pogodba je zadostila vsem formalnim pogojem in je bila sklenjena zato, da se točno ve, kateri del pripada kateremu izmed solastnikov. Predmet pogodbe je bil določen oziroma določljiv. Tožnika imata dva pravna naslova za pridobitev solastninske pravice, to je prodajno pogodbo in nespremenjeno rabo ter dejansko in mirno posest. 3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki odgovora nanjo ni podala.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Kot pojasnjuje že pritožba sama, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila med J.K. in F. ter S.K. 24.10.1997 sklenjena razdružitvena pogodba, še pred njeno sklenitvijo pa so stranke dejansko prostore v hiši uporabljale tako, kot je bilo to kasneje zapisano v navedeni pogodbi in da sta bili obe pravdni stranki s to pogodbo seznanjeni. Sodišče torej ne dvomi, da je bila razdružitvena pogodba dejansko sklenjena, da je med strankama veljavna in da se je ta dogovor med njimi spoštoval, zato bi bilo nepotrebno izvajanje dodatnih dokazov v smeri ugotavljanja posesti prostorov hiše. 6. Prvostopno sodišče pa je na tako ugotovljeno dejansko stanje povsem pravilno uporabilo tudi materialno pravo. Med strankama je nesporno, da je hiši v solastnini (tožnika vsak z deležem do 5/16, toženca vsak z deležem do 3/16). Solastnina stvari pa predpostavlja, da stvar ni razdeljena (13. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, v nadaljevanju: ZTLR). Prav iz tega razloga namreč med strankami teče nepravdni postopek za razdružitev solastne nepremičnine. Sporna mansarda torej ni samostojen predmet in tako tudi ne nosilec stvarnih pravic. Tudi iz vsebine razdružitvene pogodbe izhaja, da je dejansko šlo le za dogovor o uporabi solastne stvari, torej načinu njenega uživanja, kajti pogodba iz že zgoraj navedenih razlogov ni sposobna zemljiškoknjižne izvedbe. Pogodbe zato tudi ni mogoče tolmačiti v smislu četrtega odstavka 16. člena ZTLR, temveč gre le za dogovor po prvem odstavku 14. člena ZTLR, kot to pravilno pojasnjuje prvostopno sodišče. V čem bi bilo o tem vprašanju nasprotje v razlogih sodbe ali z njenim izrekom pritožba ne pojasni, tudi sicer pa takih kršitev ni najti. Napačno namreč pritožba meni, da gre pri ureditvi razmerij med solastniki za posel, ki ga ureja le Stanovanjski zakon, saj iz že omenjenega 14. člena ZTLR (pravzaprav pa že iz narave solastnine) izhaja, da se morajo solastniki dogovoriti, na kakšen način se bo nerazdeljena stvar uporabljala. Predmetno vprašanje je torej potrebno rešiti v okviru nepravdnega postopka, saj lahko stranka na podlagi vsebine sporne pogodbe izkazuje močnejši interes za pridobitev katerega izmed delov sedaj solastne nepremičnine (drugi odstavek 70. člena Stvarnopravnega zakonika, SPZ).

7. Pritožnika sta kot pravno podlago za pridobitev lastninske pravice na sporni mansardi navajala tudi priposestvovanje. Odločitev prvostopnega sodišča je tudi v tem delu pravilna. Četudi je namreč mogoče pridobiti lastninsko pravico s priposestvovanjem na delu nepremičnine, je potrebno ugotoviti, da to pomeni prostorsko odmerjeni del zemljišča, medtem ko pritožnika skušata uveljaviti ta pridobitni način le na določenem prostoru v stavbi, ki stoji na zemljišču. Ta pa ne more biti samostojen predmet stvarnih pravic. To je mogoče le v primeru etažne lastnine, ki lahko nastane le na podlagi sporazuma, enostranskega pravnega posla ali sodne odločbe (108. do 110. člen SPZ), torej ne tudi na podlagi priposestvovanja, in v primeru stavbne pravice (prim. M. Tratnik, SPZ s komentarjem, GV založba 2004, str. 84).

8. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na 353. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker ti niso bili priglašeni.