Jedro

V zvezi s t. i. indično sodbo se odločilna dejstva ugotovijo na podlagi t. i. indicev, ki so po svoji funkciji dokazno sredstvo. Indici so strogo gledano dejstva (v širšem smislu), a gre le za dejstva, na podlagi katerih sodišče s pravili logičnega mišljenja šele sklepa na (ne)obstoj pravnoodločilnih dejstev. V literaturi indice zato poimenujejo tudi kot dokazno pomembna dejstva. Ker je njihova funkcija dokazna (zlasti pri dokazovanju tako imenovanih negativnih dejstev) so pravzaprav specifično dokazno sredstvo za dokazovanje odločilnih dejstev oziroma posredno dokazno sredstvo. Indic zato ni dejstvo, ki bi bilo sestavni del dejanskega stanja v procesnem smislu oziroma pravno odločilnih dejstev. Sodna praksa, sledeč pravni teoriji, indicem prav tako pripisuje pomen posrednih dokazov, ki s pomočjo pravil logičnega sklepanja šele vodijo do ugotovitve pravnorelevantnih dejstev.

Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je tožena stranka tožeči stranki utemeljeno izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi 1. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Očitala mu je, da je pri opravljanju policijskih nalog 13. 11. 2013 v plačilni nalog vpisal lažne podatke o policijskem postopku, kršitvah ter pomembnih dejanskih in pravnih dejstvih v zvezi s tem ter to uradno listino v službi uporabil kot resnično, s tem pa storil kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva iz 259. člena KZ-1. V sodnem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožeča stranka ni izpolnila znakov kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva iz 259. člena KZ-1, temveč znake kaznivega zloraba uradnega položaja ali uradnih pravic iz 257. člena KZ-1, ki ga stori uradna oseba ali javni uslužbenec, ki izrabi svoj položaj ali prestopi meje uradnih pravic ali ne opravi uradne dolžnosti in s tem sebi ali komu drugemu pridobi kakšno nepremoženjsko korist ali komu prizadene škodo. Prekvalifikacija ne vpliva na zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz dejanskih navedb v izredni odpovedi ter ugotovilo znake kaznivega dejanja, na samo kvalifikacijo pa ni vezano in torej lahko ugotovi znake drugega kaznivega dejanja.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni v točki III izreka tako, da se glasi: "III. Tožena stranka sama krije svoje stroške postopka."

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v višini 70,56 EUR, v 15 dneh po prejemu sodbe brez obresti, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se sprememba tožbe dopusti (točka I izreka), v nadaljevanju pa zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi, (1) da se sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z 10. 9. 2014 v zavrnilnem delu in sklep tožene stranke o izredni odpovedi št. ... s 23. 7. 2014 odpravita kot nezakonita; (2) da tožeči stranki na podlagi izredne odpovedi temelječe na izpodbijanih sklepih iz 1. točke, z 13. 10. 2014 delovno razmerje ni prenehalo in še vedno traja, brez prekinitve z vsemi pravicami in obveznosti po zadnji veljavni pogodbi o zaposlitvi; (3) da je tožena stranka dolžna tožečo stranko od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje prijaviti nazaj v socialna zavarovanja, ji priznati obstoj delovnega razmerja, kot da do sporne prekinitve ne bi prišlo, ji za ves čas nezakonitega prenehanja do vrnitve nazaj na delo obračunati nadomestilo plače v višini mesečne bruto plače 1.300,00 EUR, odvesti vse predpisane davke in prispevke in tožeči stranki plačati ustrezne mesečne neto zneske nadomestila plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 6. dne v mesecu za plače preteklega meseca do plačila; (4) da se sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... s 13. 8. 2014 in sklep tožene stranke o prepovedi opravljanja dela št. ... z 9. 7. 2014 kot nezakonita odpravita; (5) da je tožena stranka dolžna tožeči stranki za celoten čas trajanja postopka izredne odpovedi (od 14. 7. 2014 dalje do 13. 10. 2014) obračunati razliko v plači v višini 50 % njene povprečne bruto plače v zadnjih treh mesecih pred uvedbo postopka izredne odpovedi in sicer za julij 2014 bruto znesek 291,16 EUR, za avgust 2014 bruto znesek 515,13 EUR, za september 2014 bruto znesek 515,13 EUR ter za oktober 2014 bruto znesek 216,02 EUR, od navedenih zneskov odvesti predpisane davke in prispevke ter tožeči stranki plačati neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. dne v naslednjem mesecu do plačila; (6) da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške predsodnega in sodnega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku paricijskega roka (točka II izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 331,10 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (točka III izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo vse stroške postopka, oziroma podredno, naj jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Pdp 521/2016 z 22. 12. 2016 že razveljavilo zavrnilno sodbo sodišča prve stopnje opr. št. I Pd 1264/2014 z 11. 3. 2016 ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje zaradi nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V novem sojenju je sodišče prve stopnje zaslišalo zgolj A.A., predlaganega s strani tožene stranke v zvezi s presojo nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja tožeče stranke pri toženi stranki, ni pa izvedlo nobenega dokaza v smeri pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja, kljub temu, da je pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu to izrecno sugeriralo, in kljub temu, da je v novem sojenju zadevo prevzela druga sodnica, ki neposredne zaznave izvedenih ključnih dokazov ni opravila. V zvezi z nemožnostjo nadaljevanja delovnega razmerja sodišče prve stopnje ni zaslišalo s strani tožeče stranke predlaganih prič, na podlagi katerih bi ugotovilo, da je bila v podobnih primerih pri drugih policistih presoja A.A. drugačna. Njegovo izpoved je sodišče prve stopnje upoštevalo parcialno in pristransko, zgolj v delu, ki je v škodo tožeči stranki, ni pa se opredelilo do tistega dela izpovedbe, ki jasno kaže na resničnost in utemeljenost trditev tožeče stranke. Zaradi tega je podana kršitev določb postopka po 8. točki (nemožnost obravnavanja pred sodiščem), 14. točki (nejasna in pomanjkljiva obrazložitev) in 15. točki (protispisnost) drugega odstavka 339. člena ZPP). Opozarja na primer, ko je komandir policijske postaje lagal in ponarejal listine z namenom prikritja krivde svojega kolega, priča A.A. (kot direktor PU B.) pa te kršitve ni ocenil kot dovolj hude in etično sporne, da bi zoper kršitelja sprožil postopek odpovedi, temveč je kršitelja le opozoril. Nadalje ni uvedel postopka odpovedi zoper komandirja policijske postaje, ki je bil pravnomočno obsojen zaradi storitve kaznivega dejanja neupravičene osebne preiskave, ampak se je z njim dogovoril (le) za premestitev na drugo delovno mesto. Tožeča stranka zatrjuje, da se je A.A. zamerila. V zvezi z očitku tožeči stranki, da obravnavanega dogodka s kršiteljem 13. 11. 2013 ob 20.00 uri sploh ni bilo, temveč da je tožeča stranka fiktivno izpolnila plačilni nalog v škodo C.C., je tožeča stranka v novem postopku predlagala ponovno zaslišanje D.D., očividca dogodka. Pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje nekritično upoštevalo izpoved C.C., ki je večkrat spreminjal svoje izjave, saj je najprej navajal, v zaslišanju pa zanikal, da bi med njim in tožečo stranko 12. 11. 2013 prišlo na hokejski tekmi do konflikta. Pritožba meni, da se je C.C. želel s prijavo izgube vozniškega dovoljenja izogniti plačilu kazni. Ni jasno, zakaj bi pomislil, da bi mu tožeča stranka lahko škodovala, ko pa je sam potrdil, da nista bila nikoli v konfliktu in da s tožečo stranko nima nobenih slabih izkušenj. Tožeča stranka vztraja, da iz dokaznega postopka ne izhaja, da naj bi ga tožeča stranka poznala. Priča E.E. je izrecno pojasnila, da bi ga izven dvorane za hokej ("v civilu") prepoznala zgolj zato, ker ga pozna iz otroštva, saj sta bila soseda. Drugačen zaključek sodišča je v tej zvezi protispisen, zaradi česar je storjena bistvena kršitev postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Neutemeljena je tudi utemeljitev sodišča prve stopnje glede tožnikove naknadne preverbe podatkov iz plačilnega naloga. Tožeča stranka je v sistemu preverila tiste postavke, ki jih potrebuje za pravilno izpolnitev plačilnega naloga. Nadalje opozarja, da specializirani organ pregona ni ugotovil izpolnitve znakov kaznivega dejanja ponareditve, uničenja uradne listine, spisa ali arhivskega gradiva iz 259. člena KZ-1. V nadaljevanju pritožba povzema določene izpovedi prič, ki jih sodišče prve stopnje ni upoštevalo, oziroma se do njih ni opredelilo, so pa ključne in dokazujejo resničnost trditev tožeče stranke. Priča F.F. je izpovedal, da na tekmi 12. 11. 2013 ni bilo nobenih posebnosti, v zvezi s sojenjem pa ni bilo nič narobe. Prav tako ni opazil, da bi tožeča stranka opazovala kakšno vozilo. G.G. je izpovedal, da iz zapisnika tekme ni razvidno, da bi bila tožeča stranka kaznovana s strani kateregakoli sodnika. D.D. je v svoji izpovedi potrdil dogodek s 13. 11. 2013, njegova izpoved je v celoti skladna s trditvami tožeče stranke, prepričljiva in ni nobene podlage ali utemeljenega razloga, da sodišče njegovemu pričanju in predhodni podani pisni izjavi ne bi verjelo. Nadalje pritožba izpostavlja, da je priča H.H. izrecno povedala, da je pri prekrških običajno, da se podatki na plačilnem nalogu preverijo po zvezi ali pa naknadno, ko policist pride na postajo. Povedala je, da kršitelju C.C. izrečena kazen 1.087,27 EUR ni izjemno velika, da je običajna in da se izreče večkrat. I.I. je izpovedal, da ni nič nenavadnega, če igralci ali pa on sam niso zadovoljni s sojenjem na tekmi. Ni se spomnil, da bi imela tožeča stranka sploh kakšne pripombe glede sojenja. Priča J.J. je izpovedal, da če bi tožeča stranka sodniku grozila ali pa se neprimerno obnašala, bi bila gotovo sankcionirana, to pa bi bilo tudi navedeno v zapisniku, kjer bi mu bila izrečena kazen. K.K., komandir PP L. je izpovedal, da tudi če se oseba izkaže z vozniškim dovoljenjem, policist lahko te podatke še naknadno preveri, pri čemer policist teh preverb ne opravlja neupravičeno, saj se to strogo kaznuje. Povedal je, da je ogromno primerov, zlasti med sorodniki, ki so si podobni, ter tudi med prijatelji, da se s tujimi dokumenti izkaže oseba, ki v tistem trenutku vozi, čeprav to niso njeni dokumenti. Enako je izpovedala tudi priča M.M. Iz izpovedbe C.C. pa izhaja, da se s tožečo stranko nista sporekla. V 8 letih sta bila s tožečo stranko skupaj 17- krat na ledu, kar je približno dvakrat na leto. Tožečo stranko je poznal, vendar pa ni dokazano, da bi tožeča stranka poznala njega. Prav tako ni znal pojasniti, kdaj je izgubil vozniško dovoljenje. Prijava izgube je bila namreč opravljena šele v decembru 2013, torej naslednji mesec po spornem dogodku. Ob obravnavanem dogodku 13. 11. 2013 pa je bilo njegovo vozniško dovoljenje povsem veljavno. Tudi policist N.N. je pojasnil, da lahko policist pokliče in preveri podatke s kraja, vendar ta vpogled lahko opravi tudi potem, ko pride na postajo. Pritožba nadalje navaja, da tožeča stranka govori resnico, saj je v izpovedi konkretno, v jasnem časovnem sosledju, prepričljivo in natančno pojasnila celoten potek dogodkov, ter odsotnost vsakršnega motiva za maščevanje. Tudi soočenje med tožečo stranko in C.C. ne dokazuje, da ga je tožeča stranka poznala pred spornim dogodkom. Hokejski sodnik med tekmo nosi čelado z vizirjem, ki je sicer bolj prozoren, a vseeno sega do konca nosu in je zaradi tega obraz do neke mere zakrit. Igralci med tekmo niso pozorni na sodnika, ampak na tekmo in igranje. Ni utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da indici tvorijo zaprt krog, na podlagi katerega je mogoče z gotovostjo sklepati na obstoj s strani tožene stranke zatrjevanih dejstev.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99, in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, le deloma, glede odločitve o stroških postopka, je zmotno uporabilo materialno pravo. V preostalem pa je sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP s tem, ker naj ne bi upoštevalo nekaterih izpovedi prič, oziroma se do njih ni opredelilo. Sodišče prve stopnje je natančno obrazložilo svojo odločitev in navedlo jasne razloge o odločilnih dejstvih. Zavzelo je stališče do vseh spornih dejanskih in pravnih vprašanj. To, da v izpodbijani sodbi ni izrecno povzelo nekaterih izpovedb zaslišanih prič, ne predstavlja kršitve določb pravdnega postopka, saj sodišču zakon ne nalaga, da mora izrecno odgovarjati oziroma se opredeliti do vsake izpovedi posebej. Bistveno je, da iz obrazložitve neposredno ali posredno izhajajo odgovori na vse relevantne navedbe strank in izpovedi prič (prim. sklep Ustavnega sodišča št. Up-140/01z 3. 2. 2003), to pa je v obravnavani zadevi v celoti izkazano.

7. Pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog tožeče stranke po ponovnem zaslišanju priče D.D. Sodišče je dolžno izvesti tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev v konkretni zadevi (213. člen ZPP). Na podlagi določb 278. člena ZPP sodišče z dokaznim sklepom sprejme ali zavrne dokazne predloge strank, pri čemer mora sodišče v sklepu, s katerim zavrne izvedbo dokaza, navesti, zakaj je predlagani dokaz zavrnilo (drugi odstavek 287. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so razlogi za takšno odločitev sodišča prve stopnje upravičeni oziroma ustavno sprejemljivi. Bistveno je, da je bila priča že zaslišana v prvem sojenju, v zvezi s predlogom za njegovo ponovno zaslišanje (ki je bil podan predvsem zaradi dejstva, ker je v novem sojenju sodila druga sodnica) pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je vse ključne podatke tej priči povedala tožeča stranka sama (kje naj bi se dogodek zgodil, kdaj, kakšen avto naj bi tožeča stranka ustavila, kako se je vedel ustavljeni voznik), kar zmanjšuje dokazno vrednost izpovedi D.D., saj je namreč tožeča stranka priči že sugerirala bistveno vsebino pričanja. Po drugi strani pa je priča sama izpovedala, da se je nahajala na drugi strani ceste, da v vozilo ni videla, da pa je sicer prepoznala tožečo stranko, zato tudi v novem zaslišanju ne bi mogla potrditi, kdo je bil v vozilu, oziroma, da je bilo ustavljeno vozilo last prav C.C. 8. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo zavrnitev dokaznega predloga, pritožba neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj odločitve ne bi bilo mogoče preizkusiti. Prav tako pritožba v tem delu sodbi povsem neutemeljeno očita protispisnost oziroma kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj razlogi sodbe niso v nasprotju z izpovedjo priče v prvem sojenju.

9. Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, da naj bi le parcialno upoštevalo izpoved priče A.A., direktorja PU B. Sodišče prve stopnje je namreč v celoti pravilno upoštevalo njegovo izpoved, zato je protispisna trditev, da je pri tem ravnalo parcialno in v škodo tožeče stranke.

10. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje odločalo drugič. V prvem sojenju je s sodbo opr. št. I Pd 1264/2014 z 11. 3. 2016 zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepov tožene stranke, s katerima je tožeči stranki izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, reparacijo ter reintegracijo. Po pritožbi tožeče stranke je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Pdp 521/2016 z 22. 12. 2016 pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ugotovilo je, da izpodbijana sodba v celoti temelji na indicih, ki jih je zatrjevala in dokazovala tožena stranka, na kateri je tudi dokazno breme, da je tožeča stranka storila kršitev, ki se ji očita in da ima ta kršitev znake kaznivega dejanja iz 259. člena Kazenskega zakonika (KZ-1; Ur. l. RS, št. 55/08 in nasl.). Vendar pa iz izpodbijane sodbe ni izhajalo, da bi sodišče prve stopnje upoštevalo celoto ugotovljenih indicev in da bi pri tehtanju med njimi z izkustvenimi in logičnimi pravili ugotavljalo, kateri indici imajo glede na vsebino pravno relevantnega dejstva odločilen pomen pri indičnem sklepanju. Med indici, ki so pomembni za odločitev, je sodišče prve stopnje kot najpomembnejšega izpostavilo dejstvo (indic), da naj bi tožeča stranka že pred izdajo spornega plačilnega naloga poznala domnevnega kršitelja C.C. ter vprašanje, ali je dan pred dogodkom prišlo do konflikta med njima.

11. V novem sojenju je sodišče prve stopnje dopolnilo dokazni postopek z zaslišanjem direktorja PU B. A.A. ter na podlagi tako dopolnjenega dokaznega postopka odločilo, da je tožbeni zahtevek neutemeljen. Sodišče prve stopnje je v celoti upoštevalo napotke oziroma stališča pritožbenega sodišča iz razveljavitvenega sklepa ter sodbo ustrezno obrazložilo tako, da je ugotovilo vsa pravno odločilna posredna dejstva oziroma indice, jih ustrezno dokazno ovrednotilo vsakega zase ter zatem vse skupaj ter pravilno zaključilo, da tvorijo zaključen krog, na podlagi katerega je možen edini zaključek, da je tožeča stranka fiktivno izpolnila plačilni nalog za C.C., s tem pa je izpolnila vse znake kaznivega dejanja zloraba uradnega položaja ali uradnih pravic iz 257. člena KZ-1 in ne znake kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva iz 259. člena KZ-1, kar se je tožeči stranki očitalo v izredni odpovedi, vendar to na presojo zakonitosti izredne odpovedi ni vplivalo, kot je obrazloženo v nadaljevanju.

12. V zvezi s t. i. indično sodbo se odločilna dejstva ugotovijo na podlagi t. i. indicev, ki so po svoji funkciji dokazno sredstvo. Indici so strogo gledano dejstva (v širšem smislu), a gre le za dejstva, na podlagi katerih sodišče s pravili logičnega mišljenja šele sklepa na (ne)obstoj pravnoodločilnih dejstev. V literaturi indice zato poimenujejo tudi kot dokazno pomembna dejstva. Ker je njihova funkcija dokazna (zlasti pri dokazovanju tako imenovanih negativnih dejstev) so pravzaprav specifično dokazno sredstvo za dokazovanje odločilnih dejstev oziroma posredno dokazno sredstvo. Indic zato ni dejstvo, ki bi bilo sestavni del dejanskega stanja v procesnem smislu oziroma pravno odločilnih dejstev. Sodna praksa, sledeč pravni teoriji, indicem prav tako pripisuje pomen posrednih dokazov, ki s pomočjo pravil logičnega sklepanja šele vodijo do ugotovitve pravnorelevantnih dejstev (prim. z odločbami Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 330/2014, II Ips 544/2004, II Ips 369/2005, II Ips 836/2009 in II Ips 631/2009).

13. V novem sojenju je sodišče prve stopnje, v zvezi z napotki pritožbenega sodišča, ugotovilo in pravilno ovrednotilo naslednje indice: - tožeča stranka je v času storitve kršitve pogodbenih obveznosti poznala C.C. oziroma bi ga prepoznala, tudi če bi izvajala policijsko kontrolo v večernih urah, ko je že temno; - hokejska ekipa "O.", v kateri je igrala tožeča stranka, ni bila zadovoljna s sojenjem C.C. na tekmi 12. 11. 2013; - avtomobil domnevnega storilca C.C. ... se je v času izdaje plačilnega naloga 13. 11. 2013 ob 20. uri nahajal na parkirišču pred R. v B.; - C.C. je v času izdaje plačilnega naloga sodil na hokejski tekmi v R., tekma pa je trajala od 19.30 do 21.25 ure, torej tudi ob 20.00 uri, ko je bil izdan plačilni nalog; - tožeča stranka je 13. 11. 2013 po domnevnem policijskem postopku in izpolnjenem plačilnem nalogu vpogledala v elektronske baze podatkov, ki jih je potrebovala za izpolnjevanje plačilnega naloga; - C.C. je 27. 12. 2014 podal uradno prijavo izgube vozniškega dovoljenja; obvestilo Carinske uprave S. o plačilnem nalogu pa je prejel v prvi polovici aprila 2014. 14. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo izpovedi tožeče stranke, da C.C. ni poznal oziroma ga ne bi prepoznal v "civilu", torej ne v dresu hokejskega igralca oziroma sodnika. Ugotovilo je, da je tudi C.C. igral hokej v t.i. "Š.", da torej ni samo sodil na hokejskih tekmah v tej ligi, ter da sta se 12. 11. 2013 po tekmi s tožečo stranko tudi rokovala oziroma imela neposreden kontakt. Priča G.G. je s tem v zvezi izpovedala, da se tožeča stranka in C.C. na tekmah najbrž poznata. Soigralca tožeče stranke F.F. in I.I. pa sta izpovedala, da C.C. poznata. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obraz sodnika na tekmah ni zakrit, saj ima čelado, vendar z vizirjem oziroma prozornim steklom, zato je obraz viden, upoštevalo pa je tudi, da se nista srečala le enkrat in le bežno, temveč sta se večkrat srečevala na tekmah kot igralca v nasprotnih ekipah in v relaciji sodnik (C.C.) - igralec (tožeča stranka). C.C. je prepričljivo izpovedal, da tožečo stranko pozna kot igralca v Š., da tudi sam od leta 2008 igra v tej ligi, ter da sta v nasprotnih ekipah igrala vsaj 7-krat, ekipi tožeče stranke pa je sodil vsaj 10-krat. Tudi po stališču pritožbenega sodišča ni nobenega dvoma, da sta se poznala. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje utemeljeno izključilo možnost, da bi lahko pri domnevni zaustavitvi vozila in policijskem postopku druga oseba uporabila vozniško dovoljenje C.C. in se lažno predstavljala z njegovo identiteto, kot to zatrjuje tožeča stranka. Sodišče prve stopnje je pravilno razlogovalo, da je izkustveno neverjetno, kar trdi tožeča stranka, in sicer, da bi kršitelj ves čas postopka identifikacije gledal le predse, tudi ob tem, ko naj bi izročal dokumente in celo takrat, ko se je drl na tožečo stranko. Pravilno je tudi sklepalo, da je po eni strani nenavadno, da je tožeča stranka prepoznala D.D., ki je bil le njen bežen znanec in se je v kritičnem času nahajal na drugi strani ceste, medtem ko ne bi iz neposredne bližine prepoznala domnevnega kršitelja, s katerim igra v Š.

15. Nadalje je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da hokejska ekipa "O.", v kateri je igrala tožeča stranka, ni bila zadovoljna s sojenjem C.C. na tekmi 12. 11. 2013. Sodišče prve stopnje je dalo pravilno težo dejstvu, da I.I., kapetan ekipe O., s sojenjem ni bil zadovoljen, saj je po tekmi poslal elektronsko sporočilo G.G., v katerem je izražal svoje poglede in pripombe glede sojenja sodnika. Očital mu je toleriranje grobe in nevarne igre nasprotne ekipe, ki je ni sankcioniral, ter pristranskost pri sojenju. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da ni mogoče šteti, da bi bil s sojenjem nezadovoljen le I.I., ki se je zoper sojenje pritožil, saj je kapetan ekipe tisti, ki (sploh) lahko vloži protest zaradi sojenja. Nadalje je na podlagi izpovedi J.J. ugotovilo, da je šlo za tekmo z največjim rivalom ekipe O., zato je bila tekmovalnost med ekipama in želja po zmagi še večja. Posledično je bilo ob negativnem izidu za ekipo tožeče stranke še toliko večje nezadovoljstvo s sojenjem. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno pravilno kot neprepričljivo ocenilo izpoved priče F.F., da se po tekmi igralci ekipe O. niso pogovarjali o sojenju, oziroma da se o tem (sploh) ne pogovarjajo. Tudi če med tekmo po ugotovitvi sodišča prve stopnje ni bilo konflikta med igralci oziroma tožečo stranko in sodnikom, pa je sodišče prve stopnje, tudi glede na elektronsko sporočilo I.I., pravilno sklepalo o splošnem nezadovoljstvu ekipe O. s sojenjem. Tudi po stališču pritožbenega sodišča formalna vložitev pritožbe s strani kapetana ekipe nedvomno pomeni takšno okoliščino, ki kaže na nezadovoljstvo celotne ekipe s sojenjem, in ki presega običajno nestrinjanje s kakšno sodnikovo odločitvijo.

16. Pritožba tudi neutemeljeno izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje glede dogajanja po tekmi. Sodišče prve stopnje je verjelo C.C., ki je prepričljivo pojasnil, da mu je tožeča stranka po tekmi na parkirišču sledila do parkiranega avtomobila, pri čemer je hodila za njim in govorila po mobitelu, ko je dal C.C. svojo torbo v prtljažnik vozila. Izpovedal je, da je takrat zaradi tega izjemoma peljal po T. cesti proti U., saj se sicer vozi po V. cesti, saj je vedel, da je tožeča stranka policist in je razmišljal, da bi lahko poklicala svoje sodelavce in jim rekla, naj ga kontrolirajo. Sodišče prve stopnje je neverodostojnost izpovedi tožeče stranke, da ni šel za C.C. po parkirišču, utemeljilo tudi s tem, da ni skladna z izpovedjo priče F.F. Tožeča stranka je namreč navedla, da je bila po tekmi zunaj "na cigareti" z več soigralci, F.F. pa je izpovedal, da sta bila zunaj sama s tožečo stranko, ostalih članov ekipe pa ni omenjal. 17. Za dokazni zaključek o tem, ali je v obravnavani zadevi sklenjen krog indicev, je odločilna tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo vozilo C.C. 13. 11. 2013, v času od 19.30 ure do 21.25 ure, parkirano na parkirišču pred R. V kritičnem času se ni nahajal v vozilu, temveč je sodil na hokejski tekmi, kar izhaja tako iz njegove izpovedi kot tudi pričanja kontrolorja tekme Z.Z. C.C. je pojasnil, da se je ključ avtomobila nahajal v garderobi v zaklenjeni omarici, ključ garderobe pa je hranil najmlajši linijski sodnik Ž.Ž. Sodišče prve stopnje, je pravilno ugotovilo, da se je tekma 13. 11. 2013 pričela ob 19.30 uri in je trajala do 21.25 ure. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da C.C. ob 20. uri ni mogel biti udeležen v spornem policijskem postopku na ulici L. 18. Glede na to, da je tožeča stranka poznala C.C., sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo navedbam tožeče stranke, da se je z njegovim vozniškim in prometnim dovoljenjem lahko predstavil kdo drug. C.C. je zanikal, da bi vozilo 13. 11. 2013 komu posodil, ob soočenju s tožečo stranko pa je izpovedal, da je vozilo posojal le mami in sestri. Ne gre spregledati tudi dejstva, da plačilni nalog, ki naj bi bil vročen kršitelju, ni bil podpisan s strani kršitelja, ker naj bi odklonil podpis. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno sklepalo, da ne gre verjeti zagovoru tožeče stranke, saj bi to dejansko pomenilo, da naj bi C.C. vozilo posodil nekomu, ki bi mu bil podoben. Ugotovilo je tudi, da je tožeča stranka do 19.30 ure delo opravljala skupaj s policistko H.H., policijski postopek zoper domnevnega kršitelja pa je kasneje istega dne opravila sama, ko torej sodelavka ni mogla potrditi resničnosti trditev tožeče stranke. Nepodpis plačilnega naloga in policijski postopek v času, ko pri delu ni bila več prisotna sodelavka H.H., sta še dve okoliščini, ki v povezavi z ostalimi dejstvi potrjujeta neprepričljivost in nelogičnost zatrjevanega teka dogodkov 13. 11. 2013 oziroma ki skupaj z drugimi (posrednimi) dokazi kažeta na to, da ne gre verjeti teku dogodkov, kot jih prikazuje tožeča stranka. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bilo vozilo C.C. P. 13. 11. 2013 v kritičnem času (ob 20.00 uri) parkirano na zgornji ploščadi pred R. ter da tožeča stranka ni opravila policijskega postopka z ustavitvijo tega vozila.

19. V zvezi z vprašanjem, kdaj naj bi C.C. izgubil vozniško dovoljenje, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je uradno prijavo o izgubi vozniškega dovoljenja podal 27. 12. 2013. Takoj ob pogrešitvi dovoljenja izgube ni prijavil, ker se je že zgodilo, da je dovoljenje založil in ga kasneje našel. Glede na to, da je bil o storjenem prekršku oziroma o plačilnem nalogu obveščen šele več mesecev potem, ko je prejel opomin pred izvršbo Carinske uprave S., je sodišče prve stopnje pravilno odklonilo možnost, da bi bila prijava posledica njegove manipulacije oziroma, da bi hotel s prijavo izgube vozniškega dovoljenja dokazati, da se je druga oseba identificirala z njegovimi dokumenti. To glede na časovni razmik med obema dogodkoma, torej med prijavo izgube vozniškega dovoljenja in samo vročitvijo plačilnega naloga ni verjetno, niti ni logično. Zaradi navedenega se pritožba neutemeljeno sklicuje na izpovedi tistih prič, ki takšno prakso storilcev prekrškov poznajo oziroma navajajo, da storilci v takem primeru prijavijo izgubo vozniškega dovoljenja ter zatrjujejo, da se je z izgubljenim vozniškim dovoljenjem predstavljal nekdo drug ter tako zlorabil oziroma lažnivo prikazoval identiteto lastnika vozniškega dovoljenja.

20. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da izpoved C.C. odstopa od njegovih navedb v prijavah dogodka. Bistveno je, da je njegova izpoved glede bistvenih okoliščin skladna s tem, kar je bilo ugotovljeno v predhodnih policijskih zapisnikih oziroma v postopku izredne odpovedi tožeči stranki. Prav tako je v svojem zaslišanju prepričljivo pojasnil, da se na tekmi ni sporekel s tožečo stranko, ter da ni nikoli trdil, da bi mu tožeča stranka med tekmo 12. 11. 2013 grozila, kot izhaja iz zapisa o obvestilu in vabilu na zagovor tožeče stranke, je pa dobil grožnje s strani igralcev ekipe. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo njegovo izpoved in jo dokazno ocenilo kot resnično, prepričljivo in verodostojno.

21. Dokaznega zaključka, da je podan sklenjen krog indicev, ki nedvoumno dokazuje, da je tožeča stranka vpisala lažne podatke o policijskem postopku, ne more izpodbiti pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje ponovno zaslišati pričo D.D., ki naj bi bil očividec spornega dogodka. D.D. je namreč izpovedal, da je novembra 2013 videl tožečo stranko, ko je kot policist na ulici L. ustavila voznika z rdečim vozilom, ki je mahal z rokami in se drl skozi okno. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev, da te priče ponovno ne zasliši, oprlo na poizvedbo X.X. (B26), iz katere je razvidno, da se je tožeča stranka D.D. predstavila in mu povedala, da ima probleme s stranko in da se spomni, da je šel takrat D.D. mimo. Tožeča stranka mu je že sama povedala, da je imela postopek novembra 2013, da je takrat ustavila voznika rdečega avtomobila in da se je ta voznik nato nanjo drl. Vse ključne podatke je D.D. tako že povedala tožeča stranka sama, kar po pravilnem stališču sodišča prve stopnje zmanjšuje verodostojnost njene izpovedi, po drugi strani pa je priča sama izpovedala, da v vozilo ni jasno videla, saj se je nahajala na drugi strani ceste. Tako tudi po stališču pritožbenega sodišča D.D. v okoliščinah konkretnega primera ne bi mogel potrditi, kdo se je nahajal v vozilu oziroma, da je bilo ustavljeno vozilo last prav C.C., za katerega tožeča stranka ni trdila, da bi domnevnega kršitelja poznal. V tem delu torej pritožba neutemeljeno izpostavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje, potem ko je sodilo v novi sestavi, zaslišati pričo in ne zgolj prebrati zapisnika o njegovi izpovedbi, saj je sodišče prve stopnje na podlagi podatkov, ki jih je imelo oziroma iz zapisnika izpovedi priče v prvem sojenju lahko ugotovilo, da izpoved priče D.D. ne more vplivati na drugačno odločitev.

22. Neutemeljene so pritožbene navedbe, ki se sklicujejo na izpovedi prič, da je naknadni vpogled v elektronske evidence zaradi izpolnjevanja plačilnega naloga oziroma preverjanja pravilnosti podatkov iz vozniškega in prometnega dovoljenja dovoljen. Tak vpogled bi bil po stališču pritožbenega sodišča utemeljen in upravičen le v primeru, če bi tožeča stranka dejansko opravila policijski postopek z C.C. ter na kraju samem ne bi mogla s pomočjo zveze oziroma po mobitelu preveriti podatkov iz vozniškega in prometnega dovoljenja. Glede na ugotovitev, da takšnega postopka ni opravila, je sodišče prve stopnje sprejelo edini mogoči zaključek, da je tožeča stranka šele z vpogledom v evidence pridobila vse tiste podatke, ki jih je potrebovala za lažno izpolnitev plačilnega naloga. Tudi v tem delu, tako kot glede izpovedi prič o izgubah vozniških dovoljenj zaradi izmikanja plačilu kazni, je sodišče prve stopnje posredno odgovorilo oziroma se opredelilo do vseh izpovedi prič, na podlagi katerih si pritožba prizadeva za drugačen zaključek glede nedopustnosti ravnanja tožeče stranke.

23. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je tožena stranka tožeči stranki utemeljeno izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi 1. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013. Očitala mu je, da je pri opravljanju policijskih nalog 13. 11. 2013 v plačilni nalog vpisal lažne podatke o policijskem postopku, kršitvah ter pomembnih dejanskih in pravnih dejstvih v zvezi s tem ter to uradno listino v službi uporabil kot resnično, s tem pa storil kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva iz 259. člena Kazenskega zakonika (Ur. l. RS, št. 55/08 in nasl. - KZ-1). V sodnem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožeča stranka ni izpolnila znakov kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva iz 259. člena KZ-1, temveč znake kaznivega zloraba uradnega položaja ali uradnih pravic iz 257. člena KZ-1, ki ga stori uradna oseba ali javni uslužbenec, ki izrabi svoj položaj ali prestopi meje uradnih pravic ali ne opravi uradne dolžnosti in s tem sebi ali komu drugemu pridobi kakšno nepremoženjsko korist ali komu prizadene škodo, se kaznuje z zaporom do dveh let. Prekvalifikacija ne vpliva na zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz dejanskih navedb v izredni odpovedi ter ugotovilo znake kaznivega dejanja, na samo kvalifikacijo pa ni vezano in torej lahko ugotovi znake drugega kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje se je torej pravilno opredelilo do dejstva, da je Specializirano državno tožilstvo prekvalificiralo kaznivo dejanje iz 259. člena KZ-1, ki se je tožeči stranki očitalo v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v kaznivo dejanje po 257. členu KZ-1. 24. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ugotovilo, da je izpolnjen tudi drugi pogoj za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1, in sicer, da s tožečo stranko ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do poteka odpovednega roka. Upoštevalo je, da je tožeča stranka policist, glede katerega se zahteva visoka stopnja moralnosti in poštenosti pri delu, kot policist oziroma pooblaščena uradna oseba pa je izpolnila fiktivni plačilni nalog, ki velja za uradno listino, vpisala lažne podatke o policijskem postopku, kršitvah in pomembnih dejanskih in pravnih dejstev, zato da bi C.C. prizadejala škodo, s tem pa je izrabila svoj uradni položaj. Ravnala je naklepno, zavedala se je, da s svojim ravnanjem krši pogodbene in druge obveznosti ter je to dejanje hotela kljub temu storiti. Sodišče prve stopnje je glede možnosti nadaljevanja delovnega razmerja zaslišalo priči K.K. ter A.A. Pritožba neutemeljeno izpostavlja, da je v preteklosti v podobnih primerih tožeča stranka štela, da ravnanje policista ni tako hudo oziroma zavržno, da ne bi mogel nadaljevati delovnega razmerja, oziroma neutemeljeno uveljavlja diskriminatorno ravnanje tožene stranke do tožeče stranke. Prav tako so neutemeljeni očitki pritožbe, da naj bi A.A. do tožeče stranke gojil zamero. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da že sama narava kršitve, ki jo je storila tožeča stranka, onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja. Tožeča stranka je policist, ki mu je zaupano preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj in prekrškov ter odkrivanje in prejemanje storilcev kaznivih dejanj in prekrškov. Zato je tudi element zaupanja v zakonitost pomembna okoliščina na strani delodajalca. Pravilno je štelo, da sklicevanje na ostale primere pri delodajalcu in morebitno subjektivno obravnavanje ni bistveno, pri čemer pa pritožbeno sodišče dodaja, da je direktor PU B. prepričljivo izpovedal, da v primerih, ki jih citira tožeča stranka, ni šlo za tako zavržno dejanje oziroma ni šlo za maščevalnost, temveč za okoliščine, ko se je hotelo s sicer nezakonitim ravnanjem pomagati sodelavcem. Tako je na primer v zvezi s komandirjem PP a.. izpovedal, da je komandir lažno zagovarjal svojega policista, da je bil ta v službi in opravljal službo v času, ko je bil dejansko z osebnim avtom posnet na radarju zaradi prehitre vožnje. Glede ravnanja komandirja na PP b., ki je bil pravnomočno obsojen za neupravičeno osebno preiskavo, ki jo je storil svoji policistki, je priča izpovedala, da je odredila strokovni nadzor ter da delavec policije ni mogel biti več komandir policijske postaje. Zaupanje je bilo okrnjeno do določene mere, vendar je priča pojasnila, da je štela, da zadošča že druga sankcija. Bistvena razlika med primeroma je, da je šlo pri tožeči stranki za maščevalnost. Tudi v zvezi z dogodkom na PP c., ko naj bi policista prijavila izgubo pištol, je priča izpovedala, da je odredila strokovni nadzor zaradi preverbe, kaj se je zgodilo. Kršitev policistov je bila v tem, da nista prej prijavila pogrešitve pištol, ni pa se ugotovilo, kje so te pištole ter se to še danes ne ve. Glede na navedeno je odločilno, da ni šlo za identične primere, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo takšne očitke ter na podlagi same teže kršitve in izpovedi direktorja PU B. ugotovilo, da je tožena stranka utemeljeno izgubila zaupanje v delo tožeče stranke. Pri tem pritožbeno sodišče poudarja, da tudi če bi šlo za identične primere, pa ni šlo, je s sklicevanjem na dolžnost enake obravnave delavcev od tožene stranke nesprejemljivo zahtevati, da ob ugotovljenih pogojih za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, tožeči stranki ne sme podati izredne odpovedi samo zato, ker je nekaterim drugim delavcem ob enakih kršitvah ni. Ni namreč enakosti v nepravu (prim. stališče, ki ga je Vrhovno sodišče RS zavzelo v sodbi opr. št. VIII Ips 179/2016 z dne 7. 2. 2017).

25. Pri preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče glede odločitve o stroških postopka zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožeči stranki naložilo, da mora toženi stranki plačati stroške v višini 331,10 EUR. Tudi če je sodišče prve stopnje obravnavalo dve združeni zadevi in sicer spor zaradi nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, hkrati pa tudi spor zaradi razveljavitve sklepov tožene stranke o prepovedi opravljanja dela, je treba celotno zadevo obravnavati enotno v okviru spora glede prenehanja delovnega razmerja, v katerem delodajalec sam krije svoje stroške postopka, ne glede na izid pravde v skladu s petim odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04 in 10/04). V tem delu je torej pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in odločitev spremenilo tako, kot to izhaja iz izreka sodbe, saj je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, zmotno pa uporabilo materialno pravo (358. člen ZPP). V preostalem pa je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, ko je zavrnilo tako zahtevek, ki izhaja iz spora zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, kot tudi glede začasne odstranitve tožeče stranke z dela, zato je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

26. Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo, saj niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora namreč sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

27. Glede na to, da je tožeča stranka delno uspela v pritožbenem postopku, ji pripada tudi sorazmerni del stroškov pritožbenega postopka, v skladu s drugim odstavkom 165. člena ZPP, v zvezi s 154. členom ZPP. Tožeča stranka je uspela glede odločitve o stroških postopka, kar glede na vrednost spornega predmeta 331,10 EUR utemeljuje priznanje nagrade za pritožbo po tar. št. 3210 v višini 48,00 EUR, 20 % DDV v višini 10,56 EUR in materialne stroške po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR, skupaj torej 70,56 EUR.